Forum
Usedem se na star štor sredi gozda. Lok in puščice odložim poleg sebe na tla. Trava je mokra, kar je edino, ki priča po današnjem nalivu. Kresničke plešejo okoli mene. Listje šelesti, ko se uklanja moči vetra. Pogledam v nebo. Pojavljajo se že prve zvezde. Soj meseca obsije mojo kožo.
V roke vzamem današnji ulov. Dva kunca in prepelica. To bo še Max vesel.
Max je moj ... kako bi rekla skrbnik. Pri njem sem že od svojega prvega meseca. Moja mati me je pustila v gozdu in se nikoli več vrnila pome. Kakšna coprnica. Ostanimo pri bistvu. Naučil me je boj mož na moža, lokostrelstva, mečevanja, ter tudi klasične predmete kakršni so v šoli. Ima črne lase. Tu pa tam je opaziti srebrn pramen las. Njegove oči so rjave in ima olivno polt. Njegovo telo je lepo grajeno - se ne čudim, če pa se zna boriti in gre vsak dan tekat. Je prijazen, včasih prismuknjen, dober učitelj, strog in ima svoje hm, ... hibe? Ja, hibe.
Pred enim letom je šel, tako za zabavo dražiti mamo medvedko z mladiči. Čisto se mu je takrat snelo. Mama medvedka je seveda popenila in ga začela napadat. Če ga nebi našla in rešila te krvoločne zveri mislim, da bi bil razdeljen na prafaktorje.
Vzamem kunca in prepelico, ter ju dam v culo. Lok ter puščice si oprtam na ramo, culo vzamem v roko in odidem v dolino, kjer je moj dom. Med potjo pogledujem naokoli, če mi kdo sledi. Max mi vedno pravi, naj preverim če mi kdo sledi, saj noče obiskovalca, če pa doma nima zanj čaja. Takšen je, nevarnost vedno obrne na šalo. Kreten.
Čez eno uro se končno prebijem skozi zaraščen gozd. Stopim na jaso. Na sredini jase stoji lesena lovska koča. Že več kot sto let je ni nihče obiskal, tako, da je zdaj najina. Odkorakam do nje. Na vrata potrkam. Naslednji trenutek, pa se vrata odprejo in zagledam Maxa. Oblečeno ima kopalno haljo in roza copate v obliki zajčkov. V roki drži kavo.
"Si le prišla," reče in se odmakne, da lahko stopim v kočo. Stopim vanjo...

Nadeljevanje zgodbe pride čez en teden...
26. september 2015
Neeeext
26. september 2015
u195269
u195269
super next
26. september 2015
Neeeeeext super začetek
26. september 2015
u200267
u200267
Next!
26. september 2015
u199826
u199826
neeext
26. september 2015
Odločila sm se da mora biti vsaj pet nextov, da nadaljujem zgodbo....en teden briši...
*******************************************************************************************
Vstopim vanjo. Culo položim na hrastovo leseno mizo, lok in puščice pa previdno položin v kot, da se ne uničijo. Razgleda se po sobi. V kamino presketa ogenj. Toplota objeme moje telo, ki je zmrzovalo zunaj na mrazu. Opazim nedokončano figurico iz lesa, ki jo Max izdeluje. Zelo nadarjen je za takšne stvari. Usedem se na stol in opazujem ogenj v kaminu.
"Zaboga, dekle, preobuj se. Resno, Nakeisha. Cel dan sem pospravljal in čistil hišo, ti pa jo zamažeš s temi tvojimi škornji!" popeni. Edino kar ga spravi iz tira je, da mu zamažeš hišo.
Sezujem si škornje.
"Kaj si nama prinesla?"vpraša in seže po culi. Ko jo odpre mu obraz spreleti nasmešek.
"Tabi. Tebi sem prinesla. Nisem lačna," izdavim in se odpravim v kopalnico. Tako se izognem njegovemu ugovarjanju.
Pogledam se v ogledalo. Dekle staro 16 let mi vrača pogled. Ima bele lase, žadasto zelene oči in bledo polt. Njene popolne ustnice krasijo njen popolen obraz. Max jo je dražil, da bi lahko bila tajnica ali pa učitejica.
Zavzdihnem in odidem pod prho. Ko se oblečem v pižamo se napotim v svojo sobo. Zlezem v posteljo ter ugasnem nočno lučko. Skozi priprto okno slišim klic sove, šumenje lista in nato zavijanje volka. Čudno, v tem delu gozda ni nikoli volkov. Vstane in pogleda skozi okno. Zagleda njega. Volka. Njegove zlato rumene oči gledajo v mojo smer. Njegov črn kožuh je umazan, a ne razločim s čim. Glavo nagne na stran. Vprašujoče me opazuje. Ustrašim se zaprem okno in zlezem v posteljo. Zatisnem oči in poizkušam zaspati.
Sredi noči me zbudi šum. Slišim premikanje. V moji sobi. Najprej pomislim, da zopet tukaj stika Max. Vstanem in si pomanem oči. Pogledam v senco poleg vrat. Oblika telesa nakazuje, da je to moški. Zre vame. Soj mesečevega sija osvetli njegov obraz. Opazim zlato rumene oči. Njegovi črni lasje mu padajo na obraz. Drži se togo.
Senca se hitro zgane. Zakričim...
26. september 2015
u195269
u195269
super next
26. september 2015
u199826
u199826
Next
26. september 2015
Neeeeeext zakon
27. september 2015
neext
27. september 2015
Neext
27. september 2015
Zakričim.
Še pred trenutkom je stal pred vrati, sedaj pa mi roko tišči na moja usta, da zaduši moj krik. Umouknem, saj se ustrašim za svoje življenje. Opazujem ga s prestrašenim izrazom. Napeto me opazuje. Ko se prepriča, da ne bom več kričala, roko spusti. Razgleda se po moji sobi.
"Oprosti. Nisem te želel prestrašiti," odvrne živčno. Nejeverno zrem vanj. Čisto nič mi ni jasno. Kaj se dogaja? Kdo je ta tip? Kaj dela v moji sobi? Kako je prišel vanjo?
"Izgini iz moje sobe," zašepetam. Zmaje z glavo.
"To pa ne bo šlo," reče in se odalji za en korak. Opazujem njegove zlato rumene oči. Kaj želi od mene?
"Zakaj ne?" vprašam in odejo spravim iz sebe. Postavim se na noge in roke oprem v boke. Prestrelim ga z jeznim pogledom. Upam, da mu dam vedeti, da tukaj ni zaželen. Naj gre k vragu ali pa nadlegovati druga dekleta.
"Ker sem prišel pote," odvrne mirno. Kaj?! Pa saj ni resen. Resno?!
"O ne, pa nisi!" ko to rečem pogrami svetilko jo izštekam iz utičnice in jo uabrišem v tipa. V ta njegov prečudoviti obraz. Luč ga z vso silo zadane v glavo. Zaradi osuplosti - na moje razočaranje, ne od bolečine - ga prevrne na zadnjico. Pridobila sm si nekaj sekund. Samo nekaj.
Zdirjam do vrat a me zgrabi za roko preden, bi lahko prijela za kljuko. Obrne me proti sebi. Slaba odločitev stari, si mislim. Njegov obraz začnem praskati, tolči po nejgovih močnih pesih.
"Pusti me! Maaaax!" vreščim v njegovem prijemu.
Začutim udarec v glavo. Glava me začne močno boleti. Soba se začne vrteti. Tema me počasi potegne. Kar se še spomnim je, ko tujec reče: "Oprosti," in ko v sobo priteče Max. Zagrne me tema in me ne izspusti...
27. september 2015
Neeeeext vim prej...
27. september 2015
u195269
u195269
next
27. september 2015
u200267
u200267
Next :3
27. september 2015
Zbudim se
Sedim na letalu. Poleg mene sedi varnostnik. Se mi zdi. Oblečen je kot oni. Glava me boli, trrbuh in roka. Pokrita sem z odejo. Pogledam skozi okno.







"Končno si se zbudila," reče varnostnik ob meni. Pogledam ga.
"Kje sem?"ga vprašam.
Na letalu. Letimo v Grčijo," reče. Popade me panika.
"Zakaj tja?"vprašam.
"Tam je naš zasebni otok. Tam je šola za našo raso. Volkodlake. Vsega se boš tam naučila. Redko kdaj se med volkodlaki pojavi dekle," pripomni. Čuden občutek me preplavi. Kot, da je to normalno, vsakdanje. A sploh ni.
"Aha,"rečem. "Kaj so to volkodlaki?"vprašam
"Res ničesar ne veš. Tvoja mati te je dobro skrila. Dolgo smo te iskali, Naleisha,"pripomni. "Volkodlaki so bojevniki. Bitja, ki se spremenijo v volkove. Delamo za dobro. Skrbimo, da so ljudje na varnem pred vampirji, demoni, zombiji,..." reče. "Na tilniku imamo že od rojstva ugravirano runo,"pove.







Ja, na ključnici imam res runo. Nikoli se nisem spraševala zakaj. No zdaj mi je vsaj jasno.
Čez nekaj ur letalo pristane ob eni strašni stavbi. Letalo je zasebno, zato imajo poleg šole tudi vzletno stezo. Se ne čudim. Ko stopim ven zagledam dvorec. Prekrasen dvorec.







Pred njim pa nekdo, ki ga poznam. Nekdo, ki ga že dolgo nisem videla. Deset let.
"Akiva!" vzkliknem in stečem k njemu. Objame me.
"Živjo Niki," odvrne in me še bolj stisne k sebi...
27. september 2015
u200267
u200267
Bi lahko mogoče bolj podrobno opisovala?
Drgač je super, sam predlagam, ker vem, da lahko pišeš še boljše
Next!
27. september 2015
u195269
u195269
next
27. september 2015
Bom upoštevala. Hvala
27. september 2015
Next
27. september 2015
next
27. september 2015
"Pogrešala sem te,"sem mu šepnila v ramo.
"Vem. Jaz sem tudi tebe,"
Odtrgam se mu iz objema in ga pogledam. Njegovi svetlo rjavi lasje mu padajo na oči. Čista sreča ižareva iz njegovih svetlo sivih oči. Še vedno ima tisti svoj angelski nasmeh. Nasmeh, ki mi ga je vedno podaril, ko sva se srečala. Njegovo telo je sama mišica. Drži se samozavestno.
Preden je izginil sva bila najboljša prijatelja. Ne razdružljiva. Vse sva si delila in si izmišljevala svoje igre. Niki me kluče zaradi tega, ker si kot ozrok ni in ni mogel vbiti v glavo, da sem Nakeisha.
"Kakšen je bil let, Matt?"vpraša tipa, ki me je ugrabil. Mattu odpustim.
"Del poti je spala. Vse ji je razložim Jace. Pot je bila gladka," poroča.
Pokima. "Njene stvari vzamite in jih nesite v njene prostore," jim ukaže. Obrne se k meni in reče: "Pogovoriti se morava."
Pokimam.
Začne stopati proti dvorcu. Možje jemljejo stvari ven iz letala. Akivi sledim. Med tem ko mu sledim, med nama vlada tišina. Poslušam ptičje petje. Vsaka ptica zagruli svojo melodijo. Občutek je, kot da naju pozdravljajo. Ustavi se na vhodu v prečudovit park za dvorcem. Cvetice so lepo barvito razporejene v gredicah.
"Torej veš kaj si?"žalostno vpraša.
Z dlanjo se dotaknem njegove rame. Izmakne se mi.
"Da," dahnem.
"Potem veš kaj sem jaz?"vpraša
Pokimam. "Isti vrsti pripadava," odvrnem.
Žalostno pokima.
"Je kaj narobe?"vprašam.
"Nikoli te nisem hotel izpostavljati nevarnosti. Iskanje tebe sem poizkušal kar se da dolgo zavlečevazi. Pred tremi dnevi pa so te videli v gozdu. In tako so te našli," pove.
"Ne razumem," rečem. Pogledam ga z začudenim izrazom.
"Kot volkodlakinja boš v neprestani nevarnosti," reče. "Tega zate nikoli nisem hotel,"
"Saj nisi ti kriv, da se v moji krvi pretaka kri, res."
"Vem," reče. Končno me pogleda. Njegove oči me opazujejo z žalostjo, ki para srce.
Objamem ga. Nekaj časa sva objeta, nato pa odideva v dvorec, kjer mi bo razkazal vse...
27. september 2015
u200267
u200267
Next! :3
27. september 2015
neeeext
27. september 2015
next
27. september 2015
Neeeeeeext fu dobr
27. september 2015
Notranjost dvorca je usopljiva. Kot, da bi stopil skozi vrata in bi prišel v baročni čas. Všeč mi je ta slog. Z veseljem sledim Akivovim besedam. Dvorec je razdeljen na tri dele, kot je rekel. Dvorana in učilnice, jedilnica in knjižnjica ter osebni prostori - stanovanja.
Moje stanovanjej je čisto na začetku hodnika. Ko vstopim vanj me prešine,o bog. Stanovanje je prekrasno. Velika mehka postelja, lepa bela preproga, knjižne police, garderobna omara,... Vse moje stavri so že razporejene po prostoru, oblačila zložena v omari. Samo vau. Imam svojo kopalnico, medtem ko imajo ostali skupno - seveda ločeno na ženske in moške. Počutim se kot princesa.
Ko hodiva po hodniko do jedilnice me nekaj prešine.
"Zakaj se ti vsi klanjajo in izpolnjujejo tvoje ukaze?" ga vprašam.
"Ker sem princ,"pove.
Zaradi osuplosti se spotaknem in skoraj padem. Če se nebi Akiva pravočasno obrnil in me ulovil, bi priletela naravnost na nos. Pomaga mi na noge. Presunjeno ga opazujem.
"Torej se ti moram klanjati in take stvari?" ga vprašam.
"Ne, kje pa. Ti si moja prijateljica," pohiti. Hvaležno se mu nasmehnem, saj si niti pod razno ne bi mogla predstavljati, da bi ga klicala 'vaše visočanstvo' in se mu klanjati.
"V redu," odvrnem. Zopet začneva tavati po hodniku. Ko prideva do jedilnice, se sliši veliko glasov, ki kramljajo. Ko odpre vrata zagledam prekrasno jedilnico, polno volkodlakov.
Ko ga opazijo se vstanejo in se mu priklonijo. Pokima jim. Nazaj sedejo in naju pozorno opazujejo. Odvede me do najbolj obilne mize. Nihče je ni zasedel. Takoj ugotovim zakaj. To je kraljeva miza.
"Ne morem," tiho izdavim.
"Kaj ne moreš?" me vpraša ter se mi angelsko nasmehne. Dobro veš kaj, si mislim.
"Ne morem sedeti s princem. Nimam kraljeve krvi," rečem.
"Kako pa poznaš naše zakone?" vpraša.
"Saj jih ne,"veselo rečem. Končno sem neki sama ugotovila. "Dozdevalo se mi je,"rečem in skomignem. Obrnem se in želim odkoralati k skoraj prazni mizi, ko me zgrabi za roko. Obrne me k sebi. Gledam ga v njegove svetlo sive oči.
"Pravila so zato, da jih vladar krši,"reče in se nagne k meni...
27. september 2015
u200267
u200267
Next :3
27. september 2015
Neeeeeeeeext cim prej
27. september 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg