Forum
u220784
u220784





"Lucy Hale?"
"Ja, to sem jaz. Kaj želite, gospod policist?"
"Z veliko žalostjo vam sporočam, da sta imela vaša starša prometno nesrečo, v katero je bila tudi prisotna vaša nečakinja."
Po obrazu mi tečejo solze in ne uspem jih ustaviti, kolena se mi šibijo in nazadnje pristanem v objemu policista.
"Kaj? So v redu?" ga z veliko žalostjo vprašam.
"Trenutno še ne vemo ničesar. V bližnji bolnišnici so. Naj vas popeljem tja?"
"Ne hvala. Imam svoj avto."
Ne morem verjeti, da so doživeli prometno nesrečo. Moja starša, moja nečakinja, ki je stara komaj eno leto? Ja, to je res super.
Prispela sem v bolnišnico in "napadla" receptorko, češ kje so. Rekla je, da bodo prišli na intenzivno nego in, da moram počakati.
Seveda, čakanje je najboljša stvar na svetu. Prišel je doktor, katerega sem vprašala, kako so.
"Z vašo mamo in očetom bo v redu, ampak sta v kritičnem stanju, za malčico pa bo težko." je hladnokrvno rekel. Ta pa nima srca.
"Jih lahko vidim?" ga polna upanja vprašam.
"Ne, ker morajo počivati po težki operaciji. Še kaj?"
"Ne. Hvala." za nič, dodam v mislih.
Šla sem do avtomata, ker sem bila lačna in nisem še nič jedla. Ko sem dobila želeno hrano in pijačo, sem korakala do čakalnice, ko srečam nekoga, kogar nisem pročakovala, niti v sanjah. On, da bi bil v bolnišncici?
Mnenja/kritike/teorije?
Nexti?
21. januar 2017
u220784
u220784
Pisala bom, pa četudi ne bo nobenega bralca






"Prasec, kaj za vraga počneš tukaj?"
Ko je zaslišal moj glas, se je obrnil in me pogledal. Na njegovem obrazu sem videla šokiran izraz.
"Moj oče je imel prometno nesrečo, zato sem tukaj. Draga, mi poveš, kaj TI počneš tukaj?"
"Nisem tvoja draga, že nekaj časa ne. In tudi moji starši, ter nečakinja so doživeli prometno nesrečo, zato sem tukaj. Meni je vsaj mar za ljudi, medtem ko tebe za vse briga." jezno zasikam vanj.
"Ljubica, vsekakor me ne briga zate, ljuba Lucy."
Nisem se mogla več zadržati in počil mi je film, zato sem se zapodila vanj in ga z vso močjo oklofutala, tako, da je glavo obrnil za devetdeset stopinj.
"Prasec, prav ti je! Zdaj pa mi izgini izpred mojih oči in da se mi nikoli več ne prikažeš."
Šokirano in jezno me je pogledal, ter mi zabrusil: "To boš še plačala. Za celo življenje ti bo žal, tako, da si boš želela umreti". Ko je izrečeno rekel, se je zlobno zasmejal.
Moram priznati, da me je malce zaskrbelo, ko je rekel, da mi bo žal celo življenje.
Ta prasec je Caleb Rivers, moški s katerim sem hodila celih popolnih treh letih, dokler ga nisem zalotila z drugo. Potem, ko sem ga zapustila, je postal bolj nasilen im agresiven, vseeno mu je bilo za družino. Od te prevare težko zaupam drugim ljudem.
Hrano in pijačo sem pustila kar na tleh, saj mi ni več dišalo po hrani.
Odšla sem nazaj v čakalnico in pustila solzami prosto pot. Moje življenje je od tega trenutka postala katastrofa, ki nikoli več ne bo popolna, kot je bila prej, pred nesrečo in pred tisto prekleto prevaro. Zagledala sem drugega zdravnika. Vprašala sem ga glede mojih staršev in nečakinje.
"Starša sta v slabem stanju, ampak mislim, da bosta preživela. Malčica pa je v hujšem stanju, težko se bo bojevala za življenje." mi je sočutno rekel. Ta je boljši kot prejšnji.
"Jih lahko vidim?"
"Seveda, kar za menoj."
Vodil me je skozi celo bolnišnico, do intenzivne nege. Bila sem presenečena, ko sem videla, da so skupaj v sobi. Tega nisem pričakovala.
"Hvala." se mu nasmehnem.
"Ni za kaj. Če potrrbujete karkoli, me poiščite, z veseljem vam bom pomagal." se mi je sočutno nasmehnil. Spet sem se mu zahvalila in se mu nasmehnila.
"Sestra!" sem se nenadoma spomnila nanjo. O prometni nesreči nima pojma. Takoj jo moram poklicati. Ona je namreč na službenem potovanju. Na hitro sem jih poljubila na čelo in se potem odpravila k bolnišničnem telefonu, ter vtipkala sestrino številko. Malo me je skrbelo glede njene službe, ampak upam, da ji bo uspelo.
Kako se bo na novico odzvala?
Mnenja/kritike/teorije?
Nexti?
21. januar 2017
u220125
u220125
nexttt
21. januar 2017
u220655
u220655
nexxtt
21. januar 2017
u220784
u220784
Mnenja/teorije?
21. januar 2017
u220655
u220655
Glede na to, da L'aventure de ma vie pomeni avantura mojega življenja sklepam, da bo nekaj zelo zanimivega...
21. januar 2017
Next
21. januar 2017
Next ful dobro pišeš
21. januar 2017
u220784
u220784





Po dolgem zvonjenu se je končno oglasila.
"Elisa Hale tu. Kaj želite?" sem zaslišala njen prelep glas.
"Elisa, tvoja sestra tu."
"O, Lucy. S čim sem si prislužila takšno čast, da si me poklicala?" se je zasmejala. Ja, vedno sva se šalili, čeprav sva stari 21 in 25.
"Poslušaj. Starši in Aria so doživeli prometno nesrečo, v bolnišnici sem in te kličem na stacionarni telefon, ki je v lasti bolnišnice. Karkoli, nujno je, ker je Aria v hujšem stanju."
"Kaj? Prometna nesreča?!" je panično kričala. Vedela sem, da je skoraj omedlela,ker poznam njen glas pred omedlevica
"Ja, prosim, pridi."
"Seveda, da pridem. Tam bom čez nekaj ur. Kdo je kriv za nesrečo, da ga nalomim?"
"Ni še znano. Ko izvejo, mi bodo povedali. Se vidiva čez nekaj ur."
"V redu. Aja, kako pa so starši?" me je zaskrbljeno vprašala.
"V slabem stanju sta, ampak bosta v redu."sem ji odgovorila na njeno vprašanje.
Prekinila sem zvezo in se usedla na stol, ter čakala na novice.
Nobenih novic o njihovem zdravju ni bilo. Ker sem bila v čakalnici sama, sem seveda zaspala. Zbudila me je Elisa. Očitno sem spala dolgo, glede na to, da smo bili v Franciji,ona pa je bila na Irski.
"Kje so?" me je takoj vprašala.
"Tam so, v tej sobi."sem vstala in jo popeljala k njim. Ko jih je zagledala, sem v njenih očeh opazila solzne oči. Normalno, ko je šlo za njeno hčerko in starša. Tudi jaz bi bila na njenem mestu takšna.
Ob pogledu na Ario je dobila še večje solze. Objela sem jo in jo tolažila nekaj časa.
Bo kdo preživel? Kdo ne bo?
Mnenja, kritike, teorije?
Nexti?
Tista zgornja slika je njena sestra, Elisa Hale
22. januar 2017
Next Starša bosta preživela, Aria pa ne bo
22. januar 2017
u220655
u220655
Next
22. januar 2017
u220784
u220784
Mnenja, kritike, teorije?
22. januar 2017
u220784
u220784
Mnenja, kritike?
22. januar 2017
u220784
u220784





Zdravnik naju je nagnal iz sobe, zato sva šli počakati v čakalnici. Čakali sva nekaj časa.
"Sorodniki Hale?" je končno prišel zdravnik.
"Ja, to sva midve. Kako jim gre?" je nervozno a hkrati zaskrbljeno vprašala Elisa.
"Z gospo je vse v redu, za gospoda in malčico pa še ne vemo. Moramo še opraviti podrobnejše analize. Gospo bomo čez nekaj dni premestili, ta dva pa bosta morala še dolgo ostati tukaj." nama je razložil zdravnik.
Ravno je prišla medicinska sestra, ki je bila v obraz rdeča, očitno je tekla.
Zašepetala mu je nekaj na uho. Ujela sem le besedici; gospod Hale.
"Kaj je narobe z njim?" ga zaskrbljeno vprašam.
"Gospod je ravnokar dobil notranje krvavitve. Moram tja, vidve pa počakajta tukaj." nama je zabičal zdravnik.
Odšel je z medicinsko sestro, midve  pa za njima, kljub temu, da nama je zabičal, navsezadnje se gre za življenje mojega očeta.
Zdravnik je šel v njihovo sobo, nama pa je spet zabičal, naj ga počakava zunaj.
Nekaj časa (dolgo) ga še ni bilo zunaj. Živčno sva se prestopali s ene noge na drugo, nazadnje pa Elisa ni mogla več zdržati in je kar šla v sobo. Šla sem za njo, da bi jo ustavila, ampak ni mi uspelo. Obstali sva v sobi, ob prizoru, ki sva ga zagledali, naju je stisnilo pri srcu. Zdravniki so ga namreč oživljali. Začelo se mi je megliti pred očmi, vse bolj in bolj, zato sem šla iz sobe na stranišče, da sem si osvežila obraz z hladno vodo.
Ljubi bog, prosim, ne vzemi jih, ne zdaj. Prosim, brez njih bom umrla. Usliši moje prošnje, dragi bog.
Upam, da bo oče po notranjih krvavitvah preživel.
Šla sem s stranišča k sobi, kjer sem zagledala Eliso, ob njej pa zdravnika ki ji je nekaj razlagal.
"Kako je z njim? Je preživel?" sem ju vprašala.
"Ravno to sem hotel povedati gdč.Elisi. Vajin oče je umrl, ni ga bilo mgoče rešiti. Moje sožalje." je rekel zdravnik.
"O moj bog, saj to ni res. Recite, da ni in, da je vse to le neslana šala. Saj ste rekli, da mu gre dobro." sem vsa v solzah.
"Žal ne vemo, kako je umrl, če mu je šlo dobro. Počakati bomo morali na rezultate obdukcije.Žal mi je. Svetujem vama, da pripravita vse potrebno za pogreb. Moje sožalje, še enkrat." nama je rekel in šel.
Obrnila sem se k Elisi, a je ni bilo nikjer.
Kam je šla?
Mnenja, kritike, teorije?
Nexti?
22. januar 2017
u220655
u220655
Next
22. januar 2017
u220125
u220125
Next
22. januar 2017
u220784
u220784
Mnenja, kritike?
Kaj mislite, kam je šla Elisa?
22. januar 2017
Next! Skupi je pala, pa je ne vidi, ker je na tleh sej se hecam, ne vem... Žalostno! Zakaj mi nisi prej povedala, da pišeš?!!!
22. januar 2017
u220784
u220784
Kot sem povedala Folly Book, nisem zelela oglasevat, zelela sem da bi same opazile ampak ocitno niste
22. januar 2017
nismo, ne
22. januar 2017
u216558
u216558
Next
22. januar 2017
u220784
u220784
Iskala sem jo po celi bolnišnici, dobesedno tekla in kričala sem njeno ime. Zato so me varnostniki nagnali (x'd).
"Pustite me! Sestro iščem! Ne se me dotikati, sicer vam bo žal!" sem govorila nesmiselne stvari, gozovo sem bila zelo utrujena, da se mi je malo zmešalo.
Končno so me spustili,ampak ne v bolnišnici, temveč zunaj nje.
V bistvu bi se jim morala zahvaliti, saj sem našla Eliso zunaj, čisto ob cesti. Saj ne bo naredila tega? Saj veste, kaj. Samomor. Stekla sem k njej na vso moč, a tiho. Ne vem, kako mi je to uspelo, ampak mi je, uspelo mi je priti do nje, ne da bi me slišala. Prikradla sem se ji za hrbet in jo povlekla nazaj na pločnik.
"Se ti je zmešalo? Saj imaš vendarle hčerko, ki te v tem trenutku potrebuje. Kalo bi bilo, če bi ti umrla? Pomisli nanjo in ne nase, zaboga!" sem bila zelo jezna nanjo, a hkrati žalostna ob misli, da je sposobna to storiti. Namreč narediti samomor.
"Preprosto nisem več zdržala. V službi me ponižujejo, za povrhu tega pa starši in otrok doživijo nesrečo, potem pa mi še oče umre. Kaj še sledi?" je bila na robu živčnega zloma. Tresla se je, kot da bi imela epileptični napad. Na pomoč sem poklicala reševalce, ki so bili na mojo srečo zunaj. Zagledali so naju in prihteli na pomoč. Prijeli so jo za ramena in en čeden mlad moški jo je nesel v naročju do stavbe, kjer so jo odpeljali na pregled. Poleg tega pa so mi sporočili, da bo morala zaradi poskusa samomora hoditi na psihiatrijo. Življenje je do družine Hale kruto.
Šla sem za njo, predtem pa pobrala njene stvari, ki so padle na tla.
Se bo sploh krutost kdaj prenehala? Občutek imam, da ne. Karkoli, šla sem v bolnišnico, da bi vse uredila glede očeta. Omenili so mi, da bo šel na obdukcijo, ampak na rezultate bomo morali še dolgo počakati. Pokimala sem in se vsedka na stol. Kot pričakovano sem zaspala.
Iz bolečega spanca me je zbudil tisti prijazni zdravnik.
"Pojdite rajši domov in si odpočijte." mi je prijazno rekel.
"Ne, ne skrbite zame. Bom že v redu." sem mu odvrnila.
"Seveda me skrbi, saj sem zdravnik in vidim kako vas boli vrat, ker ste spali na stolu. Domov pojdite in se odpočijte, potem lahko še enkrat prideš sem. Jaz bom poskrbel za tvojo mamo in nečakinjo."
"V redu. Hvala vam. Kaj pa moja sestra?" ga vprašam.
"Tukaj bo morala ostati na ooazovanju, zaradi tresenja." se mi je sočutno nasmehnil.
Pokimala sem mu in pobrala svoje stvari, ter se odpravila domov. Ko sem šla iz stavbe, sem bila presenečena, saj je bilo temno, kakor črna. Bog, ta dan pa je bil naporen.
Ko sem prispela domov, sem odložila svoje stvari in se dobesedno vrgla v posteljo, ter zaspala.
***************************
Naslednje jutro sem se zbudila, ne sladko ampak kar malce boleče, saj mi je vrat "popokal".
Uredila sem se, kakor običajno. Po urejanju sem vzela torbico, v kateri so bili moji pripomočki; telefon, šminka, robček, vlažni robček, denarnica in ključi. Pač, kar potrebuje vsaka ženska.
Za seboj sem zaklenila vhodna vrata in se usedla v moj avto, ter se odpeljala do pogrebnega zavoda.
Ko sem odprla njegova vrata, me je malce zabolelo v srcu, saj je bila ta stavba za pogrebe, v kateri bo prišel moj očka. Na žalost je bil zaprt. Sploh ne vem, zakaj.
Minevali so dnevi, tedni, pa še vedno ni bilo obdukcije. Večkrat sem se pritožila glede tega, a so mu samo ovljubljali in obljubljali. Vedno isto. Brezveze časa, res povem. V tem času so sestro že spustili, imela je le krajši in lažji živčni zlom. Zdaj je v redu, ampak bo morala še vedno hoditi k psihiatru.
Naslednji dan sem se odločila, da bom spet poskusila pri pogrebnem zavodu.
"Dan. Rada bi uredila pogreb mojega očeta." sem rekla nekomu, še sanja se mi ne komu.
"Seveda. Kar za mano in moje sožalje." mi je odvrnila pomoje receptorka.
"Hvala." sem brezizrazno rekla.
Odprla je velika vrata in mi rekla, naj vstopim in naj počakam šefa.

Vse potrebno sem uredila, pogreb bo čez dva dni.
"Ojej, obdukcija!" sem se nenadoma spomnila nanjo.
Če je obdukcija, moraš na pogreb počakati nekaj časa, da ugotovijo vzrok smrti.
Ne vem, kaj bom zdaj storila.

Kaj bo storila, ji bo uspelo?
Mnenja, kritike, teorije?
Nexti?
23. januar 2017
uspelo ji bo!
Uau!
Neext!!!!!
23. januar 2017
u220655
u220655
Neexxtt
23. januar 2017
Next
23. januar 2017
u216558
u216558
Next
23. januar 2017
Next
25. januar 2017
Next
25. januar 2017
u220784
u220784
Komentirajte kaj, povejte mnenja, tu so dobrodošla mnenja, pohvale, kritike, karkoli. Samo prosim vas, da ste iskreno, ssj bom tako izboljšala svoje pisanje.
Danes bo Next.
25. januar 2017
Jeeeejjj! Končn Next!
25. januar 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg