Forum
MoanaSea155
MoanaSea155
Živijo vsem, ki imate radi dobre zgodbe! Tukaj bom pisala o zgodbi z naslovom Krvaveča vrtnica, ki govori o štirih dekletih ki živijo v mestu Nerezza, vsaka od njih pa ima svojo moč - kri, kost, glas in sence. Zaprte so v gradu iz katerega ne morejo pobegniti, saj so stalno pod nadzorom, a ko njihov oče - kralj Nerezze - priredi zabavo za sprejem prijateljskih plemiških družin se njihovo življenje spremeni. Oče jim da tri dni brez nadzora in takrat ugotovijo da niso to za kar jih imajo vsi in začne se upor. Vojna.

Če želite videti naslovnico ali prebrati celotno zgodbo pojdite na moj Wattpad profil: @GallaxyCat13
01. november 2017
MoanaSea155
MoanaSea155
1. POGLAVJE

Sprehajam se skozi dišeči rastlinjak poln vrtnic in vdihujem njihov opojni vonj, ki veje po zraku.
» Jira! «Zaslišim svojo varuško.
» Kam si spet šla? «Barbs v bistvu ni moja varuška. Je le moja učiteljica, ki poleg učenja teka za mano in me duši s svojo prisotnostjo.
» Takoj se vrni! Ne moreš se sama sprehajati po vrtovih, lahko je nevarno!« Tiho prhnem. Vem da me bo Barbs iskala dokler me ne najde, četudi bo za to preiskala celoten vrt in še grad povrhu, na koncu pa bo poklicala kraljevo stražo, češ da me je nekdo ugrabil.
A nočem še oditi. Tukaj se počutim varno.
» Jira! Zadnjič ti rečem! «Vzklikne Barbs. Njen glas je mešanica zaskrbljenosti in jeze. Sploh ne vem zakaj se toliko ubada z mano, na vrtovih se mi vendar ne more nič zgoditi, razen tega da se opraskam na trnih ali si raztrgam obleko. Zavzdihnem. Še zadnjič vdihnem opojen vonj, potem pa dvignem obleko in stečem proti Barbs.
» Tukaj sem! «Zdolgočaseno vzkliknem in se ustavim pred zaskrbljeno Barbs. Ona me karajoče pogleda.
» Ne moreš kar tako izginiti! Veš kako me je skrbelo zate. «Začne dramatizirati Barbs.
» Moje srce se je skoraj razpočilo, do strahu, moj... «
» Že prav, dovolj bo. Vem da sem te že petsto osemintrideset tisoč desetič ta dan skoraj spravila v grob. Tega ne bom nikoli več naredila in žal mi je.« Zdolgočaseno zdrdram in si začnem ogledovati svoje popolno oblikovane nohte.
» Nisem jaz kriva če imaš težave s srcem. «Še dodam, ona pa užaljeno prhne in me rahlo udari po roki.
» Čas je za Nereško zgodovino. «Mi pove s svojim zoprnim glasom in me odvleče nazaj proti gradu, jaz pa se tarnajoč in spotikajoč vlečem za njo in ji poskušam čim bolj oteževati pot nazaj.
Ko končno prispeva do vrat ki vodijo na vrt je Barbs že čisto razjarjena.
» Obnašaj se svoji starosti primerno.« Zasika.
» Stara si šestnajstih let. Nisi več otrok. « Zavijem z očmi in se spačim.
» Potem pa ne ravnaj z mano kot z otrokom. Dovolj sem že stara da se lahko sama sprehajam po vrtovih. «Ji vrnem milo za drago. Ona nič ne reče. Le skloni se in pogladi mojo belo obleko. Oče mi nikoli ne dovoli da bi nosila rdeče obleke, saj je rdeča barva moje moči, on pa se trudi obnašati kot da moja moč ne obstaja. Kot da bi lahko ob tem izginila. Barbs ponovno vstane in me pogleda v oči. Vem kaj bo rekla. Rekla bo da je povsod kdo ki si želi mojo moč, nekdo ki me bo hotel ubiti, ali pa me preprosto mučiti ker bo mislil da sem drugačna od njega. Ker sem pošast, a Barbs ne reče tega. Le tiho je in me gleda s svojimi venomer zaskrbljenimi lešnikovimi očmi. Čez nekaj sekund odvrne pogled in se ozre proti vratom.
» Pohiti. Zamujava. «Reče in me potegne za sabo. Trpeče zavzdihnim in stečem za njo. Široka obleka otežuje moj tek, zato si rob vržem čez roko in s tem razkrijem svoje gole noge skoraj do kolen. Medtem ko tečeva čez dolge hodnike polne ogromnih vaz z rumenimi rožami se razgledujem po portretih preteklih kraljev in kraljic, upajoč da bom ujela obraz svoje matere. Uspe mi. Zagledam jo nekje med portretoma dedka in očeta. Prvo kar opazim so njene globoke in mirne zelene oči, ki  izžarevajo samozavest in eleganco, njeno ostro brado, visoke ličnice, nizko čelo in dolg, raven nos. To je moja mama. Moja pokojna mama. Se opomnim. Saj si jo vendar ti ubila. V oči mi stopijo solze, a portret mi že izgine izpred oči. Barbs me zvleče do vrat v veliko knjižnico v kateri imam navadno učne ure. Knjižnice na splošno ne maram preveč, rada pa imam knjige ki stojijo na visoko segajočih policah in vonj po obledelem pargamentu s katerim so prepojene. V bistvu rada berem, le da si knjige navadno odnesem na vrt in jih tam prebiram pod ostrim Barbsinim pogledom.
Za obsežno leseno mizo me že čaka strogi učitelj zgodovine, s kopico obledelih in prašnih zvezkov pred sabo, ki verjetno niso nič mlajši od stotih let. Sedem predenj in si brado naslonim na roko.
» Dober dan princesa Jira. «Me vljudno pozdravi in rahlo skloni glavo.
» Hej. «Mu vrnem pozdrav medtem ko se razgledujem po zaprašenih policah. On neodobravajoče prhne, jaz pa začnem zdolgočaseno tapkati s prsti po mizi. Vem da ni vljudno da se ne zmenim za učitelja, ampak zgodovine resnično ne maram, saj je le kup letnic in zmešanih dejstev.
» Če se boste utegnili osredotočiti name gospodična, bi morda lahko začela z Nereško zgodovino. « Vzvišeno reče, jaz pa zamomljam nekaj kar naj bi zvenelo kot “prav”. On si olajšano oddahne. Verjetno je vesel da danes nimam na urniku skrivanja po knjižnici do konca zgodovinske ure, kajti enkrat sem to že naredila.
» Danes je na vrsti sedem slavnih Nereških kraljic, ki so živele v obdobju... «Učitelj naklada in naklada, jaz pa ga sploh ne slišim. Le topo strmim vanj in razmišljam o opojnem vonju vrtnic in njihovem plapolanju v vetru. Misli nanje me vedno pomirijo in me naredijo močno. Le tako preživim vse težke dneve, ko sem pod stalnim nadzorom zaprta v gradu. Nenadoma med policami za učiteljem ki citira besedilo iz ene od pradavnih knjig opazim premikanje. To ni tako čudno, saj je na gradu cel kup osebja, čudno pa je da je temnolasi fant enake starosti kot jaz, ali pa za kakšno leto starejši. Na gradu ni osebja ki bi bilo mlajše od tridesetih let, saj oče meni da bi sovrstniki ki bi se potikali po gradu majali mojo osredotočenost na učenje, še posebej pa fantje. Edine sovrstnice so moje tri sestre, ki so stare enako kot jaz in jih imam seveda zelo rada, a jih ne vidim prav pogosto. Zelo me zanima kaj fant počne na gradu, zato se odločim da ga bom to vprašala.
» Mislim da sem prejle videla nekaj knjig o teh kraljicah. «Prekinim učitelja med govorjenjem.
» Jih grem lahko iskat? Zelo me zanimajo podatki o njih. «Učitelj se za trenutek zmede, saj sem v resnici precej neukaželjna učenka.
» No... seveda. «Se odkašlja in si popravi okrogla učala ki so mu zlezla z nosu. Hitro vstanem in grem počasi proti fantu, čeprav bi najraje tekla. On zavije v mračni prehod med policami, jaz pa mu sledim. Tiho se ustavim za njegovim hrbtom in nekaj časa le strmim vanj. Skozi tanko majico se vidi premikanje njegovih mišic, ko s police povleče knjigo, njegovi kratki črni lasje, ki so spredaj malce daljši pa mu zlezejo na oči. S prsi spolzi skozi njih in jih postavi na svoje mesto, medtem pa preučuje naslov knjige.
» Kdo si? «Vprašam.
01. november 2017
Next
01. november 2017
MoanaSea155
MoanaSea155
01. november 2017
MoanaSea155
MoanaSea155
2. POGLAVJE

» Kdo si? «Vprašam, on pa se od presenečenja sunkovito obrne in me s kolenom brcne v trebuh. Od bolečine zastokam in brez zraka padem na kolena.
» Kaj se pa greš? «Zarenči fant in jezno prekriža roke. Jaz ga iz tal osuplo pogledam.
» Ti si tisti ki me je brcnil. «Zasopem in nebogljeno lovim zrak.
» Ti si tista ki me je prestrašila. «Mi on vrne in me še naprej razdraženo opazuje. Jaz mu nič ne rečem, ampak le počasi vstanem in se od bolečine ki mi preseka trebuh zgrbim. Na njegovem obrazu opazim kanček slabe vesti in se saba v sebi nasmehnem.
» Kako ti je ime? «Ga vprašam kljub njegovemu preračunljivemu pogledu.
» Ni tvoja stvar. «Mi razdraženo odvrne, jaz pa ga primem za roko in jo močno stresem.
» Me veseli da sva se spoznala. Jaz sem Jira. «Se glasno predstavim in mu ponudim največji in najbolj narejeni nasmešek kar je mogoče.
» Prav krasno je spoznati svojega vrstnika v tako velikem gradu, s tako veliko ljudmi in tako veliko...«
» Čakaj malo, Jira Nerezza? Nereška princesa? «Me osuplo prekine. Jaz na videz navdušeno prikimam, da mi lasje zaplapolajo okoli glave. Vem da se obnašam otročje, ampak ni mi mar. Sumničavo pogleda mojo od trnja raztrgano obleko in blatne robove.
» Šališ se, kajne? «Nazadne hladno vpraš, a bolj kot vprašanje to zveni kot trditev. Jaz veselo odkimam, on pa prezirljivo zavije z očmi in odide. Ne sledim mu, saj se bojim da me bo zopet brcnil, a vseeno mi je žal da nisem izvedela njegovega imena, kajti verjetno ga ne bom več videla. Med razmišljanjem odtavam nazaj do mize z učiteljem in zasanjano sedem na stol. Učitelj me presunjeno pogleda.
» Gospodična Jira? «Me pokliče.
» Ja? «Jaz nerazločno zamomljam še kar omamljena od razmišljanja.
» Ste našli knjige ki ste jih odšli iskat?« Zmedeno ga pogledam, potem pa se spomnim da sem to uporabila kot izgovor da sem lahko šla pogledat fanta. Postane mi nerodno.
» Oh, oprostite... nisem jih našla. « Zardim in se zagledam v svoje naročje. Učitelj le neodobravajoče zmaja z glavo in zamomlja nekaj kar se sliši kot “otroci”. Do konca ure zasanjano poslušam učitelja, ki govori o kraljicah in o tem kako dobre vladarice so bile, po koncu ure pa se sprehodim po knjižnjici, da bi si našla kakšno dobro knjigo za branje. Ogledujem si police in božam hrbtišča knjig, dokler mi v oči ne pade zlato hrbtišče knjige. Debelo in težko knjigo povlečem iz police in si ogledam naslovico. Na vrhu z debelimi črkami piše Skrivnosti Nerezze sicer pa je cela knjiga zlata in prepletena z različnimi skicami gradov, zmajev in vil. Od navdušenja zacvilim, saj obožujem pravljične knjige, teh pa nisem brala že dolgo časa. S knjigo v roki stečem na vrt in splezam v rogovilo drevesa kjer je moje skrivališče. ležem na odeho ki leži tam in začnem brati.

Pred davnimi davnimi časi, za tisoče gorami, morji in vulkani sta živeli dve deklici. Cathrine in Hope. Dvojčici. Cathrine je imela dolge svetle lase, ki so ji segali do gležnjev, nebeško modre oči in prikupen rožnatousti nasmeh. Njeno petje je bil kot nebeški glas angeljev, njen smeh pa kot nežno zvončkljanje. Vsi so jo imeli radi, fantje pa so za njeno roko čakali v dolgi vrsti. Hope, pa... no, ona je bila njeno čisto nasprotje. Imela je kratke črne lase, ki so ji segali do roba čeljusti, njene oči so bile dva žalostna vijolična kroga, njena koža pa bleda in suha. Ni imela prijateljev, razen svoje sestre Cathrine in še celo njena lastna družina jo je prezirala. Njen glas je bil tih šepet vetra, njen smeh pa vihar. Verjetno si boste mislili da je bila Cathrine prijazna in skromna, Hope pa jezna, pohlepna in zlobna, a ni bilo tako. Christine je bila vedno tista ki je hotela novo obleko in ogrlico iz diamantov, tista ki se je hitro razjezila in tista ki je zaročenca izbirala po doti in premoženju. Hope je bila vedno tiha in pristranska, skromna in nežna, ter tista ki si je želela prave ljubezni. Bila je tista ki je znala počakati.
Nekega dne je v vas prišel  popotnik - očarljiv mladenič temnih las in zelenih oči, ki je menda prepotoval že mnoge dežele in preplul globoka morja. Vsi od blizu in daleč so prišli poslušati njegove pripovedke, celo Hope, ki je bila navadno zadržana in tiha. Odšla je v krčmo, v kateri je prenočeval mladenič in se v trenutku zaljubila v njegov glas. Medtem ko je ona široko razprtih oči strmela vanj, je Catherine zaničljivo prhala, zavijala z očmi in ga prekinjala da bi dobila pozornost, saj je njegova lepota začarala tudi njo. Ko so se ljude pozno ponoči začeli odpravljati proti domovom je Catherine pristopila h mladeniču in ga vprašala kako bogat je. On se je zasmejal in ji povedal da je popotnik in da ima s seboj le peščico kovancev. Njej to ni bilo všeč, a ni se mogla upreti njegovi lepoti. Povedala mu je da jo lahko poroči če želi, ampak da bo po dolgem premisliku to samo mogoče sprejela, saj ima na voljo celo vrsto snubcev, ki čakajo nanjo, med svojim piškavim govorom pa se je neumno zmrdovala in se pačila. On pa se je le zasmejal in ji odvrnil da ne rabi tako ošabne žene. Ona, polna napuha, je bila seveda strahovito užaljena. Odločila se je da se mu maščuje, a med kovanjem načrta je mladenič zagledal Hope ki je spala na klopi in se v trenutku zaljubil vanjo. Nekaj časa sta prijetno klepetala in dekle je izvedelo da je zapeljivemu mladeniču ime Will, potem pa sta odpravila vsak v svojo posteljo, z obljubo da se ponovno srečata. Naslednji dan si je Hope oblekla najlepšo obleko in odšla do križpotja kjer naj bi se dobila z Willom, a sumničava Catherine se je skrivaj splazila za njo in ko je videla s kom se dobi je imela v trenutku sestavljen zlobni načrt s katerim bo pridobila Willa. Odšla je do svojega prijatelja Roba, za katerega je vedela da je že dolga leta zaljubljen v Hope, a do tedaj ni vedel kje živi, saj se mu je Catherine bala povedati. Vedela je da je robati Rob nasilen in včasih krut, zato se je bala da bo kaj naredil njeni sestri, a takrat sta ji presojo zemeglila sebičnost in ljubosumje do sestre. Povedala mu je kje živi in katera soba v hiši je njena ter mu povedala tudi kaj mora narediti. Pozno ponoči, ko je celotna vas že spala je Hope presrečna ležala v postelji. Srečna je bila zato ker jo je Will zaročil, a iz njenih sanjarij jo je zbudil Rob ki je prišel v njeno sobo z namenom da bi preživel noč z njo, kot mu je naročila zlobna Catherine. Splazil se je v njeno posteljo iz nje strgal tanko spalno srajco in ji roke in noge privezal na rob postelje, da se ni mogla premikati. Potem je je prevezal usta, da ni mogla kričati, se slekel še sam in se celo dolgo noč zarival vanjo. Ko je prišlo jutro je tiho pobegnil in pustil Hope samo in v bolečinah ter popolnoma obupano. Ko jo je Cathrine videla tako jo ni ničesar spraševala, le sama pri sebi se je nasmehnila in si obljubila da bo čestitala Robu za dobro opravljeno delo. Po kosilu se je Hope dobila s svojim zaročencem, a mu ni povedala za nočni dogodek, saj jo je bilo preveč strah in sram, poleg tega pa ni vedela kdo je bil napadalec. Naslednjo noč se je Rob vrnil in ponovil vse iz prejšnje noči, ter zjutraj ponovno pustil Hope samo. Ko sta se z Willom spet srečala ni mogla zadrževati solz in mu je vse povedala po resnici, a takrat se je Catherinin načrt zrušil. Mislila je da bo ko mu bo Hope zaupala kaj se je zgodilo prekinil zaroko, saj je bil v tistih časih zakon da ostane dekle devica do poroke, a Will tega ni naredil. Poklical je svoje prijatelje in jim naročil da ujamejo razbojnika, Hope pa ni pustil samo niti za trenutek. Ko je prišla noč se je Will splazil v njeno sobo skupaj s parimi pajdaši in ko je prišel Rob, so ga ujeli in zvezali. On jim je povedal vse o Catherininem načrtu in tako sta oba pristala na ulici kot reveža, Hope in Will pa sta se poročila, dobila hčerko ter sina in živela srečno do konca svojih dni.
01. november 2017
Oh, pa berem tole še na tem koncu spleta :3 res je super napisano, všeč mi je tudi sama ideja. Tole gre definitivno na moj profil, potrebuješ več zvestih bralcev
02. november 2017
Next
02. november 2017
Asha Date
Asha Date
Next
02. november 2017
neeeeeeeeeeext top *_*
02. november 2017
MoanaSea155
MoanaSea155
Awww! Hvala vem vsem!
02. november 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg