Forum
Hojla!
Svoje zgodbe sem objavljala na različnih portalih in celo v eni reviji. Odzivi so bili odlični. Upam, da bodo tudi tukaj takšni. Vesela bom pohval ali pa graj. Iz napak se učimo

Napovednik:
Summer je 16 letno dekle. Živi v tolpi kradljivih bitij. Nefilov. Na kradljivskem pohodu sreča svojo sorodno dušo. Najprej je ne želi sprejeti, a na koncu se ukloni njuni usodi. Ker je vodja te tolpe njen oče, ji ne pusti, da bi odšla z njim. Prestati morata različne težave, ki ju lahko ločijo za vedno. Ali jima bo uspelo preživeti? Bosta ostala skupaj ali bosta šla vsak svojo pot? Kaj bo storila Summer, da bo lahko živela navadno življenje?

Nextam?
11. oktober 2015
next
zanimiv
11. oktober 2015
next
11. oktober 2015
Duši me.
Naglo odprem oči. Stark me stresa, da bi me predramil. Njegove svetle lase osvetljuje mesečine in njegove svetlo sive oči se zaradi mesečine zdijo bele. Usedem se pokonci ter se pomanem oči. Razgledam se po stanovanju. Moje stanovanje je zelo revno. Se ne bi čudila, če pa vse kar ukrademo damo mojemu očetu Green Eye.
Z roko sežem skozi svoje čokoladno rjave lase. Pogledam Starka, ki nestrpno čaka, da se predramim.
"Kaj je?"zaspano vprašam. Roke sklenem v naročje.
"Green Eye zahteva tvojo prisotnost na sestanku. Pohiti,"reče ter zapusti moje stanovanje. Kako je prišel čez zapah?! Odidem do vrat ter zapahnem vrata. Naalonim se nanje ter razmislim, kakšne imam možnosti. Iz omare vzamem kar imam. To je ena črna majica s kratkimi rokavi, sive kavbojke ter oguljene nogavice. Vzamem še moje ponošene teniske.
Grem v kopalnico, ki jo sestavlja samo stranišče ter tuš kabina in ogledalo. Umijem si zobe, počešem z glavničkom, ki mu manjka kar precej zob ter se oblečem. Pogledam se v ogledalo.
Pogled mi vrača povprečno dekle. Ima čokoladno barvo las ter zelene oči. Ima bledo polt ter vitko postavo. Hitro si še obujem oguljene teniske ter odidem iz stanovanja proti dvorani. Dvorani kjer prebiva moj oče. Če prav je moj oče me vedno obidejo mravljinci. Z mano ni nič drugačen kot z ostalimi nefili
Nefili so pol ljudje pol angeli. Ljudje ne vedo za naš obstoj. Hecno, mi vemo za njihovega. Pustimo šalo na strani. Vsak nefil ima svojo moč. Nekateri imajo moč vdora v misli, tako kot moj oče. Tako ima moč nad nami. Jaz imam moč zaustavitev časa. Priročno če pa si tat. Nefili se med velikimi razdaljami pogovarjamo preko telepatije. Stvari premikamo, če niso v bližini ljudi, s telekinezo. Takšno življenje živim.
Ko pridem do velikih lesenih vrat se ustavim za trenutek. Nato pa potrkam.
"Summer, kar naprej,"zaslišim očetov glas. Močno vdihnem ter stopim v prostor.

Nextam?
12. oktober 2015
Next, zanimivo
12. oktober 2015
Next!!!!!
12. oktober 2015
Prostor je razkošno okrašen. Stebri so poslikani s prav srhljivim odtenkom rdeče. Tla so iz marmorja. Na koncu sobane je divan, na katerem leži moj oče. Ima črne lase in zelene oči. Ko ga opazim, ponižno sklonim glavo.
Pristopi k meni, zaslišim očetov glas. Počasi korakam proti njemu s še vedno sklonjeno glavo. Dva metra pred divanom obrnem glavo na desno in nato na levo. V kotih so kotički, kjer se med seboj pogovarjajo njegove ljubice. Moja mama je bila ena od njih. Vlačuga.
Nato pogledam proti očetu. Opazujem ga. Njegove oči se iskrijo od veselja. Le zakaj?
"Želite Green Eye?"vprašam s ponižnim glasom. Najraje bi se porezala.
"Summer, dolgo se nisva videla,"začne. Pa jade. Prejšni teden sva se srečala, ko si mi dal nalogo, mu zabrusim v svoji glavi. Moj obraz je brezizrazen a bojujem se z jezo. Najraje bi muvzdrobila tisto njegovo bučo.
"Zate imam nalogo,"reče.
"Kakšno pa, gospod?"vprašam zvito.
"Najzahtevnejša je. Nikoli ne boš dobile takšne. Oropala boš tega fanta," reče ter mi s telekinezo pošlje fotografijo v roke. Pogledam jo. Ima črno barvo las, zlate oči ter olivno polt. Latino videz. Njegove obrazbe so poudarjene. Ima popolen obraz. Resno.
Fotografijo si spravim v zadnji žep v kavbojkah. Pokimam. "Kako naj izvedem nalogo?"vprašam.
Nasmehne se. "Pridno dekle. Ta teden bo v tem mestu na predavanjih. Predavanjih iz zgodovine. Pretvarjala se boš, kot študentka. Vzela mu boš elektroniške napravice. Jasno?"vpraša. Vestno pokimam.
"Da, gospod."zinem.
"Krasno pojdi zdaj še v kakšno trgovino po nova oblačila, da ne boš zgledala kot klošar,"pripomni. Ti si klošar, kričim v svoji glavi
"Da gospod."rečem. Pohiti. Predavanja se bodo kmalu začela,"reče. Pokimam ter odkorakam iz prostora. Hitro hodim po hodniku. Ko zapustim naše skrivališče se be uzrem nazaj. Poiščem najbližjo trgovino z oblačili. Izberem si belo bluzo, nove črne kavbojke ter uhane v obliki spiral. Globoko vdihnem ter se skoncentriram. Čas se ustavi dobesedno. Popiham iz trgovine. Ko sem 10 metrov oddaljena od nje poženem čas naprej. Odidem v lokal, kjer se na stranišču preoblečem. Lase si spletem v kito. Zavzdihnem odidem ven iz lokala ter odidem do univerze, kjer ima predavanja.
12. oktober 2015
Nextam?
12. oktober 2015
Neeeext
12. oktober 2015
Next. Tvoje prejšne zgodbe iz drugih portalov sem že brala. Ful dober pišeš. Resno. Po pravici si meni po svoje vzornica. Tako dober opisuješ dogodke da te kar kap od presenečenja. Komaj čakam nadaljevanje
12. oktober 2015
Ooo, hvala DarkVampire. Veliko mi to pomeni
12. oktober 2015
next
12. oktober 2015
Stopim skozi vrata univerze. Razgledam se po čakalnici. Zagledam žensko za recepcijskim pultom. Je srednjih let. Ima svetle oči in sive oči. Ima bledo kožo. Njena koža je rahlo nagubana.
Stopim pred njo. Ko me zagleda se mi toplo nasmehne.
"Pozdravljeni. Tukaj imam predavanje. Sem..."premišljujem ter pogledam na priponke z imeni. "Emy Ozawa,"povem. Receptorka pokima ter poišče ime. Ko ga najde mi ga da ter poleg seznam s predavanji.
"Preveri list in se odloči za različna predavanja. Prva predavanja se začnejo čez eno uro. Lahko se ustaviš v naši kavarni ali pa knjižnici,"mi nazorno razloži. Pokimam ter se ji zahvalim. Odidem v knjižnjico. V knjižnicah sem rada od nekdaj. Nikoli nisem hodila v šolo, a sem se v knjižnjicah iz knjig veliko naučila.
Stopim v knjižnjico. Zagledam fanta. Fanta iz fotografije. Prebira knjigo. Otrpnem. Kaj naj storim? Nič, si mislim. Poiščem knjigo, o antičnih grkih, ter se usedem za isto mizo. Odprem na naključni strani ter pričnem brati. Antika me je od nekdaj zanimala. A nisem mogla brati. Misli so mi ves čas uhajale k fantu. Enkrat sem ga ošvrknila s pogledom. Knjigo je preberal ter si delal zapiske.
Ko se komaj zberem slišim melodičen glas. "Zdravo," me ogovori fant. Dvignem pogled k njemu. Vse telo mi kriči od sreče. Pa kaj mi je?
"Hej,"rečem. Opazujem njegov obraz.
"Jaz sem Uriel. Ti pa si..."zategne.
"Emy Ozawa," iztelim. Pokima. "Za katero predavanje si se odločil?"se pozanimam. Ta podatek mi bo prišel prav.
"Antika,"razloži. Super.
"Ooo, tudi jaz grem na to predavanje,"vesela rečem. Ja tja grem, da te okradem.
"Super. Greva?"se pozanima. Začudeno ga pogledam.
"Je že toliko ura?"se pozanimam. Odkima.
"Ne samo rad bi si pretegnil noge. Greš z mano v kavarno?"upajoče vpraša.
"Žal ne. Am...fanta čakam,"se zlažem. Otožno spusti pogled. Pokima.
"No, se vidiva kasneje,"naposled zine.
"Se vidiva,"priterdim. Odide iz knjižnjice. Preden je šel skozi vrata pe je pogledal čez ramo. Njegove oči so žarele.
Slabo sem se počutila, ker sem ga na nek način prizadela. Zanimal se je zame, jaz pa sem mu dala košarico. Zavzdihnem, ter telepatsko sporočim, da je tarča najdena in da bo plen zagotovo že danes moj. Ko končam poročilo odidem v predavalnico ter počakam na predavanje.
12. oktober 2015
Nextam?
12. oktober 2015
Neeeeext, super
Ful dobro, ker res vse podrobno opises
12. oktober 2015
u193093
u193093
nnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxtttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaajjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjj
12. oktober 2015
next wow ful dobr ušeč mi je ko si dala nefilom neke spretnosti.
12. oktober 2015
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
12. oktober 2015
Me veseli da ti je všeč little dark
12. oktober 2015
Sedim na stolu ter čakam da se začne predavanje. Razmišljam kako bom izpeljala. Sedim čisto blizu vrat, da bom lahko pobegnila. Zazvdihnem. Igram se s telekinezo. Stvari premikam po zraku ter se zabavam. Kar naenkrat slišim korake. Stvari hitro postavim na svoje mesto. Dobro da imam odličen spomin in se spomnim točnega položaja stvari.
Roke sklenem na mizi. Opazujem sklenjene roke, ko slišim, da se vrata odpro. Pogledam c smer, kjer so vrata. Zagledam Uriela, ki kot okopan stoji pri vhodu v predavalnico. Nasmehnem se mu.
"Zgledaš, kot da bi videl duha," se pošalim. Basmehne se mi ter se usede poleg mene.
"Ah, samo navadno dekle," reče ter igrivo zamahne z roko. Obnašava se kot stara znanca. Zopet začutim elektriko med nama.
Kar vam bom zdele povedala se vam bo zagotovo zdelo malo verjetno. V tistem trenutku so se študenti kar usuli v predavalnico. Usedli so se na svoja mesta. Obračali so se okoli ter iskali nekoga za klepet.
Predavateljica je stopila pred kateder. Uriel se je obrnil naprej. Dal mi je jasen znak, da se bova kasneje pogovarjala. Nasmehnem se ter prisluhnem predevateličini besedi.
"Pozdravljeni vsi. Sem Angela Smith in danes imam predavanje o antičnih časih. Veseli me, da se je toliko študentov udeležilo mojega predavanja, ..." razlaga in blebeta. Nisem je več poslušala. Zajela sem sapo ter se osredotočila na misli vseh. Izdihnem. Ko odprem oči je čas ustavljen. Pohiteti moram, drugače me bo začela bolj polagoma boleti glava nato pa zvoniti kot zmešana.
Začutim nek um, ki se moji moči upira. To ni mogoče. Ne zmenim se ter pogledam v torbo Uriela. To! Tablični računalnik in iphone najnovejši model. Zbašem ju v svojo torbo. Zdirjam proti vratom, ko se kar naenkrat Uriel zgani. Drek. Stečem skozi vrata, čas pa pustim teči. Molim, da bodo moje oguljene teniske zdržale. Tečem in tečem skozi hodnik. Za sabo slišim korake. Nekdo teče za mano.
'Ustavi se,' slišim Urielov glas v moji glavi. Kaj?! Nefil je. Ne poslušam ga ter tečem dalje. Besen Uriel hiti za mano.
'Ustavi se', zakriči. Zdrznem se a še vedno tečem.
'Ne!' mu zakričim telepatsko. Ustavi se ter me debelo pogleda. Ja, tudi jaz sem nefil. Kar naenkrat se telerportira pred mano. Ujame me ter me spravi v prazno predavalnico.
12. oktober 2015
Nextam?
12. oktober 2015
next kok fajn napisan
12. oktober 2015
next
12. oktober 2015
Next, nujno
12. oktober 2015
u193093
u193093
nnnnnnnneeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxttttttttttttt
omg
12. oktober 2015
Nujno neeeext....ta zgodba je boljša od vseh ostalih...dej tukaj objavi še kakšno svojo zgodbo...plisss!!!
12. oktober 2015
Objavila bom še kašno drugo svojo zgodbo, če se ostali strinjate s tem. Se strinjate, da objavim še kašno drugačno zgodbo?
12. oktober 2015
Ojojjjj!!! Nextttt nujn!!
12. oktober 2015
V učilnico me dobesedno vrže potleh. Moje torbe se oklepam z vso močjo. Ne bo mi je vzel. Nekaj časa stoji pri zaprtih vratih, nato pa počasi stopi k meni. Gleda me s tako blagim obrazom. Premaknem roko. Auuuu, roka me zaboli. Moj obraz se spači od bolečine.
Opazi moje muke. "Te kaj boli?"me vpraša.
"Ja, saj je v redu. Uživam v bolečini,"sproščeno povem. Kje je doktor?! Ne smem v bolnišnico.
Pomisli. Pokima .
"Počepne k meni. Moj obraz prime v obe roki. Z očmi preiskuje moj obraz. Drek, zasliševanje.
"Ti si,"reče z glasom, kot da je nekaj našel.
"Am, kaj?"začudena vprašam. Nasmehne se mi.
"Ti si moja sorodna duša. Moja sorodna duša je tatica,"reče. Zadnje reče malo bolj grenko.
"Čakaj malo. To je samo pravljica za lahko noč. Sorodne duše ne obstajajo,"rečem.
"Obstajajo. Moj oče in mati sta. Čeprav so možnosti, da najdem sorodno dušo ena proti miljon, sem te našel, brez da bi mislil na to,"blebeta.
"Ne verjamem ti!"rečem. Izvijem se mu ter stečem proti odprtemu oknu. V prvem nadstropju smo. Sem skočila že iz višjih predelov. Eno nogo dam ven, da mi binglja. Ko želim še drugo me Uriel zgrabi za roko, ter me potegne noter. Okno zapahne ter se obrne k meni.
"Ne bom ti dovolil, da greš," reče jezno.
"Moraš me spuatiti, drugače bom v hudih težavah,"rečem. Premaknem poškodovano roko. Zaboli me. Pogledam jo. Rdeča je in čisto zatečena. Uriel jo tudi pogleda. Ko jo vidi prebledi.
"To sem ti jaz naredil?"zaprepadeno vpraša. Pokimam. "Pridi. Peljal te bom na urgenco,"reče.
"Ne samo ne na urgenco!"pohitim.
"Zakaj pa ne?"vpraša. Zato, ker nimam zdravstvene dadoteke in nimam denarja, si mislim.
"Ker se bojim zdravnikov,"rečem sramežljivo, kot da je res.
13. oktober 2015
Super! Neeext!
Ja, objavi se kaksno svojo zgodbo.
13. oktober 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg