Forum
u160697
u160697
▲Leave your fears behind – One Direction Fanfic▲



▲Leave your fears behind – One Direction Fanfic ▲ | Part 1

''Samantha Isabella Bennet!'' sem zaslišala glas mojega profesorja biologije. Počasi sem dvignila glavo in cel razred je zijal vame. Zavila sem z očmi in se 'posvetila' razlagi do konca pouka. ''Samantha, ti boš po uri ostala še nekaj minut.'' je z mirnim glasom rekel profesor Smellter. ''Ja profesor.'' sem odsotno odvrnila. Iz samega dolgčasa sem vzela zvezek in začela čečkati vanj. Kmalu je zazvonilo in vsi so veseli odšli iz razredov. Bil je namreč zadnji dan pred poletnimi počitnicami. Odšla sem do profesorjevega katedra in se zazrla vanj. ''Torej mlada dama, opazil sem, da že več tednov ne slediš moji razlagi in med poukom delaš vse kar je prepovedano. Spiš z glavo na klopi, čečkaš v zvezke,.. Kaj se dogaja s tabo?'' me je na moje začudenje prijazno vprašal Smellter. Odsotno sem skomignila z rameni in kar odšla iz razreda. Po hodniku sem hodila s sklonjeno glavo in vsi so buljili vame. Zaslišala sem celo nekaj krutih žaljivk, namenjenih meni. Vendar ni mi bilo mar, tako ali tako sem še danes mislila pobegniti iz tega ostudnega mesta imenovanega New York.

Naj se vam predstavim. Moje ime je Samantha Isabella Bennet. Stara sem 17 let in živim v mestu groze, New York. Želim si, da bi lahko rekla da imam najboljšo prijateljico, vendar to je kruta neresnica. Namreč, od mojega 15 leta, ko so mi ostudneži umorili starša, me nihče sploh ne pogleda več. Že 2 leti živim sama, v zanemarjenem stanovanju ob robu New Yorka. Imam komaj da za preživetje, kar se jasno pozna tudi na meni. Pri svojih 165 centimetrih imam le 39 kilogramov. Na vseh delih telesa je poznati mojo anoreksičnost, saj koža kar visi iz mene. Vendar meni je vseeno, če bom umrla me itak ne bo nihče pogrešal. Starša sta mi po smrti zapustila nekaj denarja, toliko da si plačujem vodo in elektriko. Šolo mi sicer plačuje socialna, vendar nočem ega, od teh kretenov nočem popolnoma nič. Mislijo, da mi pomagajo, vendar le še bolj grenijo moje življenje. Toliko o tem kdo sploh sem.



Počasi sem se vlekla proti domu. Torbo sem vrgla v kot in odšla v kopalnico. Iz omarice sem potegnila britvico. Ogledala sem ji jo iz vseh strani. ''Pomagaj mi!'' sem zavpila in zarezala v moje zapestje…



(klikni)

Še večkrat sem zarezala in začela sem izgubljati zavest. Kri je lila v potokih. Hitro sem potegnila najbližjo brisačo in poskušala zaustavljati krvavitev. Brisača se je vi hipu iz nežno rožnate spremenila v krvavo rdečo. Krvavitev še približno 10 minut ni ponehala. Čez približno pol ure sem se šele zavedala, kje sem in kaj delam. Roka me je začela peči, vendar bilo mi je čisto vseeno. Vsaj notranje bolečine več ni bilo.



31. december 2013
u142227
u142227
Waw začetek *__________* neeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
31. december 2013
u160697
u160697
Omg full ti hvalaa<3!
31. december 2013
u142227
u142227
np
31. december 2013
u159278
u159278
omg dobro pišeš *_________________________*
neext*o*
31. december 2013
u160697
u160697
hvalaaa<3
31. december 2013
neext
31. december 2013
u160697
u160697
res še 1× hvala useeem!
31. december 2013
next
31. december 2013
neeeeeeeeeext
31. december 2013
u160697
u160697
dns dobite next<3
01. januar 2014
u160697
u160697
aja pa srečno novo letooo<3
01. januar 2014
u160697
u160697



▲Leave your fears behind – One Direction Fanfic ▲ | Part 2

Na tla sem zmetala vse brisače, da bi obrisala kri. Pustila sem jih na tleh, sama pa izčrpana odšla v posteljo. Odločila sem, da bom odhod iz New Yorka prestavila na jutri. Še dolgo v noč sem razmišljala o svojem življenju, nato pa v solzah zaspala. Zjutraj sem se zbudila ob 11 kar je bilo zame zelo zgodaj. Odvlekla sem se do kopalnice, kjer sem na tleh videla brisače premočene s krvjo. Nič mi ni bilo jasno, vendar ko sem pogledala svoje roke, sem razumela.



Brisače sem strpala v vrečo in jih odnesla v smetnjak. Nato sem se oblekla svoje stare cunje. Vzela sem torbo, v kateri je bilo nekaj zvezkov. Odšla sem še po denar, ki je že 2 leti ležal pod mojo posteljo. Tega sem vedno shranila za kakšno posebno priložnost in sedaj se mi je ta priložnost ponujala pred nosom. Denar sem položila v torbo in se še zadnjič ozrla po stanovanju. Nato sem odšla…



Odvlekla sem se do letališča. Vse povsod je bilo ogromno ljudi in niti približno nisem bila navajena na to. Komaj sem se prerinila do recepcije in receptorki sem morala kričati na uho da me je razumela. '' Želim letalsko karto za v London!'' sem kričala in končno me je razumela. V roke mi je potisnila karto, jaz pa sem ji vrnila z nekaj denarja. ''London, here we go.'' sem si rekla in odšla počakat na let. Naročila sem si 'coffee to go' in se usedla na klopco. Kar naenkrat sem bila polna življenja, sploh nisem vedela zakaj. Pogledala sem rane na zapestjih in spomnila sem se prejšnje noči. V očeh sem občutila solze, vendar sem si jih na hitro obrisala saj nisem hotela da me kdo vidi. Kmalu je stevardesa oznanila odhod v London. Pomaknila sem se proti izhodu št. 13. Odšla sem na letalo in se namestila. Kmalu smo vzleteli in to je zame pomenilo začetek novega življenja…



Padla sem v spanec in zbudilo me je stevardesino oznanjanje prihoda. Takoj sem pogledala čez okno in pod seboj videla prečudoviti London. Na levi je stal Big Ben na desni pa velik nakupovalni center. Bilo je prečudovito. Ko smo se izkrcali sem takoj odšla, da se ne bi zopet znašla v gneči. Tekla sem do najbližjega hotela. Ker sem imela dovolj denarja sem se odločila da vikend preživim tam. Soba je bila zelo lepa vendar ne preveč razkošna, kar mi je ustrezalo. Srednje velika postelja, majhna zofa, čajna mizica in par majhnih omaric. Tudi kopalnica je bila lepa. Takoj sem odšla na kosilo, saj sem bila sestradana. V New Yorku tudi po več dni nisem jedla, tukaj pa mi je bila pred nosom prava pojedina. Naročila sem kolikor se je dalo in vse pojedla v 15 minutah. Natakar me gledal zelo čudno, vendar je bil vesel, da mi je njihova hrana všeč. Kasneje sem odšla malce na ogled po Londonu. Ker se je začelo večeriti, sem kar hitro odšla domov. Odločila sem se, da si uredim še kopalnico, to pomeni da sem pospravila vso svojo toaleto, ki pa je ni bilo veliko. Nazadnje sem iz toaletne torbice potegnila še britvico. Spominjala me je na moje prejšnje življenje. Ne vem kaj me je prijelo, vendar zopet sem jo zarila v svojo kožo. Kri je privrela ven, kakor da bi komaj čakala da se zopet urežem. Hitro sem stekla na umivalnik, da kopalnica ne bi bila od krvi. Zarezovala sem čim bolj globoko in nisem hotela nehati. Solze so močile moj obraz in na vsem lepem sem se začela spominjati mojih staršev. Začela sem še bolj jokati. Kmalu sem morala prenehati, saj me je roka že strašansko bolela.



Ko sem prenehala, sem stekla k omarici za prvo pomoč in si s povoji povila rane. Nato sem se izmučena ulegla na posteljo in v solzah zaspala.
Zjutraj sem se zbudila še s hujšimi bolečinami v roki, kot včeraj. Odvila sem si povoje in jih zmetala v koš. Oblekla sem se tanko jopo in odšla v center mesta. Na izložbenem oknu sem zagledala plakat, okoli katerega se je kar gnetlo podivjanih najstnic. Stopila sem na prste in prebrala ''One direction spet v akciji! Čez en teden…'' sem že uspela prebrati nato pa me je ena punca po nesreči porinila na tla. Malce se mi je zavrtelo, vendar kmalu me je neka roka potegnila gor. '' Joj, oprosti nisem te hotela podreti, oprosti mi! '' se je začela histerično dreti. ''Saj je že v redu.'' sem rekla in se ji nasmehnila. ''Mimogrede, živijo, kako ti je ime?'' me je vprašala. Stopili sva malce stran od množice. ''Samantha.'' sem odgovorila. ''Hej Samantha, jaz sem Lisa.'' mi je reklo prijazno dekle. Bila je tako ljubka in smešna, da sem se morala nasmejati. Ko je opazila moje noge, se ji je pogled pomračil ''Koliko kilogramov imaš?'' me je počasi vprašala. ''Am…39, zakaj?'' sem rekla. Izbuljila je oči. ''Poglej te tvoje noge, anoreksična si Samantha!'' je vzkliknila, tako da se je nekaj deklet kar obrnilo proti nama. '' Amm.. Prvo kot prvo prosim tišje, drugo kot drugo kliči me Sam in tretjič ja anoreksična sem.'' sem tišje rekla. Nato me je odpeljala naprej po ulici in zapletli sva se v zabaven pogovor. Spoznala sem, da je zelo dobra prijateljica, na trenutke malce prismuknjena in nerodna, vendar vseeno mi je prirastla h srcu. Kmalu sva se poslovili, saj je morala domov. Tudi jaz sem počasi odšla proti domu in zopet sem premišljevala o svojem življenju. ''Sploh nočem več živeti.'' sem si po tiho rekla. Odšla sem do mosta čez reko Temzo in se zazrla v njeno globino. ''Zbogom mami, oči.. zbogom Lisa, zbogom cel svet.'' sem rekla v solzah. Ko pa sem zbrala pogum me ni bilo mogoče ustaviti.



Na svojem telesu sem začutila mrzlo vodo. Plavala sem proti dnu, vendar ni ga bilo na spregled. Kar naenkrat nisem mogla več dihati…
01. januar 2014
u160697
u160697
a vam je preveč slik, mislm a nej dajem sploh slike??
01. januar 2014
NEXT PA NI PREVEČ SLIK IN DEVLI JIH GOR
01. januar 2014
u160697
u160697
okej (:
01. januar 2014
u142227
u142227
neeeeeeeeext ne sej ni preveč slik
01. januar 2014
u160697
u160697



▲Leave your fears behind – One Direction Fanfic ▲ | Part 3

Moje srce je počasi prenehalo delovati, vse celice mojega telesa so zamrznile. ''Še ena žrtev več.'' sem si mislila nato pa počasi utonila v spanec.



(klikni)

† Zayn:

Sedel sem na klopci v parku in opazoval mimoidoče. Mimo mene je hodila neka punca. V obraz jo nisem videl saj so ga skrivali dolgi blond lasje. Punca se je nagnila čez most in nekaj časa opazovala Temzo. Nato je vstala na most. Tudi jaz sem vstal in stekel proti njej. Vendar prepozno. Samo videl sem lahko, kako je začela toniti v reki. Tekel sem do rečnega brega, si slekel tanko jakno in se pognal v vodo. Videl sem jo lahko, zato sem hitro priplaval do nje. Oprtal sem si jo na rame in plaval do brega. Položil sem jo na tla. Šele takrat sem spoznal, da je prečudovita. Najpopolnejša punca, kar sem jih do sedaj videl. Imela je čisto modre ustnice zato sem jo začel oživljati. Ko je začela dihati, sem jo odpeljal v bolnišnico, nato pa čakal nanjo, da se zbudi. Ko se je zbudila, sem poklical zdravnika sam pa odšel do hotela, kjer sem hotelski pošti podaril majhno kuverto. V njej je bil naslov mojega stanovanja. Naj bo njen, jaz tako ali tako nisem nič notri. In mislim, da sem se tako prvič rasno zaljubil.
Vendar vedela sem, da nisem umrla. Ne nisem, ne smem. Počasi sem odprla oči in začela sem kašljati kot nora. Vse me je peklo, oči sem takoj zatem zaprla. Bilo mi je vseeno kje sem, le da sem živa. Zaspala sem nazaj, vendar kmalu sem zaslišala tihe korake. Odprla sem oči, vse je bilo belo in svetloba me je zaslepila. Ob moji postelji je stala oseba. Nisem ravno razločila, katerega spola je, vendar imela sem občutek, da me je ta oseba rešila. ''Doktor, zbudila se je!'' sem zaslišala prečudovit glas. Takoj me je prevzel, in sklepala sem, da je ta oseba moškega spola. Ko je v sobo pridrvel zdravnik in za njim še kup medicinskih sester, se mi je začelo vrteti. Toliko ljudi je buljilo vame. Zaprla sem oči in še malce zaspala. Vseeno mi je bilo kaj delajo z menoj. Vendar tisti glas.. Še vedno mi ni šel iz glave, bil je čudovit, popoln. Vsekakor sem si to osebo želela še enkrat srečati in se ji zahvaliti. Po nekaj dneh mi je šlo na bolje in zdravnik mi je rekel, da bom kmalu odpuščena. Čez 3 dni so me odklopili od vseh naprav. Medicinska sestra mi je pomagala, da se oblečem. Vzela sem še torbo in odšla iz bolnišnice. Sedaj je bil moj naslednji cilj, da poiščem osebo, ki mi rešila življenje. Vendar zavedala sem se, da to v tako velikem mestu ne bo preveč lahko.
Vrnila sem se nazaj v bolnišnico in vprašala po osebi, ki me je pripeljala sem. ''Hm.. Neki mladenič je bil, ni se mi predstavil.'' Mi je prijazno odvrnila gospa. Nasmehnila sem se ji nato pa odšla iz bolnišnice. Odšla sem v hotel. Ko sem prišla v sobo je na vratih nekdo potrkal. Bil je hotelski poštar. ''Gospodična, to je vaše.'' je rekel in mi podal majhno belo kuverto. ''Hvala.'' Sem prijazno odvrnila in se nasmehnila. Ko sem odprla kuverto, je bil v njej majhen listek in ključ. Na listku je pisal nek naslov: 'Flower Road 263, št. 3. London.' V kuverti je bil še en listek. Videti je bil kot pismo.''Draga Samantha! Na majhnem lističu je naslov tvojega stanovanja. Ne sprašuj po kupcu, le najemi taksi in pojdi do stanovanja. Od sedaj naprej je tvoje. Tvoj rešitelj.'' sem prebrala. Nasmehnila sem se. ''Le kdo je to?'' je odmevalo v mojih mislih. Odločila sem se, da si že kar danes ogledam stanovanje. Odpravila sem se iz hotela in vzela taksi. Pokazala sem mu naslov. Peljala sva se dobre pol ure, ko sem se znašla pred krasnim stanovanjskim blokom. ''Številka stanovanja 3.'' sem sama pri sebi rekla in se pognala po stopnicah. Odklenila sem stanovanje in skoraj bi me kap. Bilo je prečudovito. Stekla sem v glavni prostor, ki je imel na eni stranici steklena okna in je omogočal popoln pogled na London. Postelja je bila tako udobna, kuhinja zelo prijetna in uporabna, da o kopalnici sploh ne govorim. Velika banja z masažnimi blazinicami za hrbet. ''Popolno.'' sem uspela izdaviti.



''Le kdo bi zame zapravljal tako premoženje?'' sem se spraševala. Sedaj me je želja po srečanju še bolj gnala naprej. Odločila sem se da ga bom spoznala, in svoje odločitve izpolnjujem.
01. januar 2014
u142227
u142227
Neeeext kok lepo, da ji je Zayn podaril stanovanje!! Ful dobro pišeš in komaj čakam na naslednji next
01. januar 2014
u155895
u155895
neext
01. januar 2014
next
01. januar 2014
next
01. januar 2014
u160697
u160697
hvala vaamm omgg o: <33 dobite mogoče dans next sam dvomim ker morm še za šolo neki nrdit, sej veste use zadnji dan heheh:'D čene pa jutrr...
01. januar 2014
u133544
u133544
full dobr pišeš . do zdej me je zgodba čist preuzela nnnneeeeeeextttt
01. januar 2014
u160697
u160697
dans dobite najvrjetnej(:
04. januar 2014
u155895
u155895
neext
04. januar 2014
neeeeeext
04. januar 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg