Forum
0. KDO JE KDO?
1. Kimberly Annette Mayfield: 17th December 1959; left wing ; #13 ; Providence, Rhode Island; Brown University; Kim, Chicka, Brown
2. Steven James Janaszak: 7th January 1957; goaltender; # 1; White Bear Lake, Minnesota; University of Minnesota; Steve, Janny
3. James Downey “Jim” Craig: 31st May 1957; goaltender; #30; North Easton, Massachusetts; Boston University; Jim, Jimmy, JC, Jawbreaker
4. William Robert Baker: 29th November 1956; defenseman; #6; Grand Rapids, Minnesota; University of Minnesota; Bill, Bakes
5. Kenneth Arlington Morrow: 17th October 1956; defenseman; #3;Davison, Michigan; Bowling Green; Ken, Kenny, Mo
6. John Joseph O’Callahan: 24th July 1957; defenseman; #17; Charlestown, Massachusetts; Boston University; Jack, OC, Asshole (Kim)
7. Michael Allen Ramsey: 3rd December 1960; defenseman; #5; Minneapolis, Minnesota; University of Minnesota; Mike, Rammer
8. Robert Allen Suter: 16th May 1957; defenseman; #20; Madison, Wisconsin; University of Wisconsin; Bob, Suts, Bam-Bam, Woody
9. Neal LaMoy Broten: 29th November 1959; center; #9; Roseau, Minnesota; University of Minnesota; Neal, Brots, Mouse (Mac)
10. David William Christian: 12th May 1959; defenseman-turned-forward; #23; Warroad, Minnesota; University of North Dakota; Dave, Koho, DC
11. Steven Mark Christoff: 23rd January 1958; right wing; #11; Richfield, Minnesota; University of Minnesota; Steve, Rif, Ref (Kim)
12. Michael Eruzione: 25th October 1954; left wing; #21; Winthrop, Massachusetts; Boston University, Toledo Golddiggers (IHL); Mike, Rizzo, Ritz
13. John Harrington: 24th May 1957; right wing; #28; Virgina, Minnesota; University of Minnesota- Duluth; Bah
14. Mark Einar Johnson: 22nd September 1957; center; #10; Madison, Wisconsin; University of Wisconsin; Mark, Magic
15. Robert Bruce “Rob” McClanahan: 9th January 1958; left wing; #24; St. Paul, Minnesota; University of Minnesota; Rob, Robby, Mac, Big Baby, Sir, Ricky, [Candy Ass, Pansy, Pretty Boy]
16. Mark Thomas Pavelich: 28th February 1958; center; #16; Eveleth, Minnesota; University of Minnesota- Duluth; Mark, Pav
17. William Conrad Schneider: 14th September 1954; left wing; #25; Babbitt, Minnesota; University of Minnesota, Milwaukee Admirals (IHL); Buzz, Buzzy, Babbitt-Rabbit
18. David Mark Silk: 8th January 1958; right wing; #8; Scituate, Massachusetts; Boston University; Dave, Silky, Doctor
19. Eric Martin Strobel: 5th June 1958; right wing; #19; Rochester, Minnesota; University of Minnesota; Eric, E, Strobs,
20. Phillip John Verchota: 28th December 1956; left wing; #27; Duluth, Minnesota; University of Minnesota; Phil, Filthy, Grumpy Hammerhead
21. Mark Ronald Wells: 18th September 1957; center; #15; St. Clair Shores, Michigan; Bowling Green; Mark, Wellsie
~~
1. KAJ PRIČAKOVATI?
~KIMBERLY~

Beeep! Beeep! Beeep! Beeep!

Z glasnim vzdihom izkopljem roko izpod odeje in brez milosti zamahnem po budilki.

Beeep! Beeep! Beeep! Beeep!

Še vedno napol v snu in razdražena zagodrnjam, ponovno udarim po nadležni budilki in pričakujem, da bo ušesaparajoči zvok končno potihnil.

BEEEP! BEEEP! BEEEP! BEEEP! BEEEEEEEEEP!


“Prekletno sranje!”
Planem pokonci in besno pograbim budilko z eno samo namero – vreči jo ob tla in jo razbiti, s čimer bi za vedno utišala nadležni zvok. A tik preden lahko svoj načrt izpeljem in brnečo napravo vržem ob lesena tla študentske sobe, ugotovim, da me ni zbudila moja budilka. No, prvo zvonjenje je res prišlo iz mehanizma moje budilke, česar pa ne morem trditi za dve sledeči zvonjenji.
“Daj no, zaspane. Pozni sva!” me strese cimra in soigralka Alice. Z glavo zakopano v blazini, zamomljam: “Sovražim te, Alice Rose Roy.”
Vzmetnica zaškripa, ko skoči na mojo posteljo in začne poskakovati na njej: “Ne bom odnehala dokler se ne zbudiš!”
“Saj sem budna, saj sem budna. Jeeesh, res si nadležna.”
“Ne bi rekla. Samo res nočem biti ponovno pozna na trening in drsati dodatne kroge. Ali kamikaze.”
Njene besede me popolnoma prebudijo - nihče ne mara dodatnih “šprintov”: “Dodatni krogi za zamujanje? O, prekleto sranje. Sranjesranjesranje!”
Končno skočim iz postelje, kar vrže mojo cimro in soigralko na trda lesena tla.
“Koliko časa imava?”
“Dvajster minut.”
“Jebeno sranje! A si ti pripravljena? Oprema je v torbi? Palica pripravljena?”
“Umiri se. saj imaš ti težave pri vstajanju, ne jaz. Veš, tale odnos ti ne bo prinesel naziva kapetanke.”

Dvajset minut pozneje Alice in meni uspe biti na ledu, a močno zadihani. Tekli sva vso pot od študentskega doma do dvorane in moram priznati, da nisva v najboljši kondiciji.
Od izčrpanosti naslonim glavo na konec palice in izdihnem majhen oblaček sape.
“Nekomu manjka kondicija pretekle sezone,” se zahahlja Alice, medtem ko se z dlanmi naslanja na led. Ne ostanem ji dolžna: “Misliš, da ti si?”
“V redu, dekleta, zberite se,” nas pokliče trener in nadaljuje, ko se zberemo okoli njega. Njegov glas se odbija od sten in še nedotaknjenega ledu: “Dobrodošla nazaj, dekleta. Upam, da niste pozabile na telovadbo med odmorom.”
“Ja, glede tega,” zamomljam Alice poleg mene. Moja pripomba jo spravi v smeh in kmalu postane rdeča od zadrževanja. Namest smeha iz sebe uspe spraviti le kratek prh, kar pa preusmeri trenerjevo pozornost na naju. Obrne se k nama in z rokami, uprtimi v bok, počasi spregovori: “Zdi se, da vidve nista v pretirano dobri kondiciji. Še posebej ne za univerzitetni hokej.”
“Veste, sva pretekli celo pot od študentskega doma do sem. In ni prav zabavno teči s hokejsko torbo na ramenih. Vi bi to morali vedeti,” odgovorim s sladkim nasmeškom. Ali zraven mene ponovno prhne od zadrževanega smeha, več kot očitno se trudi ne planiti v krohot. Trener O’Connell se namršči preden pogleda mojo cimro s takim pogledom, da jo smeh takoj mine.
“Roy in Mayfield,” počasi spregovori. Zaprem oči, saj vem, kaj sledi. Ne točno kaj, a dejstvo, da je uporabil najina priimka, je dovolj zgovorno. Res bi se mogla naučiti držati jezik za zobmi.
“Golova črta. Ostale,” pogleda najine soigralke in nadaljuje: “Zapustite led, prosim. Vidve pa…kamikaze.”
Alice poleg mene zahlasta za zrakom, seveda čisto potiho, da se ne spravi v še večje težave. Smili se mi. Še nikoli ne bi bila kaznovana in verjetno ne bi bila, če ne bi bilo mene in mojega dolgega jezika. Poleg tega tudi vem, koliko ji pomeni, da ima možnost igrati za trenerja O’Connella…
Kar se pa mene tiče…moram končati, kar sem začela. Pogledam ga v oči in malodane izpljunem: “Koliko, trener?”
Zadnja beseda je prežeta s sarkazmom in vem, da ga je trener zaznal.
“Pa recimo pet,” trener odvrne in še nikoli ga nisem videla, da bi se tako zabaval kot se zdaj. Pogoltnem par krepkih žaljivk in oddrsam na rdečo golovo črto. Kljub temu, da nisem rekla ničesar, ne pomeni, da na zalogi nimam še več žaljivk in ostrih besed. Med drsanjem ga tako preklinjam v brado. In moj lastni jezik.
Preden lahko pomislim karkoli drugega, trener zapiska na piščalko in imam le dovolj časa, da še enkrat močno zavzdihnem.

Štiri kamikaze pozneje sem zadihana kot še nikoli prej. To je nedvomno mučenje in res ne vem, če lahko zdržim celotni trening po kazni, ki jo je naložil trener. Dovolim si hiter pogled proti Ali, ki ne izgleda bolje kot jaz. Zadihana, zardela, izčrpana in komaj stoji na nogah. Naslonim se na vratnico gola in zadihano šepnem: “Samo še enkrat, Ali. Samo še enkrat.”
“Sovražim te, veš?”
“UTIHNITA IN NADALJUJTA Z DRSANJEM!”
Z zaprtimi očmi izmučeno izdihnem iz globin pljuč. Nikoli več ne bom odgovarjala trenerju. Nikoli.
Samo še enkrat, Kim, samo še enkrat. Potem se konča.
Z zadnjimi močmi, ki me držijo na nogah, se še zadnjič poženem proti krogu za face-off. A takrat me mišice pustijo na cedilu.
V enem trenutku drsam proti koncu kazni, a naslednjo sekundo se moja čelada z glasnim pokom seznani z ledeno podlago, ko se moje noge končno vdajo naporu.
“KIM! Kimberly, si dobro?”
“V redu sem, vse je v redu.”
Hitro se skobacam na noge in pogledam trenerja: “Je bilo dobolj drsanja?”
Malo se nasmehne, ko prikima: “Ja. Spijta malo vode in se nam pridružita.”
Z Ali se oddrsava na klop, noge naju pa komaj držijo pokonci. Tiha cimra me pogleda medtem ko goltam vodo kot nekdo, ki že leta ni pil ničesar: “Zakaj ne znaš držati jezika za zobmi?”
“Saj vem, saj vem, oprosti,” zamomljam in si ledeno vodo zlijem nap regret obraz, da se malo ohladim.
“Obljubim, da se bom potrudila razmišljati preden odprem usta, prav?” prijateljico na hitro objamem preden se vrneva k soigralkam.

Dve uri, kolikor traja trening, mineta hitro, in medtem, ko se preoblačimo, na vrata potrka trenerjev mlad pomočnik. Če bi hoteli videti svetlobno hitrost, bi morali videti, kako hitro smo nase navlekle najbližji kos oblačil – spodnji del trenirke, dres ali, dekleta, ki so ravno izpod prhe, brisačo.
“Lahko vstopim?”
“Um, ja! Ja, seveda!” Lauren, alternate kapetanka ekipe zadnjih dveh let zavpije, a šele po tem, ko hitro s pogledom preleti garderobo, da se prepriča, ali smo vse spodobne.
Nedolgo zatem vrata odpre Thomas Moore, mlad in na prvi pogled nervozen trenerjev pomočnik. Že na prvi pogled je očitno, kako zelo mu je neprijetno kar tako priplesati v žensko garderobo.
“Trener me je prosil, naj pripeljem Kimberly v njegovo pisarno.”
“Ali res ne mora počakati,” zavzdihnem in si ponovno začnem odvezovati drsalke.
“Še vedno sem v opremi.”
“Zdaj. Takoj mora govoriti s tabo. Nujno je.”
Ponovno zavzdihnem in zavijem z očmi: “Prav. Daj mi pet minut, še vedno sem v opremi.”
“Zdaj. Tudi če si v opremi.”
Ujamem Laurenin pogled in vidim, da odkimava, zato se zadržim pripomb in vstanem. Ščitnik za prsni koš nadomestim z puloverjem Brown University, in med sledim Thomasu na hodnik.
“Kaj je tako nujno, da ne mora počakati par minut?”
“Samo sledi mi, prosim.”
Priznam, njegov ton je zaskrbljujoč. Najbolj me skrbi, da bo moje odgovarjanje pustilo hujše posledice, kot bi si lahko zamilsila. Konec koncev, sem tu le zaradi športne štipendije. Bi to lahko res imelo hujše posledice, kot se mislila?
Ko Thomas potrka, s kepo v grlu čakam na odgovor trenerja O’Connella. Kmalu se trener odzove, a preden vstopim v njegovo pisarno, sem, brez pretiravanja, živčna razvalina.
“Kar naprej!”
“Poslali ste pome, trener?” tiho vprašam čim se vrata za mojim hrbtom zaprejo. Dvigne pogled iznad kupa papirjev in vidim, da je na prvem napisano moje ime.
“Ah, gospodična Mayfield. Prosim, sedi.”
Debelo pogoltnem in sedem na neudoben lessen stol njemu nasproti. Od strahu, kaj bi se lahko zgodilo, so moje dlani vlažne in tresoče.
“Najprej…”
“Gospod trener, iskreno mi je žal za moje obnašanje prej. Jaz…”
“Lahko prosim utihnete in poslušate, kaj bi vam rad povedal?” vpraša mirno, a njegov pogled je strog. V trenutku utihnem in pokimam v znamenje strnjanja.
“Dobro. Zavedam se, da ekipa potrebuje kapetanko…ampak to ni razlog, da sem vas poklical. Kot verjetno veste, se bližajo zimske olimpijske igre, kajne?”
“Ja, februarja. Ampak to je šele…”
“Čez dvanajst mesecev. Vem, da so to naši izvensezonski treningi in da ste skrajšale počitnice, da ste lahko tu, ampak to ni bistvo. Kot tudi veste, je ameriška moška hokejska ekipa...”
Počasi prikimam, medtem ko se še vedno sprašujem, kam vse to vodi. Mislim, kaj ima moška ekipa opraviti z mano? Sem le devetnajstletna študentka univerze Brown, ki si želi uspeti kot hokejistka.
“Kim, kljub temu, da je to moška ekipa…bi poskusili igrati z njimi?”
“S kom? V NHL?”
“Ne. V olimpijski reprezentanci?”
“Oprostite? Ali govorite o olimpijski državni reprezentanci Združenih držav Amerike?”
“Ja. Pak obvladujete bolje kot velika večina deklet, imate odličen pogled na led in z nekaj dekleti ste se ujele že prvi dan.”
“Trener, ampak….jaz sem dekle.”
“Se zavedam, a način igre…si zasluži nekaj več, ne le igranje v Ivy League. Vas obveščam?”
“Ja, prosim, trener, to bi mi veliko pomenilo.”
“Izjemno. In moj namen je, da zaigrate na try-out-sih avgusta. Kar pomeni, da se bova čez počitnice še veliko gledala. Bolje, da odpoveste vse morebitne načrte.”
Vstanem in trenerju namenim širok nasmeh: “Najlepša hvala, trener O’Connell. Najlepša hvala, ker verjamete vame. In da me še niste vrgli iz ekipe zaradi mojega obnašanja.”
“Ko ste me ravno spomnili… upam, da se zavedate, da ne boste kapetanka. Vem, da ste si to želeli, a glede na vaš odnos, niste primerni za ta naziv.”
“Se popolnoma zavedam tega, trener. Menim, da bi C morala nositi Lauren. Ne le, da si tega srčno želi, sposobna je biti vodja. In vse jo spoštujemo.”
“Si bom zapomnil vaše besede, Kimberly. In vi si zapomnite moje. Lahko vam uspe na try-out-sih.”

Čim zaprem vrata za sabo in ko me trener ne vidi več, vržem roke v zrak in potiho praznujem hvalo, ki sem jo slišala od trenerja. Končno, končno je nekdo videl, kaj lahko dekle iz disfunkcionalne družine doseže, če le verjame.
“To!” tiho zacvilim in stečem proti naši garderobi. Da končno slečem to prepoteno opremo. Ko odprem vrata, je Ali še vedno tam, očitno čakajoč, da se skupaj odpraviva.
“Ali?”
“Kim, je vse v redu? Te je vrgel iz ekipe? Kaj se je zgodilo?”
“Vse je super. Em…le hotel je govoriti z mano o mojem obnašanju. In morala sem obljubiti, da bom delala na tem. Take stvari. Še vedno sem v ekipi, ne skrbi, ne boš se me znebila tako zgodaj.”
Zasmeji se in me objame. Obenem pa me tudi hitro potisne stran: “Čisto si premočena! Daj se hitro obleci in stuširaj, te lahko počakam.”
“Deset minut mi daj, prav? Aja, kaj meniš po mlečnem napitku po treningu?”
“Da lahko bereš moje misli. Samo pohiti!”

Medtem ko izpiram pot s telesa in las, se mi le ena misel usidra v glavo. Kdo bi pričakoval, da bo glasno dekle z dolgim jezikom dovolj dobro, da ima možnost preizkusiti svojo srečo v državni olimpijski ekipi ZDA za olimpijske igre v Lake Placidu 1980?
14. julij 2017
Next Next Next
17. julij 2017
Objavljam drugi del PS: naj dodam slike igralcev?

2. PRIKRIVANJE SKRIVNOSTI
Del mene želi vesoljnemu svetu raztrobiti, da bom (verjetno) edino dekle, ki bo preizkusilo lastno srečo in se preizkusila za igralko državne reprezentance čez nekaj mesecev. A tisti drugi, pametnejši del, mi prigovarja: “Kar pozabi, punca, kar pozabi.” Konec koncev, zadnja stvar ki jo potrebujem, so zavistne soigralke in razjarjena cimra. Ampak prikrivanje take skrivnosti se izkaže za izjemno zahtevno nalogo, saj vsi vidijo novo, navdušeno stran mene. Stran, ki sem jo vsa ta leta previdno skrivala in za katero so vedeli le redki.

Teden dni pozneje je moja glava še vedno med oblaki in mislim, da to počasi začenja nervirati Ali.
“Se lahko, prosim, nehaš smehljati kot kreten?”
“Oprosti, Ali, ampak res ne morem.”
“Moj bog, v koga si spet zacopana?”
Pogledam jo z dvignjenimi obrvmi: “Spet? Kam ciljaš s tem?”
S tem povzročim, da začne na prste desne roke naštevati moje simpatije, pri čemer me skoraj oslepi s prstanom čistosti, ki ga nosi že odkar jo poznam.
“Pa poglejmo…Tu je bil Simon…”
“Poletne romance ne štejejo!”
“Ja pa, če se mečkaš z njim!”
Udarim jo po roki: “Ni treba, da vsi to vedo, prav?”
Na to nima odgovora, a vseeno nadaljuje: “Pa Alex…”
“Pokaži mi eno dekle tu, ki ni zatreskano v Alexa! Daj, izzivam te.”
“To ni poanta! Kaj pa Nick in Jason?
“Nick, Jason je luzer.”
“Nima veze. Ne pozabimo še tistega študenta na izmenjavi, kako mu je že bilo ime?”
“Valeri,” zamomljam v odgovor in rahlo zardim ob omembi privlačnega in tihega Sovjeta.
“Ja, njega sem mislila. No, to so štirje fantje v dveh letih.”
“To ni veliko, Ali…”
Najino debato prekine šolski zvonec in poplava drugih študentov. Ko profesorica, gospa Monaghan, vkoraka v razred, celoten razred potone v oglušujočo tišino. Gospa Monaghan na Brownu uči že več kot petdeset let, stara pa ima že okoli osemdeset let, a je vseeno bolj zastrašujoča kot večina profesorjev. In tega se zaveda. Posledično na njenih urah vlada grobna tišina, saj si nihče ne upa niti pisniti. Res je stara, a ima še vedno izvrsten sluh in sokolji vid.
“Dobro jutro, razred. Pospravite zvezke, danes je na vrsti preverjanje znanja, da vidim, koliko ste se učili čez počitnice.”
Z Ali si izmenjam pogled prestrašenega zajca, ki so ga na avtocesti osvetlili avtomobilski žarometi. To ni dobro. To res ni dobro. Cele počitnice zvezka še v roke prijela nisem in odkrito, sanja se mi ne, kaj se učimo. Naj se me ne razume narobe, seveda si delam zapiske, a to ne pomeni, da se mi sanja, kaj za vraga se učimo.
“Znaš kaj?” Alice zašepeta, a jaz sem le sposobna šibkega odkimavanja. Šele nekaj trenutkov pozneje se sklonim k njej in zašepetam: “Kaj pa ti?”
“Se ti zdi? Pojma ni-“
“Roy in Mayfield!”
Here we go again, ponovno naju kličejo po priimkih. In to je zadnja stvar, ki jo kdorkoli želi slišati s strani profesorja (ali trenerja).
“Oprostite, profesorica Monaghan,” z Ali rečeva enoglasno. Profesorica naju pogleda s priprtimi očmi, zaradi česar se Ali kar malo odmakne s stolom. Potem se profesorica ponovno posveti kupu papirjev na mizi. Tišina v prostoru me spravlja ob živce, sliši se le šelestenje papirja s profesoričine mize. Vsi nestrpno čakamo, da nam profesorica izroči teste, a kar nenadoma njen glas preseka tišino: “Mayfield!”
S tem povzroči, da je vsak par oči v učilnici osredotočen name. Tudi Ali vame bolšči, kot da bi me s pogledom zabadala z noži.
“P-Prosim, profesorica Monaghan?”
Na veliko presenečenje mene in vseh mojih sošolcev in sošolk, so njene tanke ustnice ukrivljene v skorajda neviden nasmeh, ko mi le z roko nakaže, naj pristopim. Še zadnjič se spogledam s cimro, potem pa hrupno odrinem stop in se približam profesoričini mizi. Ko dvigne pogled, začutim radovedne poglede mojih kolegov na hrbtu: “Trener O’Connell me je prosil, naj vam predam tole.”
Poda mi prepognjen list papirja in doda: “Na vašem mestu bi prebrala sporočilo pred zvoncem.”
“Hvala, profesorica Monaghan,” vzamem košček papirja in se rahlo nasmehnem profesorici, preden se vrnem na svoje mesto. Zdrsnem na stol in zakopljem sporočilo globoko v peresnico, stran od radovednih pogledov in hitrih prstov mojih sošolcev. Ali se nagne k meni in zašepeta: “Kaj misliš, da je tako nujno?”
Zavem se, da je zdaj izvrstna priložnost, da se ji izpovem, in da ji povem o pogovoru s trenerjem, a moja usta iz popolnoma neznanega razloga ostanejo zapečatena. Saj vem, saj vem, bili naj bi najboljši prijateljici in cimri, a se mi zdi, da ji tega ne morem povedati. Da bi nekako lahko uničilo najin odnos.
“Kaj pa vem. Morda se je odločil, kako me kaznuje za odgovarjanje med treningom.”
“Ampak rekla si…”
“Vem, kaj sem rekla. Ne vem, kaj bi lahko bilo. Res ne.”
Prekleto, tako slabo se počutim, da ji moram lagati. Ampak tega res ne želim diskutirati z njo. Ne zdaj. In ne sredi predavanja.
“V redu, pomirite se,” zakliče profesorica Monaghan, a popolnoma brez razloga, saj v sobi vlada taka tišina, da bi lahko slišal pasti buciko.

Petdeset minut pozneje je konec z uro. In verjetno tudi z mano. No, ko izvemo rezultate preverjanja.
“Kako je šlo??" vprašam Ali, ko me pogleda s popolnoma izžetimi očmi.
“Kaj pa če ne bi o tem?”
“Tako slabo, huh? Ne skrbi, v istem sranju sva.”
Očitno nerazpoložena za nadaljevanje pogovora o tej temi, se zahahlja: “Torej…boš prebrala Ojevo sporočilo?”
“Seveda. Samo bom raje v sobi, ne tu, vsem na očeh.”
“Ah, daj no! Zakaj ne? Lahko bi bilo o današnjem treningu.”
“Prepričana sem, da ni. Pridi, nočem biti pozna na predavanje iz angleške književnosti.”
“In jaz imam tutorstvo. Vidiva pozneje?”
“Veš da,” se nasmehnem in jo objamem preden se vsaka nameni v svojo smer. Namenim se proti učilnici za angleško literaturo, kjer tiho zdrsnem za svojo mizo. Iz torbe ravno potegnem zvezek, ko se nekdo tik nad mano odhrka. Pogledam, kdo je in vidim Aleca, široko nasmejanega “heartthrob”-a, stati nad mano: “In? Kdaj boš Alice povedala svojo malo skrivnost?”
“O čem govoriš? Kakšna skrivnost?”
Sede poleg mene in se skoraj zaslepi z nedolžnim nasmeškom, ki že od prvega dne spravlja dekleta ob pamet. Pravi zločin – nima nobene zaščite za zobe in nos, a njegov obraz je še vedno kot slika. Če odštejemo nekaj malih šivov. A njegov zobje so še vsi tam, dosežek, s katerim se ne ponaša veliko hokejistov Browna. Nenehno tapka s konicami prstov, šele nato odgovori: “Slišal sem O’Connella govoriti z našim trenerjem o tebi. Nekaj o tem, da boš preizkusila srečo za uvrstitev v olimpijsko reprezentanco. Hmmm? Ti je to kaj znano?”
Hitro pogledam po razredu, ki se počasi polne. Pri vhodu opazim Lauren, Michelle in Andreo, tri soigralke. Tudi one opazijo mene in mi kratko pomahajo, Lauren pa je edina, ki mi pokaže dvignjene palce. Seveda, opazila je, da se je Alec usedel poleg mene.
“Good job,” ji preberem z ustnic preden se pridruži Mich in Andy.
“Alec, nihče ne sme izvedeti. Nikomur ne povej. Prosim, Alec. Naj ostane skrivnost.”
Skloni se še malo bliže: “Se bom potrudil. Ampak nič ne obljubim. Samo… tako impresivno je. Ampak, popravi me, če se motim… ženskega hokeja ni na olimpijskih igrah?”
“Ne, ni ga.”
“V katerem športu boš potem tekmovala? Si skrivaj umetnostna drsalka?” v šali pomiga z obrvmi. Malo se res nasmehnem, kaj več pa ne: “Ne. Hokej. Resno mislim, Alec, nočem o tem. Ne zdaj.”
“Kako boš pa potem igrala ho- Čakaj malo…poskusila se boš uvrstiti v moško ekipo?”
“Ne bodi tako glasen, no!”
Neprijeten občutek me zmrazi do kosti, saj se mi nenehno dozdeva, da nama nekdo prisluškuje.
“Boš res poskusila priti v moško ekipo?”
“Alec, prosim, nikomur ne povej. Prosim, vsaj zaenkrat ne.”
Črne kodre si razmrši z eno roko, iz ust pa mu uide frustriran izdih: “Ne razumem. Veš, kakšna čast je to? Da te trener vidi kot igralca in ne le kot dekle, ki igra hokej. Zakaj nočeš, da se razve?”
Grobo zgrabi mojo roko in ponovno ga pogledam. Z rahlo bleščečimi rjavimi očmi zre v moje modre in spregovori, ko se prepriča, da ima mojo pozornost: “Pozorno me poslušaj. To so tvoje soigralke. Če te bodo sovražile, ker si dobra in talentirala igralka, si ne zaslužijo biti s teboj na ledu. Ne le to, ne zaslužijo si s teboj deliti garderobe in vseh uspehov. “
Prevzeta od njegovih besed podpore (ki jih od take zvezde, kot je on, nisem pričakovala), ne odgovorim. Še več, ko odprem usta, da bi odgovorila, se zdi, da moj jezik ohromi. Tako le nemo zrem vanj.
“In še to. Bi se nam kdaj pridružila na treningu? Da izkusiš, kako izgleda moški univerzitetni hokej.”
“R-Resno misliš? Z veseljem…”
“Super! Torej, nadaljujeva po pouku,” vstane in se mi široko nasmehne preden se odpravi na svoje mesto. Gledam za njim in opazim, da si z enim izmed soigralcev da “petko”.

Takoj, ko vstopim v jedilnico, me obkolijo soigralke.
“Lauren je rekla, da je Alec govoril s tabo. O čem pa? Kaj se dogaja?” Jenny Lewis, branilka iz prvega letnika, vpraša takoj, ko se ji ponudi priložnost.
Zdaj jim lahko pove, pomislim in že odprem usta, a namesto resnice preprosto izjavim: “Povabil me je, naj se jim kdaj pridružim na treningih.”
“Upam, da si dovolj pametna, da si sprejela!” Susan Parker, še ena igralka iz prvega letnika, navdušeno zacvili in z iskrico navdušenja v očeh pogleda ostala dekleta.
“Morda bom pa res…”
“Kim, sprejmi. Hudičevo dobra igralka si in trening s fanti ti ne bi škodoval,” Lauren položi dlan na mojo ramo in se mi široko nasmehne. Vrnem ji nasmeh in si nervozno popravim lase za ušesa.
“Lauren, nekaj ti moram povedati…Greva lahko stran, prosim?”
“Je vse v redu?”
“Ja…vsaj mislim. Samo o nečem moram govoriti s tabo.”
“Uh, prav. Lahko počaka? Mi lahko poveš po kosilu?”
“Lahko počaka. Pravzaprav, raje bi s teboj govorila po trenigu. Bo tako v redu?”
“Strašiš me, Kim, in ne zveniš, kot da je vse v redu.”
Lahno se usčipnem v koren nosu in ji zagotovim: “Prisežem, da je vse v redu. Res. No, se vidiva na treningu, prav? Se vidimo, dekleta.”

Preostanek dne mine hitro, a obenem neznosno počasi. Skrivanje pred soigralkami in pred prijateljicami ni ravno nekaj običajnega. Vsaj ne v tolikšni meri kot v tem primeru.
Ko končno napoči čas treninga, lahko rečem, da sem popolna živčna razvalina. Predvsem zato, ker vem, da bom morala kmalu ugrizniti v kislo jabolko in govoriti z Lauren.
Celo dekleta, ki so se ekipi pridružila pred kratkim, opazijo, da nisem takšna, kot so me vajene. Običajno glasna na ledu, a danes komaj spregovorim z besedo.
“Kaj je s tabo danes, Kim?” Alice zakrbljeno vpraša, ko se že bilijontič zaletim v bando med preprosto vajo.
“Nič…resnično, Ali, dobro sem…” sredi stavka utihnem, ko so moj in trenerjev pogled srečata.
“Mayfield, kaj počneš? Daj se vrni z glavo v igro!” palica udari ob led tako močno, da v zrak pošlje pršec ledenih drobcev.
“Ja, trener. Ali, dobro sem, prisežem.”
A kljub mojim zagotovilom, so moji živci popolnoma uničeni in ko skoraj končam na drugi strani bande, Lauren, kot bodoča kapetanka ekipe, zaprosi trenerja za dovoljenje, da zapustiva ledeno ploskev.
Ko se za nama zaprejo vrata, me premotri s pogledom: “Dobro, Kimberly, kaj ti je danes? Cel dan si že čudna. Oprosti, ampak ne najdem drugega izraza.”
“Ne, ne , ne zamerim. Lauren, upam, da me ne boš sovražila…”
“Ima kaj opraviti z Mike-om?”
Mike je njen fant in skupaj sta že zares dolgo časa. Edina stvar, ki je res ne želi deliti z nikomer in je rahlo posesivna, je Mike. In brez dvoma bi me ubila, če bi bila dovolj neumna, da bi kaj preizkušala pri njem.
“Nič. Zakaj? Je kaj narobe?”
Sede poleg mene in obraz zakoplje v dlani, medtem ko nežno ihtenje pretresa telo. Tiha sekunda mine preden jo nerodno potrepljam po hrbtu: “Kaj je narobe, Lauren?”
“M-Mislim, d-da me var-vara. Z e-eno iz ek-ekipe. I-in sem mi-mislila, da s ta-tabo.”
“Loo, tega ti nikoli ne bi storila. Ali komurkoli drugemu. Upam, da veš to.”
Ihte prikima: “J-Ja. O-oprosti.”
“Isto bi ravnala tudi jaz. Ne skrbi. Lauren…saj ti lahko zaupam, kajne?”
“Seveda. Kaj te pesti?” si obriše solze z lic in me pogleda. Vidite, zaradi tega si zasluži tisti C na prsih. Zaradi nesebičnosti in talenta, da druge postavi pred sebe in pred lastne težave.
“Torej, uh, O’Connell mi je predlagal izziv in…da naj poskusim priti v olimpijsko reprezentanco…moško ekipo.”
“Misliš… Olimpijske igre v Lake Placid-u? Čez dvanajst mesecev?”
“To mislim. Ampak prosim, ne povej nikomur. Vsaj nekaj časa še ne.”
“Kim, to je čudovito! Tako sem vesela zate, zaslužiš si! In seveda, ne skrbi, moja usta so zapečatena.”
“Hvala…saj nisi jezna?”
“Zakaj bi bila? Izjemna igralka si in to je izvrstna priložnost, da se dokažeš.”
Besede, ki prihajajo iz njenih ust, so resnične besede podpore, a v očeh vidim, da se ji poraja vprašanje.

Kako za vraga je Kimberly Mayfield dobila tako priložnost? Zakaj ona in ne kdo drug?
17. julij 2017
Next , zelo dobro pišeš
Jaaa dodaj slike
17. julij 2017
Hvalaaa ^^ To je sicer sele zacetek, potem se bolj razvije zgodba
Okej, bom dodala
17. julij 2017
evo, mi je uspelo prebrat meni osebno se zdi ful dobro napisano.. Next!
19. julij 2017
Dodatek: Cast
Kim: http://fullhdpictures.com/wp-content/uploads/2016/05/Annasophia-Robb.jpg
Strobs (Eric Strobel: http://media.gettyimages.com/photos/hockey-1980-winter-olympics-usa-eric-strobel-in-action-vs-romania-1-picture-id166167410?s=594x594
JC (Jim Craig): http://media.gettyimages.com/photos/hockey-1980-winter-olympics-closeup-of-usa-goalie-jim-craig-after-picture-id81447793
Bakes (Bill Baker): http://i.ebayimg.com/images/i/130832144691-0-1/s-l1000.jpg
Robbie (Rob McClanahan) : http://grfx.cstv.com/photos/schools/minn/sports/m-hockey/auto_action/7137652.jpeg?1320820181
Neal (Neal Broten) :http://media.gettyimages.com/photos/college-hockey-portrait-of-university-of-minnesota-neal-broten-in-picture-id105489071
Rizzo (Mike Eruzione): http://boston.sportsthenandnow.com/wp/wp-content/uploads/2013/01/mike-eruzione-Chucks-World-of-Infinite-Mojo.jpg
Magic (Mark Johnson): http://blogs.thetimes-tribune.com/pennstate/wp-content/uploads/2011/03/MARK-JOHNSON.jpg
(Phil) Verchota: http://puckjunk.com/wp-content/uploads/2016/02/37_Phil_Verchota.jpg
Bah (John Harrington): http://www.whiteface.com/files/styles/500x750_athlete_portrait/public/john_harrington_bw_2.jpg?itok=tvEWNKeG
Wellsie (Mark Wells): http://assets.nydailynews.com/polopoly_fs/1.452432.1314602330!/img/httpImage/image.jpg_gen/derivatives/article_750/amd-mark-wells-jpg.jpg
Janny (Steve Janaszak): http://hmpioneers.s3.amazonaws.com/images/sjanaszak.jpg
Mo (Ken Morrow): http://cdn.fansided.com/wp-content/blogs.dir/111/files/2011/12/morrow11.jpg
OC (Jack O'Callahan): http://vignette2.wikia.nocookie.net/icehockey/images/d/db/Jackocallahan.jpg/revision/latest?cb=20120504233712
Rammer (Mike Ramsey): http://cdn2.sportngin.com/attachments/photo/5705/5850/448651_large.jpg
Suts (Bob Suter) : https://s3-us-west-2.amazonaws.com/find-a-grave-prod/photos/2014/251/135651338_1410301731.jpg
Koho (Dave Christian): http://cdn3.sportngin.com/attachments/photo/1179/5112/DaveChristianUSAMug_medium.jpg
Riff (Steve Christoff): http://cdn1.sportngin.com/attachments/photo/1198/4579/SteveChristoffRichfield445px.jpg
http://cdn1.sportngin.com/attachments/photo/1197/9634/SteveChristoffRichfield1_medium.jpg
Pav (Mark Pavelich): http://i.dailymail.co.uk/i/pix/2014/04/17/article-0-1D2AB01000000578-740_306x423.jpg
Buzzy (Schneider): https://s-media-cache-ak0.pinimg.com/564x/5a/d1/43/5ad1434e145f10a3d9a77624d73ac2b7.jpg
Silky (Dave Silk): http://fashows.s3.amazonaws.com/players/1DaveSilk.jpg

Coxy (Ralph Cox): http://4.bp.blogspot.com/_f_XGZm1XxgM/S4651uLJ3NI/AAAAAAAAAQU/tdR9CX_2SIs/s400/ralph+cox.jpg
3. DOBRODOŠLI V KOLORADU
~KIMBERLY~
Trener je brez dvoma držal besedo in mi ni pustil dihati na treningih. Niti na dodatnih treningih na ledu in v fitnesu. Vseeno, kljub bolečim nogam in dnem, ko nisem mogla niti vstat iz postelje, sem mu hvaležna za ves trud in vse, kar je storil zame.
Ta občutek hvaležnosti naraste, ko sestopim iz avtobusa in vidim nepregledno množico fantov, ki se zbirajo pred ledeno dvorano v Koloradu.
“Potrebuješ pomoč?” voznik avtobusa vpraša s svojega sedeža. Misli na mojo orjaško hokejsko torbo in še dodatno športno torbo University of Brown, kjer imam najnujneše potrebščine.
“Lahko sama, najlepša hvala!” odvrnem in preprimem palico v drugo roko tik preden bi padla. Voznik se nasmehne in zapre vrata, a šele ko odpelje, ugotovim, da je to to. Res sem za seboj pustila dom in domače, prekinila sem študij in vse stavila na enega konja, da sem lahko tu. Da sem v Kolordau, kljub temu, da imam močan občutek, da nimam možnosti.
Z globokim vzdihom prisilim noge, da se premaknejo korak naprej, bliže in bliže dvorani. In strah, ki me ob tem preveva, je nepopisen. Kaj sem razmišljala, da sem sprejela trenerjevo pohvalo? Tu so sami odrasli fantje, ki imajo za seboj verjetno že nemalo tekem, ur v fitnesu in intenzivinh priprav. Kako se lahko sploh primerjam z njimi? Seveda, tudi jaz redno telovadim in skrbim, da sem v telesni pripravljenosti, a v primerjavi z njimi sem nič. Nekateri izmed njih so prave “omare”. Tako zamišljena ne vidim, kod hodim, in se zaletim v enega izmed igralcev. Nepripravljena na kontakt, skoraj padem na tla.
“Pazi malo, človek!”
“Uh, žal mi je. Oprosti,” se opravičujem, medtem ko se počasi umikam. Fant se obrne in njegove oči se rahlo razširijo v šoku preden spregovori: “Ne zveniš ravno kot tip.”
Kapuco potegnem iz glave in se zarežim rjavolasemu neznancu: “Mogoče zato, ker nisem.”
Čim kapuca zdrsne z mojih svetlih las, fant obnemi in v nejeveri široko odpre usta: “K-Kaj dekle počne na tryout-ih?”
“Isto kot vsi vi. Preizkušam srečo.”
“Si pa pogumna,” se nasmehne in preprime palico z drugo roko, da mi poda desnico: “Neal Broten. In ti si?”
“Kimberly Mayfield. Lepo, da se spoznava, Neal.”
“Enako tudi z moje strani.”
“Torej, Neal, kje igraš?”
“University of Minnesota. Kaj pa ti?”
“Ah, Golden Gophers? Jaz študiram na Brownu.”
“Zakon! Kako si pa izvedela za tryout-e?”
“Univerzitetni trener mi je povedal…pravzaprav mi je prav on dal to možnost. Kakšna je pa tvoja zgodba?”
“No…pravzaprav Brooks je trener na the U…”
“Potem imate Gopherji dodatno prednost…”
“Ne bi rekel. Brooks nikoli ne dela razlik, ne glede na to, kdo si. Torej, uh, katero pozicijo igraš?”
“Uh, levo krilo. Kaj pa ti? Predvidevam, da si tudi napadalec?”
“Pravzaprav igram center. Kako si uganila, da sem v napadu?”
“Srečno naključje,” se zasmejem. A kaj, ko moj smeh zamre, čim vstopiva v dvorano. Prostor je poln mladih in upajočih hokejistov, ki čakajo, da so poklicani. In še nikoli v življenju se nisem počutila kot črna ovca v družbi.
“Hey, Strobs!” Neal pokliče nekoga in se obrne k meni: “Pridi, sledi mi.”
“Res nikogar ne poznam…okej, grem s tabo.”
Rahlo oklevajoče mu sledim v tisti del prostora, kjer je zbrana majhna skupina fantov in vsak izmed njih ima oblečen vsaj en kos oblačila z velikim rumenim M ali napisom University of Minnesota. Neal me nežno potegne bliže k sebi in me predstavi z rahlim nasmehom: “Fantje, to je Kimberly Mayfield. Obiskuje univerzo Brown.”
“Brots, saj ne morem verjeti, punco imaš,” se zareži blondinec. “Eric Strobel.”
“Kimberly Mayfield. In da se ne boste predstavljali preveč, z Nealom sva se spoznala pred nekaj minutami. Če te pa zanima, ali sem samska, lahko vprašaš na drug način,” pomežiknem blondincu, čigar obraz je zdaj živo rdeč. Njegovi kolegi planejo v smeh in eden od njih me prijateljsko lopne po hrbtu: “Dobro si ga. Steve Janazsak, golman.”
“Hej. Jaz sem Kimberly. Levo krilo. Lepo te je spoznati.”
“Brown, praviš?”
“Točno tako. Predvidevam, da si ti Gopher?”
“Od glave to peta. Um…kaj pa delaš tu? Če te ne moti, da te vprašam…”
Globoko vdihnem in pričnem razlagati: “No, trener na univerzi meni, da sem dovolj dobra, da pridem sem in se preizkusim. In preden me opomneš, vem, da je to moška ekipa, ampak sem se vessno odločila…”
“Si pa pogumna. Aja, si se že prijavila?”
“Nope. Kje pa se to opravi?”
S prstom pokaže v smeri mize, kjer potekajo prijave. In ki jo obkroža skupina mladih moških, vsak izmed njih pa v rokah drži šop papirjev: “Tamle. Dobiš tudi dodatne napotke.”
“Najlepša hvala,” se mu zahvalim s širokim nasmehom in potegnem Neala za rokav: “Greš?”
“Kam?” se obrne k meni in glavo nagne na eno stran. Pokažem v smer mize, ki mi jo je pred nekaj sekundami pokazal Steve: “Morava se prijaviti.”
“Oh. Bom šel pozneje. Čez minuto.”
“Prav,” zavzdihnem in se sama napotim k mizi. Jopico s kapuco uporabim za ščit in si, takoj ko se oddaljim od fantov iz minnesotske univerze, na glavo poveznem kapuco. Spretno se stisnem skozi množico teles in pri mizi tiho zašepetam: “Kimberly Mayfield, 20, Univerza Brown.”

~JACK~
Prva stvar, ki jo opazim, ko vstopim v dvorano v Koloradu, je ogromno število igralcev iz Minnesote. Tako iz University of Minnesota kot tudi iz University of Minnesota- Duluth. Krasno. Nekdo ima dober smisel za humor in meni, da je to smešno. Ko grem mimo njih, glasno prhnem in šele potem pogledam naokoli.
“O’Callahan!” slišim, kako me nekdo pokliče. Obrnem se in se zarežim: “Dave Silk. Kako si, stari?”
“Ne morem se ravno pritoževati. Kaj pa ti? Si videl to, koliko fantov iz Minnesote je tu?”
“Nekdo ima res krasen smisel za humor. Ali je pa sadist. Verjemi, tole bo še zanimivo.”
“Koga imaš namen zravnati z ledom?”
Potuhnjeno se nasmehnem: “Kdo je kaj govoril o tem, da bi koga zravnal z ledom?”
“Ti si Jack O’Callahan, Ubijalec iz Charlestowna, fant, ki je vedno prvi da odvrže rokavice. Preprosta logika.”
“Mogoče sem se pa spremenil.”
“Pa ja. Če si se ti spremenil, sem jaz poročen,” se Silk glasno zasmeji in me udari po ramenih. Pustim, da mi torba zdrsne z druge rame in nanjo naslonim palico: “Je tu še kdo iz BU?”
“Slišal sem, da naj bi prišel tudi Eruzione. Da pride iz Toleda. Ampak ga še nisem videl.”
“Rizzo bo tu?”
“Yeah. Samo…zanima me, kako je to možno?”
“Saj ne rečem, je dober igralec. A močno dvomim, da bo njegovo ime eno izmed tistih, ki gredo v Lake Placid.”
Ko že govorimo o Mike Eruzioneju…”OC! Silky!”
Oba s Silkyjem se obrneva v smeri glasu in vidiva štiriindvajsetletnika iz Winthropa, Mass., ki nama maha.
“Rizzo!” na hitro pomaham in si ga malo podrobenje ogledam, ko se približa. Pred nekaj leti sva bila soigralca na Boston University in takrat je bil kot vsak običajen univerzitetni športnik. Zdaj pa je igralec Toledo Golddiggers, profesionalni hokejski klub nižjega kalibra v Toledu v Ohiu.
“Hej, Rizzo,” se nasmehne Silky in strese Rizzovo roko. Rizzo se široko nasmehne: “Navdušena, da sta tu?”
“Milo rečeno. Kaj pa ti, OC?”
“Pa,” se posmehnem in po kratkem premoru nadaljujem: “Kaj pa je lahko najhuje, kar se lahko zgodi? Da te ne izberejo?”
Besede, ki jih izrečem, nasprotujejo mojim občutkom,. Globoko v sebi sem živčna razvalina in le misel na to, da mi ne uspe, povzroča panično razbijanje srca. Ni besed, ki bi lahko opisale, kako močno si želim uspeti. Pokazati, da ima Boston kvalitetne igralce.
“Se zafrkavaš, kajne?”
“Ne, Silky, resno mislim. Kaj je najhuje, kar se lahko zgodi?”
“Vidva imata vsaj nekaj obetavnih let za igranje pred sabo…” se Rizzo tiho vmeša.
Pogledam ga: “O čem govoriš? Šele štiriindvajset jih imaš…”
“Razmišljam o tem, da bi za vedno obesil drsalke na klin in postavil palico v kot.”
Priznam, njegove besede me pretresejo. Nikoli teh besed ne bi pričakoval od njega. Vsaj ne po vsem, kar sem slišal o njem in po tem, kakšne izkušnje imam z njim iz let, ko sva si delila garderobo na BU. Vem, da lahko igra zares eksplozivno, če si to želi
“Ampak to zdaj ni pomembno. Zdaj smo tu in moramo se potruditi, da pokažemo svojo najboljšo plat. Ko smo že pri tem…sta se že prijavila?”
“Jaz sem se. OC?”
“Nah, ne še. Rizzo?”
“Tudi jaz sem že opravil s tem. OC, raje pohiti.”
NJune besede me spodbodejo in tako se približam mizi, kjer potekajo prijave. A ne preden zavijem z očmi.
“Jack O’Callahan, 21, Boston University.”
Simpatično dekle, ki tam dela, mi poda akreditacijo in brez karkšnegakoli čustva reče: “Pojdi naprej do tistega okenca. Tam boš dobil številko in brisačo.”
“Lahko dobim tvojo številko?” poskusim ponovno in se ji nasmehnem tako spogledljivo, kot se lahko. Pogleda me v oči in naveličano vzdihne: “Odidi. Nisi moj tip.”
Stresem z glavo in skušam dojeti, kaj se je pravkar zgodilo. O tem razmišljam dokler nekdo za mano ne zavzdihne: “Se lahko premakneš? Prosim?”
Pogledam dol in vidim drobnega modela s kapuco na glavi. Brez besed se nestrpnežu umaknem, a preden se ponovno zapletem v pogovor s Silkyjem in Rizzom, ga slišim: “Kimberly Mayfield, 20, Univerza Brown.”
Kimberly? Kdo da svojemu otroku ime Kimberly? Ime, priznam, si zagotovi mojo pozornost in tako ponovno pogledam v smeri drobne postave. Šele takrat mi kapne, da je nestrpnež v resnici dekle in ne fant!
Takrat ji kapuca zdrsne z las in dolgi, svetli lasje se usujejo izpod tkanine po njenem hrtbu. Ponovno stresem z glavo, tokrat zaradi popolnega nedojemanja. Še vedno v šoku se odpravim nazaj k Rizzu in Silkyju, ki se jima je zdaj pridružil še en igralec iz Massachusettsa, ki pa igra za newhampshirsko univerzo, Ralph Cox.
“Pa če ni to Jack O’Callahan!” se zareži Coxy in me potreplja po hrbtu.
“Pa če ni to Ralph Cox! Kako si, stari!”
“Se ne morem ravno pritoževati. Kaj pa ti?”
“Isto. Hej, fantje, bi mi verjeli, če bi vam povedal, da se je prijavilo dekle?”
“Ne,” istoglasno odvrnejo. Silky nadaljuje: “Pa si prepričan, da je tu zaradi tryouts-ov? Lahko bi bilo dekle enega izmed igralcev.”
“S prstom pokažem nanjo: “Hokejska torba, ki visi z njenih ramen in palica? Ne seri. In da ne pozabimo, slišal sem, kako se je prijavila. Bila je na vrsti za mano.”
“Si si jo dobro pogledal?” se Silky zareži. Zasmejim se ob njegovem vprašanju: “Sploh sprašuješ? Mačka je, verjemi mi.”
“No…zakaj je pa ne vprašaš, če kaj potrebuje?” Silk predlaga, njegov nagajiv nasmeh širši z vsako sekundo, ki mine.
Verjetno ji ne bo uspelo, torej, zakaj pa ne, pomislim sam pri sebi, ko se mi usta ukrivijo v samozavesten nasmešek. Približam se ji, ko ji držanje opreme povzroča nekaj preglavic. To izkoristim: “Hej, cuker, potrebuješ pomoč?”
“Ne hvala, dobro sem,” me prijazno zavrne, medtem ko nekaj išče po nahrbtniku.
“Nekam izgubljena se zdiš. Daj no, naj ti pomagam.”
Končno me pogleda, njene rjavo-zelene oči zadržijo pogled z mojimi ledeno modrimi. Ponovi z mirnim glasom: “Dobro sem, hvala. Lahko sama.”
“Avvv, saj ni nič narobe s tem, da imaš problem z držanjem vseh the stvari v nežnih dekliških rokah, srček,” jo podražim. Njene oči ob tem potemnijo in malodane izpljune: “S tem sem ti povedala, da bi se ti moral izgubiti.”
Če bi kaj takega rekel tip, bi ga brez pomisleka udaril. Dlani me začnejo čudno srbeti, ko jih stisnem v pest, šibek poskus, da bi se obdržal na vajetih in je ne udaril z vso močjo.
“Kaj si rekla?” vprašam. Trudim se, da bi zvenel tako mirno, kot je le mogoče, a kri v žilah se bliža vrelišču.
“Slišal si me. Rekla sem, da se izgubi,” prerine se mimo mene in me pusti samega z lastno jezo. Preden se pridružim ostalim Bostoncem, globoko vdihnem in skušam dojeti, kaj se je pravkar zgodilo.
“Ni šlo po načrtih?” Silky vpraša, ko se jim pridružim.
“Rekla mi je, naj se izgubim.”
Silkove oči se razširijo v šoku, Rizzo nejeverno zazeva, Coxy pa le strmi vame: “In nisi je udaril?”
“Tako blizu sem bil. Res, tako blizu sem bil. A še nikoli nisem udaril dekleta. Ampak, se mi je to res zgodilo?”
“Očitno se ti je res. Kako se ti zdi, doživeti zavrnitev?” Coxy vpraša. S priprtimi očmi se zabolščim vanj: “Ne preizkušaj me.”
“Kaj boš ukrenil v zvezi s tem?”
“Plačala bo za to. Samo upam, da ji uspe priti v ekipo. In če ji, ji bom zagrenil življenje. Obljubim vam, želela si bo, da ne bi nikoli prišla sem.”
19. julij 2017
Next
19. julij 2017
oh joj to bodo še zapleti nexttt
19. julij 2017
Ojaaa, bodo Updatam jutri ^^
19. julij 2017
4. PREIZKUŠNJE

~JACK~
Še vedno v šoku in razjarjen po soočenju z dekletom, katerega se verjetno ne bom znebil še najmanj teden dni, se sprehodim po hodniku proti garderobam, ko na hodniku naletim na znan obraz.
“Jimmy Craig.”
“Hej, Jack.”
“Kako si, švicarski sir?”
“Kako gre?” rjavolasi golman vpraša istočasno.
“Gre,” ustavim se zraven njega in pogledam seznam igralcev. Nedolgo zatem spregovori: “Joeyja Mullena ni na seznamu. Poznaš kakšen razlog?”
“Približno 30,000, vsi sedeči na njegovem bančnem računu,” prekrižam roke na prsnem košu. Rjavolasi golman me pogleda in vidim, da je iskreno presenečen nad zneskom, ki ga je najin prijatelj dobil ob podpisu pogodbe.
“30,000 dolarjev? Dobil je 30,000 dolarjev dodatka?”
“Izgleda že tako. Kar noro, kaj?”
“Definitivno.”
“In…kako izgleda?”
Že na poti v garderobo, se obrne k meni z rahlim nasmeškom: “Ogromno igralcev iz Minnesote in Bostona.”
Prhnem in se rahlo nasmehnem. Nekdo ima ali odličen, a sprevržen smisel za humor ali pa željo videti pokol. V kar se bodo te preizkusi, ali karkoli so, brez dvoma spremenili. In, seveda, ne pozabimo, da bejba igra.
“Kot da se bo to obneslo.”

Pozneje, v garderobi, nase navlečem stare in obrabljene hlače in ravno sežem po plastronu, ko me nekdo potrepla po rami.
“Ja?” se obrnem in vidim igralca v dresu univerze Bowling Green. Iztegne roko: “Ti moraš biti Jack O’Callahan. Eden izmed bolj zastrašujočih igralcev v postavi BU?”
“No, res sem tisti, ki prvi odvrže rokavice. Ti si pa Kenneth Morrow, kajne? Zvezda obrambe na Bowling Greenu? Slišal sem že zate.”
“Ja, to sem jaz. Poznaš koga od igralcev?”
“Bostončane. In nekaj imen igralcev obeh univerz v Minnesoti.”
“Veliko rivalstvo, kaj?”
Smehljajoč se si nataknem plastron in čezenj potegnem dres BU: “Ja. In verjemi, to bo še zanimvo.”
Ko ne odgovori, med nama za nekaj časa zavlada tišina. Dokler ga ne vprašam: “Kaj pa ti? Poznaš koga?”
“Nekaj fantov pa že. Kaj pa trener, ga poznaš?”
“Nekajkrat sem ga videl na klopi Minnesote. Zdi se kot model, ki vpije veliko. In kot nekdo, ki zahteva nič drugega kot rešpekt. Bomo videli, kako se bo to končalo. Še posebej, kako bo prenesel, kar imamo Bostončani na zalogi za Minnesotčane.

~KIMBERLY~

Takoj po vpisu, me odpeljejo stran od ostalih igralcev v ločeno garderobo. Palico naslonim na steno in po tleh zadrsam torbo vse do mojega prostorčka. Ravno, ko se namenim preobleči v opremo, nekdo potrka: “Gospodična Mayfield, lahko vstopim?”
“Uh, ja, seveda.”
Vrata se odprejo in razkrijejo enega izmed trenerjev.
“Ime mi je Craig Patrick in sem Herbov pomočnik. Samo preverjam, ali je vse v redu?”
“Da, gospod, vse je v redu. Rada bi se zahvalila za dodeljeno ločeno garderobo.”
“Ni bilo težav s tem, a vseeno se bojim, da boste morali v primeru, da pridete v ekipo, biti v garderobi z ostalimi igralci. Seveda, v primeru, da ne bo prostih garderob.”
“Razumem, gospod.”
“Prosim, nazivajte me s trener Patrick, ne gospod.”
“V redu, gos- trener Patrick. In prosim, ne vikajte me.”
“Še ena stvar, preden vas pustim samo. Herb me je prosil, naj vas vprašam, ali resno mislite o sodelovanju na preizkusih?”
“Seveda mislim resno. Rada bi se dokazala.”
“Potem pa prav. Se vidimo po preizkusih.”
S temi besedami zapusti garderobo in me pusti samo, da se v miru preoblečem. Približno petnajst minut pozneje sem končno na ledu in priznam, še nikoli v življenju nisem bila tako nervozna. Ne le, da nikogar ne poznam, a sem tudi edino dekle.
“Hej, poglej se no. Dober dres,” se nekdo zahahlja za mojim hrbtom. Obrnem se v smeri glasu.
“Neal. Sem mislila, da si se vdal in zbežal domov.”
“Kot da bi res storil to. Torej…kako ti gre?’
“N-Ne vem… šele zdaj ugotavljam, da je vse resnično. In sem nekako super živčna…”
“Verjemi, vsi smo. Naj te pomirim, če si tu, moraš biti hudičevo dobra. Verjamem, da ti lahko uspe.”
“Hvala…torej…” prekinem kratko tišino, ki nastopi, ko nihče ne ve več, kaj reči. “Verjetno je zdaj čas, da tudi jaz tebi zaželim srečo, kajne?”
“Tudi tebi,” se rahlo nasmehne in me nežno dregne z vrhom palice. Rahlo se zarežim, a se kaj kmalu zresnem, ko moje oči zdrsnejo prek ledene ploskve in se prepletejo s srepečim pogledom blondinca, ki sem mu malo prej rekla, naj se mi izgubi izpred oči. Okrepim stisk okoli lesene palice in priprem oči, blondinec pa ponovi moja dejanja. Samovšečni nasmeh se mu zariše na obraz, a se le-ta kmalu spremeni v zloben nasmešek. Očitno so moje besede res prizadejale močan udarec njegovemu egu…

~JACK~
Njeno srepenje začutim z druge strani ledene ploskve in ji vrnem uslugo. Že res, da so moje noge na ledu, a z mislimi sem popolnoma drugje. Le pri eni stvari – kako naj se ji maščujem. Velika škoda, da ne morem med tryout-i narediti nič, to bi me lahko stalo mesta na seznamu igralcev. Moje edino upanje zdaj je, da tudi njej uspe priti v ekipo in da bom takrat dobil svojo priložnost.

Pridružim se skupini fantov iz Bostona in svoj bes ter nemoč prelijem v streljanje slapshotov. Ploščke udarjam enega za drugim, brez milosti do golmana.
“Hej, kaj so ti paki naredili?” se zareži Silky in ustreli za mano. Obrnem se in ga pogledam, preden spregovorim pa se prepričam, da imajo drugi polne roke dela s streljanjem malih črnih vragov, izvajanjem vaj ali le z drsanjem.
“Ob živce me spravlja, da ne morem ukreniti ene preklete stvari med tryoutsi v zvezi s princesko. In da lahko le čakam in upam, da ji uspe.”
“Misliš…kako ji je že ime? Iz Browna?”
“Ja, njo. Saj ali vidiš še katero drugo bejbo na ledu? Samo…idiotska ideja bi bila, da bi se jo odločil prebutati pred vsemi trenerji in drugimi. S tem bi verjetno izgubil kakršnokoli možnost, da pridem v ekipo.”
“Kako si lahko tako prepričan, da ji bo uspelo? Konec koncev…je dekle.”
“Samo poglej jo.”
Oba na hitro premeriva Brownčanko, ki vaje izvaja pri skupini igralcev Minnesote. Moram priznati, zares ve, kaj dela. Je hitra, palico pa vrti tako hitro, da komaj vidim, kaj dela in izgleda, da ima dober pogled nad igro.
“Priznam, punca ima potencial. Nič, OC, izgleda, da jo boš še nekaj časa videval,” se zareži in mi pomežikne, preden se pripravi za še eno serijo udarcev.

Presenetljivo, ne morem si izbiti njene podobe iz glave. Ne nje, njenega načina igranja. In to me še bolj razkuri. Jaz, Jack O’Callahan, nisem pripotoval vse do Kolorada iz Bostona, da bi mi misli okupirala neka bejba, ki igra hokej. Niti pod razno.

~KIMBERLY~
Glede na to, da je prvi fant, ki sem ga tu spoznala, študent Minnesote, se jim lažje pridružim kot če bi se hotela pridružiti katerikoli drugi skupini. Eden izmed starejših igralcev, če ne celo najstarejši, William “Buzz” Schneider, me je malodane posvojil v tem kratkem času, odkar smo se spoznali. A prva stvar, ki jo izvem o njem je, da je pravzaprav poročen.
“Torej, koliko časa si že poročen?”
“Prihodnji teden bo…dve leti?” se rahlo nasmehne, a zdi se, da jo zares pogreša.
“Oooo, potem sta še vedno v sedmih nebesih?”
“Lahko bi tako rekli. Kaj pa ti, si pustila fanta za sabo?”
“Eh, ne. to ni zame. Zaenkrat je šola moja prioriteta,” odvrnem. Saj mu ni treba vedeti za te “poletne romance” kot jim reče Ali. Sploh pa je poročen, nimam mu namena razlagati o moji rahli neresnosti.
“A to ne pomeni, da ne opazim fantov,” nadaljujem z nagajivim nasmehom, ki postane širši, ko eden izmed fantov položi roko čez moja ramena: “To so pa dobre novice. Mike Ramsey.”
“Kimberly. Lepo te je spoznati, Ramsey, ampak ne, nisem zainteresirana. Oprosti.”
Zaigra užaljenost in se našobi: “Zakaj pa ne?”
“Ker te sploh ne poznam. Nehaj me tako gledati, Mike!” se zahahljam in ga s palico udarim po plastronu. Nemudoma se neha šobiti in mi vrne udarec.
“Hej, vidva, za to bo pozneje več kot dovolj časa! Seveda, če vama uspe priti naprej, zato se zdajle raje osredotočita, prav?” se Buzzy rahlo posmeje in zavije z očmi. Seveda, mora biti zelo zabavno zanj, opazovati, kako so mlajši igralci otročji, medtem ko je sam že dovolj star, da je poročen.
“Da, gospod,” salutiram in si s tem prislužim hehet nekaterih fantov v skupini.

“Hej, Kim, tisti model v dresu Bostona nenehno strmi vate,” mi Buzz pove, ko nekaj časa zavzeto delam vaje.
“Aja? Res? No, pa naju mu dam nekaj za videti potem,” zamomljam in se lotim vaj za obvladovanje ploščka. Ob tem uživam v zvoku, ki ga prozivaja majhna ploščica iz gume, ko drsi po ledu, ob zvoku lesa, ki tolče ob zdaj že opraskano ledeno ploskev. Uživam v znani bolečini v mišicah in občutku potnih kapljic, ki se začenjajo tvoriti na mojem čelu. To je to, igra, ki jo obožujem. Blondinec pa naj kar strmi, očitno česa takega še ni videl v življenju.
Ko končam, pogledam v njegovo smer. Proti lastni volji, me zajame droben val razočaranja, ko vidim, da ne gleda več.

Nikoli se nisem menila za mnenje ali pozornost nekega ošabnega kretena, a je očitno mrzel zrak v dvorani opravil svoje in mi za kratek čas popolnoma zamrznil možgane. Zdaj vem, da je Jack O’Callahan eden izmed tistih, ki mu ne smem posvečati niti kančka pozornosti. Ne zdaj, ne v prihodnosti, nikoli. Konec zgodbe.
20. julij 2017
this is so fucking awesome!!! Next
20. julij 2017
Next
20. julij 2017
5. SPOZNAJTE EKIPO

~KIMBERLY~
Teden dni pozneje smo pozvani v dvorano, ki nam je bila kot drugi dom minuli teden. V tem času, se je moj odnos z Minnesotčani močno poglobil in zdaj so mi skoraj kot bratje. A najbolje se vseeno razumem z nikomer drugim kot Nealom.
“Kdo misliš, da bo šel domov?” se Neal nagne k meni in vpraša, medtem ko čakamo na trenerja Brooksa, da razkrije seznam 26 imen igralcev, ki jim je uspel preboj. Na hitro preletim zbrane igralce in se nagnem k njemu: “Upam, da O’Callahan leti.”
“Težko ti to povem, a dvomim, da bo šel. Izjemen igralec je. In zares dvomim, da bo letel.”
“Ampak če je kreten!”
“Nadarjen kreten, moraš priznati.”
Proti lastni volji priznam, da ima prav. Jack je hudičevo dober igralec in zares ve, zakaj je na ledu. In da ne omenjam, sodeč po tem, kar sem videla v tem kratkem tednu, se je pripravljen zares stepsti za soigralce. Verjetno trenerje res ne bo zanimalo, kakšen kreten je, važno bo, kako igra, koliko je sposoben nadzorovati pak in igro.
“Morda imaš prav. Res je. Ampak zakaj naj bi bil tako poseben, tudi ostali ste talentirani?”
“Saj sig a videla. Igra izvrstno obrambo. In hiter je.”
“Ampak saj drugi tudi!” vzkliknem za odtenek preglasno. S tem povzorčim, da se k meni obrne peščica fantov, tudi Jack.
Najina pogleda se srečata in ostaneta tako za trenutek ali dva predolgo. Potem se njegove ustnice ukrivijo v nasmeh, s katerim mi obljublja pekel,če mi uspe priti v ožji izbor. Namrščim se in se mu zarežim, kljub temu, da globoko v sebi vem, da me bo ta pogled preganjal.

Veselo kramljanje potihne v tistem trenutku, ko trener Patrick in Doc vstopita in se ustavita pod sedišči. Trener Patrick iz žepa vzame kos papirja in začne brati imena, ki so napisana: “Hughes, Ross, Auge, Delich, Horsch, Strobel, Christoff, Morrow, Suter, Ramsey, Janaszak, Christian, Pavelich, Verchota, Baker, Harrington, Schneider, O'Callahan, McClanahan, Silk, Johnson, Craig, Cox, Eruzione. To je seznam igralcev, za katere smo se odločili. Hvala vsem ostalim, ki ste prišli.”
Na ramenu začutim nežen stisk Nealove roke in Jackov posmehljiv nasmeh, kljub temu da ga ne vidim. No…vsaj poskusila sem. Tako ali tako nisem pričakovala, da mi bo uspelo.

~JACK~
Teden dni mine kot bi mignil in moja želja, da punci pokažem, da tu nima kaj iskati je iz dneva v dan močnejša. Briga me, kako dobra je in priznam, pak je sposobna premikati tako hitro, da ga še vidim ne, a tu nima kaj iskati.

V dvorani sedem k skupini fantov iz Bostona in se glasno pridružim pogovoru, a moje misli so drugje. Ne, ne pri njej, ampak predvsem me skrbi, ali mi bo uspelo. Ne glede na to, kaj se rekel pred tednom dni, si želim tega. Tako kot vsak igralec tu. Kar sem rekel takrat…o tem, da mi to nič ne pomeni…lagal sem, tudi samemu sebi. Za vsak slučaj, če se mi res ne posreči.
Celoten prostor potone v tišino, čim trener in doktor vstopita. Trener Patrick v rokah drži košček papirja in spregovori, ko je prepričan, da smo vsi pozorni nanj. Začne brati seznam igralcev, ki bodo dobili priložnost se izkazati.
“Hughes, Ross, Auge, Delich, Horsch, Strobel, Christoff, Morrow, Suter, Ramsey, Janaszak, Christian, Pavelich, Verchota, Baker, Harrington, Schneider, O'Callahan, McClanahan, Silk, Johnson, Craig, Cox, Eruzione. To je seznam igralcev, za katere smo se odločili. Hvala vsem ostalim, ki ste prišli.”
Težko breme je dvignjeno z mojih ramen, ko slišim, da je moje ime eno izmed šestindvajestih na seznamu. Uspelo se mi je uvrstit v ožji izbor igralcev za olimpijske igre v Lake Placidu, le da s tem trud še ni končan. Najtežje bo postati eden izmed dvajsetih igralcev, ki bodo odpotovali na olimpijske igre.
Nezavedno pogledam v smer, kjer sedi ona in opazim, da eden izmed igralcev Minnesote nežno drži za ramo. Del mene si je odkrito želel, da ji uspe priti v ekipo, da bi se ji lahko končno maščeval, a večji del mene si res ni želel v ekipi z resnimi nameni gledati dekleta, ne glede na to, kako dobra je. Zarežim se in se obrnem stran, da čestitam ostalim fantom, ki jim je uspela. In hkrati tudi, da tisti, ki jim ne uspejo, lahko čestitajo nam, ki sem nam je posrečilo. Potem jo na hitro še enkrat ošvrknem s pogledom in se rahlo pretkano nasmehnem. A ta nasmeh zbledi, ko vidim, kako močno jo je novica zlomila. Poleg tega opazim tudi, kako jo tisti Broten lahno objema prek ramen, očitno v želji, da bi jo vsaj malo pomiril. Dobro, odkrito povedano, žal mi jo je, zdi se, da si je tega zares želela.

~NEAL~
Kljub temu, da jo poznam šele dober teden, me pogled nanjo, kako ji je hudo, zlomi. Popolnoma jasno je, kako močno si je želela tega in to stvari še poslabša. Glavo zakoplje v vboklino pri mojem vratu, medtem ko nežno ihti, jaz pa jo potegnem bliže k sebi.
“Naj ti to ne vzame poguma. Izvrstna igralka si, a tu konec koncev govorimo o tekmovanju z najboljšimi neprofesionalci na svetu. Hudičevo dobra igralka si, a to ne pomeni, da lahko preneseš pritisk takega nivoja.”
“R-Res sem si že-želela to…”
“Vem, vem, da si si želela. Hej, ampak boš vseeno prišla na tekme, kajne?”
“Seveda. Nikoli ne bi zgrešila tekme,” si s še vedno tresočimi rameni, obriše solze in vstane, da bi odšla. A takrat z vrha tribune spregovori Herb: “Dobro se razglejte, gospodje, saj so oni dobro prišli skozi. Nekateri izmed vas boste na rezervi, če se kdo poškoduje ali gre njihova igra k vragu. Zaključni seznam igralcev bo vseboval 20 imen čez sedem mesecev, torej vas gre še več domov. Če daste od sebe 99 odstotkov, bo moje delo veliko, veliko lažje. Sem in bom vaš trener, ne bom vaš prijatelj. Če potrebujete tega, se obrnite na Doca ali trenerja Patricka.”
Med govorom se sprehodi do spodnje vrste in ponovno pogleda gor, ko doseže dno tribune: “Še eno vprašanje. Je Kimberly Mayfield še tu?”
Njena glava plane k višku ko si s prosto roko obriše zadnje sledi solza: “Tu sem.”

~KIMBERLY~

“Še eno vprašanje. Je Kimberly Mayfield še tu?” Herbov glas zareže skozi tišino in počasi dvignem glavo. Preden odgovorim, si obrišem solzne oči in sledi na licih: “Tu sem.”
“Dobro. Tvoje ime bi moralo biti na seznamu. Moja krivda.”
Ko to izgovori, brez nadaljnih besed preda Patricku kup papirjev in potem počasi odide iz dvorane. Pogledam Neala in zašepetam, še vedno pretresena: “Uspelo mi je priti v ekipo, Neal. Prvo dekle, ki ji je uspelo priti v moško ekipo, sem.
“Skoraj, kot vsi mi. Kdorkoli izmed nas lahko kmalu leti domov.”
Igrivo ga boksnem v roko, prežeta z olajšanjem, da sem ena izmed sedemindvajsetih imen na trenutnem seznamu igralcev: “Pa če nisi ti pravi mali sončni žarek optimizma?”
“Hej, samo realističen sem,” se zahihita in ponovno ovije roko prek mojih ramen. Potegne me k sebi, jaz pa se tiho zasmejim: “Ne, pesimist si.” Ponovno se njegova ramena nežno zatresejo od skoraj otroškega smeha: “Obojega po malo. Morda. Ampak vseeno čestitke, Kimberly.”
“Kim. Raje imam, če me kličejo Kim.”
“Torej te bomo klicali Kim.”

Vseh sedemindvajset nas vstane iz stolov in se napoti proti trenerju Patricku in Docu, ki vsakemu izmed nas podata šop papirjev. Ta šop papirjev predstavlja test, za katerega Herb zahteva, da ga izpolnemo.
Na poti iz dvorane me nekdo ustavi. Obrnem se in vidim Buzzyja, ki se veselo smehlja za menoj: “Čestitke, Kim. Hej, bi se nam pridružila zvečer? Malo gremo ven in glede na to, da si v ekipi…kaj ko bi se nam pridružila?”
Trenutek mine, preden sem sposobna karkoli odgovoriti. Še nikoli se mi ni zgodilo, da bi me katerikoli fant povabil, da bi se družila z njim in njegovimi kolegi. No, vsaj ne tak, ki bi imel dobre in iskrene namene. In še posebej ne, kadar se je družba poznala od prej. Zato malo oklevam, preden odgovorim.
“Torej, greš ali ne?”
“Z veseljem bi se vam pridružila. Hvala, Buzzy. Ampak…a vas res ne bi motilo, če se vam pridružim?”
“Seveda ne! Zdaj smo ekipa. Poleg tega se zdiš kot oseba, s katero se je zabavno družiti.”
“Če je pa tako…se vam pa z veseljem pridužim. Hvala za vabilo. No, še enkrat hvala.”
“Ni problem. Okoli osmih bomo šli…boš pripravljena do takrat?”
“Seveda bom, pri meni ne traja dolgo, da se uredim, veš?”
Drzne si me pogledati s kančkom presenečenja v očeh: “Res? Mislil sem, da to traja leta in leta.”
“Utihni,” se zasmejim in lahno boksnem tudi njegov biceps. Potem se obrnem in ujamem tistega Jacka O’Callahana, kako strmi vame. Spet. Stari, res ima problem s tem, da sem tu, ne?

~JACK~
“Še eno vprašanje. Je Kimberly Mayfield še tu?” vpraša Herb in moja glava skoči k višku. Njen tih glas se zasliši tik za mojim hrbotm in hitro pozornost osredotočim nanjo. No, preskakuje med Herbom in njo.
“Tu sem,” glasno reče, a je vseeno očitno, da je jokala. Tresoč glas jo je izdal, in bi jo, tudi če je ne bi na lastne oči videl jokati in hlipati v Brotenov prsni koš.
“Dobro. Tvoje ime bi moralo biti na seznamu. Moja krivda.”
“Dejansko ji je uspelo,” se Coxy nagne k meni in zašepeta. Pogledam ga in se zarežim: “Obžalovala bo, da je prišla sem. Bejba nima nič za iskati na preizkusih za moško ekipo. Konec debate.”
“In to nima čisto nič s tem, da ti je rekla, da se ji zgubi spred oči pred tednom dni?”
“To je razlog, da bo obžalovala, da je prišla sem. To sem obljubil in obljub se držim kot pijanec plota. Nihče mi ni rekel, naj se zgubim in jo poceni odnesel.”
Coxy rahlo zavije z očmi: “Stari…punca je.”
“In? Hokej igra s fanti, lahko preživi tudi to.”
“Res ne moreš preboleti tega? Hej, preden pozabim, bi šel pozneje ven? Bostonsko druženje?”
“Seveda, saj me poznaš. Vedno za iti ven. Bostonsko druženje praviš? Lahko vprašava še Rizzieja in Silkyja.”
“Se strinjam. Kaj ko bi jih vprašala na poti ven?”

Čim zapustimo zgradbo, se noronastala ekipa razide. Minnesotčani in punca se odpravijo v eno smer, a opazim, da me še enkrat prestreli s pogledom. Dvignem palce, a moje dejanje je le zafrkantska gesta, to pa pospremim s strmenjem s priprtimi očmi. Šele takrat Schneider položi roko na njeno ramo, pogled nazaj in ji nekaj reče, da se obrne stran.
“Oj, Jack!” Kenny Morrow pomaha, ko izstopi iz stavbe s še enim igralcem Bowling Green-a, Markom Wellsom.
“Čestitke, Ken? In Mark, kajne? Čestitke obema.”
“Jack O’Callahan , kajne?” Mark se nasmehne in strese ponujeno roko. Z rahlim nasmehom ponovim njegovo dejanje: “Gresta danes ven?”
“Verjetno ne. mislim, da je bil tole najbolj garaški teden v mojem življenju,” Mark odvrne in pogleda Kena: “Kaj pa ti?”
“Nah, v sobo grem. Opraviti nekaj telefonskih klicev, da sporočim, da mi je uspelo.”
“Tudi Judith?” se Mark zareži in kolega udari po ramenih. Ken opazi moj presenečen pogled in na kratko razloži: “Moja žena. Ves čas mi je stala ob strani in res želim, da izve prva.”
“Koliko časa sta že skupaj?”
“Poročena sva…pravzaprav sem skrajšal medene tedne, da sem lahko prišel sem. Hodiva pa malo več kot leto dni. Samo želim, da je z mano, kamorkoli me bo pač vodila kariera. Kaj pa ti?”
“Zmenki niso moja stvar. Imam sicer ‘on-and-off’ dekle, a to vzame preveč časa.”
“Si boš premislil, samo pravo dekle moraš najti. Verjemi. Jack, se vidimo kasneje.”
“Jutri na treningu?”
“Jutri na treningu. Ne poglejte pregloboko v kozarce,” Morrow pomežikne in si popravi torbo preden z Markom odideta.
Nedolgo zatem iz dvorane pridejo Coxy, Rizzo in Silky, vsak s svojim testom v rokah.
“Kako si ti že zunaj? Vedno si zadnji iz garderobe…”
“Nooo…ni bilo nobenega preoblačenja iz opreme…vi ste pa še iz pobiranja palic in torb naredili višjo znanost, geniji.”
“Hej, ne krivi nas, če si najbolj godrnjav od vseh nas in se nisi hotel pogovarjat,” Silky zavije z očmi.
“Malo smo se pogovarjali z drugimi. Veš, fantje iz Minnesote so prazaprav kar kul…” Rizzo pojasne. Nejeverno ga pogledam in se obrnem k preostalima igralcema Bostona.
“Si res pravkar v istem stavku uporabil ‘Minnesota’ in ‘kul’? J-Je res pravkar to rekel?” šokirano vprašam Coxyja in Silkyja.
“Je in je res, so kar v redu fantje.”
“Resno? Ste vi čisto v redu ali ste se udarili v glavo? To so naši rivali in punca se druži z njimi.”
“OC…tu nismo več rivali, zdaj smo vsi del ene ekipe.”
“Ja, seveda, kot ti praviš. Je Jimmy še vedno v garderobi?”
Preden jim uspe odgovoriti, iz stavbe izstopi še omenjeni golman. A očitno je v globokem pogovoru z drugim golmanom, Stevom Janaszakom.
“Hej, Jimmy, tu smo!” ga pokliče Rizzo in pomaha. Jimmy se ustavi, da spregovori še nekaj besed s Steveom preden se poslovita. Potem se nam hitro pridruži: “Bravo, fantje. No, pa nas je vseeno nekaj iz BU.”
“Pa si videl, koliko jih je izbral iz Minnesote? Misliš, da nas bo tretiral drugače?”
“Dvomim. Zdi se pravičen trener, ki ne dela razlik,” se Silky malo nasmehne in prenese težo z ene noge na drugo.
“Hladno postaja. In pozno. Kdaj smo se imeli namen dobiti? Osmih? Sedmih?”
“Okoli sedmih? Tako ne bomo predolgo zunaj, nočem biti čisto skrokan na prvem treningu,” se Coxy zasmeje in ponovi, kar je malo prej naredil Silky- prenese težo na drugo nogo.
“Ob sedmih zveni super. OC?”
“Recimo ob sedmih. Oh, Silky, si videl, da sva cimra?”
“Res? Super, deljenje sobe s tabo je ena izmed oblik zabav.”
“Verjemi, zelo bo zabavno. Torej…ob sedmih pred vhodom v hotel?”
“Zveni dobro. Pojdimo zdaj, moje noge potrebujejo počitek.”

Vseh pet se nas odpravi proti hotelu, ki ni daleč od naše dvorane, Broadmoor World Arena, kjer smo minuli teden prebili na ledu. Na poti klepetamo in razpravljamo, kdo ima največ možnosti, da se obdrži na seznamu. Tega ne izrečem na glas, a imam občutek, da bo Rizzo eden izmed igralcev, ki ne bo prišel do Lake Placida. Ne vem zakaj, a zdelo se mi je, da z glavo ni bil ves čas pri stvari. Upam, da mu uspe in da bo zaradi tega bejba morala oditi domov, kamor tudi spada.
20. julij 2017
i like it soooo muchhhh ^^ Next!
21. julij 2017
Zanimivo. Sicer se še malo izgubljam v vseh teh imenih (res je veliko ljudi) ampak pisanje je pa super ^^
Guess who's my OTP?
Next!
21. julij 2017
Veliko imen je res, se strinjam Hvala ^^

Hmmmm...Kim/Neal?
21. julij 2017
Nope, Kim/Jack *grins*
21. julij 2017
Oja, ampak do tja je se dolga When you have a fighter on the team...prepare for shit to go down o
21. julij 2017
Saj vem... it will take time. But I ship them nevertheless and they should totally be together!
21. julij 2017
Ship will sail, don't worry
Je pa bolj 'slow burn' ^^
21. julij 2017
You have no idea how rare it is for me to have a straight ship
21. julij 2017
Guess miracles happen (maybe a pun intended here? )
21. julij 2017
Pun approved ;D
21. julij 2017
Današnji Next, upam, da vam bo všeč. Malo bolj se še razkrije Jackov temperament, but we all love hot heads, don't we?

Za navdih je bil uporabljen tale video (in malo prilagojen dejstom). Michael Mantenuto (ta, ki igra OCja), RIP <3

6. STARA RIVALSTVA

~KIMBERLY~
S fanti obeh minnesotskih ekip, UMD in U, se dobim v veži hotela, kjer bivamo med preizkusi. Ne mine dolgo časa, da ugotovim sprejetje njihovega vabila pomeni obilo zabave in smeha. Vsi so zabavni, nasmejani ljudje in celo tiste, ki niso naklonjeni govorjenju, pripravijo do tega, da se malo sprostijo in pridružijo pogovoru. Skušam začeti pogovor z enim izmed igralcev University of Minnesota- Duluth, Markov Pavelichem, enim izmed tisti, ki sodijo v tiho kategorijo. Prisežem, še nikoli nisem srečala koga, ki bi govoril tako malo kot on.
“Torej, kakšen je UMD?” vprašam, medtem ko čakamo še preostanek družbe.
“Običajna univerza,” skomigne z rameni in si zapne jakno do brade. Postane mi jasno, da mu ni prijetno govoriti, zato ne drezam vanj. Nenadoma nekdo položi dlan na mojo ramo. Obrnem se in vidim, da je ta nekdo, ki me je potrepljal po rami, John Harrington, še en študent UMD, visok napadalec z velikim nasmeškom, za katerga se zdi, da nikoli ne izgine.
“Ne vzemi osebno, Pav ne govori veliko. Res, ne ženi si k srcu. Pripravljena na žur?”
“Seveda. Uh, kaj pa vi običajno počnete zunaj?”
Zareži se, jaz pa takoj posumim, kakšen odgovor bom dobila. In nisem se motila.
“Samo, saj veš, normalne stvari. Pijača, debatiranje, flirt z dekleti, ki nikoli ne bodo naša, take reči. Na kratko, uživamo.”
“Zakaj sem sploh vprašala, če sem vedela odgovor?”
“Kaj pa punce počnete?”
“No, jaz ne grem pogosto ven…a kadar gremo s soigralkami kam, običajno pijemo, plešemo, čekiramo lušne tipe in se mogoče rahlo zapletemo z njimi…opravljamo druge z univerze…običajne stvari, moram reči.”
“In potem obsojaš nas?” se še bolj zareži in mi roko ovije okoli ramen: “Pojdimo, dokler je noč še mlada.”

Tako končam v družbi mladeničev, zahvaljujoč katerim si me noben fant niti pogledati ne drzne. Razumljivo, obkroža me skupina dobro granjenih športnikov in prepričana sem, da ga ni junaka, ki bi skušal razbiti to skupinico. In nimam se nič za pritoževat, Buzzy Schneider in Dave Christian se izkažeta za izvrstno družbo. In Verchota vestno skrbi, da je moj kozarec poln. Kljub temu, če sem večer začela s čašo piva, ga nadaljujem s kozarci vode in soka. Ena izmed stvari, ki bi se jih rada izognila, je neprijeten občutek skrokanosti na prvem treningu. Da o omotici in zadrževanju bruhanja sploh ne govorimo. Saj ne, da tega nisem še nikoli izkusila… sem preizkusila svoje zmožnosti nekajkrat in verjemite mi, niti malo ni zabavno. Še posebej, če to izzove nenehne trenerjeve pripombe in komentarje. Poleg tega… to je olimpijska reprezentanca in če sklepam po pripovedih Gopherjev,trener Brooks noče videti nobenga igralca skrokanega. Vsaj ne v njegovi ekipi.
“Zakaj toliko piješ?!” zavpijem čez glasno glasbo Johnu, ki pa me očitno ne sliši. Poskusim ponovno, tokrat pa le dobim njegovo pozornost. A šele, ko ga pocukam za rokav majice.
“Ja?”
“Zakaj toliko piješ?”
Skomigne z rameni in odpije velik požirek piva preden odloži kozarec na mizo in se z odločnimi koraki odpravi k omizju, kjer sedi skupina svetlolasih deklet, jaz pa se obrnem k Daveyu Christianu, igralcu, ki je mojo pozornost ujel med preizkusi z odštekanimi kodri.
“Torej, Davey, kako dolgo igraš? In kje?”
Dvigne pogled s testa in za trenutek pomisli:”Koliko časa že igram? Odkrito, ne spomnim se, kdaj sem začel. Koliko časa pa ti igraš? Igram pa za University of North Dakota. Ti pa… Brown, če se ne motim?”
“Jaaaa… kdo ti je povedal?”
V rahli zadregi si zmrši lase:”No, edino dekle si… si mislila, da se ne bomo pogovarjali o čudežnem dekletu, ki ji je uspel veliki met?”
Čutim, kako se mi rdečica počasi plazi na lica. Morala bi pričakovati kaj takega… a vseeno je čudno in rahlo srhljivo vedeti, da se fantje pogovarjajo o meni.
“Uh, počaščena sem, verjetno…”
“Ne skrbi, večina fantov nima nič proti tebi in se nam zdi zakon, da si tako talentirana. Te smatramo za del ekipe.”
Z dvignjeno obrvjo podrezam: “Večina?”
“Jaaaa, nekateri fantje imajo težave s sprejetjem tega, da bo mogoče dekle njihova soigralka. A se ne sekiraj, bodo že preboleli.”
Jack O’Callahan je eden izmed teh fantov, pomislim sama pri sebi in se rahlo nasmehnem sogovorniku: “Hvala, Dave. Če te ne moti… kako pa to, da se ti ne podiš za krili deklet?”
Dvigne šop papirja: “Najprej test, potem dekleta. Kako pa tvoj test napreduje?”
“Končan. Rešila sem ga med čakanjem na vas. Saj ni bil tako kompliciran, ali pač?”
“Kdo si, kakšen genij ali kaj?”
“Ne, ne, niti ne. Samo rada se učim… in test me je pripravil k ramišljanju.”
“Lahko rešiš še mojega?” se upajoče nasmehne. V odgovor stresem z glavo: “Nope, ga boš moral kar sam rešiti.”
“Oh, daj no! Rad bi se zabaval, ne pa reševal nekega testa!”
“Oprosti, Davey, ne bom rešila tvojega testa, lahko ti le pomagam. Bo to v redu?”
“Bi mi res pomagala?”
“Seveda.”
Presedem se zraven njega in si, preden se posvetim vprašanjem, za uho pometem pobegli pramen las.
Nedolgo zatem, ko mu začnem pomagati pri testu, se vrne John. Brez da bi ga pogledala, se posmehnem: “Neuspešen flirt?”
“Lahko bi se tako reklo. Vidim, da izpolnjujeta test?”
“Ja, si končal svojega?”
Z vzdihom se spusti na stol poleg mene in na mizo vrže šop papirjev: “Kaj se ti zdi?”
“Zdi se mi, da niti približno še nisi konec. Se nama pridružis?”
Nekje na sredini tridesetstranskega testa zaslišim nekoga, kako zavpije: “Hej., Rizzo!”. Ob tem pogledam čez ramo in vidim Roba McClanahana in Marka Johnsona, ki ravno dobro vstopita v bar. Nedolgo zatem, ko je glasno pozdravil Rizza, Rob s ‘high-five’ pozdravi nekaj fantov, mene pa lahno udari po temenu: “Lepo te je videti, Kim. Kako gre?”
“Dobro. Kaj pa vidva?”
“Brez pritožb,” se nasmehne Mark in se usede meni nasproti.
“Razen tega testa…”
“Ga tudi ti še nisi izpolnil?”
Že prej me je presentilo, kako so nepripravljeni reševati test, zdaj se pa to presenečenje še poveča. Saj ni test, kot ga pišemo na univerzah, bolj me je spomnil na psihološki test. Morda zato, da bo Herb videl, kako daleč nas lahko prižene na treningih.
“Ne. Si ga ti že?”
“Ja, seveda sem ga. Dajte no, fantje, a ga res še noben ni izpolnil?”
Buzz dvigne kup papirja v zrak in se nasloni nazaj na stolu: “Ravnokar končal.”
“Nihče razen Buzzyja?”
“Hej, mislim, da govorim za vse. Sem smo prišli igrati hokej,” Verchota pojasni in izprazni kozarec v treh dolgih požirkih. “V redu, fantje, test pozneje. Se vidimo.”
S temi besedami se izgubi v množici ljudi.
“Je vedno tak?” vprašam preostanek omizja in rahlo zavijem z očmi. Te fantje so vsi polnoletni, nekateri so celo poročeni ali zaročeni, a še vedno se obnašajo kot neodgovorni otroci.
John med reševanjem zadnje strani testa v roke vzame vrček piva in naredi dolg požirek: “Večino časa…In ni edin.”
“Sem opazila. V redu, vidva, sta končala?” vprašam Daveyja in Johna. Oba se široko nasmehneta: “Hvala za pomoč, Kim.”
“Pa še kdaj. Uh, fantje, hvala, ker ste me vzeli sabo, a mislim, da je čas za odhod. Spanec rabim.”
“Awww, potrebuješ lepotni spanec?” se Dave zareži, s čimer pa si zasluži lahen udarec po temenu z moje strani.
“Ne, Davey-boy, potrebujem počitek, da ne bom jutri skorkana na treningu. Torej…se vidimo jutri, divjaki,” z naslonjala stola vzamem jakno in si jo oblečem.
“Potrebuješ koga, da te pospremi?” Johnson vpraša, njegov glas pa je prežet s skrbjo. Začne že vstajati, ko ga nežno potisnem nazaj na stol: “Ne hvala. Saj ni daleč, bom že preživela. Hvala vseeno, Mark.”
Preden zakorakam v mrzlo noč, opazim omizje Bostončanov. Pomaham edinemu, s katerim sem se pogovarjala, Davu Silku. Z drobnim nasmeškom in majhno gesto dlani mi vrne pozdrav. Tako osredotočena nanj ne opazim ene stvari, ki bi jo morala videti ali pa vsaj čutiti- Jackovega morilskega pogleda.

Kljub temu, da je poletje, so noči v Coloradu strupeno mrzle. Čim stopim ven, vame butne hladni zrak in me zadane kot strela. Jakno še tesneje ovijem okoli svojega telesa, ko se napotim do hotela po praznih ulicah. Edina stvar, ki jo naredim, ko pridem v zavetje hotelske sobe, je, da kar oblečena padem na posteljo in v trenutku zaspim.

~JACK~
Če je kdorkoli predvideval, da se bomo takoj družili z Minnesotčani…se še nikoli v življenju ni zmotil bolj. Gopherji in Bulldogi so na drugi strani bara, a so zaposleni z isto stvarjo kot mi – reševanjem testov.
“Ustavi te policist, a ti nisi kriv. Ali takoj izraziš svoje nestrinjanje?” Silky prebere vprašanje in prelista strani testa s šokiranim izrazom na obrazu preden dvigne pogled. Njegov izraz pove dovolj, ne ve, zakaj moramo to reševati: “300 teh stvari je…”
Rizzo, razum naše skupinice in obenem najstarejši član za mizo, se nasmehne in zamahne z roko: “Saj je samo test, Silky. Prav gotovo si odpisal enega ali dva v življenju.”
“Za hokej ne,” Silk pogleda starejšega kolega. To je dovolj, da se v Coxyju prebudi vražja stran šaljivca: “Sploh znaš brati, Silky?”
Z rahlim nasmeškom bostonski kolega odgovori: “Se trudim.” S tem nas vse spravi v smeh ali pa vsaj povzroči, da se zarežimo. Celo jaz ne ostanem ravnodušen, kljub temu, da bi me število vprašanj, na katera moram še odgovoriti, moralo spraviti v jok in ne v smeh.
Ozračje se spremeni, ko nekdo pokliče Rizza in vsi pogledmo v smer, od koder je prišel glas. McClanahan. Rizzo ga pozdravi z nasmeškom, jaz pa ob tem glasno prhnem in strmim v McClanahanov hrbet, ko se z Johnsonom ustavita pri mizi Minnesotčanov. Coxy se obrne v smeri, kamor sem gledal prej, Rizzo pa se končno obrne k omizju. Le da me vidi strmeti vanj s stisnjeno čeljustjo.
“Umiri se, velikan.”
Še enkrat prhnem in odkrito povem, kaj si mislim o polizancu iz St. Paula: “Ne vem, kako lahko sediš v istem prostoru kot ta klovn.”
Odkrito, ne vem, kako je lahko tako miren: “Pusti. Konec je. Pusti, OC.”
Zabloščim v rjavolasca, Silky in Coxy pa končno začutita naraščanje napetosti. Prvi se oglasi Coxy, ko k ustnicam ponese svoj kozarec piva: “Kaj se dogaja tu?”
Preden lahko odgovori Rizzo, ga prehiti Silk. Saj je tudi on bolj ali manj edini, ki ve, kaj se je dogajalo tisto usodno noč 26.marca 1976, ko sta se Minnesota in Boston zadnjič srečali na ledu. Kljub temu, da nam ni uspelo priti čez polfinale nacionalnega prvenstva, za to krivim Gopherje. In McClanahan me spravlja ob živce. Kar tako, brez pravega razloga. Morda zato , ker je bil Gopher. In zdi se kot bogatunček, ki je navajen dobiti vse, kar si njegovo krhko srčece poželi.
“OC ima tamle neporavnane račune,” Siliky z glavo pomigne proti omizju rivalov.
“Ne za dolgo, nimam,” mu nasprotujem in pogledam vse tri v pričakovanju, da bo ta debata za nas končana. Fant, sem se motil.
“Kaj sem ti rekel?” Rizzo glasno vpraša in tiho nadaljuje. Pravzaprav mu naslednje besede preberem z ustnic: “Pusti, stari.”
Končno Coxyju kapne, zakaj tak circus: “McClanahan? Saj ne ciljaš še kar na sedmo tekmo polfinala, ko je bila krvava vojna na ledu, kajne? Daj no, OC, to je bilo, kaj? Tri leta nazaj?”
Z nasmeškom se nasloni nazaj na stolu. Kot da ne more verjeti, da nekoga lahko takšna stvar spravi v slabo voljo.
“Veš kaj, Coxy, naj te nekaj te vprašam,” sem za naslanjanje na stol na vrsti jaz. Pogledam ga: “Zakaj hočeš igrati univerzitetni hokej?’
Coxy, večni šaljivec, misli, da se zafkravam. Tudi, ko se ne.
“A ni očitno? Zaradi deklet,” se zareži, spije požirek piva. Rizzo se na vse protégé trudi, da ne bi planil v nezadrževan krohot.
“Resno mislim, Coxy. Zakaj hočeš igrati univerzitetni hokej?” ponovim vprašanje, tokrat glasneje. Coxy na hitro preleti prostor s pogledom preden odgovori: “Zato, ker rad igram hokej. Želim igrati v NHL, kot vsi tu.”
“No, jaz sem hotel še enkrat osvojiti naslov državnih prvakov NCAA. Samo še enkrat. A veš kaj je bilo? Tisti poštrikanček tamle me cheap-shota, mene pa vržejo iz igre, njemu pa uspe priti do končnice in kot da to ni bilo dovolj, s tem mi ukrade prvenstveni prstan s prsta. Kako bi se ti počutil?!”
Rizzo seveda ne bi bil Rizzo, če ne bi poskušal biti glas razuma, mirovnež in tisti odgovorni: “Vsi smo se posluževali poceni udarcev tisto noč, v redu?”
Tokrat me njegova prekleta mirnost še bolj razjezi. Kje je tista eksplozivnost, o kateri vsi govorijo. O tem, kako njegov priimek opiše, kakšen je kot hokejist. Eksploziven?
“Res hecno, Rizzo, da prav ti to rečeš. Sem se ravno spraševal, na čigavi strani si?”se naslonim na komolce in se osredotočim na temnolasega hokejista. V znak predaje dvigne roke v zrak: “Na tvoji strani sem!”
“Se mi res tako zdi,” odvrnem sarkastično, na mizo vržem kuli in se naslonim nazaj na stolu. Coxy potegne z Rizzom: “Okej, samo umiri se, prav? Jezus…”
In kaj dela Silky, medtem ko me tadva prepričujeta, naj se umirim? Ne vem, a kmalu ugotovim, ko s kotičkom očesa ujamem bejbo, ki naj bi bila naša soigralka, kako pomaha Silkyju in kmalu zatem izgine. Ne le, da je tu poštrikanček, trener je izbral tudi dekle, da se pridruži ekipi.
Ker se Rizzo in Coxy obrneta proti meni, Silky pa je prezaposlen z opazoavnjem Brownovke, zberem svoje papirje in med vstajanjem zamomljam: “Ne bom se ukvarjal zdaj s tem. Grem.”
“Kam greš?” Rizzov glas mi zazvoni v ušesih in še enkrat ga srepo pogledam.
“V svojo sobo. Ti je to v redu? Mami?”
Brez, da bi počakal na odgovor, pohitim ven. Vseeno pa pazim, da se ji ne približam preveč. Zadnja stvar, ki jo zdaj potrebujem, je neka bejba, ki se pretvarja, da je del ekipe.

Samo nekaj…nikoli ni bila in nikoli ne bo moja soigralka. NIKOLI.
21. julij 2017
https://www.youtube.com/watch?v=toyLf_LANkc (pozabila dodati video)
21. julij 2017
That's what you think now ...
Next
21. julij 2017
She could be more than just a teammate....
21. julij 2017
Next
21. julij 2017
Syzygy
Syzygy
Jaz obožujem tole zgodbico ... kar sicer že veš hehe ^^ Next!
21. julij 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg