Forum
povej zgodbo!

Ali boš bral/a


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

22. marec 2014
Dežne kaplje so čisto počasi polzele po oknu mestne knjižnice. Ulice so bile neobičajno prazne in predvsem mokre, saj je že več dni zapored neusmiljeno deževalo. Ceste so bile spolzke, ob robovih pločnikov pa so nastajale ogromne luže, v katere so vozniki z veseljem zapeljali in zmočili nedolžnega pešca. Bil je eden tistih popolnoma navadnih aprilskih dni, pozno popoldne, v majhnem mestu.
Ura na zvoniku mestne hiše je odbila pol petih, ko je na avtobusni postaji ustavil moder mestni avtobus. Vrata so se odprla in na mokro cesto je stopila deklica, razprla svoj dežnik in se napotila proti knjižnici. Imela je bronaste kodre in svetleče temno modre oči, kot razburkan Atlantski ocean. Bila je oblečena v zeleno vojaško jakno in kavbojke, na nogah je imela gumijaste škornje, na rami pa poveznjeno sivo torbo. Hitela je po ulici in se skoraj spotikala ob lastne noge. Na kratko se je ustavila ob trgovinici in si ogledala izložbo, nato pa odhitela naprej.
Zavila je na glavno ulico, se spretno izognila luži velikanki, ki je prežala nanjo na vogalu, nato pa odprla težka jeklena vrata visoke bele stavbe, na kateri je z ličnimi črkami pisalo MESTA KNJIŽNICA. V avli je bilo toplo in suho, toda po nekaj ternutkih, ko je zaprla dežnik in slekla jakno, je pod njenimi škornji nastala prava lužica. Ni se preveč obremenjevala, vseeno pa je hitro stekla po rdeči preprogi in se prerinila skozi steklena vrata v glavno avlo v pritličju.
Vse povsod so bile knjige, na regalih, sedežih, v rokah bralcev, seveda, tudi na stopnicah so tvorile popoln obrambni zid. Na sredini prostora je na trosedu in oblazinjenih naslanjačih sedela skupinica otrok in poslušala gospo, ki je doživeto brala iz knjige Zbirke pravljic bratov Grimm. Deklica se je nasmehnila in se počasi približala skupini. Polovica otrok je že spala, ostali pa so se komaj upirali spancu. Ko je omahnil še zadnji, je knjižničarka tiho zaprla knjigo. Pogledala je na svojo zapestno uro in s kotičkom očesa opazila postavo, ki se je naslanjala na regal. Nasmehnila se je. Pomahala ji je, naj pride bliže. Ko je knjižničarka vstala se je široko nasmehnila.
»No, Elisa, si le prišla!« jo je pozdravila knjižničarka.
»Zdravo, Agatha.« Elisa se je nasmehnila in se z Agatho odpravila proti stopnišču. » Torej, zakaj si me klicala? Rekla si, da je nekaj v zvezi z mojimi starši.« Elisa je vznemirjeno začela mečkati svojo rdečo majico. Vedno, ko je dobila kakšen namig, kaj se je zgodilo pred dvanajstimi leti in pol, se je z vsem srcem lotila preiskave.

Elisa namreč ni imela staršev. Umrla sta ji v avtomobilski nesreči, vsaj tako so ji vsi govorili, ko je bila stara komaj leto in pol. Ni se spomnila njunih imen, nikoli ju tudi ni klicala po imenu. Bilo je preveč boleče. Včasih pa je v sanjah videla njuna obraza, kako se ji nasmihata. To jo je največkrat pomirilo.
Od njune smrti je živela pri teti Emily in stricu Robertu, ki sta jo takoj vzela pod streho in jo rešila sirotišnice. Elisa je bila zelo zadovoljna, ker sama ni bila nikoli; imela je štiri bratrance in sestrične. Dvojčici Rosie in Sarah se ves čas prepirata, katera je starejša, stari pa sta osem let, bratranca Michael, ki ima sedemnajst let, in Nick s šestnajstimi leti, pa sta glavni razlog za mnoge eksplozije in nesreče v njihovi hiši.
Z vsemi se je dobro razumela, toda ... Vedela je, da nikoli ne bo ... tisto. Še vedno sta bila le Emily in Roger. Saj ju je imela rada in jima bila hvaležna za vse, kar sta storila zanjo, ampak ... nikoli ne bo njuna hčerka, ne bo ju mogla klicati mama in oče. Ker nikjer nihče ni vedel in nihče ne ve, kaj se je zgodilo, je obstajala majhna možnost, ki se je je oklepala kot rešilne bilke, da sta starša še vedno nekje tam zunaj in jo iščeta, tako kot ona njinu. Toda, zakaj je že nista našla?
Elisa je prenehala razmišljati in sledila Agathi po stopnicah v prvo nadstropje. Obšli sta skupino študentov, ki so se utaborili med policami med pisanjem kolokvija in se niso nameravali umakniti. Zavijali sta med policami knjig, ki jih že mesece ni prebralo človeško oko, dokler nista prišli do najbolj mirnega kotička sredi labirinta polic. Agatha se je ustavila in omahovala, kot da ni bila prepričana, da dela pravo stvar. Obrnila se je k Elisi.
»Če nočeš vedeti resnice, ni treba, da te predstavim.« Elisa jo je presenečeno pogledala. Ni ji odgovorila. Ves ta čas, ko ji je Agatha pomagala, je mislila, da je postala njena varovanka. Pomagala ji je odkrtivati resnico. In zdaj ko bi končno izvedela, kaj se je res zgodilo, jo je hotela zapustiti. Bila je šokirana. Mislila je, da ji bo stala ob strani. V Agathinih očeh je brala vprašanje: Se bojiš? Elisa je razmišljala: Se ti?
»Agatha, jaz enostavno moram vedeti. Ker je del mene,« je tiho pojasnila. Agatha je zavzdihnila, nato pa počasi pogledala Eliso.
»Upam, da veš, kaj delaš.« Knjižničarka je stopila vstran in z roko pokazala proti mizi. Tam je nekdo sedel, nekdo, ki je z zanimanjem bral tedenski časopis in si nekaj pomrmraval. Po pravici povedano, Eliso je bilo strah, zelo strah. Toda bila je tu. Ni bilo poti nazaj. Zravnala se je in stopila proti mizi, z Agatho takoj za njo.
»Khkm.«
Časopis je odložil mlad moški v poslovni obleki, z zelo dragimi čevlji. Imel je kratko pristrižene temne lase in temne oči. Ko so se srečale z Elisinimi, jo je spreletel srh. Zdele so se ji tako znane. Le kje ga je že videla? Morda v zabaviščnem parku, v trgovini ali na ulici? Ni se mogla spomniti, kje, toda bila je trdno prepričana, da ga je že srečala.
Nekaj časa ni nihče spregovoril. Gospod je imel brezizrazen izraz na obrazu, Elisa pa si ni upala začeti pogovora. Dolgo časa je strmel vanjo, kot da še nikoli ne bi videl štirinajstletnice, nato pa se nasmehnil. Vstal je in stopil k Elisi ter ji ponudil roko.
»Dober dan! Moje ime je James Morgan, preiskovalec pri lokalni policiji. Nisem prepričan, če sva se že srečala, « je rekel in ji pomežiknil. Elise mu je stisnila roko.
»Elisa Wyatt.« James si jo je nekaj časa ogledoval, nato pa se obrnil in sedel na stol.
»Dolgo časa je minilo, odkar sem te nazadnje videl.« Pokimal je proti stoloma in Elisa in Agatha sta sedli. Elisa je vznemirjeno sledila vsakemu gibu, ki ga je James napravil. Popolnoma pozorna je postala šele, ko je omenil, da sta se že srečala. Ampak kdaj?
James je na plano iz svoje drage usnjene torbe potegnil nekaj papirjev in kuvert s pismi. Elisi je začelo srce biti hitreje. Bila je skoraj popolnoma prepričana, da so to očetovi in mamini dokumenti in pisma.
James se je odkrhal in se pozorno zazrl v Eliso. Njegove oči so se zdele zelo globoke, kot bi se utapljal v črni noči. Nenavadne res, te njegove oči, bila so zrcala njegove duše, ki je hotela priti na plan, a jo je vztrajno zatiral. Žarek, na dnu morja, ki ga nihče ne opazi. Morda je na srcu nosil veliko skrivnost in je ni upal razkriti. Tako se je zdelo Eloise, čeprav ni bila strokovnjakinja za take reči.
»S seboj sem prinesel nekaj dokumentov, ki so se mi zdeli pomembni in so vse od nesreče ostali na policijski postaji. Mislim, da bi bilo dobro, če jih vzameš,« je rekel in ji v roke potisnil kup papirjev.
»Kaj pa so to?« je vprašala Elisa.
»Nekaj pisem, ki sta si jih pošiljala, še preden sta bila poročena, v njih so tudi nekatere informacije, ki bi ti prišle prav. Potem,« James je poškilil k ostalim papirjem, ki so ležali na mizi in jih nekaj vzel v roke, »so tukaj še načrti za vašo hišo, nekaj računov in ... aha, oporoka.« Pomolil ji je rumenkast svečan papir, ki je bil spravljen v eni izmed ovojnic. Elisa se je namrščila in preletela besedilo. Nato je pogledala Jamesa. Nečesa ni razumela.
»Zakaj ste mi dali vse te papirje? Res je, da oporoke še nikoli nisem videla, ampak ostalo ... Zakaj šele zdaj?« James ji je zopet namenil tisti globok pogled, s katerim je pridobil več kot z enournim pogovorom. Res, znal je spregledati človeka na celi črti in to je Eliso že rahlo strašilo. Zavzdihnil je in se presedel, toda še vedno ni spregovoril. Elisa je potrpežljivo čakala, čeprav ji ga je počasi primanjkovalo. Že ves dan je bila na trnih, zdaj pa je že več kot pol ure čakala popolnoma brez veze.
Gospod James nenadoma ni bil videti več tako zelo miren. Nasprotno, zdel se je enako razburjen kot Elisa. Namenila mu je vprašujoč pogled, za katerega se ni zmenil, nato pa sklenil roke na mizi in pogledal na svojo zapestno uro. Oči so mu begale za njen hrbet, Elisa se jeobrnila, tudi Agatha se je, toda med policami je bil le neznan gospod, ki je vneto listal po debeli bukli, verjetno po Najlepših antičnih pripovedkah. Bi je obrnjen s hrbtom proti njim in jih ni videl. Ker ni bilo razloga za paniko, je Eliso minilo potrpljenje.
»Dobro, gospod Morgan, sem ste prišli, kot sem izvedela, da bi mi povedali nekaj o mojih starših. Prinesli ste mi nekaj papirjev, za katere nisem vedela, da obstajajo. Prosim, bi radi še kaj povedali?« je tiho vprašala. James se je še zadnjič ozrl prek rame, nato pa se sklonil nad mizo, čim bližje k Elisi.
»Tukaj ni varno, da bi govoril o tako pomembnih stvareh.« Elisa ga je nejeverno pogledala.
»Ampak, vi ste predlagali mestno knjižnico,« se je prvič v njihovem pogovoru oglasila Agatha, ki je bila enako presenečena kot Elisa. James je nepotrpežljivo zamahnil z roko.
»Ja, saj vem, ampak ... Mislim, da bo najbolje, če vzameš papirje domov, jih pregledaš, morda dobiš kakšen koristen podatek...« je zjecljal James Morgan, preiskovalec lokalne policije. Elisa ga je nekaj časa gledala, njen obraz pa se je z vsako sekundo bolj mračil. Nazadnje je tiho vstala in hitela s pospravljanjem papirjev v svojo torbo. James, ki je opazil, da se nad njeno glavo kuha prava nevihta, je hotel rešiti kočljivo situacijo.
»Res mi je žal, Elisa, ne vem, kaj mi je ...« je poskušal razložiti.
»Ne veste kaj vam je, ha?« je tiho zasikala Elisa in za trenutek prenehala s pospravljanjem. »No, naj vam povem, kaj vam je. Imate me za popolno neumnico. Mislite, da boste z nekaj papirji rešili uganko. Naj vam povem, da osem let mojega življenja, kar sem iskala in poskušala razvozlati skrivnost, kaj se je zgodilo tiste noči, ko sem postala sirota, ne bo rešilo s kupčkom prepognjenih listin. Sploh veste, kaj vse sem mogla preživeti, da sem našla tistih nekaj informacij, ki jih pred mano niso dovolj dobro skrivali!?« Elisa je bila že na robu solza, njene modre oči so nevarno bliskale. »Ljudje me imajo za čudakinjo! Ne sodim mednje. Nikogar nimam, ki bi me vsaj poskušal razumeti.« Solze so se ji usule po licih še huje kot dež, ki je zunaj še vedno napajal mesto, kot da že leta ne bi na ceste padla dežna kaplja. Agatha jo je zaščitniško objela in jezno pogledala Jamesa, ki je skesano gledal svoje nobel čevlje.
Elisa že dolgo časa ni tako jokala. Ni se spomnila, kdaj je jokala nazadnje. Bolečino je preživljala drugače, v samoti. Če je jokala, ni jokala na glas, samo solze so ji tekle po licih. In še nikoli je ni nihče tako globoko ranil kot tale James tukajle, ki očitno nima čisto pospravljenega podstrešja. Na začetku se ji je zdel prijazen, bila je pripravljena izvedeti resnico. Potem pa, kar naenkrat, se je odločil, da ji ne bo več pomagal. Verjetno se mu ni zdelo vredno. Boleče je pogoltnila cmok, ki se ji je naredil v grlu. Najbolj jo je bolelo, da se ni dovolj spoštovala in nasedla temu norcu. Kako je sploh lahko mislila, da ji bo kdo pomagal, ji stal ob strani? Ne, vsi so drveli mimo in se niso hoteli ustaviti. Nikogar ni zanimalo njeno iskanje, hrepenenje.
Vse je vedno napravila enako.
Sama.
Elisa je lahko le še hlipala. Še vedno jo je Agatha zaščitniško držala v svojem objemu. Ona je bila edina, ki se je zanima zanjo in ji prisluhnila. Šele zdaj je Elisa spoznala, kako zelo hvaležna ji je.
Počasi je odprla oči, ki so zaradi solz skoraj ostale zlepljene, najprej je skozi zaveso solz videla samo nejasen obris, nato pa mizo, za katero je sedela. Na njej je ležal en sam listek. Izvila se je Agathi in ga s tresočo roko prijela. Prebrala je napis: James Morgan, d.o.o., pod imenom pa še njegov naslov in telefonska številka. Elisa se je ozrla toda James ni bilo nikjer več, le Agatha je stala poleg nje.
Po dobrih dvajsetih minutah sta se z Agatho spustile v pritličje. Knjižnica je bila zavita v tišino, zdela se je neobljudena. V hali se je Elisa poslovila od Agathe in ji obljubila, da bo pazila nase in za nekaj časa prenehala s svojim delom. Čeprav je nerada priznala, je Elisa vedela, da ima Agatha prav. Bilo je nesmiselno, da se po tem dogodku zopet zakoplje v delo, samo še bolj razočarana bo nad sabo, ker ni ničesar odkrila.
Ko je prvič srečala Agatho in ji povedala, kaj počne, jo je vprašala, zakaj. Odgovor je bil preprost: Ker ju nočem razočarati. Elisa je globoko v sebi menila, da to ni bila navadna nesreča. Kolikor je izvedela od Emily in Roberta, in to je bilo zelo malo, ter od policije, je prišla do zaključkov, ki sploh niso bili smiselni. Na primer. Našli so razbit avto, trupel pa ne. Če sta bila njena starša še vedno živa, kje sta zdaj? In zakaj sta se zaletela? Cesta ni bila spolzka, bil je popolnoma normalen dan, ampak ... Nekaj je bilo. Nekaj, kar je spregledala, česar ni nihče našel. In ko jo je včeraj poklicala Agatha, da je k njej prišel gospod, ki bi ji lahko pomagal, je menila, da on nekaj ve. V resnici, ni vedel ničesar. Zapel je staro zgodbo. Vse, kar ji je ostalo, je nekaj papirjev in pisem.
Elisa je zapustila knjižnico in stopila na premočene ceste. Na postaji, brez ostalih potnikov, je bila Elisa popolnoma sama. Misel na to jo je navdala z žalostjo. Nikomur ni pripadala, nikamor ni spadala. Na svetu je imela peščico ljudi, ki so jo imeli radi, toda svet se je postavil na glavo. Če ne bi bilo gravitacije, bi se razpršili po vesolju in spet bi ostala sredi ničesar ... sama. Tolažila se je z mislijo, da za enkrat zakoni fizike še vedno veljajo, zato je vstopila na avtobus in sedla na sedež ob oknu. Zamišljeno se je zazrla ven. Vso pot do doma je preživela v tišini z občutkom, da je s svojim iskanjem šla predaleč.
22. marec 2014
zmotila sem se jaz pišem zgodbo ne ti
22. marec 2014
next ful dobr pišeš pa še slike
23. april 2014
next
25. april 2014
a boš gdaj nextala
06. maj 2014
???
06. maj 2014
06. maj 2014
sori Nimam več idej
10. maj 2014
škoda pa neki si zmisl pa če tut ni tko dobr
15. maj 2014
Avtobus je ustavil na postaji, nasproti katere je stala velika bela hiša z majhno, a urejeno verando in kamnitimi stebri, ki so podpirali nadstrešek. Velika kostanjeva vrata s trkalom v obliki levje glave so bila zaklenjena, ko je Elisa stekla čez cesto in preskočila stopnice, da se je znašla pred njimi. Iz žepa je potegnila ključ, ga vtaknila v ključavnico in ga zavrtela. Tiho je škrtnilo; potisnila je vrata navznoter in se znašla v mračni predsobi. Iz kuhinje je zaslišala glasove. Razmišljala je, ali bi bilo vredno povedati Emily in Robertu o današnjem pripetljaju. Navsezadnje sta bila njena edina družina. Iz notranjega žepa je potegnila Jamesovo poslovno kartico in razmišljala.
Robert in Emily nista nikoli rada govorila o njeni družini, zato Elisa ni bila prepričana, kako bi sprejela novico, da jo je preiskovalec s policijske postaje prav nesramno povlekel za nos, potem pa se še sprenevedal. Na koncu ji je pustil kartico, da bi se, verjetno še enkrat pogovorila. To bi bilo sicer možno le v lepih sanjah. Poleg tega sta bila stric in teta zelo zaščitniška. In Elisa je dobila občutek, da bi tvegala, da bi zabredla v težave in ure zasliševanja, pa še zadnjo možnost, da bi kaj izvedela bi zapravila.
Ker se vhodna vrata niso neslišno zaprla, je le zavpila: »Živjo, doma sem. Zgoraj bom!« in se pognala po stopnicah. Preskakovala je po dve stopnici hkrati, ko se je zadihana znašla v prvem nadstropju. Pred njo je bil hodnik z vrati na obeh straneh. Njena soba je bila zadnja na levi, poleg sobe dvojčic. Nasproti njene sobe je bila Michaelova in Nickova soba, ki je bila zavita v tišino, kar se Elisi ni zdel dober znak, zato je hitro in tiho odprla vrata svoje sobe in izginila za njimi.
Odkar je živela na Ulici Magarethe Rosenwood 27, je spala v sobi za goste. To je bila prijetna sobica na vzhodni strani, ki je gledala na polje za hišo. To je bilo Eloise zelo všeč. Okna so bila zelo velika, zato se je vsako jutro zbudila ob jutranji zarji, sobo pa je ves čas napolnjevala zlata svetloba, in vse do poznega popoldneva je bila svetla in prijazna. Druga dobra stvar je bila lega. Pred njo se je do obzorja razprostirala divjina, kraljestvo ptic in dreves, ki jih je imela tako zelo rada. Ko si stopil z njihovega ograjenega vrta, si najprej hodil po visoki travi, pomešani z makom, spominčicami, gozdnimi jagodami in marjeticami, potem pa si zašel v goščo in nato v mešani gozd. Ta gozd je Elisa enostavno ljubila. Visoka drevesa so se sklanjala nad njo, ko se je sprehajala, ob potoku, ki je šumel vzporedno s cesto in se nato izlival v reko, so si brloge ustvarile družine lisic in jazbecev, med krošnjami, polnimi sonca pa so vedno prepevali kosi, škorci in kraljički.
Ta soba je bilo njeno malo kraljestvo; vsakič, ko se je zazrla skozi veliko okno, se je spomnila, zakaj je potrebno živeti. Ko je bila majhna jo je krstila za Dvorano čudes, čeprav soba ni bila nevem kako velika, pa tudi nikakršnega čudeža ni premogla. Toda ime je kljub letim ostalo.
V njej je bilo dovolj prostora za dve omari, ki sta se šibili pod težo knjig, ter za eno, v kateri je imela spravljene obleke, za posteljo, nočno omarico in mizo. Pred nekaj leti je Dvorano čudes tudi prepleskala z barvo češnjevega cveta in zamenjala zavese z lahkimi tančicami, ki so v sobo spustile več sončne svetlobe. Njena soba je bilo njeno zdravilišče v kateri se je vedno pozdravila.
Elisa pa vse lepote in udobnost niso potolažile, ko se je užaljeno vrgla na posteljo in glavo zarila med blazine. Bila je užaljena v dno srca in ni se mogla spomniti, kako naj drugače izraža svoje počutje. Vso pot do doma jena avtobusu premišljevala, kaj se je pravzaprav zgodilo, ker bi na minulo popoldne zelo rada pozabila.
Nekaj minut tišine je res potrebovala, da je uredila svoje misli. Bila je gotova, da o tem popoldnevu ne bo nikomur povedala, ker je bilo malo verjetnosti, da bi jo kdo jemal resno. Toda z nekom se je želela pogovoriti. Vstala je in iz torbe potegnila telefon. Brskala je po imeniku, dokler se ni odločila, in poklicala Agathino število.
»Halo?«
»Živjo, Agatha, Elisa tukaj.«
»Ah,« je zavzdihnila Agatha, »si poklicala. Je vse v redu?«
»Ja, samo ...«
»Bi se rada pogovorila?«
»Ja,« si je oddahnila Elisa, ki ni našla besed, kako bi razložila svoje stanje. »Ne vem, kaj naj naredim. Nič nima smisla.«
Agatha nekaj časa ni spregovorila in Elisa je menila, da ramišlja, kako bi začela s to občutljivo temo.
»Najprej ti moram povedati,« je začela, »da me je James poklical ...«
»Res?« se je namrščila Elisa.
»Ja. Vse mi je pojasnil.« Oklevala je.
»Ampak?«
»Prisegla sem mu, da ti ne bom povedala.«
»Agatha!« je prizadeto kriknila. »Zakaj pa?«
»Elisa, zagotavljam ti, da po tem, kar mi je povedal, ne bi govorila s tabo. Moraš govoriti z njim osebno.«
»Pa saj veš, da me je užalil!«
»Ne, ni te. Povedal mi je, zakaj se je tako vedel in bilo mu je strašno žal. Nisem več štela, kolikokrat se je opravičil. Prosim, Elisa, samo razmisli o tem!«
Elisa je na drugi strani telefonske linije nemočno zrla v zid za njeno posteljo in se smilila sama sebi. Poskusila je razmišljati, pa ni mogla. Bila je preveč zmedena. Tišina se je vlekla neskončno dolgo.
»Elisa, si še tam?« Je zaskrbljeno vprašala Agatha.
»Ja,« je oklevajoče priznala. »Toda ...Samo nekaj mi povej. Zakaj bi ga morala poklicati? Ni mi treba.«
Zdaj je bila Agatha tista, ki jo je držala v šahu v tišini brez odgovora.
»Zato, ker ima dobre razloge in pripravljen ti je povedati resnico.«
»Resnico? Od kdaj je pa resnica v modi? Od kar sem tu, je navada, da ti od zibelke naprej govorijo same laži,« je užaljeno zamrmrala Elisa, ker je mislila, da se Agatha norčuje.
»Elisa, ne bom se s tabo prepirala, kaj naredi in kaj ne. To je tvoja odločitev. A preden se kar koli odločiš, te prosim, da ga pokličeš.
Vem, kaj te muči. Ne zdi se ti častno, da bi ti naredila prvi korak, ko je pa on užalil tebe. Razumem. Toda ne strinjam se s tabo. Že odkar vem za tvoj konjiček s tvojo preteklostjo, si bila prepičana, da jo boš nekega dne odkrila. Sama si rekla, da ju nočeš razočarati. In zdaj je pred tabo zadnja stopnica. Boš kar tako nehala, se spustila nazaj dol, ne da bi pogledala kaj je na vrhu stopnišča? To ni Elisa, ki jo jaz poznam. Zato, za božjo voljo, pokliči Jamesa Morgana!«

Elisa ni rekla nič. Agatha je prekinila zvezo, toda prekinila jo je v stilu. Deklica v Dvorani čudes je z vsako sekundo pritekla vedno težje zanikala, da Agatha nima prav. Bila je užaljena. A to ni bila iste vrste užaljnost kot prej. Bila je razočarana sama nad sabo, ker ni pomisila na kaj takega. Da ima James morda opravičljiv razlog, da se je tako obnašal.
Po tem pogovoru se je vse zdelo drugače. Res je, obnašala se je otročje, ko je na slepo prisodila krivdo za nestorjen zločin. James je morda govorila resnico, ko je rekel, da z njo ne more govoriti v knjižnici. Morda, je pomislila Elisa s kančkom ironije, pa je stvar večja, kot sem mislila. Morda sta bila moja starša tajna agenta in je James tudi. In če bi mi vse povedal bi morda plačal z življenjem, je razmišljanje zaključila z nasmeškom.
Skobacala se je na kolena in se skotalila na tla. Svetloba je počasi pojenjala in počasi se je že delal mrak. Okna so lepo opravljala svojo nalogo in ga polepšala s svojo čistostjo, da Elisa ni zamudila niti enega trenutka sončnega zatona. Iz sanjarjenja jo je zbudil glasen »Večerja!« njene tete, takoj zatem pa odpiranje vrat in topot štirih parov nog. Hrup je bil podoben begu slonje črede skozi savano.
Ko je na hodniku zavladal blaženi mir, se je Elisa končno prikazala in zaprla vrata. Spustila se je po stopnicah in zavila v kuhinjo. V jedilnici so le kosili in večerjali ob posebnih priložnostih, sicer pa so manjše obroke zaužili kar ne velikem pultu v kuhinji.
K njej je pritekla Ronna, njena psička mešanka, ki je bila edino živo bitje, ki ji je pripadalo in ona njej. Veselo je zamahala z repom in radostno zacvilila, potem pa se je zapodila v kuhinjo in se ves čas ozirala, da bi se prepričala, če Elisa še sledi. Hip za tem, se je v Ronno, ki je svoj gobček blaženo potisnila v svojo skledo, zapodilo nekaj rjavega. Elisa se je nasmehnila. Chocolate, Emilyna mačka, ki se j z Ronno zelo dobro razumela je navihano zamijavkala.

Na stolih sta se že vrteli rdečelasi dvojčici in se cukali, Michael je na telefonu igral igrice, Nick pa je hrepeneče gledal pekač, ki ga je Emily ravno potegnila iz pečice in se je še lepo kadil. Ko so v kuhinji zavele božje vonjave, sta se celo dvojčici umirili. Elisa se je končno pridružila ostalim in sedla zraven Nicka. Nasmehnil se ji je, nato pa Emily v roke potisnil svoj krožnik. Mama je le privzdignila obrv, rekla pa ni nič. Ko so bili vsi krožniki polni in so bili vsi zaposleni s svojo lazanjo, je Emily začela pogovor s svojimi otroki. Najprej sta bili na vrsti dvojčici.
»V šoli smo vzeli novo snov pri skoraj vseh predmetih,« je povedala Sarah, »in učiteljica me je pohvalila, ko sem pravilno izračunala nalogo pri matematiki.« je ponosno dodala.
»Ne, pa ni,« se je nevoščljivo vmešala Rosie. »Mene je pohvalila!«
»Lažeš!« je zavpila Sarah, katere ponos je bil prizadet.
»Nič ne lažem, ti lažeš! Lažnivka.« ji je zabrusila Rosie.
»Krava,« ji je vrnila Sarah.
»Dekleti!« je ogorčeno posegla vmes Emily, ki si nikakor ni mislila, da imata njuni hčerki tako bogat besedni zaklad za žaljivke.
»Opravičita se,« je zahteval Robert in ju jezno pogledal. Toda Rosie in Sarah sta bili očitno odločeni, da si ne bosta oprostili do konca življenja.
Elisa je zavila z očmi. Že njene osebne težave so ji omilile voljo do teka, čeprav se do večerje sploh ni zavedala, kako lačna je v resnici, zdaj pa je zaradi prepira izgubila ves apetit. Glede na to, kako zelo sta si podobni, ne bi zamerila učiteljici, če bi ju zamenjala, je razmišljala in brezciljno zabadala svojo vilico v lazanjo. Prvo nasprotje sta bila Nick in Michael, ki sta svojo porcijo že zaključila in si nalagala novo. Emily jima je namenila samo neodobravajoč pogled, potem pa spet svojo pozornost namenila dvojčicama.
»Slišali sta očeta. Opravičita se. Nima smisla, da se prepiramo. Učiteljica me je danse klicala v službo in rekla, da sta bili obe zelo pridni,« se je opazno zlagala Emily. Elisa jo je samo jezno pogledala, toda njena teta je ni videla. Same laži, si je mislila.
Dvojčici pa še vedno nista popustili. Hrane se nista niti dotaknili, samo mulo sta kuhali in gledala staro stensko sliko, ki je po nekaj letih spet postala zanimiva. Emily ju je mrzlo ošvrknila in se spogledala z Robertom, ki je samo zmajal z glavo. V razne sestrske prepire se ni vmešaval. Njegova žena jih je brez njega še bolje reševala.
»Ampak, Rosie, Sarah, Elisa česa takega ne bi nikoli naredila,« je nedolžno rekla Emily. Oh, ne, si je mislila Elisa.
Emily je zadela v terno. Če je bilo dvojčici s čimerkoli lahko pregovoriti, je bilo to primerjanje z Eliso. Nihče ni vedel, zakaj, toda Elisa je bila njun cilj. V vsem sta jo hoteli posnemati in ji bili podobni. Če je ona nosila kratke rokave in kabvojke, ju bosta tudi dvojčici. Če je naročila jabolčni sok v restavraciji, je natakar prinesel tri. Ob večerih sta vedno tekmovali, katera bo zdržala do enajstih, takrat je Elisa ponavadi šla spat, a nasrečo sta omagali najkasneje okoli pol desetih. Emily je to pridno uporabljala v svoji vzgoji in Elisa jo je morala hočeš nočeš ubogati in morala dobro igrati vlogo pridne starejše sestre.
Nick in Michael, ki sta zajela še en grižljaj, ne da bi dva pred tem prežvečila, sta se ustavila in se muzala ob prizoru. Elisa je nemo gledala v Emily in nato še v dvojčici, ki sta ob zadnjem stavku bili pripravljeni odložiti orožje, sta le čakali na njeno odobritev. Zavzdihnila je, ni imela druge možnosti.
Rosie, mogoče Sarah, je zdrsnila s stola in sedla v njeno naročje. Svoje majne roke je ovila okoli njenega vratu in jo vprašijoče pogledala.
»Res ne bi naredila, kar sva medve, Ellie? Ne bi nikogar ozmerjala s kravo in lažnivko?«
Elisa je bila v zadregi. Najraje bi jima odgovorila, da bi, če bi ji kakšna sošolka res spravila ob živce, a ob Emilyjinem pomenljivem pogledu se je odločila, da ga bo prihranila za kdaj drugič, ko bosta starejši in bosta bolj razumeli. Prisiljeno se je kratko nasmehnila, potem pa zmajala z glavo.
»Ne, ne bi. Ker ni lepo.« Nekaj časa je razmišljala in se zazrla v Rosieine zelene oči. Odločila se je, da bo tvegala. »Če pa bi,« je začela in prezrla Emilyin opozorilni pogled, »bi se opravičila.«
Kocka je padla. Dvojčici nista imeli izbire. Če sta hoteli postati Elisa, sta se morali opravičiti. Po nekaj vzpodbude sta se res. Segli sta si v roke in potihoma rekle »oprosti«, potem pa, kot da se ne bi nič zgodilo, pojedli svoj kos do konca.
Emily je Eliso hvaležno pogledala, toda zanj se ni zmenila. Teta je takoj zaznala, da nekaj ni v redu. Že celo večerjo jo je opazovala, pa je le šarila po krožniku in ni ničesar pojedla. Emily je menila, da gre za krizo najstniških let, zato se je odločila za neposreden pristop.
»Kaj pa ti, Elisa, kako je bilo v šoli?« pet parov zelenih oči in Robertove sive so se zazrle vanjo. Elisa je odložila vilico.
»Nič posebnega.« To je bil zanjo presneto kratek odgovor, kar je ponazarjalo še večji problem. Vmešal se je Nick.
»Nič posebnega, ali nikogar posebnega?« je vprašal in se zvito nasmehnil. Elisa je zavzdihnila. Zdaj se me bodo pa še podajali kot žogo, da bi vse izvedeli. Obrnila se je k Nicku.
»Ne, ničesar in nikogar. Kaj pa ti in Susan?« je vrnila udarec. Nick je samo zardel in se zopet posvetil svoji tretji porciji lazanje, zasliševanje pa prepustil Emily.
»Daj no, Elisa. Nekaj je narobe.« V nečakinjo se je vzpodbudno zazrla, kot da bi komaj čakala, da ji zaupa svoje težave, potem pa jih bodo skupaj rešili. Elisa pa je bila odločena, da nikomur ne bo povedala.
»Ni za otroška ušesa,« je zamrmrala in si ogledovala svoje nohte. Rosie in Sarah sta jo obtožujoče pogledali.
»Midve nisva otroka!« sta v en glas užaljeno zavpili.
»Saj je vredu. Nisem mislila vaju.« Nick in Mishael sta jo zaprepadeno pogledala, Emily in Robert pa sta komaj zadrževala smeh. Taka Elisa ni bila že zelo dolgo. Vedno je bila zelo uradna in prijazna, zdaj pa je prav izzivala. Če je imela kakšne težave, ju ni več zanimalo.
»Ne napadaj, tamala,« ji je zabrusil Michael, čeprav ga ni prav nič prizadela. Bilo mu je všeč, da se je spravila tudi na Nicka, s katerim se je dobro razumela. Tako ni bil edina črna ovca.
Nick ni rekel ničesar, kar je bilo ekstra čudno, Eliso pa je skrbelo, da je šla predaleč. Zdaj bodo morda mislili, da me je šola spremenila in bom taka vsak večer, je zaskrbljeno pomislila.
Po pravici povedano, ni hotela zabavati ostalih. Samo zamotiti se je hotela, ko se je zalotila, da je ves čas razmišljala, ali naj pokliče Jamesa ali ne. Morda bi za nasvet prašala Emily in Roberta, ki sta izpraševala Nicka, o kateri Susan je Elisa govorila. Morda je zdaj ne bi jemala resno, je pomislila. Toda vseeno bom previdna.
»Emily,« je začela in pritegnila njeno pozornost, » kaj bi ti naredila, če bi ti nekdo rekel, da se bosta sestala v restavraciji za ponudbo nove službe, potem pa bi si v restavraciji izmislil, da o tem raje ne bi govoril, ker je ...neprijetno, če o tem govori v družbi, nato pa bi kar tako odšel, na mizi pa pustil svojo poslovno kartico? Kako bi se počutila?«
Emily je vprašanje zbegalo. To je bilo zelo zanimivo vprašanje, ki si ga ni mogel nihče izmisliti kar tako, tudi Elisa ne. Ker se je zbala, da se je nečakinji popolnoma zrolalo, da bo tisti zabavi izpred petnajstih minut sprašuje taka vprašanja, jo je preprosto vprašala. »Elisa, od kod ti ta ideja?«
»V šoli imamo nek projekt pri znanosti. Učimo se o psihologiji,« se je zlagala Elisa. Tako vsaj ne bom edina, je pomislila in se z zanimanjem zazrla v Emily. Teta je nekaj časa razmišljala.
»Po mojem,« je počasi rekla in skrbno izbirala besede, » bi bila zelo jezna in užaljena, ker se je tako obnašal.« Elisa je z zanimanjem kimala, nato pa zastavila še eno vprašanje, ki je bilo ključ do njene rešitve.
»Pa bi ga še enkrat poklicala za razgovor? Če bi bila služba dobra, seveda?« Emily se je namrščila. To je bilo res vprašanje tedna. S prsti je potolkla po mizi, kar je bil znak, da zelo resno premišljuje. Imela je zelo dober razlog, vsi pogledi so bili vprti vanjo, njihova ušesa pa so poslušala, za razliko od takrat, ko ji prosi, naj pomijejo posodo.
Emily je nato počasi pokimala. »Ja, še enkrat bi ga poklicala.Morda, » je obotavljivo zamrmrala, »je imel dober razlog, da se je tako obnašal.«
To je Elisa prepričalo. Vstala je od mize, svoj krožnik in pribor zložila v pomivalni stroj.
»Hvala za odgovor. Zaradi njega bom morda dobila odlično oceno,« se je zahvalila in pohitela ven. Njeni bronasti kodri so poskakovali po njenem hrbtu, v katerega so zrli zbegani in pretreseni obrazi njene družine.
Ko je bila zopet v varnem zavetju svoje Dvorane čudes, je iz torbe vzela papirje, sedla za mizo in jih razporedila po njej. Vdihnila je, zbistrila misli in počasi izdihnila. Tako, zdaj je bila pripravljena, da papirje podrobno preuči.
Odločila se je, da bo upoštevala Jamesov nasvet, in najprej preverila vse listine, šele nato postavljala vprašanja. Najprej je v roko vzela nekaj računov. Nič pomembnega, bili so z dne, ko se je zgodila nesreča, iz manjše trgovine, trgovine s kuhinjskimi pripomočki in iz manjšega lokala na centru mesta. Podrobno je prebrala vsako besedo, da ne bi česa spregledala, a v računih ni našla niti enega namiga ali napake.
Potem je razprostrla večkrat prepognjen list velikega formata. Elisi so se oči zaiskrile, postajalo je zanimivo. Hiša sicer ni bila nič posebnega, dvonadstropna hiša s kuhinjo, dnevno sobo, kopalnico, jedilnico in dvema spalnicama, toda Eliso je pritegnilo nekaj, kar se ne da videti na prvi pogled.
Opazila je, da je papir že rumen, kar je pomenilo, da je načrt star že več let, več kot sta njena starša živela v hiši. Poleg tega načrt ni bil narejen s sodobno tehnologijo, s tiskalnikom in računalnikom, temveč na roke. Zdaj že rjavkasto črnilo se je bohotilo po celotnem načrtu. Črte so bile napravljene neverjetno elegantno, z roko izkušenega arhitekta.
Elisa se je namrščila in papir približala namizni svetilki. Nekaj ni imelo smisla. Zakaj bi bil načrt narisan ročno, če pa so imeli že pred tridesetimi leti računalnike? Sicer ne tako napredne kakor danes, toda vseeno. Je to pomenilo, da je hiša starjša od polovice stoletja? In zakaj niso posodobili načrta? Nesmiselno je bilo, da so ga obdržali, razen če ... Je na tem načrtu nekaj, kar ne bi bilo dobro izgubiti?
Vročično je s prsti sledila črtam, premlevala, kaj je tako pomembnega, toda po desetih minutah, ko je že šestič s prstom obrobila ves načrt, ni našla ničesar. Razočarana se je naslonila nazaj na stol in se zazrla skozi okno. Zunaj je v temini noči izza oblakov kukal mesec in bil edina svetla stvar, ki jo je videla. V ozadju so bili obrisi hribov in gora, nad njimi pa na tisoče zvezd. Dež je še vedno tiho pokljal po oknih in ustvarjal pomirjujoč ritem. Vse je mirovalo in se pripravljalo na počitek. Nočni mir bi tudi Eliso skoraj uspaval, če se ne bi zavedala pomembnosti vsake sekunde.
Še enkrat se je zazrla v načrt in se namrdnila. Nepotrpežljivo ga je zložila med račune in si glavo podprla v dlanmi.
Bila je razočarana. Prepričana je bila, da bo nekaj našla, čerav nekaj povsem nepomembnega. Že tako dolgo časa ni ničesar našla in želela si je spremembe, pa čeprav samo za hip. James ji je prepustil papirje, in čeprav je bila še vedno nekoliko jezna nanj, se je po pogovoru z Agatho odločila, da mu bo vsaj delno zaupala, zato je res šla skozi papirje. Ampak v njih ni bilo ničesar! In to je Eliso spravilo v slabo voljo. Ošvrknila je kupček papirjev, ki so še ležali pred njo. S kotičkom očesa je ujela rdeč pečat, ki je pripadal oporoki. Hotela ga je takoj vzeti v roke, a je počakala. Do zdaj je bila razočarana, kako naj to spremeni oporoka? Razočaranje bi lahko bilo še večje. Morda je v njej nekaj stvari in denarja, ki sta ji ga oče in mama zapustila, to pa bi bilo počasi vse. Razočaranje se je še vedno stopnjevalo in zatrlo še tisti kanček upanja, ki je rasel v njej.
Pečat pa je mamljivo in nepremično ležal pred njo in jo neslišno vabil: daj, vzemi me v roke. Ne bo ti žal.
Ja, pa kaj še, si je mislila Elisa in se prestrašila, ko je ugotovila, da se pogovarja s papirjem.
Pogledala je pečat in vanj zrla še nadaljnih pet minut ter preučila simbol, nato pa počasi stegnila roke in nehote krčevito prijela oporoko. Z drhtečimi rokami je razprla papir in začela brati.
Z vsakim stavkom, ki ga je prebrala, so se ji oči bolj razširile in usta bolj odprla, dokler ni zevala do bolečih meja.
To ni bila navadna oporoka! Prepričana je bila, da bo v njej našla spisek njej pripadajočih stvari in denarja. Toda ne. Ko je brala naprej, se ji je skoraj zvrtelo, zapomnila pa si je samo nekaj o hiši ob mestu, obesku in knjigi. Če bi bila pisateljica, bi Elisa to takoj uporabila kot gradivo za naslednjo misteriozno knjigo. V resničnem svetu pa se ji je zdelo nemogoče, da to piše belo na črnem. Toda res je bilo tam, našla je tihe in nedolžne besede, ki so najbolj izstopale: obesek, knjiga in hiša.
V glavi so se ji misli zamotale v velik kokon, ji uhajale iz spomina, in butale ob stene njene glave. Začela jo je neznansko boleti, kot bi jo hoteli obrniti od navznoter navzven.
Sluh se ji je ojačal. Vsak zvok, celo govorjenje, ki ga je zdaj slišala že iz jedilnice, je bil neznansko glasen; kaplje dežja so se zdele kot zvok bobnov v zvočnikih. Medtem se ji je vid bolj in bolj meglil. Videla je le še obrise predmetov, nato pa so se ji pred očmi pojavile raznobarvne pikice, ki jih v resnici sploh ni bilo. Postajale so vedno večje in vedno več jih je bilo, dokler niso bile edina stvar, kar je videla. Kriknila je, a se ni slišala. Zajela jo je panika, toda ničesar ni mogla storiti. Hrup je postajal vedno bolj neznosen, ona pa je vedno bolj slepela. Mislila je, da je dobila napad, ali pa se ji je zmešalo. Zamašila si je ušesa z dlanmi in zaprla oči. Naj neha ... naj neha ...
In zgodilo se je v trenutku.
Hrup je ponehal, okoli nje pa se je ovijala tema.
16. maj 2014
next
29. maj 2014
Novi začetek
T-ya
Tm, tm … Tm, tm … Čas je …
Tm, tm … Tm, tm … Sledi mi …
Tm, tm … Tm, tm … Vrni se …
Potrebujemo te!

Klic mi je odmeval v glavi, ko sem prepotena in prestrašena sedela na postelji. »Samo sanje so …« sem si mrmrala in odšla v kuhinjo nekaj spit. Že petič ta mesec. Nobene grozljivke nisem gledala. Ne vem, zakaj me to sedaj preganja.
Kuhinja je ponoči čisto drugačna. Luna je svetila na pult, zaradi nje je kuhinja dobila pravljično podobo. Bose noge so se mi lepile na ploščice in zeblo me je. Natočila sem si vodo in jo spila na dušek.
Ko sem bila spet v postelji, sem razmišljala o sanjah. Ženska je igrala na bobne in me klicala. Nič se ni spremenilo od zadnjič. Le klic »Potrebujemo te!« je bil tokrat glasnejši. Kot da bi me res potrebovali. Mogoče je pa to res. S takimi mislimi sem zaspala.
Zbudilo me je čivkanje. Vse je bilo videti normalno, saj se ni nič spremenilo. A v meni se je. Poiskala bom odgovor na te sanje.
Med preoblačenjem sem razmišljala o tem, kaj naj storim. Saj sploh ne vem, kaj naj naredim, kje naj začnem …
Odločila sem se, da bom z Muffinom, svojim psom, odšla v park. Se bom že česa spomnila. Poklicala sem Muffina in veselo je vohljal po poti.
»Čudno …« sem glasno razmišljala. Nobenega človeka ni. Park je vedno poln otrok, odraslih pa tudi starejših. Sedaj pa je čisto prazen. Odločila sem se, da se malo sprehodim po njem, potem pa odidem.
Kar naenkrat je Muffin začel lajati, nato pa se je skril za moje noge. Pogledala sem proti drevesu in zagledala čudno žensko. No, ni bila ravno čudna. Prej lepa in srhljiva. Po glavi je imela zapletene tetovaže, ki so se končale pod njeno obleko. Nekaj časa me je opazovala, nato pa je stegnila prst in se dotaknila mojega čela. Zabolelo me je, kot da bi vse glavobole sveta združil v enega. Ženska se je sama sebi nasmehnila in rekla: »Prava si.« Hotela sem jo vprašati, kaj za vraga se dogaja. Bilo me je že pošteno strah.
Ravno sem odprla usta, ko me je prekinila: »Najverjetneje imaš ogromno vprašanj, otročaj. Bom kar začela. Še veliko dela te čaka. Sem Ay-ayanda in sem boginja naše vrste. Ti si bila izbrana, da postaneš ena od nas. Ti in še trije tvoji vrstniki imate moč elementa. Ti si voda. Sedaj moraš oditi. Dala ti bom karto in odšla boš na otok, kjer boste živeli. Domov ne hodi in nikomur se ne kaži; samo odidi. Sem povedala vse? Aha, še to. Ime ti je T-ya.«
Nekaj časa sem jo gledala, nato sem začela bežati. Stekla sem v gozd, kjer sem se počutila vsaj malo varno. Glava me je grozno bolela, zato sem odprla torbico, da bi preverila, ali se mi kaj pozna. V torbi pa sem zagledala karto za ladjo in listek, na katerem je pisalo: »ODIDI! SAMO TAM BOSTE VARNI! NIMAŠ DRUGE MOŽNOSTI.« Bila sem na robu obupa in nisem več zdržala. To je bilo preveč. Vendar mogoče …. Mogoče to spada k sanjam. Mogoče me tam potrebujejo. Ko sem o tem razmišljala, sem se zagledala v ogledalu. Počutila sem se kot znana neznanka. Vse je bilo kot vedno, le nekaj je bilo drugače. Sredi čela, kjer me je bolelo, sem zagledala tatu. Kot nekakšen znak. Bil je modre barve in še kar lep.
Odločila sem se. Odšla bom. Kar bo, pa bo.
Na karti je pisalo, da ladja odpluje iz pristanišča blizu našega mesta. Do tja lahko pridem s kolesom. Zanima me, kdo so še ostali trije. Je tudi njih tako strah kot mene? Bodo prijazni? Bom dobila nove prijatelje?
O tem sem razmišljala med vožnjo. Pa tudi o tem, kakšna ladja bo. Mogoče bomo na trajektu? Upam, da bo na otoku v redu. Nočem spati v napol podrti hiši, kjer me bo strah, da mi bodo pajki zlezli v hlače.
Ko sem prispela v pristanišče, nisem videla nikogar. Videti je bilo zaprto. Samo ena ladja je privezana čakala. Se norčujejo iz mene? Ponovno sem pogledala na karto. Kraj in čas sta pravilna. Če se norčujejo iz mene, bom poklicala policijo. Resno mislim.
Počasi začnem stopati po kamniti potki do pristanišča. Videti je stara, vendar mi je všeč. Hodim naprej in opazujem, katere vrste rož uspevajo tukaj. Kar naenkrat se pred mano pojavi moški. »Ti si T-ya, kajne?« me vpraša. Rada bi zavpila: »Ne, nisem! Tanja sem!« Vendar samo pokimam, kajti vem, da sem sedaj T-ya. Pa saj je še kar lepo ime, čeprav zveni nekako tuje. »Sledi mi,« reče moški, se obrne in odide, jaz pa za njim. Hitro stopa, skoraj teče. Očitno se mu mudi. Prispeva do vrat, kjer v majhni sobici za steklom sedi še en moški. Tisti, ki me je pripeljal, mu nekaj zašepeta. Ničesar ne slišim. Moški za steklom pokima in odpre vrata.
Za vrati vidim ladjo. Niti ni zelo velika, zgolj za kakšnih šest oseb. Moški me pelje točno do nje. Ko prispeva, se moški obrne proti meni in reče: »Pojdi noter, tam boš izvedela več. Ne smeš se pogovarjati z ostalimi. Sedaj pa pojdi in srečno pot!« Nekaj časa ga še gledam. Zame se vse to odvija prehitro. Še pred eno uro sem bila čisto navadna punca s čisto navadnimi težavami. Zdaj pa še vem ne, kdo sem!
Moški je odšel, jaz pa sem stopila na ladjo. Sprehodila sem se po dolgem hodniku v smeri puščice. Koliko časa bomo sploh na otoku? Ay-ayanda je rekla, da bomo živeli na njem. Za vedno? Saj sploh nimam ničesar s seboj razen torbice, v kateri imam nekaj denarja. O tem sem razmišljala, ko sem prišla do vrat. Na njih je pisalo: »Dobrodošla, T-ya.« To je bilo malo čudno. Zamižala sem, globoko vdihnila in vstopila.

2. poglavje – Prihod
S-y
Punca, ki je vstopila skozi vrata, je bila videti celo bolj prestrašena od mene. Ozrla se je po sobi in se usedla nasproti mene. Pogledala me je. Po modrem znaku na njenem čelu sklepam, da je voda. No, jaz sem ogenj in imam rdeč znak. In fant zraven mene ima rjav znak, torej je zemlja. Manjka nam le še zrak.
Ko bi se vsaj lahko pogovarjali! Prav rad bi izvedel, od kod prihajajo, česa se najbolj bojijo … Jaz se bojim, da bo na otoku zanič hrana, pa tudi v slabi družbi si ne želim biti. Punca nasproti mene je videti v redu, pa tudi fant zraven mene se ne zdi slab.
Kar naenkrat smo zaslišali vpitje in ropotanje, nato so se s sunkom odprla vrata. Vstopil je moški, ki nas je pripeljal na ladjo. Z rokami je krepko držal punco, ki je okrog sebe na vso moč opletala z rokami in nogami. Moški jo je porinil v sobo ter zaprl in zaklenil vrata. Punca si je podrgnila roke in nas pogledala. Imela je črn znak. Tega nisem razumel. Je zrak črn? Punca je vstala in se usedla na prosti sedež ob vratih. Sedaj smo bili zbrani vsi.
Na steni se je prižgal televizor in zagledali smo Ay-ayando. Nagovorila nas je: »Pozdravljeni! Sedaj smo vsi, torej lahko speljemo.« Ladja se je začela premikati. »Ko boste prišli na otok, boste odšli v hišo, kjer boste našli svoje nove stvari. Več izveste kasneje. Sedaj se lahko pogovarjate.« To je še rekla, potem pa se je televizor ugasnil.

A-y
Torej sedaj lahko govorimo. Vsaj to. Že tako se počutim kot v zaporu. A kdo bo prvi kaj rekel?
Fant, ki sedi zraven mene, se je vzravnal in rekel: »Amm ... Jaz sem S-y. Kdo ste pa vi?« Očitno smo vsi dobili imena na -y. »Jaz sem A-y,« rečem. Tudi punca nasproti S-yja reče: »Jaz sem T-ya.« Od punce s črnim tatujem ni glasu. Videti je žalostna. Ne vem, kaj mi je, vendar vstanem in grem do nje. »Kdo si pa ti?« jo vprašam. Pogleda me in reče: »E-ya sem.« Nasmehnem se in odidem na svoj sedež.
Veliko vprašanj imam, vendar ne vem, kje naj začnem. Že odprem usta, da bi nekaj vprašal, ko se oglasi T-ya: »Mislite, da bo hiša v redu?« S-y jo pogleda in se skoraj nasmehne: »Seveda bo. Misliš, da bi nas same pustili na otoku v razpadajočih hišah?« T-ya samo skomigne z rameni. S-y nadaljuje: »Mene bolj zanima, kaj je vse to,« pokaže na čelo. »Kdo sploh smo mi?« Tako se pogovarjamo, ko se spomnim, kaj me tako zanima. Obrnem se k E-yi in vprašam: »Kako pa to, da imaš ti črn znak? Saj si zrak, kajne? Zakaj so te privlekli v sobo?« Pogovor med T-yo in S-yjem zamre. Vsi se zastrmimo v E-yo. Očitno nas to vse zanima. E-ya nas pogleda in reče: »No, zrak naj bi bil bel, kajne?« Vsi pokimamo. »Vendar če bi bil znak bel, se ne bi videl. Najverjetneje je zato črn. Privlekli so me pa zato, ker nisem hotela priti.« Nekaj časa smo vsi tiho, nato se rahlo nasmehnemo. »Mislim, da bomo dobri prijatelji,« reče T-ya in vzdušje je takoj boljše.

E-ya
Vzdušje se spremeni, ko T-ya reče: »Mislim, da bomo dobri prijatelji.« Tudi jaz nisem več tako zamorjena. Ostali se pogovarjajo o prihodu na otok: »Če je pograd, bom jaz na vrhu,« reče T-ya. »Misliš, da bomo v isti sobi?« vpraša S-y. Vsi ga pogledamo, kot da je padel z lune. »Kaj?« reče. »Samo vprašal sem.« Nato se zasmejemo. »Kaj ni Ay-ayanda omenjala nekih stvari?« vpraša A-y. Vsi se zamislimo, nato rečem: »Jaz mislim, da bodo postelje označene z imeni.« »Možno,« reče T-ya. »Upam, da mi ne bo treba nositi oblekic,« reče S-y in naredi takšno grimaso, da se vsi zasmejemo.
»Kdaj bomo pa sploh prispeli?« vprašam. Takrat se vrata odprejo in vstopi Ay-ayanda: »Dobro vprašanje! Nanj vam lahko odgovorim.« Ozre se po prostoru in mi jo z zanimanjem poslušamo. »Prispeli boste čez 10 minut.« Nasmehi so izginili z obraza in živčnost je zavladala po prostoru. »Ko se bo ladja ustavila, pojdite ven po hodniku, po katerem ste prišli. Vrata bodo odprta. Na otoku pojdite v vašo hišo in … na novo zaživite.« Po naših glavah se začnejo plesti vprašanja. Ay-ayandi hočemo zastaviti še stotine vprašanj, vendar odide brez besed.
Pogovor ne steče več. Samo spogledujemo se in živčno premikamo roke. T-ya vrti šop las, A-y premika prste, S-y mečka majico, jaz pa si grizem nohte. Zdi se mi, da ladja upočasnjuje. To očitno opazijo tudi drugi, saj A-y reče: »Prispeli smo.« Ladja res stoji. Spogledamo se, češ, kdo bo šel prvi. S-y vstane in reče: »No, pa pojdimo.« Še ostali vstanemo in gremo za njim. Stopamo po hodniku. T-ya se obrne in pogleda listek na vratih, na katerem sedaj piše: ''Srečno!'' Namršči se in stopi naprej. Mislim, da bova dobri prijateljici. Vsaj upam. Počasi pridemo do konca hodnika. Vrata so majhna, zato ne vidim otoka. »O, marička, kako je lepo!« slišim S-yja. Poizkusim se preriniti do vrat, da bi še jaz videla otok. Ko ga zagledam, mi vzame sapo, ker je res lep. »Prišli smo v raj,« reče S-y in stopi na pesek. Še ostali se mu pridružimo in ladja hitro spelje. Nekaj časa samo stojimo in gledamo. »In tukaj se začne naše novo življenje,« reče A-y.

3. poglavje – Otok
T-ya
Otok je zelo lep. Peščena plaža, palme … Upam, da so med mojimi stvarmi tudi očala za potapljanje in plavutke! »Gremo noter?« vpraša S-y in vsi pokimamo. Vstopimo skozi lesena vrata. »To je najverjetneje kuhinja, združena z dnevno sobo,« reče E-ya. »Lepa je,« priznam. V levem kotu je kuhinja. »Očitno bomo sami kuhali,« veselo izjavi A-y. »Glejte, da boste dobro, ker jaz ne znam,« pripomni S-y. Vsi se zasmejimo. Nasproti kuhinje je miza s šestimi stoli, na desni strani je pa kavč in več vreč, ki jih imam tako zelo rada. »Ni televizije,« opazi A-y. E-ya se zasmeje, reče: »So pa knjige,« in pokaže na police s knjigami. Z E-yo se prijateljsko nasmehneva. Nato gresta fanta pogledat kopalnico, midve z E-yo pa sobo, ki je očitno edina.
Ko prideva do vrat, jih odpreva in vstopiva. Soba je srednje velika z dvema posteljama na levi in dvema na desni strani. Na vsaki postelji stoji škatla, velika približno meter krat meter. Na vsaki piše ime. Stopim do svoje, medtem ko E-ya svojo že odpira: »To so obleke,« reče. Tudi jaz odprem svojo in pogledam. Nekaj hlač, poletnih oblek, dve pižami, nogavice, majice … »Tega je ogromno,« rečem. »Kako so vedeli naše velikosti?« vpraša E-ya. Skomignem z rameni: »Mogoče zato, ker smo bili že vnaprej določeni?« Tudi E-ya skomigne z rameni, nato se vrne k brskanju po škatli. »Kaj je pa ta?« vprašam in pokažem na škatlo ob postelji. E-ya jo pogleda in dvigne na posteljo: »Mogoče stvari? Težja je.« Tudi jaz svojo dvignem na posteljo in odprem: »Ja, stvari so.« Glavnik, brisače, zobna ščetka, zvezki, svinčniki … »Plavutke!« rečem vsa navdušena.
E-ya me začudeno pogleda. »Upala sem, da se bom lahko potapljala v morju,« ji obrazložim svoje navdušenje. E-ya se nasmehne in se vrne k brskanju po svoji škatli. »Dajva S-yju v škatlo eno obleko!« se spomnim in pogledam E-yo. »Ja, super ideja! Daj jo!« se strinja E-ya. Pokimam in položim svojo obleko v S-yjevo škatlo. »To bo smeha,« rečem in se ravno pravi čas vrnem k svoji škatli.

A-y
Ko prideva v sobo, vidiva škatle. »Kaj je to?« vprašam in pokažem na njih. Odgovori mi E-ya: »V zgornji imata obleke, v spodnji pa svari.« Grem do svoje škatle in začnem brskati po njej. Kar v redu so. Majice, hlače … Pogledam še po drugi škatli, ko zaslišim: »Kaj za vraga?!« Obrnem se in vidim S-yja, ki v roki drži obleko. Ne morem si pomagati, vendar ko zagledam izraz na S-yjevem obrazu, prasnem v smeh. Tudi punci se smejita. T-ya stopi do njega in reče: »Moral bi se videti.« Nato vzame obleko in jo vrne v svojo škatlo. S-y nekaj časa zgroženo gleda, vendar se potem tudi on začne smejati.
Vidim, da je ob postelji omara, zato začnem oblačila zlagati vanjo. Med zlaganjem T-ya vpraša: »Kaj sta pa vidva odkrila?« in se obrne proti nama. S-y začne pripovedovati: »Hrana je videti v redu. Imamo kar nekaj sadja, običajne hrane pa tudi sladkarij je nekaj.« T-ya pokima: »Kaj pa kopalnica?« Na to vprašanje odgovorim: »Je v redu, vendar je samo ena.« »Se mi je zdelo,« prikima E-ya.
Nekaj časa smo tiho, nato E-ya pokaže skozi okno: »Temni se že. Je kdo za večerjo?« Šele takrat opazim, da sem lačen. »Grem jaz,« se javim in odidem v kuhinjo.
Kuhinja je res lepa. Poiščem toaster in naredim tople sendviče. Upam, da jim bodo všeč. Moja babica me jih je naučila pripraviti. Čeprav sem skoraj bruhal, ko sem jih prvič jedel, so zelo dobri.

E-ya
»Upam, da A-y dobro kuha,« reče T-ya in se nasmehne. Jaz pokimam, S-y pa odgovori: »Sicer bom pa jaz skuhal.« S T-yo se pričkata, kdo bo kuhal danes in jutri, jaz pa se posvetim zlaganju stvari. Med njimi najdem tudi zvezke in svinčnike. Torej bom lahko pisala in risala. V škatli najdem tudi brisačo za na plažo. Čeprav nisem tako nestrpna kakor T-ya, se še vedno veselim plavanja.
Iz kuhinje lepo zadiši in vidim, kako S-y steguje glavo. Nekaj časa še čakamo, nato skozi vrata pokuka A-y in reče: »Večerja je na mizi.« S-y vstane prvi in odide, nato pa še midve s T-yo. Na mizi so lepo razdeljeni krožniki in na vsakem je en sendvič. Videti so zanimivi, zato se usedem za mizo, zaželim vsem: »Dober tek,« in naredim svoj prvi grižljaj.

S-y
Sendviči so videti okusni. Pogledal bi, kaj je notri, vendar imam raje presenečenja. E-ya in A-y že jesta, T-ya pa ravno hoče ugrizniti v sendvič. Ravno se dotaknem kruha, ko zaslišim: »Kaj je tu notri?!« Pogledam in vidim T-yo, kako pljuva na svoj krožnik. A-y je videti užaljen. »Pa tako sem se trudil,« in pogleda svoj sendvič. »Pa saj niti ni tako slabo, samo …« E-yi zmanjka besed, »Čuden okus imajo.« Nato pogleda na svoj krožnik. »Kaj sploh je tu notri?« vprašam in dvignem svoj sendvič. »Ah nič takega … Sir, salama, fižol, margarina …« našteva A-y. Nato nas pogleda. Poskušam zadržati smeh, vendar ga ne morem, saj vidim T-yo, kako se dela, da bruha. Prasnem v smeh in vsi me čudno pogledajo. Nekaj časa so še resni, nato tudi njih premaga smeh. T-ya se nasmehne: »Jaz si grem iskat kosmiče.« Nato vstane in za njo tudi E-ya: »Jaz tudi. Bo še kdo?« Jaz pokimam, A-y pa pripomni: »Jaz sem s tem čisto zadovoljen,« in začne jesti svoj sendvič. E-ya in T-ya pripravljata kosmiče, jaz pa se jima pridružim.

T-ya
Ko ležim v postelji v naši novi sobi, razmišljam, kaj se sploh dogaja z nami. Zakaj se nam to dogaja? Saj družba je v redu, vendar pogrešam svoje starše in Muffina. Kaj neki sedaj počnejo? Se bomo sploh kdaj vrnili s tega otoka?
A-y
Zakaj so nas poklicali na otok? O tem razmišljam, ko ležim v postelji. Nebo je jasno in lepo se vidi zvezde. To me zaziba v spanec.

E-ya
Zvezde na nebu tvorijo oblike. Najdem lahko veliki voz, severnico in celo leva se vidi. Sem res povezana z zrakom? Če sem, bom lahko letela?

S-y
Slišim, kako se dihanje v sobi umirja. Jaz pa se ne morem pomiriti. Mogoče tudi zato, ker sem povezan z ognjem. Bomo videli, kaj bo.

4. poglavje – Zemlja
E-ya
Zbudim se prva. Obrazi drugih so videti tako spokojni. T-ya svojo blazino stiska kot igračko za lahko noč. A-y leži na trebuhu, S-y pa tako smrči, kot da bi prižgal motorko. Sama sebi se nasmehnem in odidem v kuhinjo.
»Pripravila bom zajtrk,« si rečem in začnem brskati po omarah s hrano. Najdem vse, kar potrebujem. Banano, ovsene kosmiče, jogurt in posušeno sadje. Jogurt nalijem v štiri skodelice in mu primešam kosmiče. Nato dodam še banano in posušeno sadje. V kozarce še iztisnem sok pomaranče in vse postavim na mizo.
Ko pridem v sobo, da bi poklicala ostale k zajtrku, so že vsi pokonci. S-y je že oblečen, A-y in T-ya pa sta še v pižami. No, tudi jaz sem še v pižami. »Je čas za zajtrk?« vpraša S-y. Pokimam in rečem: »Upam, da imate radi sadje in kosmiče.« Vsi pokimajo in skupaj odidemo na zajtrk.
»Se bomo potapljali?« vpraša T-ya vsa navdušena. Skomignemo z rameni, nato A-y vpraša: »Kaj naj bi sploh počeli?« Spogledamo se in utihnemo. »Naj bo kar koli, jaz bom užival, kot da sem na počitnicah,« reče S-y in odide po še malo jogurta.
Nadaljujemo z zajtrkom, ko zaslišim S-yja: »Kaj je to?« Pokaže nam belo kuverto, na kateri nekaj piše. »Pokaži,« rečem in preberem: »Skupina -y, prvo sporočilo. To preberite, ko boste vsi skupaj.« Spogledamo se. »No, zdaj smo vsi skupaj,« reče A-y. »Zato odpri in preberi,« reče T-ya, ki deluje prestrašena. Previdno odprem kuverto in razgrnem list. Na njem je natipkano sporočilo s podpisom Ay-ayande.
Nihče ni niti pisnil, zato začnem brati: »Dragi novinci! Ste skupina otrok, ki doživlja malce drugačno odraščanje kot ostali, zato ste bili poslani na ta otok. Odkrivajte svoje moči in lepo se imejte. Ay-ayanda.«

T-ya
Ko je E-ya brala, me je mrazilo po hrbtu. Strah me je te Ay-ayande. »Čudno je ...« reče E-ya. »Kakšne sposobnosti?« doda A-y vprašanje h gori vprašanj, ki nas počasi glodajo.
»No, potem se bomo lahko šli kopat,« predlagam in pokažem na kopalke, ki sem jih oblekla. »Mrzlo je še ... Kaj, ko bi malo raziskali otok?« predlaga S-y. Res je še malo mrzlo za v vodo. »Ja, lahko gremo v tisto jamo, ki sem jo videl ob prihodu,« predlaga A-y. Tudi s tem se strinjam, a doda: »Vendar popoldne se gremo kopat!« Vsi se strinjajo. Pojemo zajtrk, nato se gremo preobleč.
Z E-yo sva sami v sobi, ker iščeva svetilke, medtem ko se fanta preoblačita v kopalnici. E-ya me pogleda in vpraša: »Od kdaj imaš ti že oblečene kopalke? Na zajtrku si bila v pižami.« Pogleda me, kot da bi jo silno zanimalo. Nasmejem se, ko se spomnim: »Od včeraj zvečer.« E-ya me nekaj časa čudno gleda, potem pa se začne smejati. Malo še poklepetava, nato pa odideva v kuhinjo, kjer naju že čakata A-y in S-y. »Končno sta prišli,« reče S-y in se nasmehne.
Skupaj odidemo do jame. A-y nam jo pokaže in pogumno zakorakamo vanjo.

S-y
»Vau! Lepa je!« reče A-y in stopa naprej. Jama je ravno prav velika, da lahko hodimo drug za drugim. Stropa se lahko dotaknem, če iztegnem roko. Hodimo po dolgem hodniku. A-y je prvi, potem E-ya, T-ya in jaz. A-y z zanimanjem opazuje stene. T-yi se prav vidi, da komaj čaka plavanje. Stalno pogleduje na uro. »Bomo kmalu šli ven?« vpraša E-ya in hrepeneče pogleda proti izhodu. Ni ji ravno všeč ta jama. Saj je zrak, ne zemlja, tako da je do tega upravičena. »Čakaj še malo,« jo utišam, kajti tudi mene je začelo zanimati, kaj skriva jama.
Hodnik nenadoma postane širši pa tudi strop se zviša. »Poglejte to!« zavpije A-y. Ker sem zadnji, se prerinem naprej. Hodnik se konča z veliko dvorano, v kateri so stalagmiti in stalaktiti. Prečudovita je. Vsi stopimo naprej in si jo ogledujemo.
A-y stopi naprej in se dotakne stalagmita, ko se okoli njega nenadoma dvigne prah. »Kaj je to?« vpraša in nemočno krili z rokami. Hočem steči in mu pomagati, vendar me E-ya in T-ya zadržita. Začudeno ju pogledam in E-ya pokaže na A-ya: »Glej!« Gledam A-ya in vidim, kako se njegov tatu razširi in njegova koža postane rjavo-črna. Čudno pogledam in E-ya mi razloži: »On je zemlja in mi smo pod zemljo. Kot je rekla Ay-ayanda, nadgrajujemo svoje moči.« Sedaj razumem. Še enkrat pogledam A-ya in res je. Navdušeno zazijam: »Vau!« A-y stopi do nas in T-ya mu poda ogledalo »Vau!« se nasmeje.

A-y
»Ne morem verjeti,« se čudim, saj res ne morem. Ko mi T-ya poda ogledalo, mi zastane dih. Tatu je lep. Moja koža je čudno rjava, vendar mi je všeč. Prav zanimivo je.
Počasi se odpravimo ven. Tako sem zasanjan, da se spotaknem in padem na tla po kamnih. Sploh me ni zabolelo. »Si v redu?« vpraša S-y in me pogleda. Tudi T-ya me zaskrbljeno pogleda, E-ya pa bolj začudeno. Pogleda moje koleno, na katerega sem padel, in pove: »Vsak, ki bi tako padel, bi imel grdo rano.« Nato se namršči. S-y mi pomaga vstati, ko čudno pogleda: »Trd si kot kamen. Pa mrzel tudi!« Nekaj časa se samo gledamo, nato pa T-ya izjavi: »Mogoče je to še ena vrsta spremembe.«
»Halo? Tukaj sem. Nisem poskus!« zavpijem, ker se ravno tako počutim. Nisem poskusni zajček. Vsi se zasmejimo, nato E-ya zamrmra: »Gremo lahko sedaj iz te jame?« Videti je živčna tu spodaj. Vsi se strinjamo in počasi odidemo iz jame.

5. poglavje – Voda
T-ya
Končno pojemo kosilo, ki sem ga pripravila. Riž z mesom je bil vsem všeč. Sedaj pa v vodo, juhej! Oblečene imam lepe rdeče kopalke, ki sem jih našla v škatli. Čisto prav so mi in to je neverjetno. »Umiri se. Saj ne gori voda,« se zasmeje S-y. Samo nasmehnem se mu, pograbim plavutke in očala ter stečem v vodo. Med tekom še slišim E-yo: »Pusti jo. Saj veš, da to komaj čaka.«
Še minuta ne mine, ko sem že na plaži. Obuvam si plavutke in do mene pride E-ya. »Pridi še ti,« ji predlagam. Skomigne z rameni in se odpravi v vodo.
Zajamem zrak in skočim v vodo. Občutek je božanski. Odprem oči in zagledam pesek ter školjke. Splavam na površje in zakličem: »Pridite v vodo!« A-y bere na pesku, S-y pa mi prikima: »Že hitim. Počakaj me!« Pokimam mu in čakam na vodni gladini. V njegovi škatli ni bilo plavutk, kar se mi zdi čudno. Pa vseeno. Medtem ko ga čakam, se zazrem na odprto morje, ki se nadaljuje v neskončnost. Zasanjano opazujem, ko zaslišim: »Naj gre nekam!« Hitro se ozrem in vidim S-yja, kako se drži za nogo. A-y in E-ya sta že pri njem, jaz pa hitro odplavam. »Kaj se je zgodilo?« vprašam. S-y mi odgovori: »Ko sem hotel stopiti v vodo, me je opeklo!« Nato pokaže na nogo, iz katere se kadi. E-ya zamišljeno gleda: »No, ti si ogenj. In ogenj in voda ne spadata ravno skupaj.« S-y prikima in ni videti ravno zadovoljen. »To pojasni, zakaj v škatli nimaš plavutk,« rečem. S-y se namršči: »Tudi prav. Se bom drugič pa z ognjem igral.« Rahlo se nasmehne, nato pa uleže na brisačo in, ne boste verjeli, začne brati. Jaz skomignem z rameni in se vrnem v vodo.
Ko je voda dovolj globoka, zajamem zrak in se potopim kakšen meter globoko. Gledam razne vrste školjk, ko …
Voda okoli mene začne brbotati in mehurčki zraka se pojavijo. Po obrazu me začne mravljinčiti. Ob pogledu na roke postanem tako presenečena, da pozabim zadržati sapo in vdihnem vodo. In tako ugotovim, da lahko diham pod vodo. Vsa sem navdušena, nato pa zagledam modrozelene roke s plavalno kožico. Lahko bi pripadale pošasti, vendar so moje. Pa … saj so mi še kar všeč.

E-ya
Voda, kjer se je potopila T-ya, se je ponovno umirila in čez nekaj časa se T-ya prikaže na gladini. Od presenečenja me skoraj pobere, kajti vidim modrozelen obraz z razširjenim tatujem.
»Vau, vau, vau!« je navdušen S-y in si kar ne more napasti oči na T-yi. »To pa je sprememba,« rečem. T-ya pokima in pokaže nase: »Škrge imam, pa plavuti na podlahti. Pa tudi diham pod vodo lahko!« Vsa navdušena priskaklja na obalo. »Ja, pa zelena si, kot da bi pravkar bruhala,« pripomni S-y in se zasmeje. »Modrozelena!« zavpije T-ya in se namršči, vendar se kmalu spet smeje: »Kaj ni to hudo?« Jaz samo skomignem z rameni in se usedem na pesek.
T-ya gre v vodo in vsake toliko časa pride na površje, da nam pokaže školjke, ki jih je našla.

6. poglavje – Zrak
S-y
E-ya vstane, stopi bližje vodi ter vpraša T-yo: »A boš zdaj v vodi za večno?« Nasmehne se. »Ja, lahko bi tudi spala v njej,« se zasmejem. T-ya se samo nasmehne in se ponovno potopi. Prav srčkana je. Kot majhen otroček.
»Tudi jaz bi šel v vodo ...« se zazrem v morje. E-ya skomigne z rameni, A-y pa me potolče po hrbtu: »Saj bo.« Nato se usede in začne graditi grad iz mivke.

E-ya
Na plaži je vroče in prav naporno je sedeti tu. Zaželim si sprehoda. Hribi, ki se vzpenjajo na otoku, so videti kot zanimiv kraj za sprehod. Vstanem in vprašam: »Gre kdo z mano na sprehod v tiste hribe?« Z roko pokažem na hribe za sabo. A-y pogleda in se javi: »Grem jaz.« Nato vstane in se mi pridruži.
Pot je lepa in prav lepo se je sprehajati po njej. Med sprehajanjem najdem tudi nekaj zanimivih kamnov, ki si jih shranim.
Pogovor med mano in A-yjem ne steče. Vlada neprijetna tišina. »Kako ti je v resnici ime?« me iznenada vpraša. Pogledam ga. Sploh ne vem, ča lahko govorimo o tem. Hodiva naprej, nato zašepetam: »Erin sem.« A-y se nasmehne: »Jaz pa Ben.« Lepo ime ima. Zdi se mi znano. Pogledam Bena, ki se namršči: »Tvoje ime je iz mojih sanj.« Pogledam ga in vse mi postane jasno. Zato se mi zdi tako znano. »Tvoje pa iz mojih. Pa še neka Tanja in Tim,« se namrščim. »Si videl neke čudne znake, podobne tem na naših čelih? Na naših čelih zdaj, ko smo že razviti?« Prikima in iz žepa potegne list: »Si videla to?« Pokaže mi list.

A-y
»Kje si to našel?« zavpije Erin in mi vzame list iz rok. »Na tleh, ko smo prišli na otok,« se začudim in jo pogledam. »To vse pove!!« govori glasno ter hodi gor in dol po planoti, na katero sva prišla pred kratkim. »Kaj vse pojasni?« vprašam, ker sem pošteno začuden in ničesar ne razumem. »Vidiš znak na vrhu? To kaže naš začetek. S tem smo vsi začeli.« Ko govori, kaže po listu, jaz pa prikimavam. »Vidiš puščice? To si ti. Ti imaš po obrazu puščice. T-ya ima ribe, ki so tukaj na listu. S-y je najverjetneje ta plamen, ki je videti kot trikotnik, in jaz sem črte.« Ko vse to pove, je zadihana. Vse je povedala zelo hitro. Kar naenkrat me pogleda in tiho izdavi: »Nekaj se bo zgodilo.« Jaz pa pokimam.
Kar naenkrat začne močno pihati in okoli Erin se vrtinči veter. »Spreminjaš se,« ji povem in gledam, kako njena koža postane bela, tatu se ražširi in postane rjavo-rumen. In nato ji zrastejo krila. Jaz lahko samo gledam, kako se zrak umirja, Erin pa poleti.

E-ya
»Krila imam! Letim lahko!« sem vsa navdušena govorila. Od svojega tretjega leta starosti sem si želela, da bi lahko letela, in zdaj lahko zares letim. Ko pristanem na tleh, se vsa vesela nasmejem Benu. »Bravo!« mi čestita in se nasmehne. Nekaj časa samo tako stojiva in uživava v trenutku.
»Glej, glej, glej, kdo tako uspešno napreduje,« se zasliši iz grmovja. Oba pogledava tja in prikaže se Ay-ayanda. Zlobno se nasmehne in reče: »Nisem pričakovala, da boste postali tako močni. Premočni ste. Zato morate izginiti!« zadnje besede vpije in hudobno se smeji. Vem, kaj je mislila z 'izginiti'. Umreti. Z Benom počasi hodiva nazaj in poskušava pobegniti. Naenkrat naju zadene val nečesa, ne vem česa, in naju vrže po tleh. Ko padem, me vse zaboli in z muko vstanem.
Ay-ayanda, kot da bi se teleportirala, že stoji pri nama. Prime Bena in ga hoče zvezati, zato se ji upira. Uspe mu jo odriniti in ona zleti po tleh. Vendar mine le trenutek, ko je Ay-ayanda spet pri njem in Ben ne more nič več. »Teci!« mi zavpije »Teci po ostale!« Čeprav mu hočem pomagati, vem, da tudi jaz ne morem nič, zato začnem teči proti gozdu. Preden izginem med drevjem, pa s kotičkom očesa vidim Ay-ayando, kako vleče Bena oziroma zdaj samo še njegovo mlahavo telo.

7. poglavje – Ogenj
T-ya
»Bravo!« ploskam in se veselim. S-y se je končno spremenil in zdaj ustvarja vragolije z ognjem. »Glej to!« se nasmehne in pokaže, kako drži roke v ognju. »Pa saj ni nič čudno, da te ne peče, če ti gorijo roke.« S-y se samo hudomušno nasmeje.
Kar naenkrat zagledam E-yo, ko teče iz gozda proti nam. »Hej!« ji zavpijem. »Kaj je narobe?« jo vprašam, ko vsa zadihana priteče do nas. Prestrašeno me pogleda in vem, da mora biti nekaj hudo narobe. »Stran moramo,« ji uspe izdaviti. S S-yjem jo pogledava, kot da bi padla z lune. »Zakaj?« jo vprašava. »Ay-ayanda je prišla in ubila Bena.« Pogledam jo: »Koga?« E-ya se udari po glavi. »A-yja; Ben je njegovo pravo ime.« To sploh ni dobro. »Si prepričana?« jo vpraša S-y, ker ji oba komaj verjameva. »Ja, sem. Videla sem.« E-ya je vsa prestrašena in sedaj sem tudi jaz. Strah se kaže celo na S-yjevem obrazu.
»Kako bomo pobegnili?« vprašam tako sebe kot ostale. S-y je videti, kot da bi se nečesa domislil. »Kaj?« ga vprašam in on odgovori: »No, ti lahko plavaš in E-ya lahko leti …Vendar jaz ne morem. Ne smem se dotakniti vode.« Zamislimo se. Razmišljamo in tuhtamo ter postajamo vse bolj živčni. Nato se spomnim: »E-ya, ga lahko ti neseš?« E-ya se zamisli in pogleda S-yja: »Koliko kilogramov imaš?« Zasmejem se, čeprav se ne bi smela. S-y me čudno, z rahlim nasmeškom pogleda: »Okrog 45.« E-ya skomigne z rameni in reče: »Lahko poizkusimo.« Nato dodam: »Odvisno, kako dolga je pot.« S-y kot iz topa ustreli: »20 minut je do prve celine.« Z E-yo ga pogledava: »Od kod pa ti to veš?« ga vprašam. »Ko smo prišli na otok, sem vprašal kapitana.« Pohvalno mu pokimam. E-ya predlaga: »Najbolje bi bilo, če si v nahrbtnike spakiramo hrano in pijačo.« Vsi se strinjamo in odidemo v sobe po stvari. Ko končamo, je že večer.
»Bomo počakali do jutra?« vprašam, E-ya pa odkima: »Ay-ayanda je na otoku. Takoj moramo oditi.« S-y pokima, doda: »Naj misli, da smo umrli v požaru,« in z roko zažge hišo. Gledamo, kako gori, nato pa si nahrbtnike dvignemo na hrbte in odidemo. Tako se začenja naše potovanje.

8. poglavje – Pobeg
S-y
Drvimo, kolikor hitro se da. T-ya šviga pod vodo, mene pa jamrajoča E-ya nosi, skoraj vleče. Otok postaja vse manjši. Lepo je bilo na njem, če seveda odštejemo zadnje dogodke.
»Glej, kopno!« zavpije E-ya in me skoraj pozabi držati. »To ni celina. To je še en otok,« pokaže T-ya. »Najverjetneje je tukaj več otokov,« si mislim, čeprav okoli sebe ne vidim nobenega.
Tako hitimo. Večina časa smo tiho. Potujemo v miru, vsaj tako se nam zdi. Kar naenkrat zaslišim krik. E-ya se ustraši in me izpusti, vendar še pravi čas spet ujame. Zavpila je T-ya. Sedaj z zvezanimi rokami tone v globoko morje. E-ya zavpije: »Na otok te bom odložila, potem pa pomagala T-yi!« Ne ugovarjam, ker sam nisem v nobeno korist. Butasta voda.
E-ya zleti v vodo. Nekaj mehurčkov še ostane, potem pa tudi ti izginejo. Dolgo časa ju ni in postajam vse bolj živčen. Hodim gor in dol po otoku ter razmišljam, kako bi jima lahko pomagal. Vendar se na srečo mehurčki ponovno pojavijo in na morski gladini se pojavita dve glavi. Rad bi jima pomagal, zato vržem v vodo palico. Primeta jo in s skupno močjo prideta na kopno.
E-ya kašlja, T-ya pa si gladi rdeče, rahlo vnete roke. Od veselja, da je T-ya živa, stečem in jo objamem. Pozabim, da je čisto mokra.

E-ya
Ko S-y objame T-yo, zacvrči in pojavi se dim. Skočita narazen in se zasmejita. Zanima me, kaj bi A-y sedaj počel.
»Tukaj bomo morali ostati,« reče S-y in naju pogleda. T-ya pokima, jaz pa jo vprašam: »Kaj se je sploh zgodilo?« Ona skomigne z rameni: »Ne vem. Kar naenkrat me je nekaj zgrabilo za roke in noge.« Kot dokaz pokaže na svoje roke, ki so rdeče in rahlo vnete.
S-y zmaje z glavo in vpraša: »Torej bomo tukaj prespali?« S T-yo prikimava in se usedeva pod drevo. Vsak si vzame iz nahrbtnika nekaj za pod zob. Medtem ko jemo, smo tiho. Ne najdemo primernih besed za pogovor. Vsi smo živčni in strah nas je tega, kaj bo sledilo. Kdo sploh smo? Zakaj smo prišli sem? Ko pojemo, gremo spat. Zaradi strahu sprva ne morem zaspati, vendar na koncu utrujenost zmaga.

S-y
Zbudim se v sobi. Čisto sam. Soba je brez pohištva in brez oken. Samo ena vrata so in ko jih poizkusim odpreti, ugotovim, da so zaklenjena. Nikjer ni nikogar. »Halo?!« zavpijem, a zaslišim samo odmev. Potrkam po vratih, a ne dobim odgovora. Vse je prazno in tiho. Nikjer ni nikogar. Samo bele stene in majhna vrata.
Vstanem in se sprehajam po sobi, ko se nenadoma odprejo vrata. Pogledam, ampak nikjer ni nikogar. Stopim do vrat, kjer najdem listek. Napisan je ročno in takoj ugotovim, da je pisava Ay-ayandina. Poberem ga in preberem: »Ni bilo pametno, da ste pobegnili. Meni ne morete pobegniti. Za kazen sedaj pojdite skozi labirint.« To je vse. Nobenega podpisa.
Pogledam naprej, skozi vrata. Na zidu je narisana puščica, ki kaže proti naslednjim vratom. »To je moja edina možnost,« se spodbudim in stopim naprej.
Prehodim nekaj metrov, ko se vrata za mano s truščem zaprejo, naslednja pa ostanejo zaprta.
Hodim, skoraj tečem do njih. Navadna lesena vrata. Poizkusim jih odpreti, a so zaklenjena. »Kaj pa zdaj?« si mislim. Gledam vrata in nad njimi opazim napis: »Si ogenj?« Gledam in si mislim. Sem ogenj. Kaj pa drugega, če ne ogenj.
Razmišljam in ugotovim,da je to namig. Če sem ogenj, potem lahko skurim ta vrata. Ampak kako? Takrat se spomnim svojih rdeče žarečih rok. Dotaknem se vrat, vendar nič. Moje roke ne gorijo. So kot tleča žerjavica. Poskusim še enkrat in še enkrat. Ko držim roke na vratih, pa razmišljam: »Daj, zagori že.« In res. Zakadi se in vrata že gorijo in razpadajo.
Kmalu od njih ostane le še kup pepela, ki mi lepo diši. Stopim mimo njega in sem že v novi sobi, ki je veliko večja od prejšnje. Sprašujem se, kaj so majhne črne pikice po stenah. Ravno se poizkusim ene dotakniti, ko zaslišim krik.

9. poglavje – Tu si!
T-ya
»Zoprn ogenj!« vpijem in se držim za roke. Sovražim svojo radovednost. Ko sem hotela pogledati, kaj je tista črna pikica na steni, je iz nje bruhnil ogenj. Sedaj imam opečene roke in rahlo osmojen obraz.
Ko bi bil vsaj kdo tukaj! E-yo bi skrbelo zame. Le kje so vsi sedaj? Pa tudi S-yja pogrešam. Zakaj sem čisto sama?
»Hej! Je kdo tu?!« se zasliši preko stene. Mislim, da je to S-y. »Ne dotikaj se tistih črnih krogcev!« mu zavpijem. Skozi steno zaslišim: »T-ya?« Nasmejem se: »Ja!« Zdaj vem, da je to S-y. »Kako naj pridemo ven?« ga vprašam. Nekaj časa je tiho, nato reče: »Mislim, da moramo priti do konca tega labirinta.« »Ja. Grem naprej,« rečem in se začnem počasi premikati proti naslednjim vratom. Z rokami se držim stene, kot da bi držala S-yja za roko.

E-ya
Zbudim se privezana na stolu. Soba je majhna in temačna. Ne vidim dobro, vendar se mi zdi, da nasproti mene nekdo sedi na stolu. Poskusim vstati, vendar ne morem. Vrvi so močno privezane in vse me boli. Krila imam v neudobnem položaju in kar slišim, kako mišice ječijo.
Ozrem se naokoli, da bi našla kaj, s čimer bi se odvezala. Soba je skoraj prazna. Ob steni je miza in na njej neke stvari, ki jih v temi ne razločim. Poskusim priti do njih, vendar se vrvi le močneje zategnejo.
Ko gledam po sobi, se odprejo vrata. V sobo vstopi Ay-ayanda. Z zlobnim nasmeškom me pogleda. Iz jeze in nemoči zavpijem: »Izpusti me!« Ay-ayanda stopi bližje: »Ne, ne … Tako pa ne gre. Kazen ima prednost.« Zlobno se nasmehne in odide skozi vrata. Vzdihnem, se sesedem na stolu ter zaprem oči.
Ko zaslišim hrup, dvignem glavo. Človek na stolu nasproti mene dvigne glavo: »Je odšla?« Pogleda me. Dvomim, pa vendar … Je to res? »Ben? Si to ti?« Nekaj časa je v sobi tišina, nato pa se zasliši: »Erin?« Prvič v tem dnevu se nasmejem: »Mislila sem, da si mrtev!« Ben se nasmehne: »Jaz tudi.« Še enkrat se iz srca nasmehnem in rečem: »Pogrešala sem te.« Ben me pogleda: »Tudi jaz tebe.«

S-y
S T-yo hodiva naprej in se spodbujava. Prideva do naslednjih vrat. Jaz jih sežgem, nato zavpijem T-yi: »Si prišla skozi vrata?« Ona zavpije nazaj: »Ne, jaz jih ne morem sežati.«
Nekaj časa razmišljam, nato se spomnim: »Poizkusi uporabiti svoje moči. Jaz lahko zažigam stvari. Mogoče lahko ti kaj drugega.« T-ya se zasmeje in reče: »Recimo?« Malo negotovosti je slišati v njenem glasu. Poizkusim se domisliti, kako bi ji lahko pomagal, ko zaslišim glasen pok in ropotanje lesa.
Nato zaslišim smeh: »Uspelo mi je! Razbila sem vrata!« Sedaj se še jaz zasmejem: »Bravo! Vedel sem, da ti bo uspelo.«

A-y
»Ja, že kar dolgo sem tukaj,« ponovno odgovorim na eno izmed tisoč vprašanj, ki mi jih zastavlja Erin. Nato zmaje z glavo: »In se v tem času nisi domislil ničesar pametnega?« Skomignem z rameni, ker se res nisem ničesar spomnil. Pogledam okoli sebe in se spomnim: »Na mizi je nož ...« Z glavo pokažem proti mizi. »Vendar ga ne dosežem.« Obupano vzdihnem.
»Mogoče lahko ti zatreseš tla? Saj si vendar zemlja.« Ko Erin to predlaga, se zamislim. Mogoče bi pa res lahko, zato samo skomignem z rameni. Poizkusim, pa nič. Vložim vse svoje moči in zdi se mi, da se je miza rahlo zatresla. Erin se zasmeji: »To, še malo!«
Močno se potrudim in skoraj že obupam, zatem pa se tla zatresejo in miza se zruši na tla. »Bravo!« mi reče Erin, jaz pa se nasmehnem. »Kaj pa sedaj?« vpraša Erin. Pogledam nož in ugotovim, da je še vedno en meter oddaljen od naju, oba pa imava zvezane roke in noge.
Hočem nekaj reči, ampak vidim, da ima Erin zaprte oči. Videti je, kot da bi dajala vse svoje moči od sebe. Hočem jo vprašati, kaj počne, vendar takoj ugotovim, ko veter rahlo zapiha okoli mene. Nož hoče spraviti v zrak. Erin rahlo odpre oči, vendar jih takoj spet zapre. Pogled preusmerim v nož, ki se rahlo premakne. Erin globoko zajame sapo in nož začne lebdeti. Počasi se premika proti meni.
Ko je nož že čisto zraven mene, pade na tla. Erin zajame sapo in odpre oči. Pogleda nož: »Poizkusi se odvezati.« Pokimam.
Po nekaj neuspešnih poskusih mi vendarle uspe in se odvežem. Stopim do Erin in odvežem še njo. »Uspelo nama je!« reče in mi pade v objem. »Uspelo je tebi,« jo popravim. Erin se zasmeje in odkima: »Nama je uspelo.« Nato se namršči in reče: »To je tvoj nož.« Začudeno jo pogledam in primem nož. Ob dotiku se prej moder ročaj spremeni v rjavega in puščice postanejo bolj vidne. »Ti imaš puščice po obrazu in tudi tukaj so.« Pogleda me, jaz pa močno primem nož.

T-ya
»Ne morem verjeti! Lahko napadam z vodo!« veselo govorim in poskakujem naprej. »T-ya, vidiš vrata?« me vpraša S-y. Pokimam, vendar me S-y ne vidi, zato potrdim: »Ja.« V tem času pridem do vrat in jih poizkusim odpreti, vendar so zaklenjena. Poizkusim tudi z vodo, a ne gre. »Ne da se jih odpreti. Tudi z vodo ne,« zavpijem. »Moja so odklenjena,« se čudi S-y. Vzdihnem in pogledam po sobi.
V kotu na tleh zagledam palico. Ker je edina stvar v tem belem prostoru, jo vzamem v roke. Takoj ko se je dotaknem, postane modra in na njej se prikažejo enaki znaki kot na mojem obrazu. Prestrašim se, zato zavpijem. Ko palica pristane na tleh, iz nje rahlo brizgne voda. Od presenečenja in rahlega strahu obmirujem na mestu.
»T-ya, kaj je narobe?« slišim vpiti S-yja. Počasi pridem k sebi, zato mu odgovorim: »Našla sem palico, na kateri so enaki znaki kot na meni. Iz nje pa brizga voda.« Slišati sem panično, zato me S-y miri: »Umiri se. Če je res, kar si rekla, potem je ta palica tvoja. Poizkusi z njo razbiti vrata.«
Ubogam S-yja in v roke počasi vzamem palico. Stopim do vrat in pogoltnem slino po pekočem in izsušenem grlu. Zaprem oči in razmišljam o vodi, kako razbije vrata. Moje misli so vse močnejše in – Bum! – vrat ni več.

E-ya
»Stran morava,« pogledam okrog sebe. Ben pokima. »Tukaj so vrata,« pokaže in jih odpre. Stopim do vrat in luč me skoraj zaslepi. »Vau,« se razgledam po sobi. »Kaj je to? Dnevna soba?« vpraša Ben. Skomignem z rameni: »Kar koli že je, je prečudovito.« Ben pokima.
Soba, v kateri stojiva, je zlata in rdeča. Lestenec na stropu je ogromen, prav tako sedežna in stoli.
Počasi stopiva v sobo in se razgledava. »Nikogar ni tukaj,« rečem in Ben doda: »Res je, vendar če pride Ay-ayanda, ne bo dobro.« Molče prikimam.
Hodim naprej po sobi, ko na tleh pri nogah zagledam lok. »Glej to,« pokažem in ga primem. Ob dotiku postane bel in na njem se prikažejo enaki znaki kot na meni. »In kaj naj s tem?« vprašam bolj sama sebe kot Bena. Ben me pogleda in reče: »Bo že prišel prav. Očitno bomo vsi dobili neke vrste orožje, ki je samo naše.« Pokimam: »Me zanima, kako gre zdaj T-yi in S-yju.« Ben pokima in me pogleda: »Upam, da se kmalu vidimo.«
Začne se razgledovati po sobi, jaz pa preizkusim svoj lok. Puščica zleti mimo Bena, do vrat nasproti mene. Vrata zaropotajo in se kar naenkrat odprejo.

S-y
T-ya stopi skozi vrata in znajdeva se v isti sobi. Vsa vesela se zasmejeva in si planeva v objem. »Uspelo nama je!« se zasmeji T-ya. Prikimam, nato pa izustim nekaj, kar sem si že dolgo želel: »Kako ti je ime? Ne prenesem več teh imen. Spominjajo me na te grozne sobe in na tisto Ay-ayando.« T-ya prikima in se nasmehne: »Tanja sem. Pa ti?« Vesel sem, da mi je ne bo več treba klicati s tem grdim imenom. »Jaz sem pa Tim,« ji zaupam. Tanja se nasmehne.
Nenadoma na tleh zagledam nekaj podobnega sekiri: »Kaj je …« hočem reči, vendar ne dokončam stavka, ker se sekira, ko jo primem, prebarva na rdečo in na njej so vidni moji znaki. »Hudo!« se nasmehnem. Tanja me pogleda in pokaže na palico: »Jaz imam pa palico.« Tudi na njeni palici so znaki, enaki njenemu tatuju. Nekaj časa si še ogledujeva orožje, nato Tanja vpraša: »Greva naprej?« Pokimam, nakar Tanja stopi do vrat in jih poskusi odpreti: »Zaklenjena so.«
Nato še sam stopim do vrat: »Bom jaz.« Tanja prikima in se odmakne. Ravno ko zamahnem z gorečo sekiro, vrata zaropotajo in se odprejo.

A-y
»Tu ste!« slišim T-yo in S-yja. »Bal sem se že, da je prišla Ay-ayanda,« si oddahnem, vsi pokimamo in se objamemo. »Kaj je s tvojim obrazom, T-ya?« vpraša Erin. T-ya dvigne roko, kot bi jo hotela ustaviti, in reče: »Nisem T-ya, ampak Tanja, tole je pa Tim.« Erin pokima: »Jaz sem pa Erin.« Še jaz povem svoje ime, nato Erin vpraša Tanjo: »No, kaj je sedaj s tvojim obrazom? Pa tudi roke imaš rdeče.« Tanja se prime za roke: »Dolga zgodba.«
Pogledam Tanjo in Tima. »Očitno imamo vsi svoje orožje,« podam svojo ugotovitev. Tim se takoj oglasi: »Ja, kaj ni hudo?« Pokimamo in se nasmehnemo.

10. poglavje – Vrata
Tanja
»Kaj, ko bi odšli od tukaj?« predlagam in pogledujem po prostoru. »Ay-ayanda lahko vsak čas pride.« Pogovor zamre in vsi se strinjamo, da kar najhitreje odidemo. Tim pokaže na vrata, ki jih do sedaj še nismo opazili.
Vrata so velikanska in kamnita. Dvomim, da bi jih kdo lahko podrl. Ben prvi stopi do njih in jih hoče odpreti: »Odklenjena so.« Porine jih in vrata se premaknejo za nekaj centimetrov. Do vrat stopita še Tim in Erin ter na koncu še jaz. Skupaj jih odpremo. »Še ena soba z vrati! Dovolj imam tega!« zavpije Tim.

Ben
»Kaj bomo pa sedaj?« vpraša Tanja. Razgledam se naokoli. V sobi so štiri vrata poleg tistih, skozi katera smo prišli. Ena vrata so rdeča z napisom 'ogenj', druga so modra in na njih piše 'voda'. Potem so še bela in rjava z napisom 'zemlja' in 'zrak'.
»No, jaz kar grem,« reče Tim in se odpravi proti rdečim vratom. »Čakaj!« zavpije Erin in ga ustavi. »Kaj je?« nejevoljno vpraša. »Glej. Tukaj je list,« pokaže Erin in vsi jo pogledamo. »Preberi ga,« ji rečem.
Erin razgrne list in začne brati: »Ne morem verjeti, da ste prišli do sem … Pa vendar. Tukaj vidite štiri vrata. Vsaka vodijo do izhoda, vendar v rdečih gori, v modrih ni zraka, v belih ni tal in v rjavih je izhod globoko pod zemljo. Odprete lahko le ena vrata.«
Ko Erin prebere sporočilo, smo vsi tiho. »Torej bomo morali vsi skozi ena vrata,« prekinem tišino.
Tanja se takoj postavi k modrim: »Vsi znamo plavati.« Tim odkima: »Že, že, vendar se jaz ne smem dotakniti vode. Kaj pa rdeča?« stopi k svojim vratom. »Hočeš, da vsi zgorimo?« vpraša Erin, nato pogleda bela vrata in nadaljuje: »Leteti pa tudi znam samo jaz.«
Tim in Tanja se prepirata, ali je bolje zgoreti ali utoniti, ko se spomnim: »Pod zemljo lahko vsi hodimo. Saj smo že enkrat.« Tanja in Tim se obrneta k meni in skomigneta z rameni. »Erin bo imela težave,« pripomni Tanja. »Vendar bom zdržala,« doda Erin. Pokimam in vprašam: »Ste za?« Nato stopim k rjavim vratom.
Ostali pokimajo in Tim se spodbudno nasmehne: »No, pa odidimo iz tega pekla.« Potem odprem vrata in stopim na stopnišče, ki vodi daleč, daleč dol.

Erin
Rov pod zemljo je tih, mrzel in strašljiv. Sliši se samo naše globoko dihanje. Hodimo naprej in glava me neznosno boli.
»Vidim luč!« zavpije Ben. Sama pri sebi se veselim: »Končno.« Ostali se pogovarjajo, kaj bomo naredili, ko pridemo ven, in da bomo še naprej prijatelji, ko se rešimo. Sama sem raje tiho in se v svoji glavi ubadam z vprašanji in glavobolom. Pa vseeno vprašam: »Kdo sploh smo mi?« Pogovor zamre in vsi razmišljamo o tem vprašanju, ki nas zasleduje že od prihoda na otok. »Ne vem… neka nova vrsta?« si misli Tim. Tanja pokima in reče: »Ay-ayanda je rekla, da preživljamo drugačno puberteto kot ostali.« Tim zmaje z glavo: »Kdo pa še verjame Ay-ayandi?«
Še bi lahko razpravljali o tem, vendar smo že čisto blizu izhoda. Ben prvi stopi ven, za njim jaz, nato pa še Tanja in Tim. Svetloba nas skoraj zaslepi. Še preden stopim iz rova, začutim, da smo zunaj in ne v hiši. Globoko vdihnem zrak in se razgledam. Smo nekje na jasi blizu morja, ki ga slišim valovati.
»Mrači se,« izjavi Tanja. Pogledam v nebo, kjer se počasi že kažejo zvezde. »Koliko časa smo sploh bili tu notri?« vpraša Tim. Skomignemo z rameni. »Vsaj en dan,« rečem.
»Naprej moramo,« predlaga Ben. Vsi se strinjamo, zato se odpravimo kar tja, od koder prihaja zvok morja. Tam bomo najlažje ušli.
»Končno voda!« zavpije Tanja in hoče skočiti v vodo. Tim jo zadrži in se ozre okrog sebe: »Čakaj. Nekaj ni v redu.« Začudeno ga pogledamo, on pa vpraša: »Kje je Ay-ayanda? Mislim, da nam ne bi dovolila kar tako oditi.« Vsi pogledamo naokoli, nakar se zasliši šumenje listja in znani glas: »TUKAJ SEM!«

11. poglavje – Ay-ayanda
Tim
Ko smo jo zagledali, smo od strahu otrpnili. Počasi se nam je približevala, mi pa smo samo stali in gledali.
»Glej, glej, kako jim je uspelo! Nisem pričakovala, da boste prišli tako daleč …« Ay-ayanda vzdihne in nas zlobno pogleda: »Pa vendar …« Dvignila je roke, da bi nas uničila, in takrat sem se prebudil iz transa. Močno sem prijel sekiro, ki je že bila v ognju, ter z vso močjo zamahnil proti Ay-ayandi. Zadel bi jo, če ne bi kar izginila, in sicer brez sledu.
Nato se je pojavila za mano in ponovno naredila neko čudno stvar, da me je vrglo po tleh. Padli so tudi ostali in takrat so se zbudili.

Tanja
Ko smo padli po tleh, sem se končno prebudila. Močno sem prijela palico, da bi napadla Ay-ayando, vendar je znova izginila. Vsi smo se ozirali po obali, da bi jo našli. Nenadoma se je prikazala ob morju in zraven nje še ena in še ena in še ena. Kmalu je bilo okrog nas več kot deset Ay-ayand.
Branili smo se na vse moči, vendar so nas Ay-ayande vseeno spravile v krog. Nismo mogli pobegniti pa tudi utrujeni smo že bili. Nismo vedeli, katera Ay-ayanda je resnična. Če nam je že uspelo napasti katero od Ay-ayand, je bila napačna. Samo zatresla se je in se ponovno pojavila.
Ko smo bili vsi ujeti v tesnem krogu, so se vse Ay-ayande zlobno nasmejale in rekle: »Konec je! Ne morete več pobegniti.« In verjela sem jim. Vsi obupani smo stali tam in čakali na pogubo, ko je Ben stopil korak naprej in izjavil: »Ne, ni še konec.« Nato je svoj nož zapičil v zemljo in tla so se zatresla. Vsi smo popadali po tleh, tudi Ay-ayande. Sunek je bil tako močan, da so vse neresnične Ay-ayande izginile in ostala je samo ena, ki je že vstajala in jezno gledala.

Ben
'Uspelo mi je! Uspelo mi je!' sem razmišljal in vstal. Čeprav sem dvomil, mi je uspelo.
Erin me je potrepljala po hrbtu in vsi so se mi spodbudno nasmehnili. Še kaj bi rekli, vendar je Ay-ayanda že napadala. Uspešno smo se branili. Napadali smo z močmi svojih elementov in z orožjem, ki smo ga dobili.
Večkrat smo padli po tleh, vendar smo vztrajali in kmalu se je na tleh znašla tudi Ay-ayanda. Trudili smo se, vendar ni bila nič ranjena. Pomislili smo in kot da bi mislili enako, smo se prijeli za roke in jo skupno napadli. Ay-ayanda je padla po tleh, zavpila in izginila. Na njenem mestu je ostal le še kupček prahu.
Spogledali smo se in nasmehnili. Tako smo stali še nekaj časa. Gledali smo kupček prahu in drug drugega.
Tako bi lahko ostali za vedno, vendar se je na nebu nekaj zasvetilo in od močne svetlobe smo si morali vsi pokriti oči. Mižali smo, ko smo zaslišali glas: »Odprite oči. Otroci moji!« Glas je bil nežen ter prijazen in odprli smo oči.
Tam je stala oziroma lebdela ženska, ki je nismo še nikoli videli. Bila je nekaj, česar se ne da opisati. Erin je prva spregovorila: »Krila imaš.« Jaz sem dodal: »Vendar kameno telo.« Tedaj je rekla še Tanja: »Škrge imaš.« Oglasil se je tudi Tim: »Vendar ti noge gorijo.« Vsi smo jo gledali in nastala je tišina. »Kdo si?« je vprašala Erin. Ženska se je nasmehnila: »Sem Annay in jaz sem vas naredila.« Začudeno smo jo pogledali. »Ampak, kaj, kako ...?« je jecljal Tim in pogledal kupček prahu. Annay je razumela: »Ay-ayanda je lagala, ni boginja naše vrste. Je enaka nam, le obsedena z zlom.«

12. poglavje – Ona
Pogledala je Tima in on jo je vprašal: »Kaj pa sedaj, kaj smo nare…?« Sredi povedi mu je zmanjkalo besed.
»Poslali ste jo na drug svet. Opazovala sem vas. Že od prihoda na otok sem vedela, da ste nekaj posebnega, in to je res. Še nihče ni naredil česa takega. Vi znate pravilno uporabljati svoje moči.«

Erin
Ko nam je to govorila, sem se počutila veselo. Vesela sem, da nam je uspelo in da sem našla prijatelje. Vendar me je nekaj še vedno zanimalo. Dvignila sem glavo in vprašala Annay: »Kaj pa sedaj? Kaj bo z nami sedaj?« Annay me je pogledala in ko so tudi drugi prikimali, da jih zanima, je odgovorila: »Nič takega. Šli boste domov in tam pomagali ljudem. Svoje moči boste uporabili za dobre namene. Za pomoč drugim.«
Nasmehnili smo se, ker smo bili veseli, da bomo končno odšli domov. »Pa nas bodo sprejeli? Ne bomo za njih pošasti?« je vprašala Tanja. Annay jo je pogledala: »Ne. Ljudje vas bodo veseli. Veseli bodo vaše pomoči in dobrote.« Malo sem dvomila o tem, vendar če to reče Annay, potem bo že držalo. Ko sem bila ob njej, sem ji verjela. »Kdaj pa bomo odšli?« je poln navdušenja vprašal Tim. Vsi smo komaj čakali, da se vrnemo domov.
»Jutri,« je rekla Annay. »Jutri vas bo ladja odpeljala domov.« Strinjali smo se in veselo prikimali. Nato sem se spomnila še enega vprašanja: »Kaj pa mi? Se bomo še kdaj srečali?« Ostali so pokimali, Ben pa je dodal: »Živimo na različnih koncih sveta.« Annay se je nasmehnila: »Lepo, da ste postali prijatelji. Glede tega pa ne skrbite. Med počitnicami boste še vedno prihajali sem. Razvijali boste svoje moči in se družili.« Vsi smo se nasmehnili, Tim pa je zavriskal: »Juhej!«

13. poglavje – To smo mi!
Tanja
Drugi so se pogovarjali, jaz pa sem pogledala Annay in jo vprašala: »Kdo sploh smo mi?« Ves pogovor je zamrl in vsi smo se zazrli v Annay. Ona nas je pogledala in se nasmehnila: »To ste enostavno vi. Ste edinstveni in ste pač vi.« To je vse, kar je rekla.
Potem smo se objeli, jaz pa sem rekla: »Ja. TO SMO MI!«
31. maj 2014
next ful kul
02. junij 2014
Ljudje smo se do enaindvajsetega stoletja naučili živeti v sedanjosti. Nihče ne ve, ali se bo to morebiti spremenilo, a do sedaj lahko načrtujemo stvari kvečjemu dobrih par minut naprej. Četudi imamo urnik zastavljen za dve leti naprej, ne poznamo vseh stvari, ki lahko vplivajo na naš načrt. Za primer so vozni redi avtobusov, vlakov… a nič od tega se ne more izogniti vplivom prometa. Torej, kako daleč v prihodnost lahko posega človeško bitje?

Že v prazgodovini si je moral človek načrtovati porabo hrane, vode, ognja, mogoče orodja. Večino stvari je lahko napovedal. Koliko kosov mesa potrebuje za preživetje družine, je vedel iz izkušenj. V drugem primeru ga je čakalo stradanje. Tega si verjetno ni želel, zato je bil prisiljen vedeti, kako daleč se lahko seli. V srednjem veku je bilo poljedelstvo že precej razvito, zato prebivalce mest ni več tako pestila lakota in začeli so se zanimati za druge stvari. Udarila je tudi kuga in druge bolezni. Vprašanje povprečneža je bilo o njegovem zdravju in dobrobit njegove družine. Nekateri so si predstavljali prihodnost kot nekaj lepega, češ da bo vse v redu, čeprav mogoče ni bilo. Spet drugi so lahko le čakali na svojo smrt in jim kaj dosti optimizma ni ostalo.

Zgodovina je prinesla tudi druge neprijetne dogodke. Obe svetovni vojni sta prinesli preveč žrtev. Več kot si jih je kdo drug želel. Ampak zares žalostno je, da ni šlo za preživetje. Ne, vrhovni voditelji, po možnosti še bratranci, so sprožili nemir zaradi ozemlja in denarja. Kako so ljudje preživeli v opustošenih krajih, jih ni zanimalo. Govoreč o prihodnosti, na to niti mislili niso. Ljudje so se dokazovali na različne načine. Od pesti do orožja. Pračlovek se je boril za hrano in prevlado. Mogoče so bili vmes še kakšni ljubezenski dejavniki.

A ko se premaknemo naprej v prihodnost do svetovne vojne, gre za popolnoma nekaj drugega. Vsi so hoteli postati voditelji sveta in so imeli vsak svoje vizije. A spet največkrat le v svoje dobro. To pomeni, da si prihodnosti ne moremo poenotiti. Vsak bo šel v svoji smeri. Hkrati pa si je ne moremo popolnoma sami krojiti. Vsak dela najboljše za svojo prihodnost. Nekateri ljudje celo prej pomislijo na koga drugega. Ali na skupino drugih ljudi, da se jim zgodi boljše kot njemu samemu. V najslabšem primeru govorimo o osebnih žrtvah, da lahko drugi boljše živi. Nekdo sprejme nase slabše, da ustvari boljše za drugega. In spet si prihodnosti ni krojil sam. Dejavnikov je nešteto. Torej si usode sploh ne krojimo sami. Če se za razlago prejšnje trditve ne opiramo na materialne dokaze, so tukaj še vedno verstva, ki razlagajo zgodovino in prihodnost. Navsezadnje je to tudi ena možnost. Pravzaprav ni točnih dokazov o nastanku zemlje in ni dokazov o uničenju le-te. In glej ga zlomka, spet pristanemo na zlati sredini. Sedanjosti.

Kaj pa vplivi moderne tehnologije? Občudovanja vredni so ljudje, ki se ji uspejo izogniti. Mislili bi, da so to samo starejši ljudje, pa niso. Pametnim napravam se izogibajo tudi nekateri mlajši, a so v očeh moderne družbe videti staromodno. Med drugim pomislim na izum Alexandra Grahama Bella, torej telefon. Kar zmrazi me, da lahko z napravo, ki je bila včasih v obliki opeke, sedaj pogledam vozni red vlakov v Južni Afriki. A to je dejstvo, ki se ga ne da in pretežno niti noče spremeniti. Življenje nam je olajšalo. Sedaj lahko komuniciramo s celim svetom, ne da bi zapustili svoje stanovanje. A kaj ko je prišlo čez mero koristnosti in čez mero uporabnosti. Življenje nam sedaj okupira. Na mestu je vprašanje, če si je Bell mislil, da bomo prihodnji rodovi pripeljali njegov izum do te mere. Verjetno ne. In mi smo zdaj njegova prihodnost. Ampak seveda on ni mogel nadzirati uporabnosti telefona. Kot prej omenjeno, tudi mi nimamo te moči. Naslednja minuta bo kmalu preteklost.

Zdi se mi, da bi rabili, tako kot za zgodovino, tudi za prihodnost časovna obdobja. Konča se pri najnovejši zgodovini, a ne bo mogla trajati za vedno. Predstavo o prihodnosti ima vsak drugačno. Videl sem sliko francoskega slikarja iz osemnajstega stoletja, ki prikazuje dvajseto stoletje. Ne morem mu očitati, a naslikal je ljudi, oblečene še vedno po modi iz dveh stoletij poprej. Roko na srce, tudi jaz ne vem, kaj se bo čez dvesto let pomikalo po modni pisti. A to je bila njegova vizija, ki se (hvala Bogu) ni uresničila. Po mojem mnenju se nima smisla ukvarjati s prihodnostjo tako daleč.

Najmanj stvari se lahko spremeni med tem, ko se odločamo o naslednji kretnji. Živčni signali potujejo s 160 km/h, zato jih le malo stvari lahko prehiti. Poleg tega človek na dan naredi na tisoče odločitev in se nekako nima smisla ukvarjati z vsako posebej. Recimo, da naš planet predstavlja človeka. Geologi bodo vedeli, kaj se dogaja pod površjem. Ampak gledano iz vesoljskega vidika, je dogajanje na Zemlji enako nič. Že na nam najbližjem "kamnu" (Luni) je dosti več zanimivega. Ampak kaj na Luni je toliko bolj privlačnega kot na Zemlji? Pravzaprav nič kaj dosti. Človeka pa le sili naprej v neznano. Kdo prebiva na Luni? Je na Marsu voda? Nekatere žene to. Nekatere pa žal, ali bo ostal še kakšen košček kruha? Ali se bom jutri zbudil?

Vrnjen k stvarnosti se lahko neham ukvarjati s prihodnostjo, saj niti ne morem dobro vedeti, kaj bo jutri za kosilo. Zdi se mi najboljše ostati pri sedanjosti in biti zanjo hvaležen v veri, da nimajo vsi takšne in si boljšo lahko le želijo. Pa čeprav daleč v prihodnosti.
07. junij 2014
next
12. julij 2014
. poglavje

Nastja je tipična štirinajstletna najstnica. Tako kot ostale je bila tudi ona že velikokrat zatreskana, a tokrat je imela občutek, da je ta fant nekaj posebnega. V njegovi bližini se je počutila pomembnejšo. Zaupala mu je čisto vse, on pa jo je malomarno prevaral.

»Le kako si je upal storiti kaj takega!? Vse sem mu povedala, vse sem mu zaupala, on pa kar tako …«

»Umiri se! Saj si te sploh ni zaslužil! Če priznam, smo vsi vedeli, da se bo to enkrat zgodilo …« Nastja jo je le grdo pogledala in ji rekla: »Nika, mislila sem da sva prijateljici! In prijatelji si med seboj zaupajo stvari ne glede na to, kako boleče so!« Nastja nato jezno in v solzah odkoraka stran od Nike.

Zaradi zlomljenega srca je pozabila na šolo in tako ji je uspeh zelo padel, staršem več ni povedala za slabe ocene, oddaljila se je od družbe, z Niko sta se dokončno sprli in Nastja se je za povrh vsega popolnoma zaprla vase.

Učiteljica pokliče Nastjine starše, saj je opazila njeno neskoncentriranost in ker je v skrbeh za njeno počutje. »Se bova že midva zmenila z njo,« je mama odvrnila vsa prestrašena in odložila slušalko.

2. poglavje

»Nastja, ali se je kaj zgodilo? Slišala sem, da si popustila.«

»Nič mami, nič se ni zgodilo …«

»Zakaj pa so se ti ocene poslabšale?«

Ni bilo odgovora. »Ali sta se z Žigom razšla?«

»Mami, ne vmešavaj se v moje zveze, prosim te! Ja, razšla sva se. Zdaj pa prenehaj s tem izpraševanjem in me pusti pri miru!«

»Pa kaj je s tabo!? Zadnje čase si povsem drugačna oseba. Ne vem, kako se sploh naj obnašam do tebe …«

»Ljudje se čez čas spreminjamo, ko nas kdo resnično prizadene.«

»Ja, imaš prav, ampak če bi mi mogoče povedala, kdo in kako te je prizadel, bi ti lahko pomagala.«

»Prav…« Nato ji pove, kaj jo muči.

3. poglavje

Po pogovoru z mamo se stanje v šoli izboljša in za piko na i dobijo novega sošolca Davida. Fant je bil zelo privlačen in vsaka punca se je zagledala vanj, samo Nastja je bila izjema. Odkar se je razšla z Žigom, ni imela nobene simpatije in o tem sploh ni razmišljala. Nekaj časa ga sploh opazila ni. A kljub temu da se ona ni zmenila zanj, se je on hitro zagledal vanjo. Vedno bolj je sanjaril o tem, kako bi bilo, če bi bila skupaj, in ker so prijatelji vedeli, da mu je všeč, so ga spodbujali k temu, da pristopi k njej in jo bolje spozna ter se ji približa. »Hej, jaz sem David.«

»Zdravo,« mu odvrne nekoliko bolj neprijazno. S tem dnevom sta se pričela vedno več pogovarjati in Nastja je sčasoma postajala odprta in vedno bolj ji je bil David všeč. Ugotovila je tudi, da lahko zaupa samo njemu in zato mu je povedala, zakaj se je tako oddaljila od družbe in zakaj je potrebovala toliko časa, da je komu lahko ponovno zaupala.

4. poglavje

David in Nastja sta drug v drugega zaljubila. Čeprav nobeden ni hotel priznati, sta vedela. Resnično sta nekaj čutila drug do drugega. David je vedel, kako jo je bivši fant prizadel in on tega ni hotel storiti. Bolj in bolj se ji je hotel priljubiti in osvojiti njeno srce. To mu je že davno uspelo. Ko mu to prijatelji povedo, jo končno vpraša.

»Ali bi hodila z menoj?« jo David sramežljivo vpraša.

Nastja veselo vzklikne: »Ja! Seveda!« In ga objame.

Nastja je vedela, da je David drugačen kot Žiga in Davida je tudi bolje poznala, zato je bila prepričana, da je prijazen fant in ji ne bo zlomil srca. Nastja je ponovno ugotovila, komu lahko zaupa, in njeno srce je bilo zaceljeno.
19. julij 2014
FUL DOBR
31. julij 2014
cool next
28. avgust 2014
Chrystal se je odpravila na jutranjo ježo. Snežinke so padale na gozdnate vrhove ter se počasi topile – tako kot njihove predhodnice, spremenjene v ledene kristale. Moč sonca se je krepila, priróda je s prvo svežo sapo napovedovala svoj razcvet. Ptice so nalezljivo žvrgolele in iskale užitna zrna na površju zmrznjenih zaplat zemlje. Te so pod težo malce robatega Bliska vztrajno škripale.

Konj se je že na prvem obrónku splašil. V daljavi je namreč odjeknil zamolkel pok. Vranec je zbezljal nekaj sto metrov naprej, v goščavo. Tam je s tako silo in hitrostjo dvignil prednji dve nogi, da je Chrystal odneslo z njegovega hrbta. Polna bolečine je glasno zastokala. Njeno levo stopalo je obstalo zagozdeno pod močno razraščeno korenino grčavega starega hrasta. Nekaj sekund za tem je Blisk že brzo tekel proti neobljudenemu delu gozda. Mnogi Rorfordi niso nikdar stopili tako daleč, saj je goščava veljala za nevarno. Stoletna drevesa krivenčastih vej, vsa prepletena z bršljanom, znanem po strupenih črnih jagodah, so z leti postajala vedno bolj vitka. Divje mlado grmičevje, praprot, raztezajoča svoje velike resaste liste, in pokončne kalužnice so iz njihove pŕsti srkale dragoceno vodo. Starim, nekoč mogočnim drevesom je življenjska moč zato hitro pojenjala.

Chrystal je, ležeča na mahovnatih tleh, obupano klicala Bliska. A ta se ni vrnil. Drgetajoča je skušala vstati, a na poškodovano nogo ni več stopila. Odskakljala je kakih petdeset metrov dalje, do gozdnega potočka. Pomislila je:

“Gotovo vodi do slovitega vodnega zajetja.”

Tja se še nikdar poprej ni odpravila. Podvig je bil naporen. Poškodovana je zanj potrebovala kar dosti časa.

Po dolgotrajni in utrudljivi hoji je prispela v samo osrčje gozda, v največja pljuča kraljestva Theodoros. Presenečena je odkrila, da je pred njo stoječe in iz lesa stesano ogrodje pravzaprav ogromen sod, postavljen v precejšno kotanjo. Opremljen je bil z več pomagali. Na spodnjem robu je bila pritrjena lesena pipa, skozi katero je zlagoma curljala voda, z vrha pa je štrlel na pol ukrivljen žebelj, za katerega je bila zataknjena zajemalka. Poleg je bila pribita rogovila. Služila je kot obešálo; za culo ali klobuk popotnika. Izvir je tik ob globokem breznu zaznamoval obrobje gozda družine Windrop.

Voda je bila kristalno čista. Živo nasprotje tiste v mestu, motne in strupene. Chrystal je postala zaradi nerodnega poskakovanja žejna kot izgubljeni sredi puščave. Vsaj desetkrat je zajela bistro tekočino in neutrudno pila.

Zmotilo jo je šelestenje, ki se je vedno glasneje približevalo. V naglici je izpustila zajemalko ter privzdignila mokro in blatno tuniko. Nato je počenila za bližnjo bukev. Hip za tem je zagledala bližajočega se postavneža svetlejših kostanjevih las. Oblečen je bil kot plemič. To predstávo pa je skazilo odkritje, da do vodnega bisera ni prijezdil.

Dekle je nezbrano stopilo na trhlo vejo. Ta je pod težo njene noge izdajalsko počila. Prišlek je, misleč, da se za drevesom morda skriva napadalna žival, pripravil puščico ter napel tetivo loka. Ves začuden je obstal, ko je zagledal blatno in prestrašeno Chrystal, sedečo na gozdnih tleh.

“Dobro jutro, gospodična, vam lahko pomagam?” jo je vljudno vprašal.

Zvedavo je pogledala navzgor in si oddahnila. “Padla sem s konja … Mi lahko pomagate?” je skoraj šepnila.

Sključena v dve gubi je bila videti prav klavrno, skoraj neprepoznavno. Le negovani bakreni prameni las so pričali v njen prid, da ni grešna tatica na begu. Dolgi in razkošni kodri so ji nagajivo padali prek rahlo zardelih lic. V rókah je držala volnen damski klobuk rjave barve. Nemirno ga je mečkala med drobnimi prsti in prisluhnila odgovoru.

Mladenič je ustrežljivo prikimal: “Seveda, kar vstanite.”

“Ne morem,” je slabotno odkimala in pokazala na otečeni gleženj: “Noga me zelo boli.”

To je zadoščalo, da se je dekletu popoln tujec nagnil in jo spretno dvignil v toplo naročje. “Kmalu boste na varnem,” ji je zatrdil in jo urno odnesel v majhno kočo, skrito pod vrhom hriba, tik ob breznu. Tja je vodila le kozja stezica, dodobra preraščena z mahovjem.
29. december 2014
nex cooll
07. februar 2015
konec je zaklepam dokončno
28. marec 2016
Ne pa tk je blo fajn
20. april 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg