Forum
Bzzzzt! Bzzzt! Bzz-
Uhm, kaj? Kdo sem? Kje sem? O šit, koliko je ura? A sem zaspala? Prevalila sem se na bok in pogledala na budilko. 7.30, je utripalo na zaslončku. Okej,ravno dovolj časa imam da se uredim in odpravim v šolo, sem pomislila. Vstala sem s postelje in se pretegnila ter pogledala po sobi. Bila je razmetana, obleke so ležale na tleh, torba pa pri vratih, kjer je že od včeraj in kamor sem jo zavrgla takoj ko sem prišla z šole, napol prazna škatla od včerajšnje pice pa je ležala na moji pisalni mizi. Vonj pice se je razlegal po celi sobi zato sem stopila od okna in ga odprla. Ah, sveži zrak. Pogledala sem ven, na ulico. Vreme ni bilo preveč lepo, megleno in deževno, vendar nič za to, sem že navajena na takšno vrsto vremena saj je pogosto tu pri nas v Avstriji. Nekaj časa sem strmela skozi okno in opazovala lepo urejeno žensko z otroškim vozičkom, ki je hitro hodila po ulici, nato pa odhitela v kopalnico pod tuš. Ko sem se stuširala, sem odšla v kuhinjo in si pripravila kosmiče ter zavila jabolko za malico v šoli. Medtem ko sem jedla sem po telefonu iskala ideje za moj današnji makeup. Moram priznati, da sem, odkar smo se preselili v Avstrijo, postala zelo dobra v tem. Nekoč sem za darilo od sestre dobila celotni komplet ličil in nedavno sem ga našla med starimi stvarmi in sem se zelo navdušila in to je tisto kar sem hotela delati v življenju, biti holywoodska maskerka ali pa makeup artiska. Vem, da so moji cilji bili veliki, ampak sem bila trdno odločena, da jih bom nekoč dosegla. Kakorkoli, ko sem pojedla, sem pospravila in se odpravila uredit. Makeup, frizura, oprava... Vzelo mi je kar nekaj časa, ampak je bilo vredno saj sem izgledala čudovito in ne da bi se hvalila, ampak moje nove odrezane kavbojke in ohlapna rožnata majica se je res podala k mojemu makeupu, sveže nakodrani lasje pa so celotno stvar naredili nekoliko bolj elegantno, vendar še vedno sproščeno. Odpravila sem se proti vratom, pograbila torbo in se odpravila v šolo.
18. februar 2017
Hej! Sem Lena Ditz, čisto običajno dekle, stara 15 let. Kot sem že povedala, sem tipično 15-letno dekle, kar zame pomeni, da sem šla skozi večino obdobij vsake 15-letnice. Bila sem v depresiji, pretirano vesela, brezčutna upornica in tudi bojezljivi zajček. Pa vendar, tukaj sem in vam govorim svojo zgodbo, ki pa po mojem 16. rojstnem dnevu ni preveč običajna, ampak do tega bomo še prišli. Živim v Avstriji z mamo Taneo, očetom Tomom in starejšo sestro Moniko. Sem smo se preselili, ko sem bila stara 6 let, saj je oče izgubil službo in je edino možnost za vnovično zaposlitev dobil le tu v Avstriji. Ker je moja babica po rodu nemka, sem imela za nemški jezik nekakšen poseben dar in se mi ga ni bil problem naučiti in tudi v šoli sem funkcionirala kar dobro. No, dobro mi je šlo pri predmetih, pri prijateljih in socialnem življenju nasploh pa sem se držala nazaj. Do 4. razreda sem bila povsem brez prijateljev, nakar sem v 4. razredu rešila neko punco pred nasilnežem in od takrat sva se ujeli in še danes sva najboljši prijateljici. Njeno ime je Maja Maria Johannsen. Od tistega dneva sem se vsak dan spoprijateljila z nekom novim in res sem hvaležna za to, saj 6. razreda ne bi preživela brez prijateljev. Takrat sem namreč padla v hudo depresijo. Umrl mi je dedek in nekaj dni za tem moj hišni ljubljenček, psiček Maks, ki sem ga imela že od rojstva in sem ga imela najrajši na celem svetu, tako da je to bil zame kar dvojni šok. Spoh se nisem zavedala svojih dejanj, spomnim se samo neštetih obiskov bolnišnice zaradi različnih incidentov; Nekoč sem ukradla zlati križ v neki zlatarni in so me ujeli, nakar sem se zlomila, doživela nekakšen paničen napad, veliko sem se rezala, špricala šolo, žalila starše in vse ljudi okoli mene, jim želela smrt, jih odrivala in enkrat tudi poskušala narediti samomor, vendar sta mi Maja, in moja druga prijateljica Anna to preprečili. Nekako sem se prebila skozi leto do 7. razreda, ko sem spet postala živahna in takšna, kot sem bila prej. Spoznala sem tudi Jureta, ki se nam je pridružil v 5. razredu in je prav tako iz Slovenije. Takoj sva se ujela, saj sva bila oba Slovenca in govorila isti materni jezik, bila sva skoraj nerazdružljiva in tako sva postala fant in punca. Ja, fanta imam! Vedno ko se spomnim na to se kar nasmehnem, ob misli, da imam nekoga, ki me ima rad in ki bo vedno tu zame ter se ob njem počutim varno. Imela sva 1 veliki prepir, po katerem nisv govorila cel mesec in skoraj bi spet padla v depresijo, vendar me je Maja rešila, saj mu je povedala, kako ga imam rada in da mi je žal, in, citiram, da naj spoka to svojo seksi rit in se mi opraviči preden spet padem v depresijo. Oh, dobra stara Maja, tudi ona je nekdo, ki mo lahko brezpogojno zaupam in imam jo zelo, zelo, zelo rada. Najine dogodivščine, ah. Do svojega 16. rojstnega dneva je bilo vse v rožicah, mislila sem, da ne more biti boljše, kot je, da sem najsrečnejši človek na svetu...
18. februar 2017
Takrat sem se zbudila pozno, saj nisem imelam vklopljene budilke. Bila je sobota in moj 16. rojstni dan! Komaj sem čakala, da bi videla, kaj so mi pripravili! Hitro sem skočila s postelje, si umila zobe, se oblekla in nahitro navrgla nekaj pudra in maskare. Čeprav je bil vikend, si nisem mogla dopustiti, da bi na svoj rojstni dan izgledala kot zombi. Odhitela sem po stopnicah v kuhinjo na zajtrk, vendar ko sem prišla ni bilo nikogar, vse je bilo še temno, kot da bi še vsi spali. Vendar sem vedela, da niso, hahha, sigurno so bili nekje in mi pripravljali presenečenje. S tem nisem imela problema, saj sem imela zelo rada presenečenja. Odprla sem hladilnik in prva stvar, ki sem jo zagledala, je bil polnjen čokoladni krof, na njem pentlja in poleg priloženo pismo. Vse najboljše draga hčerka in sestrica, je pisalo. Vzela sem ga iz hladilnika in ga pojedla. Nato sem pogledala po prostoru. Kaj pa zdaj? Sem si mislila. Izgledalo je, kot da ni bilo nikogar in res nisem vedela kaj naj delam do tedaj ko se končno nekdo prikaže. Za sekundo me je prevzela misel, da so pozabili - vendar niso pozabili na noben moj rojstni dan in ta je bil zame res nekaj posebnega in vsi so to vedeli. Pomirila sem se in se takrat zavedla, da sem dobila sporočilo. Bilo je od Jureta! Z nasmehom sem ga odprla.
Pridi ven. J
Takoj sem vedela, kaj se dogaja. Odhitela sem do v drsnih vrtnih vrat in jih odprla. Moram priznati, da je bilo res prelepo... Vsepovsod so ležali konfeti in bleščeči se trakovi, čez drevesa je bil razpotegnjen napis VSE NAJBOLJŠE ZA TVOJ 16. ROJSTNI DAN in na sredini trate je stala majhna mizica, pogrnjena z belim trakom, na njej pa dvonadstropna jagodna torta. Okoli mize so stali moji starši, babica in sestra ter njeni fant, moje prijateljce in, seveda, Jure. Stekla sem mu v objem in ga poljubila, nato pa objela še vse ostale in se jim zahvalila. Sledile so čestitke in darila nato pa smo se premaknili v hišo, na posladek in torto. Čez eno uro smo se počasi začeli poslavljati, saj je Jure imel pomembno strelsko tekmovanje kasneje, prijateljice pa so odšle malo po nakupih. Odšla sem v svojo sobo in hotela začeti odpirati darila, ko je Monika planila v sobo. V rokah je držala ključe od avta in oči so se ji sumljivo svetile. Za njo je capljal Andrej, njen fant.
"A veš, kaj to pomeni?" Me je vprašala.
"Uhm, ne ravno." Sem odgovorila vznemirjeno. "Joj, ti brihta! Naredila si izpit za avto!"
"Kaaj?" Sem zazijala. Trudila sem se narediti izpit večkrat, vendar mi ni uspelo. Ko sem ga nazadnje delala so mi rekli, da je sicer bilo veliko boljše kot prejšnjič in da mi rezultate še sporočijo... Vendar bog, nikoli si nisem mislila, da sem ga naredila. "A se hecaš?!" Sem zacvilila. "Omojbog! To!" Monika se je nasmehnila in mi vrgla ključe. "Z Andrejem te počakava v avtu," mi je pomežiknila nato pa izginila iz sobe. Nekaj časa sem srečno zijala v avtomobilske ključe. Bili so od sestrinega avtomobila in kar nisem mogla verjeti da mi ga bo kar tako zaupala. Slišala sem, da zunaj nekdo kliče moje ime in zdrvela po stopnicah ven.
19. februar 2017
Next
21. februar 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg