Forum
teh faking zgodb je na igrah že lep kup, sama sem jih pisala, ampak želim eno novo. sem izkušena v pisanju and aw, well, hope you love it!

nedelja. bela barva neba, dežne kaplje padajo na tla. je lahko še slabše vreme? morda. povzpela sem se po stopnicah, ki so vodile iz dnevne sobe na zgornji hodnik hiše, katerega obseg je prav gotovo meril slaba dva metra. obdajala so ga tri vrata: ena so vodila v mojo sobo, spet druga v spalnico mame in njenega fanta, tretja pa v kopalnico. seveda sem si morala sobo deliti z leto starejšim in tremi leti mlajšima polbratoma. oče in mama sta se ločila pred dvema letoma, ker naj njun odnos ne bi bil takšen, kot bi moral biti. še vedno se spominjam tistega dneva, ko sta mi povedala, kaj načrtujeta. takoj sem poprijela za rezilo, ki se je svetilo pod sončno svetlobo in zarezala v skorjo moje kože. začutila sem bolečino, ki mi je oblažila hudo stisko, in toplo tekočino, rdečo kot najbolj rdeče jabolko.
oh, in da se vam še predstavim: ime mi je maruša. sem petnajstletno dekle iz irske. sem polkrvna slovenka, pol moje krvi pa me predstavlja kot irko. oči je irec, mami je slovenka. pojma nimam, kako sta se spoznala. pravila sta mi, da je odšla mama z njeno turistično agencijo na izlet na irsko, kjer ga je spoznala. zapletla sta se tako, da ji je preostala samo še selitev na irsko, in si bosta skupaj ustvarila družino, otroka, lepo življenje in si delila skupno srečo.
prav gotovo si želite ogledati, kako izgledam. naj samo povem, da nisem fotogenična in na slikah izgledam čisto drugače kot v resnici.




mislim, da sliko mojih bratov, staršev in drugih ne potrebujete. oh in da, imam še najboljšega prijatelja: ime mu je leo. star je osemnajst let, prihaja iz irske in je nekaj let hodil na enako šolo kot jaz. od trenutka, ko sva se prvič dobila na t.i. zmenku, sva nerazdružljiva prijatelja.


29. oktober 2013
u154879
u154879
woow, you do it girl, next!!
29. oktober 2013
aww, thanks ^^
29. oktober 2013
bom kar pisala naprej, sicer ne bom nikamor prišla :3
_______________________
''maruša, v trgovino grem!'' sem slišala glasen klic mame v mojo sobo. odložila sem knjigo, odprla vrata in stekla po stopnicah. ''mama, ne apusti me, prosim. lahko grem s tabo?'' pogledala sem jo usmiljenja vredno, vendar je ta zanikala. ''kasneje grem še k dianne, nimam časa, da bi te vmes še spravljala domov. ali hočeš kaj iz trgovine?'' tiho sem ji odgovorila, da ne želim ničesar, ta pa mi je vrnila majhen nasmešek in me pobožala po laseh. ''vse bo v redu.'' prikimala sem, v misli, da bo vse v redu. po prstih sem odkorakala v sobo. v hiši sva bila tedaj samo jaz in očim. njegova sinova sta odšla ven igrati košarko, jaz pa sem ostala doma, da bi končno enkrat v miru brala knjigo. zaprla sem vrata sobe in stekla do pisalne mize. pobrskala sem po prvem predalu in zastokala zaradi odkritja: ključa sobe ni bilo v predalu. ''jebemo,'' sem si tiho zamrmrala in pogledala skozi kljuko vrat, katerim sem se tedaj približala. v hiši je vladala tišina. če je kdo delal hrup, sem bila to jaz. pograbila sem telefon in se skrila ob steno, za pisalno mizo. odprla sem okence za pošiljanje sporočil, in nekaj takega napisala leonu:
-leo, kje si? mama je odšla po nakupih, jon pa je še vedno v hiši. popizdila bom, dobesedno, ti itak veš zakaj. fak, pokliči me! hočem da prideš k meni in to zdaj. rtm stari <33-
in že sem slišala, kako je nekdo vstopil v sobo. hitro sem utišala telefon, in leonu ponovno natipkala:
-NE ME KLIČI, PROSIM! jon je v sobi, jaz se mu skrivam v kotu za pisalno mizo. leo, hitro pridi in pozvoni.-
''maruša, kam si se skrila?'' njegov prizvok mojega imena je bil vedno tako čudaški. pedofilsko se je obračal po sobi in me iskal. ''vem, da si tukaj. saj sem vendar slišal, da si hodila po sobi.'' zagrabila me je panika. korakal je po sobi in si ogledal vsak kotiček. in slišala sem zvonec vrat. ''takoj bom!'' je zaklical očim, po imenu jon, in še preden je stekel po stopnicah, je rekel: ''midva, deklina, še nisva končala.'' oddahnila sem si in še nekaj trenutkov počakala za pisalno mizo, dokler nisem slišala leovega zvoka. ''živijo, gospod jon. je maruša doma?'' počasi sem vstala in po prstih stopala do vrat. ''em, ni je.'' torej sem mogla poslati nov sms. -sem doma, samo reci da greš v mojo sobo!- in to je tudi rekel. ''ej, mali, pa saj ne moreš kar tako..'' in že je leo zaprl vrata, jaz pa sem mu skočila v objem. ''leo, znorela bom. vedno huje postaja. od tistega udarca, ki se je zgodil pred dobrim mesecem, se ga tako bojim. ne najdem več skrivališča.'' leo me je prijel za roko in me nežno povlekel na posteljo, kjer sva se usedla. svojo glavo sem naslonila na njegovo ramo in se ga nekoliko oprijela. ''veš, včasih se samo sprašujem, kaj sledi. kaj, če me posili?'' leo se je zasmejal. ''ne bodi smešna, maruša. vse bo okej. mislim, da pedofil ni. mogoče se samo znaša na otroke.'' telefon sem odložila na mizico za posteljo in pogoltnila slino - in to še kako slišno. minevale so minute, in skupaj sva že skoraj zaspala. ''leo, misliš da bi lahko nocoj prespal pri meni?'' že dobrih nekaj tednov je vedela, da do lea nekaj čuti, vendar mu tega ni hotela priznati. kaj, če bi vsa zadeva uničila njuno prijateljstvo? za nič na svetu ne bi tega naredila. ''ehm, veš, stvar je taka da.. za en teden grem na sever irske. tam imam punco in bi nekaj časa preživela skupaj..'' srce mi je razbijalo. torej je imel punco? in torej nisem imela priložnosti, da bi ga dobila. ''ah, dobro.'' vstala sem in se sprehodila do okne. ''mama bo zagotovo vsak čas doma, tako da lahko greš zdaj.'' res je bilo, da ga je prehitro odganjala, vendar celotne stvari ni prenesla. ''nočem ti jemati časa, ti lepo doma spakiraj. če kaj potrebuješ, pokliči.'' nasmehnila sem se mu, in se poslovila. dobrih pet minut za tem je jon stopil v sobo. ''kje si bila pred dobre pol ure?'' kot strah se je prikradel v sobo. ''prvo kot prvo: trkaj na vrata, preden prideš v sobo. kaj če bi me ujel ob nepravem trenutku? misli vendar, jon. in drugo kot drugo: če bi mi zdaj potrkal, te ne bi spustila v sobo. tako da adijo, tukaj nisi dobodošel.'' korakal je do mene in me udaril po desnem licu. ''ne boš ti meni o tem, kaj lahko počnem v lastni hiši. z mamo bi bili sedaj na cesti, če ne bi živeli tukaj.'' minilo je nekaj trenutkov, ko me je še tako gledal, nato pa je odšel iz sobe, saj je mami zatrobila iz avtomobila.
sva se vendar preselili k pošasti?
29. oktober 2013
u154879
u154879
NEXTAJ IN TO TAKOJ!!!!!!!!!!
30. oktober 2013
neext + nova bralka <3
30. oktober 2013
nova bralka .. next
30. oktober 2013
u154170
u154170
Next!
+nova bralka
03. november 2013
hvala vsem, next pride kmalu! <3
04. november 2013
u154170
u154170
kdaj je to kmalu?
17. november 2013
u156288
u156288
neeeeeeeeeeeeeext
17. november 2013
fuck ni me bilo na igrah. dobite next zdaj. :3
20. december 2013
mama je stopila v hišo. ''doma sem!'' njen glas me je potolažil. tako sem se rešila tistega jebenega pedra, ki je vedno znova stopal po moji sobi in vohunil po mojih predalih. ''ti pomagam nesti stvari iz prtljažnika, draga?'' je rekel jon, ter mamo prislinjeno poljubil. na skrivaj sem gledala izza stopnic in lahko dobro opazila kako jo je primil za prsa. dobila sem kurjo polt, ko sem pomislila na mamo. kako mu je dovolila kaj takšnega? zakaj sem mu jaz dovolila, da se me je dotikal? verjetno je bil na prvem mestu strah. strah, da me bo spet kdaj porival tako, kot pred dobrim mesecem dni. tega ne bo nikoli vedel nihče drug, kot samo leo. on je moj prijatelj. zaupnik. vse mi pomeni. vendar dejstvo, da se bo lizal z nekim dekletom, ki pa nisem jaz, me je mrazilo.
''maruša, pridi pomagati jonu pri pospravljanju. jaz grem v pralnico po oblačila, ki sem jih tja nesla prej. nazaj bom čez dobrih petnajst minut, potem pa se bova lotili tistega filma!'' mama je bila vedno vesela. ob samem dejstvu, da ima čudovito hčerko, fanta, ki ji nudi spolne zasluge in še več, obdajala pa sta jo tudi dva sina, ki pa dejansko nista bila njena. in na čase sem imela občutek, da me je zapostavljala. večkrat me daje misel, da bi odšla k očetu. tistemu pravemu. v tej bajti pa naj se zgodi karkoli, samo da bom jaz okej.
''torej, kje si golazen?'' sem slišala jona. odpravila sem se po stopnicah in delovala povsem normalno. ''oh, jon, ti bajs zajebani, tukaj sem.'' dovolj mi je bilo. kaj za vraga sem mu naredila? ''kaj si mi rekla?'' počasi se je bližal proti meni. že mu je trzala roka. bom prejela udarec iz njegove strani? da. žgoča bolečina me je oprijela za desno lice, nato pa sem začela pospravljati stvari. ''ne bom te gledal. zgini ven k prekletemu pedru leu.'' spet sem ostala brez besed. saj me je vendar leo zapustil.
vseeno sem se odpravila ven. ''leo, si še doma?'' sem ga vprašala po telefonu. ''em, ne, nisem.'' je rekel hrepeneče. slišala sem, kako je neko dekle dihalo za njim. čakaj. saj nista...? ''je s tabo tvoja punca?'' slišala sem krik. ''to, to, to, darla, to!! maruša? pokličem te nazaj, adijo.''
sem res zguba? še fant me noče. kam potem sodim?
20. december 2013
nextaj right freaking now!
21. december 2013
i'm not impressed with this story anymore, but i will work on it p:
___________________________________________________________________
dežne kaplje so me obdajale, ko sem tako sedela na igralih ob posekanem gozdu. nikoli ne bom pozabila, kako grozno sem se počutila, ko so nam izsekali gozd. tako prazno. brskala sem po meniju telefona in se ustavila pri slikah. deset map, prva ki sem jo zagledala, pa je bila tista z leovimi slikami. trznila sem z levim očesom. bila sem obsedena z njim. že lep čas. nihče ni vedel za moj dnevnik, pokracan s citati, kako ga ljubim, njegovimi slikami, ki sem jih kopirala na liste, na skice, ki sem jih narisala sama, potem je bil tukaj še njegov prstni odtis in pramen las. nisem bila normalna. vendar si nisem mogla pomagati. imela sem kompulzivno obsesivno motnjo z zbiranjem njegovih stvari. saj ne bo dolgo, ko bom začela v dvevnik lepiti njegove srajce.
zazvonil je telefon. leo? zakaj zdaj? no, vsekakor sem se javila, kdo se mu ne bi? "emm, prosim?" sem tiho rekla. "maruša? oprosti za prej, nisem imel časa..." zamežikala sem. "ja, saj sem po ZVOKIH lahko slišala, da si bil zaposlen," sem zasikala v telefon, brez da bi se zavedala, kako zlobno sem zvenela. "si v redu?" zapela sem si zimski, črni plašč, se usedla na nekoliko namočeno in obrabljeno gugalnico, ter se zazibala. "sem, vse je okej."
leo je prav gotovo vedel, da sem jezna. "veš, tukaj, kjer sem zdaj, je prav fino. lahko bi te kdaj peljal s sabo. pa še darlo bi spoznala."
"ne, hvala." ščipala sem se v nogo, ter slišala glas njegovega dekleta. "srček, prideš?" stresla sem se, dobesedno. "pridem, darla," je dodal leo. "maruša, se slišiva.." je rekel tiho, nato pa kot sem ga učila, s slovenskimi besedami nadaljeval: "..pogrešam te." majhna solzna kapljica mi je spolzela po levem licu. "jaz pa tebe," sem nadaljevala v slovenščini. saj me je moral razumeti.
kakšnih petnajst minut kasneje mi je poslal darlino sliko, dopisal pa je še, da je to njegova punca, in ta upa, da se bova kdaj spoznali.



bi lahko bila še grša... kvaliteta slike?
-ah, kul je. prav gotovo bolj kot jaz.- tako nekako je izgledal moj odpis. zavila sem z očmi in telefon potisnila v žep.
23. december 2013
nextaaaaaj pretty please. legendarna zgodba je!
23. december 2013
next
24. december 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg