Forum
Hei…nova sem na tem področju pisanja in bi želela, da si to zgodbico vsaj pogledate. Govori o dekletu, ki je zaradi 'poklica' primorana na skrivaj paziti na pet fantov, ki so vse prej kot samo fantje. Jap to so One direction. Uživaj!!



Zadihano se dvignem iz postelje in pogledam na uro 02:43. Oh super, zdaj pa še zaspati ne bom mogla nazaj. Počasi se zazibam v kopalnico in si umijem obraz. Pogledam se v ogledalo in zagledam popolno tujko. Še isto sekundo odvrnem pogled. Sovražim se! Še bolj sovražim svoja starša, ki sta me brez slabe vesti pustila v naročju Marca Discanella. Ah…zakaj me niste spomnili? Nisem se še predstavila. Sem Abigail Jasmine Maye, vem čudno ime ampak saj je v redu. Dokler sem med najboljšimi se z tem ne obremenjujem preveč. Verjetno se sprašuješ kaj mislim z najboljša? Naj ti povem svojo zgodbo, pa boš razumela. Že od kar pomnim sem se urila v štabu agencije Sektor. Tukaj se urimo najboljši agentje, borci, varnostniki in vojaki. Jaz sem med njimi, a ne med temi, res je, da sem opravila urjenje za računalniškega tehnika, agentko…ampak smisel mojega urjenja je bil ta, da sem postala morilka. Le redki imamo možnost se uriti izključno v tej smeri. Zdaj sem stara 18 let. Še vedno se urim oz. izpopolnjujem svoje zmožnosti. Če bi hodila v šolo bi bila imela odličen uspeh. To je pač nujen del mojega 'poklica'. Zdaj se sprašuješ, če sem že bila na terenu. Odgovor je DA. Sem že bila in ubijala brez slabe vesti. Nadzorovati mimiko obraza, čustev in še posebej vesti smo morali vsi znati že prvo leto našega urjenja. No, tisti, ki se urimo v smeri brezčutnega morilca smo v Sektorju že od rojstva. Zdaj pa v sedanjost. Vržem se na posteljo in gledam v strop. Kaj me je zbudilo? Nikoli če je popolna tišina se ne zbudim. Spet zaslišim tisti zvok. Napeto prisluhnem. Tiho piskanje. Nato pa tiho govorjenje, ki je bilo podobno temu: »Prekleti telefon…piska…crkni…tako…zdaj…utihni«. Nisem si mogla pomagati. Nasmehnila sem se. To je bil Marc, ki se je spet pogovarjal z svojim telefonom. Odkimala sem in se spet pogreznila v spanec brez sanj.
ABIGAIL:


LOUIS:

=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=
Kako se ti zdi??
Next??
18. februar 2014
u164129
u164129
neeeeeext
18. februar 2014
u156327
u156327
neeeeeeeeeeeeeeeeeeext
18. februar 2014
u147737
u147737
Kako se ti zdi?? super začetek c:
Next?? jap
neeeeeeeeeeeext
18. februar 2014
Hei Hvala za vse komentarje in nexte…Upam, da vas ne moti preveč, ker je pač še vse bolj sivo in črno (mislim na prostore, oblačila…) No, Abigail je še pač v štabu, kjer pa je vse zamorjeno…
Next pa je posvečen тнιѕ ιѕ мє ...
=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=
Trkanje. Me res nihče ne more pustiti spati? Dvignem pogled in vidim, da je ura šest. Kot raketa se poženem iz postelje, poberem oblačila in smuknem v kopalnico. Oblečem spodnje perilo, udobno trenirko in majico z kratkimi rokavi. Umijem si zobe. Napravim še visok čop, to pa je tudi vse kar potrebujem. Povsem brez ličil! Mislim, že tako sem videti grozno. Iz obešalnika snamem še svojo jopo in grem iz svoje sobe.

Njena oblačila:



Na hodniku srečam še druge rekrute (moje soborce-mogoče bi si lažje predstavljali, če bi rekla kar sošolci) samo pokimamo si v pozdrav in se skupaj odpravimo do prostora, ki naj bi se imenoval jedilnica. Postavim se v vrsto in vi tišini čakam na pladen z ogabno hrano. Usedla sem na svoje mesto in potrpežljivo čakala na Jaden in Maxa, ki sta tu moja 'prijatelja'. Nimam pravih prijateljev. »Jutro, si dobro spala?« me je potegnila iz razmišljanja. »Ne, Marc se je spet pogovarjal z svojim telefonom…« pokimala je. Max pa naju je samo opazoval zmajal z glavo in se posvetil svojemu zajtrku. Oba se urita za agenta. Ravno hočem nekaj reči, ko po prostoru zadoni glas. Njegov glas. Bog, kako mi gre na živce. Obrnem se in ga pogledam. Vsi so ponovili za mano. Marc je stal pri vratih skupaj z nekaj varnostniki, ki so bolj zato, da nas potegnejo narazen, če se stepemo. »Maye, z mano v pisarno« pogledam Jaden ona pa se mi spodbudno nasmehne. Vzamem pladen in ga odložim na pult. Rekruti se spet posvetijo zajtrku. Počasi sem sledila Marcu, ki vso pot molči. Vstopim v pisarno, na sredi katere stoji miza na njej pa je nekaj urejenih kupčkov papirjev in map. Marc se usede v svoj naslanjač in mi z roko nakaže, naj ponovim. Šele ko sem lepo nameščena v sedežu spregovori: »Abigail, danes imaš še dopoldanski trening, po kosilu pa pojdi v sobo in se nauči kar moraš vedeti.« Hočem ga vprašati kaj se moram naučiti, pa me z roko ustavi. Vzame mapo iz prvega kupčka in mi jo poda. »Tu imaš vse kar moraš vedeti, ampak, tokrat na misiji ne boš ubijala,« nameni mi vprašujoč pogled, češ, razumeš? Pokimam. »No, jutri ti bo en agent pokazal kaj je tvoja naloga in pripomočke, ki jih boš uporabljala. Zdaj pa pojdi na trening, popoldne bodo drugi rekruti streljali, ti pa če želiš lahko uporabiš strelne linije kar zdaj med treningom. Lep dan še naprej.« Brez besed zapustim pisarno. Kakšno nalogo za vraga pa ima zame? Zmedena nesem mapo v sobo in se napotim v telovadnico. Poiščem Maxa in Jaden in jima povem, da ima Marc zame nalogo, da ju nebi skrbelo. Potem pa vzamem rokavice in vso svojo jezo in nejevoljo obrnem v trdo lutko, ki se kar upogiba pod mojimi močnimi udarci. Kaj za vraga je mislil z tokrat na misiji ne boš ubijala? Tako dolgo sem trpinčila lutko z udarci, da je prišel do mene varnostnik in mi naročil, naj počnem še kaj drugega. Pokimala sem in se odpravila iz telovadnice. Hodila sem po hodniku, ki je vodil do sobe z strelnimi linijami, ko iz ene izmed sob stopi Michell, ki je Marcov najljubši morilec in agent. Lahko bi rekla njegov ljubljenček. Pogledal me je in takoj sem vedela, da ve za mojo misijo. Tudi on se je odpravil v sobo z strelnimi linijami. Nadela sem si slušalke in očala. Iz omare sem vzela pištolo. Obrnila sem se in se namestila v en izmed prostorčkov namerila v tarčo in kot vedno zadela natanko v sredino. Michell je streljal in se ni zmenil zame. Sama sem počela isto.
Jaden:


Max:


Marc:


Michell:


=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«
Preveč bedn?
Next?
19. februar 2014
Tako je Abigail pretepala lutko:

19. februar 2014
u147737
u147737
Preveč bedn? preveč supr je, sploh ni bedno
Next? seveda, neeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!
19. februar 2014
u164129
u164129
neeeeeeeext
+hvala za posvečen next
20. februar 2014
nnnneeeexxxxtttt
20. februar 2014
u166111
u166111
neeeeeeeeeeeext
23. februar 2014
neeeeexxxxxxxxxxxxxtttttttttttt <33333
03. marec 2014
Hei Hvala za vse nexte in komentarje…sory, ker ste tako dolgo čakali…hvala še enkrat
Ta next je posvečen ℒεıɢн'ƨ ℱυcκεя♡
Uživajte!!
=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«
Zdaj sedim v svoji sobi in buljim v mapo. Naj odprem? Kaj naj pričakujem? Bom zmogla? Podobna vprašanja so se mi podila po glavi. Nazadnje obupam in odprem mapo. Začnem brati in skoraj zletim iz postelje ko preberem: 'Varovanje petih slavnih fantov iz skupine One direction'. Groza!! Pa ne zato, ker bi jih sovražila, bolj me je pretresla beseda VAROVANJE. Že res, da znam tudi to, ampak do zdaj sem na misijah ubijala. Verjetno sem dobila napačno mapo. To misel sem zavrgla tako hitro, kot se je pojavila. Marc ni neumen,pa še na mapi piše moja serijska številka A51D. Ja vem 1D, pa kaj saj si je nisem jaz izmislila. No, kje sem že ostala? Aha… prebrala sem cel kup listov in poskušala sem si čim več zapomniti. Presneto, to sploh ni tako težko. Naslednji hip sem se že histerično hihitala. Ja, očitno sem malo čez les. Pisalo je, kje vse imajo hiše po svetu, kje poteka turneja, kdaj in kje imajo koncerte, vse o njih, opis njihove družine, vse njihove pesmi, njihov stil, njihovi varnostniki, menedžerji…v glavnem vse. Jaz naj bi predstavljala lepo vzgojeno damo, ki naj bi bila fantom ves čas na voljo za pogovor, telovadbo…njihova kupljena najboljša prijateljica in vzornica za spodobno obnašanje. Pogledam na uro. Pol enajstih zvečer, kosila nisem, malicala pa. Večerje po navadi tako ne jem. Počasi in mukamo grem pod tuš in kot bi mignil sem že spala med rjuhami. Trkanje, že spet. Pogledam na uro , pol petih. Zakaj pa tako zgodaj, aja misija…grem pod tuš, umijem zobe in se oblečem v podobna oblačila kot včeraj. Vzela sem mapo in šla v jedilnico. Zame je bil danes tekoči jogurt, ki sem ga takoj spila. Povsem neslišno sem hodila po hodnikih do sobe, v kateri me je že čakala Marcova ljubica Danaria, ki je tudi vodja agencije.( Slike zanjo žel nisem našla, saj tako grde ženske še na spletu ni  ). »Pozdravljena Abigail, kovčki in ostalo je že pripravljeno, zdaj pa si na vrsti še ti. Vključiti se moraš v družbo in ker paziš na slavne fante, je tvoj videz še pomembnejši. Pridi začeli bova pri frizuri in nohtih.« pokimala sem in sedla na stol pred ogledalom. Že prej sem opazila našega frizerja in maskerja, pač vse kar sodi k stilski preobrazbi. Povsem sem se prepustila in se odklopila od realnega sveta. No, vsaj z mislimi in na videz. Moje oči in ušesa so bili na preži. Seveda povsem brez potrebe. Frizer katerega imena ne vem mi las ni barval, samo postrigel. Uredil mi je tudi nohte. Danaria je vse le opazovala od daleč. Vedela sem, da so morali menedžerji od fantov plačati zajeten znesek, da so me sploh dali v to stvar. Dolgonosi frizer je končal. Nanesel je nekaj ličil in on je svoje delo opravil. No, saj nisem tako slaba. Danaria mi je z kretnjo nakazala naj se grem obleč. Ubogala sem jo in razmišljala kako na živce mi gre, ker se sporazumevamo z kretnjami namesto besedami. Oblekla sem prečudovito obleko.

glej samo frizuro:











glej samo obleko:











glej samo mejkap in njeno barvo oči:























moja osebna pištola:





moj novi samsung galaxy S5:





Pokazale sem se in Danaria je bila vidno zadovoljna z mano. »Tu imaš torbico, v njej imaš stvari za osebno higieno, pištolo, 20 dodatnih nabojev, telefon in denarnico. Do njihove hiše te bo pospremil Michell, ne pozabi, zdaj si samo nežna mlada dama.« ob besedi dama se je nasmehnila. Pokimala sem in ravno ko sem hotela nekaj reči se je pojavil Michell . izbuljil je oči, nato pa mi pomignil naj mu sledim. Sedla sem v limuzino.
=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=
Je še vredno pisati naprej??
Next??
09. marec 2014
u166111
u166111
Neeext
09. marec 2014
u147737
u147737
neeeeeeeeeeext +hvala za posvečen next
09. marec 2014
Hei vem da imam samo nekaj bralcev ampak svoja čustva bi rada zlila na papir…ali kakor se že temu reče…uživajte.
Next je posvečen LazyTeenager™
=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=
Ničesar nisem čutila. Vsaj ne navzven. Seveda je v meni kar vrelo. Presenečenje, da me še nočejo ubiti. Vznemirjenje, ker se bom spoznavala z slavnimi osebami. Ampak to sta le dve dodeljeni čustvi. Počutim se osamljeno, ranljivo-za kar vem, da nisem, neljubljeno…in še bi lahko naštevala. Zdaj pa v realnost. »Abigail, ne pozabi, varuješ in ne ubijaš. V redu!« Michell pa zna še bolj napeti moje telo. Zdaj sem bila že trda kot skala a na videz mehka in nežna kot pero. Pokimam in se z praznim pogledom zazrem skozi okno. Zdaj smo v Romuniji. To sem vedela. Štab mora biti nekje na varnem. Peljali smo se skozi gozd in kmalu prispeli do zasebnega letališča. Moje nove stvari so že bile na letalu. Počasi sem stopala za Michellom in na skrivaj opazovala okolico. Približevali so se nama moški. Brez, da bi razmišljala sem vedela, da gredo na misijo. Pa še kritje moram imeti v Londonu. Prav ste slišali. Medtem ko sem govorila smo že šli na letalo. Ženska (verjetno agentka) mi je naročila, da se moram naspati. In sem v trenutku zaspala. Zbudil me je šum tik pred pristankom. Pogledala sem skozi okno. Sonce. To je pa v Londonu čudež. Sama pri sebi sem se nasmehnila, stopila iz letala in po se odpravila proti izhodu. Ljudje so se obračali za mano. Hodila sem z samozavestno dvignjeno glavo. Očitno sem jim všeč. Presneto hitro sem bila zunaj in odpravila sem se do avta z zatemnjenimi stekli. Michellov osebni pomočnik mi je nesel kovčke. Pokimala sem mu v zahvalo in se elegantno usedla v avto. »Dober dan, gospodična Maye« pogledala sem v starejšega moškega za volanom in se mu prijazno nasmehnila: »Dober dan tudi vam…« in dvignila obrv, češ naj pove svoje ime. Razumel je: »Antonio, gospodična« pokimam »Antonio«. Počasi sva se peljala skozi siv London. Opazila sem, da sva po uri vožnje prispela v ulico, v kateri so bile same vile. Peljala sva se še naprej in ulica se je končala z dolgo cesto. Pred nama je bil še en ovinek in sredi ničesar je stala ogromna graščina.







Zasopla sem in z široko odprtimi očmi strmela v ogromno krasotico. Avto se je ustavil in voznik mi je prišel odpreti vrata. Prijazno sem se mu zahvalila in počakala, da je vzel moje stvari in se odpravila do vhoda. Verjetno so me pričakovali, saj so se vrata odprla, za njimi pa ni bilo nikogar, razen ogromne sprejemnice. To je bilo čudno in sem hitro podlegla ostrim čutom. Na desni strani sem zaznala dihanje več oseb. Malo sem postala. Šest. Sama pri sebi sem zmajala z glavo in vstopila. Delala sem se, da jih ne vidim ali slišim. Ko sem stopila v njihovo vidno polje je vsem zastala sapa. Pogledam jih in od presenečenja rahlo pomežiknem, a se hitro obvladam. Liam, Niall, Zayn, Harry, Louis in Simon so z odprtimi usti in izbuljenimi očmi strmeli vanjo. Tišina je postala prav mučna in nisem imela izbire: »Pozdravljeni, sem Abigail Maye in pred nekaj dnevi sem dobila vaše povabilo.« rahlo sem se nasmehnila in se pozorno zazrla v oči vsakemu posebej. Prvi je prišel k sebi Simon: »Dobrodošli gospodična Maye, se opravičujem za svoje neprimerno vedenje, a ste me popolnoma osupnili,«pogledal je k fantop, ki so še kar stali in buljili. Dodal je: »In očitno nisem edini.« Podal mi je roko »Simon Cowell« srejmem roko in jo nežno stisnem. Fantje so se že zbrali. Približno.
=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=««=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«=«
Next??
14. marec 2014
u156327
u156327
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
14. marec 2014
nnnnnneeeeeeexxxxxxtttttt
15. marec 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg