Forum
Videl/a si, kako se mi je življenje obrnilo, ko sem spoznala Nicolasa. Kaj pa misliš, da se je zgodilo potem, na teden turneje? Kaj sem počela? Pa se preseliva na teden šole pred 4 leti, teden, ko se naj bi zgodila turneja.
'' Imaš vse pripravljeno,'' me je vprašal Niko, dan pred odhodom. Bila sem raztresena. Vedno me je preganjal občutek, da bom kaj pozabila. Čisto vedno. Svoje stvari sem imela spakirane v kar 4 kovčkih. Tako pač potujejo bogati. Čim več krame, čeprav je ne boš potreboval. ''Imam.'' Sem odgovorila odločno, kot še nikoli. ''Potem pa je čas, da se odpočijeva. Res ne moraš tako razstresena na pot. Jutri morava biti na čisto drugem koncu države.Moraš biti spočita. Te bom pustil počivati.'' Prikimala sem, ter se ulegla na posteljo. Ampak takoj ko je odšel, me je prevzel občutek samote. Brez Nikota sem se počutila tako samo. Kot da je svet izgubil barve. Ampak v sobo je vstopila mama. Veliko bolje sem se razumela z njo in dejansko jo je zanimalo vse, kar se dogaja meni. Oče je še vedno popival in se ni zmenil. Ampak mogoče je bolje, da mi ne govori, kakšno napako delam in kako bo slabo, kar sledi. ''Ksoana! Verjamem da si naudušena ampak piši mi vsak dan. Prav?'' Nasmehnila sem se. ''Saj grem šele jutri.'' Pogledala je v tla. ''Jutri te ne bom mogla spremiti na letališče. Iz službe so me klicali. Vedi da te imam rada, čeprav me ne bo ob tebi.'' Solze so mi stopile v oči. Ne zato, ker bi bila žalostna, ker mama ne bo zmano v zadnjih trenutkih. Videla jo ne bom dva tedna. Ampak to ni bil razlog. Kar je rekla je bilo ganljivo zame. Od vedno sem bila drugačna kot drugi. Sama sem skrbela zame. Vse je spremenil tisti mali koncert. Objela sem jo, nato pa je zapustila sobo. Objel me je valj tesnobe, ki ji nisem pustila prodreti v moje telo. Premagal me je spanec. Sanjala sem kako se od mene odddaljuje Niko. Sanjala sem nek glas. Glas ženske. Tega glasu nisem poznala. Ko sem se zbudila je bilo zgodaj. Moja budilka še ni zvonila. Odšla sem do okna in strmela na ulico. Gospa Angič se je sprehajala po ulici z svojo staro palico za pomoč pri hoji. Ozirala se je naokoli. Verjetno je iskala kaj za kupiti. Prvi trgoci o že imeli postavljene stojnice. Bilo je prvič, da nisem odšla v šolo. Oblekla sem se običajno. Nisem se trudila. Čakal me je zelo dolg let. Moji kovčki so že bili pri vratih. Marta mi jih je pomagala odpeljati do dovoza. V roku petih minut se je pripeljala črna limuzina. Iz nje je stopil voznik, z kar prikupnim naglasom. Pograbil je moje kovčke in jih zmetal v pritljažnik. Opazovala sem ga, kako je hodil. Videla sem, da šepa na eno nogo. ''Ste imeli nesrečo?'' sem ga vprašala, preden mi je odprl vrata. Pogledal je v nogo. ''Vojska.'' Začudila sem se. ''Tako torej. Zanimivo.'' Mislila sem, da se mi bo nasmejal, ampak ura na roki mu je zazvonila. ''Čas za odhod.'' Odprl mi je vrata. Notri je že sedel Niko. Bilo je zelo prostorno. Skoraj enako kot zadnjič. Pri sebi sem imela samo torbico z telefonom, belžeko in svinčnikom, da sem lahko pisala pesmi. V misli sem dobila navdih.
Tukaj sedim, čakam te, ampak ne vidim te. Pomeniš mi, veliko ti, ampak kako naj ti to povem, ko pa te tu ni. Ljubezen je, nekaj, neka stvar. Ni pa bolezen. Ko bi le vedel, kako, kako je to.
Ampak nsem pisala dolgo. Vseeno je bilo zelo zgodaj in nisem niti mislila na to, kako bo na letalu. Moj prvi polet. Predstavljala sem si velike stopnnice, po katerih bi prišla na letalo in kolesa, ki odpadejo, ko vzletiš. Letalo, ki ima oddelek za spanje. Ampak to je bila samo moja fantazija. Ko je limuzina prispela na letališče sem šele ugotovila, kako naporno bi bilo, če ne bi imela zasebnega letala. Morala bi iti skozi vse te varnostne službe in ure čakati na letališču. Na zasebnem letalu je bil kavč. In potem še miza z dvema manjšima naslonajačema. Bilo je kot doma. Pilot je rekel, da bomo vzleteli. Začel se je zaačetek moje nočne more. Torbulenca. Zaprla sem oči. Močno sem se držala stola. ''Ksoana, sedaj lahko odpreš oči.'' Bili smo nad oblaki. Nova pokrajina se je razkrivala pod nami. Nove dežele. Osupnila sem. 12 ur sva letela. Brez postanka. Zaspala sem. ''Ksoana, pristali smo, pridi.'' Je rekel Niko in me rahlo potresel, da sem se zavedla, kot sem. Pred letalom so že bile najine stvari. Odpeljala sva jih do taxyja, ki je bil zelo, zelo blizu.Vsedla sem se noter. Turneja se je uradno začela. Kup novinarjev je čakalo pred hotelom. Niko je stopil iz avta in zasul ga je ta valj ljudi z mikrofoni. Ponudil mi je roko. Strah me je bilo. Ampak vedela sem, da mi Niko stoji ob strani ne glede na karkoli. Pol ure. Cele pol ure sva se prebijala mimo ljudi do vrat. Kako so sploh vedeli v katerem hotelu bova. Ampak vse je za nekaj dobro. Nastanila sva se v sobah. Mami sem obljubila, da bom v ločeni postelji. In zato so nama z Nikotom preuredili hotelsko sobo in dali notri dve enojni postelji. Če bi bilo po moje bi bilo drugače. Odločil se je preobleči majico. Slekel jo je kar pred mano. Nisem se mogla upreti, da ne bi gledala. Toliko trebušnih mišic še nisem videla. Bil je kot izklesan top model iz televizije. Ampak ni dolgo trajalo, saj si je že nadel kratko hoodie majico. Čeprav je bila jesen, je bilo zunaj toplo. Tudi jaz sem se sklenila preobleči. Iz svoje torbe sem potegnila kratke bele hlače in belo kratko majico, katera se konča 5 cm nad popkom. Ko sem prišla preoblečena iz kopalnice me je gledal z odprtimi očmi. Bila sem urejena. Osuplo je rekel: ''Poglej se ljubica. Si se pa uredila. Vsi mi bodo zavidali.'' Nasmehnila sem se in stekla k njemu. Poljubila sem ga. To je bila sedaj že navada. Ko se je ta trenutek končal sem vprašala, kam morava iti. ''Čez pol ure imava nastop na odru v tem hotelu. Upam, da si pripravljena zablesteti.'' Nasmehnila sem se. ''Katero pesem bova pa tokrat?'' Iz žepa je potegnil list papirja. ''Napisal sem jo, ko si spala.'' Vzela sem zmečkan list papirja v roke.
Kje bi zivela, ce bi lahko, to vprasanje pa ni nikakor kar tako!
Najprej čas za premislek dajte nama, da ugotoviva, kaj v resnici si želiva..
V palači ziveti bi bilo lepo, a to ne bo slo tako lahko!
Potem pa morava se v misli potopiti In ugotoviti, kam zeliva se preseliti!
No pa jo imava, idejo krasno! Kjer želiva preživeti mi je zdaj še kako jasno!
V samem srcu bi bila, saj to bila bi prava pravljica!

Ta pesem je bila tako dobra. Le kje je dobil navdih. Kaj pa če je dobl navdih iz mojih sanj? Kaj veš? Važno je bilo, da se jo naučiva na pamet. Zapel jo je sam, da sem videla melodijo. Bila je umirjena, vendar te je popeljala na drug planet. Povedal mi je tudi da bom morala peti tudi kot solistka, tako kot v šoli. To me je malo plašilo, ampak sem vedela, da me bo Niko nekje gledal. Ko sva prišla do koncertne dvorane, so bili tam že lučkarji, kostumografi ipd. Neka ženska, z ozvočenim všesom me je peljala do nekih vrat z zvezdo. Ko sem ustopila je bil notri kavč, televizija, make-up miza, in ogromno oblek. ''Sem Marija, lepo te je spoznati. Ti si Ksoana mar ne?'' Prikimala sem. Iz obešala je prinesla neko obleko, oranžno marelične barve. Ni bila ravno oprijeta ampak mi je segala do kolen. Dolgo sem se pripravljala. Marija mi je pomagala in mi med urejanjem pričeške razložila urnik in vse. Ko sem bila urejena in vse, sem prsila za malo samote. Stresla sem roke in se gledala v ogledalo. '' To zmorem. To zmorem. Sem drevo, ki se je zlilo z odrem.'' Premišljevala sem kako bo. Prvo pesem bom pela z Nicolasom. Slišala sem trkanje na svojih vratih. Marija me je čakala. Odpeljala me je do odra, kjer so me neki mladi fantje ozvočili. Njihov odnos je bil res neverjeten. Človek bi pričakoval, da bi me osvajali. Ampak ravno nasprotno. Stopila sem na oder. Vse je bilo zatemnjeno. Pokleknila sem na tla. Naenkrat se je modra luč odprla vame. Zaslišala sem melodijo. Začela sem.
Kje bi živela, če bi lahko? To vprašanj pa ni kar tako.
Potem pa sem zaslišala glas. Glas Nikota med petjem. Njegov angelski glas me je prevzel in spojila sem se z pesmijo. Tudi scena in efekti med samim nastopom so bili neverjetni. V ozadju so bile zvezne, pri tleh pa je bila megla. Vededela sem, kdaj je bil konec. Takrat so se luči zaprle in oder je prevzela tema. Tela sem iz odra, in zaslišala Nikovo pesem. Nova je bila. Medtem ko je božansko pel na odru, sem se jaz preoblekla v obleko barve Soče. Spredaj je bila krajša kot zadaj in imela je črn pas. Na lase sem si dala trak, tudi v barvi Soče in si popravila pričesko. Šla sem do tistih dveh fantov in ju pozdravila. En je bil Andrej in en Miha. Kar dobro smo se ujeli. Andrej je bil tih in vedno je bil zasanjan, Miha pa je bil kar klepetav. Niko je končal in pritekel z odra. Sedaj je bila na vrsti moja pesem. Nova avtorska. Napisala sem jo pred turnejo. Naslov je imela Razsvetli dušo.
Poglej si v srce in razsvetli dušo,
Najdi svoj bit,
Najdi svoj dih,
Razsvetli svojo dušo.
Kaj hočeš doseči v življenju ...
Pela sem, ljudem na stolih pa so stopile solze v oči. Pesem je bila zmerna, zato nisem ravno razumela joka vseh teh oseb. Po koncu pesmi sem odšla spet v garderobo. Ker sem imela nekaj časa, sem preverila e- pošto. Niko je začel peti. Imela sem novo pošto od ravnatelja.
Za: ksoana.whick@gmail.com

Zadeva: Nujno
Gospodična!
Vem, da si z Nicolasom nekje na poti ampak se sponiš tvoje razstave. Edini termin ta mesec je čez 5 dni. Naslednje priložnosti mogoče sploh ne bo. Sporoči če prideš.

Lep da ti želim
Ravnatelj

Takrat me je zmrazilo. Čez pet dni ne bo še konec poti. Ne bo konec petja. Morala bom zapustiti turnejo. Šla sem na oder. Miha je opazil, da nekaj ni prav, vendar mu nisem nič povedala, saj ni bilo časa. Bil je čas za glavno zaključno pesem. Pesem, ki naj bi jo pela z Nikotom. Pesem, ki sva jo pela takrat v dvorani. Opazil je, da je nekaj narobe z mano, saj me je ves čas pogledoval. Ampak kmalu je nehal. Sprostila sem se in si nastavila koncentracijo na full mode. Odpela sem, vendar nisem bila zadovoljna z pesmijo. Sledil je končni aplavz. Takrat je bil čas za moj govor. ''Hvala vsem vam, da ste prišli na to predstavo. Hvala, ker neju spremljate, kjerkoli že sva. Upam da danes ni zadnjič in da se bom lahko vrnila na turnejo. Ampak vedite da ste vsi zapisani v mojem srcu.'' Pogledala sem proti robu odra, kjer sta oba fanta zrla vame.Potem sem se obrnila proti Nikotu, ki je imel tisti izraz na obrazu, ki mi je govoril: ''Kaj delaš? Res????'' Nasmehnila sem se in odšla z odra. Niko je moral rešiti govor in začel dolgočasen govor. Miha je pritekel za mano. ''Ksoana? Si tu?'' je govoril pre vrati garderobe. ''Kar naprej Miha,'' sem zaklicala izza sobe. Naslonil se je na vrata. ''Zapuščaš turnejo?'' je začudeno vprašal. Pogledala sem v tla in se naslonila na naslonjalo. Prišel je bliže. ''Kaj se dogaja?'' Pogledala sem v ogledalo. ''Vem da mi ne boš povedala, saj sem nihče, ampak pogovor vedno vse reši.''Nasmehnila sem se. ''Saj sva prijatelja ampak ...'' Nekaj je prekinilo najin pogovor. Ampak ne nekaj, nekdo. Pri vratih je stal Niko. ''Kaj pa počneta?'' Ozrla sem se izza Miha in pogledala Nikota. Vstala sem iz stola in odšla mimo Nikota. Nevem zakaj. Nevem zakaj sem jezno odvihrala. Kot da je bilo moje telo jezno na Nikota, ker je zmotil pogovor. Ampak nisem bila duševno jezna nanj. On je bil vendar moj fant. Mojemu telesu se je zmešalo. Ustavila sem se na hodniku in pogledala nazaj. Nikota ni bilo več tam. Šla sem bližje in zaslišala prepir. Niko je kričal na Miha. ''Kaj ti je? Kaj si delal z mojo punco? Si ne moraš najti svoje?'' Tega nikoli nisem slišala od Nikota. ''Pa kaj ti je model, saj sva se samo pogovarjala.'' Niko je še bol jezno dejal: ''Bom dal jaz tebi model.'' Zaslišala sem da je nekdo padel po tleh. Stekla sem tja in videla stojalo za oblačila prevrnjeno in na tleh je ležal Miha. Na njem pa je sedel Niko in ga pretepal po obrazu. ''Kaj se greš Niko, pusti ga.'' Povlekla sem ga z Miha in se postavila mednju. ''Kaj sedaj boš ščitila tega debila?'' mi je rekel Niko. Obrnil se je in odšel ven. Slišala sem lopot vrat od njegove garderobe. ''O moj bog Miha, kaj ti je naredil?'' Mihu je krvavelo iz nosu in eno oko je imel odeto v modrico. Preoblekla sem se v stranišu, obleko postavila na mesto, pograbila svoje stvari in odpeljala Miha v stanovanje mene in Nikota. Na srečo so bili moji kovčki že spakirani. Nisem mislila ostati pri takem človeku kot je Niko. Na oko sem Mihu položila krpo, v kateri je bil led. ''Ksoana? Mi boš sedaj povedala, zakaj zapuščaš turnejo?'' Nasmehnila sem se. In mislim, da sem mu bila dolžna povedati. Niko ga je namreč pretepel. ''Moja druga strast je fotografija. In na moji šoli bom imela razstavo. Mogoče moja edina priložnost do sedaj.'' Pogledal me je. ''Na katero šolo pa hodiš?'' Nasmehnila sem se. ''LMNTRIX, zasebna šola oz. šola za bogataše.'' Pogledal me je. ''Jaz hodim tja blizu. Na sosednjo šolo. Kako to, da te nisem nikoli videl tam okoli?'' Pogledala sem ga. ''Čakaj, saj je vendar šola. Kako da si tu?'' Pogledal je v tla. Njegov obraz je bil ves nasmejan. ''Nicolas me je nek dan videl in me vprašal, če znam ozvočiti človeka in me je najel za danes. In opravičil mi je pouk. Že danes se vračam.'' Odmaknila sem mu led iz očesa. Zelo grda modrica. ''Je tako slabo?'' je rekel in se mi zazrl v oči. Odkimala sem. Morala sem vprašati. ''Kako pa boš šel domov? Namreč jaz grem tudi danes. '' Naenkrat ga je prešinil zresnjen obraz. Očitno ni pomisli, kako se bo vrnil. Ampak preden je karkoli rekel sem mu dala ponudbo. ''Lahko greš z mano. Imam zasebno letalo in z njim sem prispela sem. Bi šel z mano namesto Nicolasa. On se bo že znašel. Itak ima tu jutri koncert. Sam.'' Prikimal je in dodal: ''Če ti je prav.'' Nasmejal se je. ''In imam vse spakirano, zato lahko kar greva.'' Pokimala sem. Vzela sem svoje kovčke in jih odpeljala ven. Počakala sem, da je prišel Miha z svojim kovčkom. Ponudil mi je pomoč ijn vzel en moj kovček. Pri recepciji sem pustila ključ sobe za Nikota. Taxyst naju je takoj opazil. Svoje torbe sva natlačila v avto in se odpeljala do letališča. Ob vkrcanju na zasebno letalo je prišel pilot, ki je preverjal vse pogoje. Kmalu sva vzletela. Veliko novega sem odkrila o Mihu. Zelo je humorističen, ukvarja se z ozvočenjem, živi blizu moje knjige in ima smisel za dobro šalo. Spravljal me je ob smeh. Ampak na sredi leta se je letalo začelo tresti. Pogledala sem skozi okno. Iz levega krila letala se je kadilo. Izgubljali smo višino. Oprijela sem se Miha in ga stiskala k sebi. Ali boljše rečeno sem se jaz stiskala k njemu. Padali smo. In pod nami je bil otok. Otok ki ga nisem še nikoli videla. Iz višine se je videla peščena plaza, okoli pa gozd. Listnati gozd. Zelo nenavaden otok. ''Drži se Ksoana!!!'' je zaklical Miha. Vzravmal se je in se močno prijel za sedež. To je bil znak, da smo blizu tli. Močan pritisk nas je pritisnil na tla. Odprla sem oči. Letalo ni več gorelo. Miha je bil v nezavesti. Vstala sem z tli in ga izvlekla iz letala. Tekla sem v pilotovo sobo. Mrtev je bil. Kos stekla mu je šel skozi prsi. Tudi stevardesa je bila mrtva. Stekla sem do Miha in ga začela oživljati. Ni bil resno poškodovan. Verjetno se je udaril v glavo ob padu. Odprl je oči. Hitro se je vsedel in se ozrl naokoli. Bil je zmeden, kot sem bila jaz, ko sem se zbudila na letalu. ''Kje pa sem? Ksoana? Kaj delava tu?'' Pogledala sem ga. ''Se ne spomniš?'' Gledal je na okoli, nato pa svoj pogled ustavil na letalu, raztreščenem na tleh. ''Ah, sedaj se spomnim. Kako bova prišla od tu?'' Zavzdihnila sem in odgovorila: ''Nevem, res ne vem.'' Sprehodila sva se po obali. Morje je bilo kar čisto, nobena žival naju ni napadla. Verjetno sva bila blizu civila. Ampak ko sva ugotovila, da nimava kje spati, sva se vrnila do letala. Zaprla sva se notri, tako, da naju nič ne bi moglo napasti ponoči. Počistila sva kose stekla. Iz sedežev letala sva naredila ležišče. Eno skupno ležišče. Ko je na otok padla noč, sem sedela in zrla v svoj mobitel. Ni signala. To me je plašilo. Kako naju bodo našli, če nimava signala. Tresla sem se. Pa ne samo zaradi mraza. Tudi zaradi strahu. Toliko različnih zvokov se je oglašalo okoli letala. Vsi ti zvoki so bile ptice in sova. Miha tudi še ni spal. Z svojo svetilko sem razsvetljevala prostor. ''Te zebe? Me je vprašal. Prikimala sem. Nisva pričakovala strmoglavljenja, zato nisva prinesla jop. Mislim podnevi ni bilo mraz, ponoči smo pa bili v hotelu. Objel me je in me stisnil k njemu. Ulegla sva se in zaspala. Ko je topel jutranji zrak prodrl v letalo sem ugotovila, da je Miha odšel nekam. Na ležišču ga ni bilo, na letalu tudi ne. ''Miha!!!! '' sem klicala, dokler ga nisem zagledala z kupom palic. Zidal je kres za ogenj. To pa v primeru, da pride mimo kaka ladja ali pa letalo. Ker sem želela pomagati, sem z kamni napisala NA POMOČ. Tako bi naju tudi lahko opazili. Ampak to prelepo jutro je prekinil zvok trebuha, ko je lačen. ''Lačna?'' je vprašal. Prikimala sem. Dal mi je kos energijske ploščice. ''Imam jih še nekaj. To sem jemal za energijo. Poskusi.'' Pojedla sem eno in kruljenje je postalo rahlo. Še vedno sem bila lačna, vendar ne veliko. Hodila sem po otoku in hodila. Našla sem izvir sladke vode in natočila vodo v svojo čutaro. Nabrala sem banane iz drevesa. Bila sva na nekem tropskem otoku. Ko sem se vrnila je Miha nekaj nabiral. Liste. Liste velikega drevesa. Tudi praprot je nabral. Stopila sem do tja. ''Kaj počneš?'' Pogledal me je in nadaljeval z delom. ''Bogataši niso vedno razvajeni veš? Delam nama neko zaplaho za vrata.'' Stopila sem v letalo pustila notri kar sem nabrala in mu šla pomagati. Na dve debli sem napela vrv in začela pesti mrežo. Mrežo za lov pa tudi za varnost pred zvermi. Sicer pa na tistem otoku ni bilo zveri. Spledla sem dve. Eno sem spravila za lov za ribe, drugo pa sem napela za spanje. Še vedno sva imela probleme z mrazom in potrebovala sva oddeje. Za silo sem poiskala neke mehke mesnate liste, ki bi služili kot oddeja. Ko je sonce najbolj pripekalo sem se odločila osvežiti v vodi. Slekla sem si majico in šla kar v kratkih hlačah in modercu v vodo. Plavala sem in plavala. Nekaj časa me je Miha opazoval, potem pa je šel loviti ribe. Kolikor sem videla je imel velik kup rib. Kakšnih 10. To je že bilo za večerjo. Proti večeru sem nabrala les za ogenj in na ognju sva spekla ribe. Pojedla sem kos ampak sem začutila tisto v trebuhu. Ko ti želodec ne sprejme tega, kar si pojedel. Najhuje je bilo, da sem bruhala tako zelo hitro, da sem pobruhala Miha. ''Si OK?'' je vprašal in si slekel pobruhano majico. Bilo mi je grozno. Ampak ne zaradi tega, ker mi je bilo slabo, ampak zaradi tega, ker sem ga pobruhala. ''Oprosti,'' sem rekla. Ustal je in nesel svojo majico k vodi. Nekaj je počel tam in čez nekaj minut sem ustala in šla tja. Sedel je na robu in zrl nekam v nebo. ''Kaj počenjaš?'' Še vedno je zrl v nebo ampak videla sem, da se trese. Komu pa ne bi bilo mraz brez majice. Stekla sem do letala in iz njegovoih torb pograbila najbolj debelo kratko majico, kar jih je imel. Nesla sem mu jo tja. Dala sem mu jo čez glavo. Takrat me je šele opazil. ''Saj lahko sam Kso, res.'' Usedla sem se zraven njega. Gledala sem v nebo, vendar sem vedela, da je bilo Mihu še mraz. Objela sem ga. Saj veste, kaj pravijo. V dovje je topleje. Čakala sem in gledala kamor je on. ''Kaj gledaš?'' sem vprašala, ko mi je prikipelo od sedenja primeru. ''Razmišljam Ksoana, razmišljam.'' Pomislila sem, vendar ni mi bilo jasno, o čem je razmišljal. ''Razmišljaš? O čem?'' Pogledal me je. Njegove roke so se znašle na mojem obrazu. Poljubil me je. To se ni zgodilo še vse od turneje. Od začetka turneje. Ampak ta poljub je bil drugačen. Drugačen kot Liamov in Rokov, drugačen kot Nikotov. Bil je poseben. Ampak hitro se je končal. ''Oprosti, nisem mislil ...'' Nisem mu pustila končati. Poljubila sem ga nazaj. Takrat sem ga lahko končno odvrnila od gledanja v daljavo. Pogasila sva ogenj in šla v letalo. Ponoči sem imela čudne sanje. Bila sem v čudnem prostoru. Nekje v neki dvorani. Na eni strani ora je bil Niko, na drugi sta bila Liam in Rok, zraven mene pa Miha. Ampak na koncu so vsi izginili. Torej sem ostala sama. Zbudil me je hlad. Miha je trdno spal. Tresla sem se in tresla, vendar nisem razumela, kako to, da je Miha čisto miroval. Ampak kmalu sem se uprla mrazu in zaspala v Mihovem objemu. Zjutraj me je zbudil zvok letala. Stekla sem ven in prižgala kres. Nato sem kričala: NA POMOČ!!!!! Skakala sem in mahala, dokler nisem videla, da letalo pristaja. Tudi za to sva z Mihom poskrbela. Vso praprot po tleh sva očistila, da bi lahko katerokoli letalo pristalo. Stekla sem in zbudila Miha. Pograbila sva svoje stvari in stekla do helikopterja. Pilot mi je pomagal z stvarmi in jih dal na zadnji del. Prav tako Mihove. Midva z Mihom sva se usedla na zadnje sedeže. Povedala sva pilotu od kje sva in on naju je prijazno odpeljal do letališča. Ko sva prišla do stopnic ki vodijo do vhoda na letališče, je doli stalo kup novinarjev. Tam sta bili tudi Barbara in Kora. Pa v daljavi sem videla mamo in celo očeta. Zraven niju pa je stala tudi neka majhna deklica. Takoj so naju obkrožili novinarji, ki so naju spraševali o nesreči. Ko sva se prebila mimo, je Miha stekel k tisti deklici in zavpil: ''Manca!! Kako sem te pogrešal.'' To je bila njegova sestrica. ''Mama, oče, ali sanjam?'' sem vprašala in ju objela. Oče je prvič bil zunaj popoldne. Miha in njegovo sestrico Manco smo odpeljali domov. Ko pa sem prišla do svoje hiše, me je čakalo 5 novinark. Starši so odšli v hio z mojimi stvarmi, jaz pa sem se posvetila vprašanjem. Spraševale so: ''Kako kaj turneja? Zakaj ste se odločili zapustiti? Kaj nameravate?'' Takrat sem se spomnila razloga za hiter odhod. Nikotovo obnašanje in galerija. Vse sem razložila, sicer pa sem prekrila Miha in Nikota. Nastanila sem se v sobi. Vsa razveseljena je vanjo prikorakala Marta. ''Gospodična Ksoana, ne veš kako sem bila v skrbeh. S tvojo mamo sva spametovali tvojega očeta. In zakaj si prekinila turnejo?'' Potapkala sem po sedežu zraven mene. Usedla se je in povedala sem ji vse, hkrati pa sem jo povabila na razstavo. Povedala je, da bo prišla in da bo prpričala tudi moja starša.
10. september 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg