Forum
Hodila sem v 6. razred osnovne šole Litija. Moj vsakdanji trepet je bilo ustno spraševanje. Vsak dan sem se morala učiti, učiti in učiti iz minute v minuto in iz ure v uro. Spraševala sem se zakaj. Zakaj se moram vse do podrobnosti natančno naučiti na pamet. Mislila sem si, da je te snovi res malo že preveč. Poleg tega smo skoraj vsak dan imeli še gasilske vaje, ki so se mi zdele boljše kot šola. Nekoč si res želim postati prostovoljna gasilka. Tistega časa smo se ravno pripravljali na gasilsko tekmovanje v kvizu. Seveda, če do dobra premislimo sem se morala učiti še tu.

NEXT JA/NE ?
19. oktober 2015
neext
19. oktober 2015
ja
19. oktober 2015
. Mentorica Sandra nam je vedno govorila, da nam kaj takega v življenju prav pride.
Seveda se na vsaki šoli najde tudi kakšen nasilnež, in ta ima tudi prijatelje, ki kasneje postanejo enaki. Tako je bilo tudi na naši. Nekega dne se je eden spravil prav na naju s prijateljico Žano, ki je od naju zahteval neko denarno vsoto. Prvič sva mu jo dale, a to se je potem samo še stopnjevalo. Takrat sva se zavedali, da tako nekateri trpijo že nekaj časa. Vsem so grozili, da če za to izvedo starejši, da jih bodo pretepli. Zato sva sklenili, da temu naredimo konec. Zelo težko je bilo izvedeti kdo vse so še žrtve teh nasilnežev. Seveda to vse za nas ni bilo lahko, a kot pravi pregovor »za vse obstaja rešitev samo za smrt ne«. Končno smo se skupnimi močmi le domislili ideje kako to razrešiti. Odločili smo se da to naredimo šele po nekaj dneh, da vidimo kaj vse še lahko o njih razkrijemo in ugotovimo njihove šibke točke.
19. oktober 2015
neeeextt
19. oktober 2015
next!!!
19. oktober 2015
ok
24. oktober 2015
V tistem trenutku sem se spomnila, da imamo naslednji dan gasilsko tekmovanje in bi morali danes vaditi praktično cel dan. Takrat pa ravno nisem bila v dobrem stanju saj sem bila bolna. Ko sem to omenila mentorici je brez skrbi povedala, da lahko na vaje pridem, če se le dobro počutim tudi če bi okužila še ostale. Na srečo sem bila kasneje boljša in sem na vaje prišla. Vadili smo vsaj 3 ure, kar nas je zelo utrudilo, a vse bi storili vse samo da bi bili dobri na tekmovanju.
24. oktober 2015
neeeextt!!
27. oktober 2015
next
27. oktober 2015
vam bom zdele poslala celotno zgodbo!
25. januar 2016
1.UVODNO POGLAVJE
Sem Zala. Stara sem 12 let. Imam mami Ireno, očija Branka in 3 brate Sama, Martina in Marka.Pred kratkim sem dobila tudi hrčka Smrčka. Predstavila vam bom življenjsko izkušnjo, ki se lahko vsakemu na vsakem potovanju kaj takšnega zgodi.
Hodila sem v 6. razred osnovne šole. Moj vsakdanji trepet je bilo ustno spraševanje. Vsak dan sem se morala učiti, učiti in učiti iz minute v minuto in iz ure v uro. Spraševala sem se zakaj. Zakaj se moram vse do podrobnosti natančno naučiti na pamet. Mislila sem si, da je te snovi res že malo preveč.
Poleg tega smo skoraj vsak dan imeli še gasilske vaje, ki so se mi zdele boljše kot šola. Nekoč si res želim postati prostovoljna gasilka. Tistega časa smo se ravno pripravljali na gasilsko tekmovanje v kvizu. Seveda, če do dobra premislimo sem se morala učiti še tu. Mentorica Sanja nam je vedno govorila, da nam kaj takega v življenju prav pride.
SLIKA
2.NASILNEŽI NA ŠOLI
Seveda se na vsaki šoli najde tudi kakšen nasilnež, in ta ima tudi prijatelje, ki kasneje postanejo enaki. Tako je bilo tudi na naši. Nekega dne se je eden spravil prav na naju s prijateljico Žano, ki je od naju zahteval neko denarno vsoto. Prvič sva mu jo dale, a to se je potem samo še stopnjevalo. Takrat sva se zavedali, da tako nekateri trpijo že nekaj časa. Vsem so grozili, da če za to izvedo starejši, da jih bodo pretepli. Zato sva sklenili, da temu naredimo konec. Zelo težko je bilo izvedeti kdo vse so še žrtve teh nasilnežev. Seveda to vse za nas ni bilo lahko, a kot pravi pregovor »za vse obstaja rešitev samo za smrt ne«. Končno smo se skupnimi močmi le domislili ideje kako to razrešiti. Odločili smo se da to naredimo šele po nekaj dneh, da vidimo kaj vse še lahko o njih razkrijemo in ugotovimo njihove šibke točke.
SLIKA
3.GASILSKO TEKMOVANJE
V tistem trenutku sem se spomnila, da imamo naslednji dan gasilsko tekmovanje in bi morali danes vaditi praktično cel dan. Takrat pa ravno nisem bila v dobrem stanju saj sem bila bolna. Ko sem to omenila mentorici je brez skrbi povedala, da lahko na vaje pridem, če se le dobro počutim in, da ne bi okužila še ostale. Na srečo sem bila kasneje boljša in sem na vaje le prišla. Vadili smo vsaj 3 ure, kar nas je zelo utrudilo, a vse bi storili vse samo da bi bili dobri na tekmovanju. Tistega dne ni bil ravno moj srečen dan, saj sem se na poti domov iz vaj še prevrnila s kolesom. Bilo je kar hudo, saj sem morala k zdravniku šivati rano. Lahko bi rekli » sreča v nesreči«, ker nismo imeli naslednji dan tekmovanje v orientaciji ampak v kvizu. Zaspala sem le lahko, čeprav zelo pozno.
SLIKA
No, ampak kljub temu sem se veselila tekmovanja. Končno je napočil dogodek, ki se je odvijal Moravčah pri Gabrovki (občinsko tekmovanje). Bilo je kar nekaj ekip in vse so bile zelo dobre. Takrat smo bili (jaz in druga dva Lan in Sara-bili smo skupaj v ekipi),še pionirji, se pravi smo bili v najmlajši kategoriji. Končno je kviz napočil in vsi smo imeli tremo, jaz pa sem bila še zaspana. Testi za nas niso bili tako težki, kot smo sprva mislili, da bodo. Vsi smo bili na trnih šele potem, ko so razglasili rezultate. Najprej so seveda razglasili za pionirje, brali so od zadnjega mesta do prvega (v tej kategoriji je bilo 13 ekip). Čakali smo in čakali, dokler niso prišli do 5 mesta, do tam nismo bili uvrščeni. V tistem trenutku je bilo že zelo napeto. Potem pa je bilo že 3. mesto in takrat so izgovorili besedno zvezo PGD Breg pri Litiji. To smo bili seveda mi. Bili smo zelo veseli, saj je bil to za Breg največji dosežek v kvizu. Seveda smo se zato uvrstili na regijsko tekmovanje ki naj bi potekalo 14 dni po občinskem, ta naj bi potekal v Komendi. Seveda brez kosila po napornem tekmovanju ne gre! Odpravili smo se še na ''slastno'' pico. Tam smo se zabavali še pozno v popoldne, zato so se starši že malo spraševali kod se potikamo. Pa smo le prišli domov kjer smo vsem povedali o našem dosežku in vsi so bili zelo navdušeni. Naslednji dan je bila na srečo nedelja katero sem začela s tem, da sem se že navsezgodaj odpravila k sv. maši, ki se je še dolgo zavlekla. Za ta dan z družino nismo imeli v načrtu kakšnih potepanj, sem se pa morala zaradi tega učiti matematiko, ker naj bi jo naslednji dan učiteljica spraševala. Če že nismo mi kam šli pa so drugi prišli na obisk k nam. Prišel je moj stric s svojo ženo in otroci, s katerimi se zelo dobro razumemo. Igrali in rajali smo še dolgo, zato se snovi iz matematike nisem dodobra naučila.
4.OCENA IZ MATEMATIKE
Učila sem se jo samo še zjutraj v varstvu vozačev in se naučila za dobro 3. To mi ni bilo ravno podobno saj mi je matematika drugače šla dobro iz rok, saj sem v matematiki dobila že razna priznanja. Med njimi tudi: kenguru, logika in šla sem tudi že dvakrat na državno tekmovanje iz hitrega in zanesljivega računanja. Seveda sem imela tudi pri drugih predmetih dobre ocene (v smislu kar v redu, ne pa kot dobre 3), saj sem imela končni učni uspeh odličen. Imela sem kar slab dan saj je bilo v šoli še, meni slabo kosilo. Zaradi vsega tega sem kasneje še zamudila kombi. V šoli sem imela kar nekaj interesnih dejavnosti, ki sem jih morala kljub vsemu temu obiskovati, saj so me veselili.
SLIKA
5. DELANJE PREDSTAVITVE NEW YORKA
Naslednji dan sem izvedela, da moram čez 14 dni (2 tedna) narediti predstavitev New Yorka pri uri geografije. Ravno 2 dni po gasilskem tekmovanju, zato sem morala začeti že ta dan, saj sem imela skoraj vse dni zapolnjene z raznimi dejavnostmi. Moram priznati, da delo res ni bilo lahko. Ta dan sem imela še gasilske vaje, ki se danes niso zavlekle, sem pa vsaj dobila zlato gasilsko značko iz teorije.
Dnevi so počasi minevali in jaz sem morala dokončati svojo nalogo. Pred mano je nalogo (vsak je imel drugo mesto) predstavilo že kar nekaj sošolk in sošolcev, vse so se mi zdele zanimive, a jaz sem hotela nekaj več. Nekaj, nad čim bi učiteljica osupnila. Seveda sem zato morala kar nekaj besedila obogatiti in ga spremeniti . Takoj sem se lotila dela, saj sem ga morala že čez 3 dni predstaviti. Jutri pa smo imeli gasilsko tekmovanje. Na to sem čisto pozabila in bila v veliki zmedi. Hitro sem naredila predstavitev do konca in odšla na gasilske vaje.
SLIKA
5. REGIJSKO GASILSKO TEKMOVANJE
Celo noč nisem morala spati, saj sem bila na trnih za današnji dan. Že zgodaj zjutraj sem se odpravila od doma, ker smo vadili še pred tekmovanjem. Okoli osmih pa smo se odpeljali proti Komendi. še nikoli nisem bila v tem kraju, a se mi je zdel zelo zanimiv. Imeli so velik gasilski dom, ki je skoraj v središču mesta. Moram reči da nam je šlo kar dobro od rok, a kot vedno so bili tudi drugi izvrstni. Kviz je šel kar hitro okoli in čas je že bil za rezultate. Nismo bili zadnji, ne pred zadnji, bili pa smo pred pred zadnji. Za nas je bil to še vedno odličen dosežek, saj tako ali tako ni pomembna uvrstitev ampak sodelovanje in znanje. Spet smo odšli na pico in ko smo prišli domov smo starše nahecali, da smo bili 3. potem pa smo dodali še od vzadaj. A so dejali enako kot mi. Ta stvar pa je imela tudi dobro plat, in sicer ni bilo več tako pogostih vaj.
SLIKA

6. PREDSTAVITEV NEW YORKA
Končno je napočil dan, ko sem morala predstaviti New York. Kar dobro mi je šlo in tudi drugi so bili navdušeni. Imela sem veliko tremo, zato sem celo predstavitev za hrbtom stiskala košček pene. Tega na srečo niso drugi opazili. Skoraj vsi so me ocenili s 10 točkami od desetih, samo eden pa s 9, ker je samo on opazil tisto s peno, a tega ni povedal. Tako sem si zelo oddahnila. Dobila sem odlično oceno 5.
Ko so vsi predstavili svoj kraj je učiteljica povedala kdo je svojo predstavitev najbolje naredil in predstavil. Bila sem jaz in učiteljica je za najboljše delo obljubila nagrado. O nagradi je malce razmislila in mi jo naslednji dan sporočila. Imela sem nagradni izlet v New York, kamor sem lahko povabila še dve prijateljici in učiteljico. Ko sem to izvedela nisem vedela kaj naj naredim. Ali naj od veselja skočim, zavpijem ali kaj drugega. Bila sem tako vesela, da sem kar tekla po razredu. Vse to naj bim financirala šola. Odšli smo že čez en teden, tam smo bili 14 dni in še dneve potovanja. Seveda smo tako zamudili precejšen del snovi pri pouku, kar pa ni bilo dobro. Tudi starši so bili veseli, a za 14 dni nas bodo pa že kar malo pogrešali, kot mi njih.
SLIKA
7. POTOVANJE V NEW YORK
Ta čas pa so dnevi zelo počasi tekli. Morala sem seveda izbrati še dve prijateljici, ki gresta z mano. Odločila sem se da s seboj vzamem svojo najboljšo prijateljico Žano in še eno drugo dekle, kar pa ni bilo lahko, saj bi tako razočarala ostala 4 dekleta. S seboj sem vzela še Karin, druga dekleta pa sploh niso bile razočarane, saj so bile za 14 dni rešene spraševanja geografije. Pripraviti sem morala tudi prtljago, ki je ni smelo biti veliko, saj je na letalo dovoljeno prinesti določeno težo. Tako zelo sem se veselila, da sem si celo kupila 7 čokoladic- twix in vsak dan pojedla en zavoj, kot pri adventnem koledarju. Takrat smo bili v mesecu marcu, v katerem imam rojstni dan- 12 let. Imela sem ga ravno 5 dni po tem ko iz potovanja pridemo nazaj.
S seboj sem vzela tudi kopalke, saj se bomo en dan kopali. Vzela sem tudi 2 manjša nahrbtnika za kakšne izlete, tri pare čevljev, sedem majic, pulover, pet hlač,… Pa seveda tudi kar dobro zalogo sladkarij.
Med pripravljanjem, so dnevi počasi minevali in bili smo vse bližje odhodu. Minil je petek, minila je sobota, in počasi je minevala nedelja. Zjutraj sem se odpravila k sv. maši v domačem kraju, popoldne smo imeli obiske, ki so pri nas bili kar veliko časa, zvečer pa sem se okopala ter se navsezgodaj odpravila spati, saj bomo jutri približno 1 dan potovali z letalom.
Končno je napočil dan D in odpravili smo se na letališče, tam sem se s težkim srcem poslovila od staršev in bratov. Imeli smo dolgo pot in bilo me je zelo strah, ker sem prvič letela z letalom. Ker je bila pot zelo dolga sem se odločila, da bom med njo brala knjigo.
SLIKA
Oh, kako sem si oddahnila, ko smo prišli v New York. Nastanjeni smo bili v hotelu, v katerem smo bile punce skupaj, učiteljica pa v svoji sobi. Ker smo prišli tja okoli večera, smo se kmalu odpravili na večerjo. Moram reči, da je bila hrana res izvrstna. Učiteljica je dejala, da moramo kmalu spat, a me smo še nekaj časa gledale TV in jedle čokolado.
Naslednji dan smo se odpravile ogledati Kip svobode, ki je videti od blizu kot nebotičnik. Naučile smo se marsikaj o njem, česar prej nismo vedele. Pred nami je bilo še 13 dni in nisem vedela kaj si lahko sploh še ogledamo, a učiteljica je imela tudi še rezervne načrte.
SLIKA
Drugi dan smo se kopale, 3. dan smo si ogledale t. i. » tower bridge«, četrti dan smo spoznavali podnebje, 5. dan turizem, šesti dan palačo, 7. dan smo spoznale mesto ponoči, in tako do 14. dne. Vsak večer sem poklicala še družino, ker me je zanimalo kako je kaj doma.
Moram reči, da mi je bilo potovanje kar všeč in zanimivo, a kot vedno je kmalu minilo. Večer preden smo se odpravili nazaj v Slovenijo, smo morali še vse spet spakirati. Učiteljica nam je dovolila, da smo punce tudi same odšle v nočni lokal, kjer smo se naplesale za celo leto.
Noč je bila kratka in vse smo vstale z levo nogo. Že na vse zgodaj smo se odpravile na letališče. Ko smo se vkrcale na letalo, me je prešinil čuden občutek. Mislila sem si, da je to zato, ker me je strah biti spet v zraku, saj sem se od prvega leta že malo bala višine. Po kakšnih treh urah vožnje, sem si rekla, kaj je lahko sploh še narobe. A kot naročeno je bilo nekaj narobe.
V tistem trenutku je bilo z letalom nekaj narobe. Začel je kar zavijati sem ter tja! Vse skupaj smo se prijele za roke in zatisnile oči. Kar na enkrat je letalo strmoglavilo, a jaz in Karin sva zaspali. Učiteljica in Žana kar nista morali verjeti svojim očem, saj sta bili budni. Hitro so probali zbuditi naju, a v prvo sem se zbudila samo jaz. Pomagala sem zbuditi Karin, a se ni odzivala. Morale smo ji dati umetno dihanje, kako se to naredi sem podrobneje vedela samo jaz, ker sem hodila k gasilcem, kjer smo se učili tudi o prvi pomoči. Na srečo mi je le uspelo, a za vsak slučaj sem Žani naročila naj ostane pri njej, učiteljica pa je poklicala pomoč. Jaz sem brž odšla med razbitinami iskati ponesrečence, ki jih na srečo ni bilo veliko, a rešila sem še vsaj 2 življenji. Do takrat pa so že prišli reševalci, ki so zaradi mene imeli zelo malo delo, a so vseeno vse nas odpeljali na pregled.
Tudi jaz sem morala še 4 dni ostati v bolnišnici, ker se mi je odprla rana od padca s kolesom. Prejela sem zelo veliko obiskov med njimi družino in sorodnike, vse družine od huje poškodovanih, katerim sem rešila življenje ter gasilce v svojem domačem kraju. Najbolj ponosna je bila name družina, ki me je imela za junaka. Družine poškodovanih so se odločile, da o tem obvestijo predsednika Slovenije, ki mi je podaril tudi zlato priznanje in nagrado za najboljšega otroškega reševalca Slovenije. Bilo mi je v posebno čast in celo tudi po televiziji sem bila. Nagrada pa je bila to, da potujemo z družino v London. Tega sem seveda sprejela, a družina se je strinjala, da vozovnice rajši prodamo. Iz bolnišnice sem prišla še večer pred mojim rojstnim dnevom.
Praznovala sem ga v velikem veselju, ki je še dolgo trajalo. V šolske klopi sem se vrnila čez 3 dni, kjer sem tudi dobila veliko čestitk za rojstni dan ter reševanje. Tisti dan smo se tudi odločili, da razkrinkamo izsiljevalce na šoli. Prijeli so primerno kazen- 1 opomin, oz. dva, ker sprva tega niso priznali.
Tako se je zaključila moja zgodba, ki se je še danes spominjam s težkim, ampak dobrim srcem.
25. januar 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg