Forum
Vsakdo kdaj izgubi samozavest in občutek vrednosti. Tako pač je. In takrat so najpomembnejši prijatelji, ki nas podpirajo. Vsakdo ima kakšno izkušnjo ali prigodo z najboljšim prijateljem, ki mu zaupa čisto vse. In to so najlepši in najdragocenejši spomini.
Zato to zgodbo posvečam dobri prijateljici, ki me je podprla in mi dala zagon, da sem jo na prvem mestu začela pisat. Je tudi najboljša inspiracija kar jih lahko imam.
___________________________________________________________________________


___________________________________________________________________________

PRILOGUE
___________________________________________________________________________

maj 2018

Objeta sva ležala na postelji in igral se je z mojimi dolgimi lasmi. Bila sem …
srečna.
Kaj bi še lahko želela?

***

Oglasil se je telefon z refrenom pesmi Promise moje najljubše skupine Simple Plan in me zbudil v kruto realnost. Ne morem verjet, da sem že spet sanjala o njem!

“Kalina, vstani že!” sem slišala mamo, ki je jezno hodila po stopnicah proti moji sobi. Zavzdihnila sem in se vrgla nazaj na posteljo. Čez natanko tri sekunde je mama začela tolči po vratih. Očitno je bil njen glavni namen vreči vrata s tečajev. Pa saj niso bila nič kriva! In nudila so odlično zasebnost.
Zagodrnjala sem in se napotila proti vratom in jih s težkim srcem odklenila.
“Saj veš kaj si mislim o zaklepanju vrat ponoči, kajne?” je nekoliko jezno stisnila skozi zobe. Namesto odgovora sem samo skomignila z rameni, glasno zazehala in se napotila v kopalnico.

Umila sem si obraz in se zazrla v ogledalo, ki mi res ni kaj prida prizanašalo s podobo v njem. Utrujen obraz, razmršeni lasje in moj značilni ubijalski jutranji pogled. Da, to sem jaz, Kalina. Čisto vsako jutro.
Zavzdihnila sem in si razčesala svoje do pasu dolge, valovite lase v kostanjevi barvi. Mojo pozornost je pritegnil velik in utripajoče rdeč mozolj točno na sredini čela, da sedaj izgledam kot samorog iz ne-vem-katere pravljične dežele. Iz omarice sem potegnila svoj kovček z ličili in se podala v boj z nepovabljenim velikanom. Po nekaj minutah sem bila precej zadovoljna s svojim delom.
Res bi se morala osebno zahvaliti človeku, ki je izumil puder za take nujne primere.
Kakorkoli, pobrskala sem po kovčku in potegnila ven svoje najljubše senčilo in si ga nanesla na veke. Naredila sem še tanko črto nad očesom, namazala trepalnice in usta poudarila s šminko v naravni barvi. Tako, pa sem končala.
Iskreno, nisem preveč marala ličil. Večina punc z njimi pretirava, sama pa imam mnogo rajši naraven videz. Plastični obrazi mi odvračajo pogled.

Stopila sem nazaj v sobo in se morala pošteno potruditi, da sem dosegla vrhnjo polico omare in s tem svoje stare kavbojke, saj sem v višino merila le nekaj čez meter petinpetdeset. Presenečena sem bila, da so mi bile kavbojke po letu in pol še vedno prav nato pa spet prebrskala omaro. Nujno potrebujem nova oblačila!
Našla sem še kratko majico črne barve z globokim V izrezom ter zarezami po celem hrbtu. Ob pogledu v ogledalo sem bila precej zadovoljna s svojim izgledom. Vedela sem tudi, da se večina profesorjev ne bi strinjala z mojo izbiro, a kaj me pa to briga. Počutila sem se udobno in samo to mi je bilo pomembno.

V torbo znamke Converse, ki se je komaj še držala skupaj sem strpala nekaj šolskih zvezkov, peresnico in knjigo. Da, prav ste razumeli. Medtem, ko se drugi na pamet učijo potek fotosinteze in formule linearne funkcije sama uživam v srednjeveških romancah, pri nekaterih profesorjih pa dodam na seznam še poslušanje glasbe, čeprav mi je že uspelo pristati na šolskem hodniku skupaj z neopravičeno uro prav zaradi tega razloga.
Kaj? Že od malega me imajo za glavco v družini, saj sem očitno potegnila dobre gene, ki pa so preskočili kar nekaj generacij. Sama sreča zame.

Z nočne omarice ob postelji sem pograbila iPhone, najnovejši Applov izdelek. Na zaslonu me je že čakalo mamino SMS sporočilo: Saj me bo prej hudič vzel, kot da me ti počastiš s svojo prisotnostjo pri zajtrku! Pridi že dol Kalina! Zavzdihnila sem in se spustila po stopnicah v pritličje.
___________________________________________________________________________

Mnenja?
27. avgust 2018
Next zacetek je zanimiv *-*
27. avgust 2018
Rose-Marie Gray
Rose-Marie Gray
neext!
27. avgust 2018
Še kakšen Next do jutri? Je že spisan in čaka na objavo)
27. avgust 2018
Next! Ful dobro pišeš!!!
27. avgust 2018
Next!
28. avgust 2018
Next!

Awhh, Kalina mi je tako lepo ime. Uvod je zelo lep, prav tako se mi zdi, da bo tvoja prijateljica zelo ganjena. ko bo izvedela, da si ji posvetila zgodbo. Res lepo

Sicer pa zaklepanje vrat v notranjosti hiše tudi v naši družini velja za tabu in največje prekletsvo.
28. avgust 2018
Hvala vsem petim za nexte, mi zelo veliko pomenijo

Pobegli puran - ja, mi je precej znano to 'prekletstvo', čeprav še vedno ne vem čemu natančno služi

Prijetno branje želim


___________________________________________________________________________

CHAPTER ONE
___________________________________________________________________________

Spustila sem se po stopnicah in opazovala družinske fotografije obešene na steni, ki so bile posnete za vse mogoče priložnosti. Babičin osemdeseti rojstni dan, družinski izleti, dopust na morju, celo krst moje dve leti stare sestrične. Dejstvo je, da sem sovražila vse te fotografije, vendar se mi ni nikoli uspelo izmuzniti objektivu fotoaparata, ki ga je običajno po rokah premetavala moja mama. Lahko bi rekla, da nisem najbolj fotogeničen človek in na vseh fotografijah izgledam naravnost grozno. Včasih sem prav presenečena, da je leča fotoaparata še vedno cela.

Zavila sem okrog vogala in vstopila v odprt prostor, ki je bil kuhinja, jedilnica in dnevna soba obenem. Torbo sem odložila na pult, ki je ločeval kuhinjo od jedilnice in se napotila v hladilnik. Večina mojih vrstnikov ima za zajtrk kruh z raznimi namazi, redkokateri kosmiče, sama pa si najrajši naredim smoothie, ki ga potem v miru spijem na poti v šolo. Če lahko vožnji na avtobusu, ki zapelje čez čisto vsako luknjo rečemo 'v miru'.

Nasmehnila sem se mami, ki je že jedla svoj jogurt z ovsenimi kosmiči. Bila je prava borka, kar je dokazovalo tudi njeno ime - Karen. Sama sem se skrivaj zgledovala po njej. In prosim, ne povejte ji tega, sicer bo že spet v sedmih nebesih, jaz pa bom morala spet poslušat njene monogovore.
Pravzaprav imava z mamo prav poseben odnos. Včasih se razumeva odlično - si zaupava veliko stvari, sprašujeva se za nasvete in sva ... prijateljici. V naslednjem trenutku pa bi se najrajši pobili med sabo. Poznano?

Pritisnila sem na gumb in počakala, da se je sadje sesekljalo in premešalo z mlekom. Ni izgledalo kaj prida, a okus je bil odličen. Na hitro sem zamenjala rezilo za pokrovček, s pulta pograbila torbo, mami na lice pritisnila poljubček in ji nekaj zamrmrala v pozdrav. Nataknila sem si svoje stare allstarke in se pognala skozi vhodna vrata in po ulici še malo naprej, do mesta kjer je že čakal šolski avtobus. Na srečo mi ga ni uspelo zamuditi.

Pozdravila sem voznika in se pomikala proti zadnjemu delu avtobusa in sedla na svoje običajno mesto. Namestila sem se na sedež pri oknu in si nataknila slušalke. Težko bi preživela brez njih. Odprla sem zbirko pesmi in tehtala možnosti. Po nekaj trenutkih sem se odločila, da mi bo dvajsetminutno vožnjo do šole krajšala ameriška skupina Green Day.

Jutro je bilo precej toplo za zgodnji majski dan. Očitno se bo poletje začelo letos dober mesec prej kot ponavadi. Meni je bilo prav, tako sem bila bolj poletne narave. Iskreno? Zimo sem naravnost sovražila, da niti ne govorim kakšna neroda sem bila na smučeh. Pravzaprav je oče obupal nad mano, ko sem si pri desetih ali enajstih letih skoraj zlomila nogo. Takrat se je posvetil moji dve leti mlajši sestri Cathleen, ki je kot naročeno pokazala nekaj nadarjenosti za zimski šport.

Komaj sem čakala konec pouka in s tem dobra dva meseca poletnih počitnic. Iskreno nimam še nobenih načrtov kaj in kako. Bom kar lepo sproti reševala težave s problemi, ki jih povzroča dolgčas. Že davno sem se naučila, da je precej bolje živeti iz dneva v dan kot delati načrte, ki lahko kasneje 'padejo v vodo' in ti popolnoma uničijo razpoloženje.

***

Sprehodila sem se čez šolsko dvorišče, ki se je začelo polniti. Namerno sem se pol ure prej spravila iz postelje in prišla s predzadnjim avtobusom v šolo, saj nisem marala gneče in suvanja s komolci med rebra. Pohitela sem do šolske omarice, vanjo zmetala večino zvezkov današnjega dne in se napotila na drugo stran šolskega poslopja, kjer je imela prijazna domačinka svoj lokal.

“Poglej, kdo se je odločil prikazat,” me je na nek čuden način pozdravila svetlolasa Chloe, ena izmed redkih oseb, ki jih prenašam na tej šoli. Poleg tega je bila pogosto tarča moje nejevolje. Kakorkoli, bila je moja najboljša prijateljica odkar pomnim in kolikor sem jaz morala prenašala njo, je morali tudi oni mene.
Tako to pač deluje.

Sesedla sem se na stol nasproti nje in se ji široko nasmehnila. Naročila si je kavo in čokoladni rogljiček, jaz pa sem do konca izpraznila stekleničko s smoothijem.
“Bljaak, še vedno te ne razumem kako lahko ješ to ... karkoli že to je,” se mi je pritožila.
“Chloe, večina ljudi tej stvari pravi smoothie,” sem se ji nasmehnila.
“Ne morem te gledati,” je rekla in naredila čudno grimaso. Ja, sadja in zelenjave se je izogibala po dolgem in počes. Nekoč je rekla, da bi rajši spila surovo jajce kot pojedla košček banane. Ona ... ona je pač čudna pojava.
“Potem me pa ne glej,” sem ji zabrusila nazaj in obe sva prasnile v smeh.

“Glej kdo se tukaj zabava,” sem slišala glas za svojim hrbtom. Že preden sem se obrnila na stolu in pogledala za svoj hrbet sem vedela kdo je tam. Samuela. Angel smrti.

Predvsem pa morilka mojega dobrega razpoloženja.
___________________________________________________________________________

Mnenja?
28. avgust 2018
nextt
28. avgust 2018

Včasih se razumeva odlično - si zaupava veliko stvari, sprašujeva se za nasvete in sva ... prijateljici. V naslednjem trenutku pa bi se najrajši pobili med sabo. Poznano?


zelo poznano

“Bljaak, še vedno te ne razumem kako lahko ješ to ... karkoli že to je,” se mi je pritožila. “Chloe, večina ljudi tej stvari pravi smoothie,” sem se ji nasmehnila. “Ne morem te gledati,” je rekla in naredila čudno grimaso. Ja, sadja in zelenjave se je izogibala po dolgem in počes. Nekoč je rekla, da bi rajši spila surovo jajce kot pojedla košček banane. Ona ... ona je pač čudna pojava. “Potem me pa ne glej,” sem ji zabrusila nazaj in obe sva prasnile v smeh.


crkujem Drugace pa je smuti res ful dober
khm, pi meni je tudi tako, vedno se poskusam izogniti fotoapartu pa mu ne uspe.
haha ta zgodba si zasluzi Next! sicer pa je res dobra. Mas talent priznam!
30. avgust 2018
Oh, tako si me spomnila na mojo prijateljico.
Ona pa res komaj kaj je ... sadje in zelenjava? Se kar pokriža. Burek? Ni šans.
Če hočeš vedeti kako bizarna je: Naroči pico samo s testom in sirom, medtem ko ne mara sirove štručke.
Med šolskim letom vsako malico je žemljo in piščančjo pašteto (argeta - vedno).
Next
30. avgust 2018
Ful dobr pišeš, love this story!
En velik Next !!
30. avgust 2018
Next
30. avgust 2018
Hvala vsem petim za nexte

Pobegli puran ja mi je precej poznano. Imam prijateljico, ki je kečap skoraj povsod, paradižnika pa noče niti pogledat.
Uma Mint me veseli, da nimam samo jaz tega problema
30. avgust 2018
Next!
30. avgust 2018
Rose-Marie Gray
Rose-Marie Gray
Next
30. avgust 2018
Next
30. avgust 2018
My back is not a voice mail. If you got something to say, say it to my face.

***

Jutranja katastrofa na dveh nogah bi rekla.

Torej, da pojasnim… Samuela - ali krajše Sam je navadna avša. Pa še lepa za povrhu. Zgodba se je začela nekaj let nazaj, ko se je Sam preselila iz drugega konca Slovenije v naše mestece. Seveda sva se takoj spoprijateljili, vendar najino prijateljstvo ni trajalo tako dolgo, kot bi si lahko predstavljali. Bilo je obsojeno na pičla dva tedna.
Zakaj? Dolga zgodba… Naj povem le, da sem bila le pripomoček pri dosegu cilja. Preko mene je spoznala ljudi v mestu, nato pa mi speljala prijatelje in med drugim prepričala mojega takratnega fanta Kiana, da nisem dovolj dobra zanj. Pri svojih petnajstih sem mislila, da vem, kaj je prava ljubezen, sedaj - natančno dve leti kasneje pa se sprašujem, kako sem bila lahko tako neumna.

Torej, vrnimo se v realnost.
Njen pogled mi je povedal marsikaj. Poleg prezira in sovraštva sem zaznala tudi, da ima nekaj za bregom. Zazrla sem se v njene zelene oči, na debelo poudarjene z barvico, debelo črto eye-linerja, tono senčila in namazanimi trepalnicami. Naj dodam še, da je imela na obrazu nekaj odtenkov pretemen puder. Včasih se človek vpraša, kaj vidijo fantje na njej.

“Želiš?” sem rekla in vstala na noge, da sva se gledali iz oči v oči. Nikakor nisem hotela biti v podrejenem položaju.
“Oh, ni potrebe, da vstajaš draga moja, prišla sem samo prijazno pozdravit stari prijateljici,” je rekla in pogledala proti Chloe, ki je še vedno sedela.
“Poudarek na ‘stari’ prijateljici. Kaj hočeš Sam?” stisnila sem zobe in se trudila, da ji ne bi primazala kakšne klofute, ki sem ji jo bila definitivno še dolžna.
“No, no, nikar me ne glej tako, kot da ničesar ne veš. Drži svoje umazane tace stran od mojega fanta, sicer ti bo še žal.”
Njenega fanta? Že vem kje je problem.
“Pa ne, da ti ga je po dveh letih končno uspelo zapeljat? Človek bi si mislil, da ti bo uspelo v krajšem času,” sem ji odvrnila in ušel mi je rahel nasmešek, ki je dosegel svoje. V očeh ji je zabliskala jeza in obraz ji je zajela idajalska rdečica.
“Samo drži tace stran od njega!”
“Sam, sprosti se. Jaz za razliko od tebe ne pobiram ostankov,” sem rekla in ji pokazala hrbet.

Očitno je ‘gospodični Popolni’ uspelo zapeljat mojega bivšega fanta. Moram priznat. Kian izgublja okus za punce.
Slišala sem jo, kako je zapihala od jeze in prisežem, da je ob tem še zacepetala z nogami ob tla kot majhna punčka iz risanke, nato pa v slogu konja odcepetala neznano kam. Verjetno okrog trosit laži. Nekateri pač ne bodo nikoli odrasli. In to nikakor ni moj problem.

Pravzaprav moram priznat, da sva se s Kianom po razhodu pogovorila in nekako sem mu oprostila dejstvo, da me je pustil. Tako sva postala dobra prijatelja in marsikdo nama je zavidal poseben odnos, ki sva ga imela. Očitno se prava španska telenovela komaj začenja. No ja... mi bo vsaj popestrila drugače dolgočasne dni, ki so me čakali do konca šolskega leta.

“Ta pa res ne odneha,” je zavzdihnila Chloe. “Pokvarila mi je zajtrk!”
Ojoj! Še eno dejstvo o Chloe. Če gospodična Kava&ČokoladniRogljiček ne poje svojega zajtrka je neznosna še cel ljubi dan. In jaz jo moram prenašat. Prisežem, da niti v PMS-ju ni tako neznosna.
“Daj no, pusti mi malo zabave! In loti se svojega rogljička še danes, prosim. Drugače bova zamudili presneto športno vzgojo in dobro veš kaj si gospod Športna-je-najpomembnejša misli o tem.” Naj pojasnim, da je to naš profesor športne vzgoje, ki ga sovražimo prav vsi na šoli. Že pred leti si je namreč zadal cilj, da bo našo srednjo šolo spremenil v svoj športni imperij. Naj dodam še, da mu ne uspeva ravno najbolje - izjema so le fantje, ki sestavljajo šolsko nogometno ekipo, ter nadobudne navijačice, ki se jim še ni uspelo poškodovat.

“Ja, imaš prav,” je rekla, nato pa se lotila gigantskega rogljička. Sama sreča zame. Včasih se vprašam kako lahko spravi toliko čokolade vase. Sploh, ko se loti jest Nutello z žlico. Človek bi si mislil, da po vseh teh zaužitih kalorijah in sladkorjih izgleda kot sod na dveh nogah, vendar preseneča s svojimi šestinpetdesetimi kilogrami in manekensko postavo. Mogoče bi morala tudi jaz poskusiti s to najnovejšo dieto, ki na njej vsekakor deluje.

Poravnala je račun, nato pa sva se skupaj odpravili proti telovadnici na mučilno uro, ali v prevodu na uro športne vzgoje.

***

Zvonec je oznanil konec ure, jaz pa sem seveda med prvimi zapustila razred in skoraj stekla po hodniku, da bi prišla do šolske omarice preden se na hodnik usuje truma dijakov. Moja navada pač.

Zavila sem okrog vogala in čelno trčila v neko osebo, pri tem pa me je odbilo korak nazaj. V naglici sem hitela pobirati stvari, ki so mi padle po tleh in osebi nisem posvečala velike pozornosti. Saj nisem bila jaz kriva, da stoji tik za vogalom!
Dvignila sem pogled in oči so se srečale z njegovimi. Ja, ena izmed mojih posebnosti je ta, da se po vsej sreči in vseh čudežih, ki jih premorem vedno zaletim v osebo, ki si jo najmanj želim srečati. Tokrat je bil moja žrtev Kian. Že sem se mu hotela opravičit, ko sem zagledala svetlolasko, ki je še vedno sedela na tleh in besno pihala predse. Čez obraz se mi je narisal nasmeh. Očitno je bil nekdo neroden. Upsss.
“Tole mi boš še plačala Kalina!” sem slišala vpitje za sabo, ko sem odšla naprej po hodniku, pri tem pa me je spremljal smeh dijakov, ki so bili prisotni pri nesrečnem incidentu. Tudi prav.
___________________________________________________________________________

Hvala vsem za nexte.
Mnenja?
30. avgust 2018
neext
30. avgust 2018
Next
30. avgust 2018
nextt
30. avgust 2018
ku dobro
30. avgust 2018
Next!
30. avgust 2018
Next!

V telovadnico na mucilno uro


Haha, tudi ti?
31. avgust 2018
Next
31. avgust 2018
Uma Mint - pravzaprav zelo rada preživljam čas v telovadnici, do nedavnega sem trenirala tudi štirikrat na teden po tri ure, šolsko telovadbo pa sovražim
31. avgust 2018
Next!
31. avgust 2018
Nujno Next (:
31. avgust 2018
Oh, kako sem tole zgrešila!

Strašno mi je všeč, ker si dogajanje postavila v Slovenijo

Next
01. september 2018
Hvala vsem za nexte upam, da niste preveč jezne, ker ne objavljam tako pogosto kot bi si želela, vendar se mi precej dogaja zadnjih nekaj tednov in preprosto mi zmanjkuje časa za vse skupaj. Želim prijeten zadnji dan poletnih počitnic vsem, ki v ponedeljek pričnete s šolo


___________________________________________________________________________

Preostanek dneva je minil brez kakšnih posebnosti. Samo enkrat mi je uspelo pristati na hodniku, vendar mi profesor ni hotel dati neopravičene ure, ko je ugotovil, da sem brala knjigo v angleščini. Ja, bil je moj najljubši profesor in hkrati je poučeval moj najljubši predmet.

“Hej Kalina,” me je pozdravil glas za hrbtom, medtem ko sem brskala po šolski omarici in iskala zapestnico, ki sem jo tja pospravila pred uro športne vzgoje. Čudno, a zapestnice nisem mogla najti.
“Hej Kian.” Zadnja oseba na seznamu s katero sem hotela govoriti.
“Imaš čas? Videl sem, da v kinu vrtijo nadaljevanje Mamma Mie in hotel sem te vprašati, če bi šla z mano?”
“Zakaj rajši ne vprašaš svoje ‘punce’?” sem skomignila z rameni, mu obrnila hrbet ter še enkrat prebrskala omarico. Zapestnice definitivno ni bilo tam. Presneto! Nedolžna in nič kaj posebna stvarca, ki jo lahko dobiš praktično v vsaki trafiki za drobiž mi je pomenila veliko, saj mi jo je podaril prav on v nekakšnem znamenju premirja in dobrega prijateljstva, ko sva se pobotala. To so vedeli prav vsi na šoli.
“Vprašal sem tebe…” Jasno kot beli dan je, da ga nekaj muči.
“Danes žal ne morem. Starši me hočejo doma. Mogoče jutri?” Čeprav sem ga hotela zavrniti, se mi je smilil. Konec koncev je bil moj najboljši prijatelj. V torbo sem strpala zvezke in zaklenila omarico.
“Prav,” je rekel in se obrnil na petah.
“Kian,” res mu moram povedati, čeprav mu mogoče ne bo mar. “Ne glede na to, kaj se dogaja med tabo in Sam, te imam še vedno rada. Vedno boš moj najboljši prijatelj.”
“Vem,” je bilo vse kar je rekel.
“Vendar ti povem, da nje ne prenašam. Ti predlagam, da jo ne pripelješ v mojo bližino,” sem rekla napol v smehu.
“Tudi jaz imam tebe rad, Kalina. Zapomni si to. Sam mi ni pomembna.” je rekel in odšel.

***

Sedela sem za mizo in po krožniku premetavala krompirček in meso z žara. Nisem bila lačna. Še vedno me je mučil Kian in izgubljena zapestnica. Kako se bo odzval, ko bo ugotovil, da jo ne nosim? Prelomila sem obljubo, ki sem mu jo dala, čeprav ni bilo nalašč. Obljubo, da jo bom nosila za vedno.

“Kalina, jej,” sem slišala očetov glas. “Saj veš, da prazna vreča ne stoji pokonci.”
“Nisem lačna,” sem odvrnila in hotela vstati od mize. Pa me je na mestu zadržal mamin pogled.
“Moramo se pogovoriti,” je začela pogovor mama in namenila pogled najprej meni, nato moji mlajši sestri Cathleen. Ja, definitivno je pritegnila mojo pozornost, saj ni nikoli, res nikoli začela resnih pogovorov med večerjo.
Videla sem, da se je obrnila k očetu po pomoč, vendar je ta skomignil z rameni in ji pokimal.
“Torej, z vajinim očetom imava dobro in slabo novico,” je resnobno dejala. “Pravzaprav sta dve dobri in ena slaba,” se je popravila. Ubogemu očetu se je zaletelo in ko sem mu že hotela pomagat, je pogledal mamo. “Karen, saj sva se strinjala ,da jima ne bova še povedala.”
“Prav je, da vesta Thomas,” je odvrnila in naju pogledala.
“Torej dobra novica je, da je vajin oče dobil napredovanje v službi in vse dodatke, ki sodijo zraven.” Ja, najina mama in denar. Moram priznati, da nismo živeli slabo. Dvakrat na leto smo šli tudi na počitnice, pozimi na smučanje, ki sta ga oboževala oče in Cathleen, poleti pa na morje, zavoljo mame in mene. Vendar je še vedno sanjarila o dopustu na Maldivih. Skrivaj sem celo upala, da ji bomo lahko omogočili njeno veliko željo.
“To je super oči,” sem dejala in ga objela.
“Kaj je torej slaba novica?” je zanimalo Cathleen. No, tudi mene je zanimalo, a nisem vprašala, saj sem vedela, da bo mama prišla tudi do tega dela.
“Slaba novica je, da napredovanje prinese določene odgovornosti, ki jih moram izpolniti,” je dejal oče. “Prosim ne zavlačuj in povej po slovensko, saj te prav nič ne razumem,” sem dejala in upala, da novica ni preveč slaba.
“Eden izmed teh pogojev je, da se preselimo v Ameriko. Natančneje, v Los Angeles,” je dejal s težkim srcem in svoj pogled usmeril v mizo. Ja bilo mu je težko. In meni tudi. Mama in Cathleen pa sta bili naravnost navdušeni.

“Kaj pa je druga dobra novica?” sem vprašala in pogledala očeta. Pričakovala sem, da bo še kaj v zvezi z njegovo službo.
“Karen?” je spodbudil svojo ženo.
“Torej,” zajela je sapo in si na obraz priklicala nasmešek. “Pričakujem… z vajinim očetom pričakujeva še enega otroka,” je rekla in zardela.
“Noseča si?!” je zavpila Cathleen. Ojoooj.
___________________________________________________________________________

mnenja?
01. september 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg