Forum
Sem Ema. Ema Colin. Stara sem bila osemnajst let.



Vem, privlačna sem. Vsi moje rase so taki. Preprosto usojeno nam jee...
Povedala vam bom svojo zgodbo. Kako se je vse skupaj začelo. Prelivanje krvi in čisto zlo.
Nikoli si nebi mislila da tudi med ljudmi prebivajo demoni. Noja, pravzaprav sem bila tudi jaz demonske krvi, ali pač?
**********
Jutro je bilo normalno. Gdo bi si mislil da bo dan usoden ? Zjutraj sem ustala, in si pripravila vročo čokolado z veliko smetane. Bila sem zadnji letnik gimnazije, in zadnji mesec je pred nami. Še zadnji testi in pa ustna spraševanja. Komaj čakam da bo konec.

Oblekla sem se. Nato sem se še naličila z svojo novo maskaro in svetlo roza glossom za ustnice. Veke sem si poudarila z i-lainerjem, in jih pobarvala z svetlo modro, ob robih pa belo barvo, saj se je ujemalo z mojo modro oblekico. Pudra ne uporbljam. Z njem se počutim kot barbie, pa še nemorem se dotikati obraza. Zato se ga raje izogibam.

Vdih, izdih. Zdaj pa v šolo. " Saj bo, Ema. Samo še mesec dni. " sem se opogumjala saj se mi ni ljubilo v šolo.

V šoli je polno barbik, ki hočejo biti moje prijateljice. Ampak jaz sem se vedno počutila da ne spadam k njim...počutila sem se drugačno. Pa ne da bi bila bolj vredna ali kaj...Ampak kod da nisem to kar so one.

Samo ena je. Hanna. Moja sorodnica je.



Noja, moj in njen dedek sta brata. Ko sva se prvič spoznali sva obe čutili kot da bi še poznali že od nekdaj. Veže naju posebna vez...

Zato sem skočila do parka ker me je že čakala Hanna. Pozdravila me je in napotili sva se v šolo. Ure so se vlekle, bilo je kar nekaj.

Dan je bil čisto navaden, skratka. Vse do tistega odmora. Hanna in jaz sva se, kot vedno, pogovarjali. Hanna mi je razlagala o majci, ki si jo je kupila. " Je tako lepa modra in ima prekrasen vzorec in..." Kar naenkrat hane nisem več slišala. Trajalo je samo stotinko sekunde. Pred očmi se mi je pokazala slika. Kot nekakšna iluzija. Kot nekakšno videnjee....
24. junij 2012
u90327
u90327
kako videnje? next
25. junij 2012
Ja beri naprej pa boš vidla.:3
Bo v naslednjem delu napisan.:$
25. junij 2012
nextiiiii
25. junij 2012
next *_*
25. junij 2012
u71250
u71250
nnnnn eeeee xxxx ttttt
next
25. junij 2012
u93744
u93744
Next.!
26. junij 2012
u90327
u90327
next
26. junij 2012
u84754
u84754
next itaq:*
26. junij 2012
Neext! < 33
26. junij 2012
u86786
u86786
next
27. junij 2012
u92032
u92032
next
27. junij 2012
u90327
u90327
a sploh misliš nextat?
28. junij 2012
Ja saj bom sam zdeej smo na morju pa mam ful mau časa pa še z "nekom" (bratom) sem se stepla (x'D) in mam prepoved do računalnika.:3
Bom pa ta teden enkraat. < 33333333333333333
28. junij 2012
u90327
u90327
aha.........
28. junij 2012
next!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!1
28. junij 2012
neeeeeeeeext!!
30. junij 2012
Next!!!
P.S. Kattkaaa tebe pa se rees ne predstavlam da bi se Stepla
30. junij 2012
Dan je bil čisto navaden, skratka. Vse do tistega odmora. Hanna in jaz sva se, kot vedno, pogovarjali. Hanna mi je razlagala o majci, ki si jo je kupila. " Je tako lepa modra in ima prekrasen vzorec in..." Kar naenkrat hane nisem več slišala. Trajalo je samo stotinko sekunde. Pred očmi se mi je pokazala slika. Kot nekakšna iluzija. Kot nekakšno videnjee....
Za to stotinko sekunde se mi je prikazala slika.



Na sliki je bil majhen fantek. Fantek, ki joče. Čemu takšna iluzija? Čemu takšno videnje? Fantek je bil videti res zalosten. IN! O ne! Okoli njegovega vratu je bila roka ki ga je davila!!! Bila sem zmedena.
»Ema! Ema!« Hanini klici so me 'zbudili'. Tresla me je. Držala me je ta ramena in me tresla. »Hana...« sem zamomljala šepetaje. To je bilo vse kar sem lahko rekla. Takrat je zazvonilo. Pomagala mi je ustati in odšli sva proti učilnici. Glava me je bolela in vrtelo se mi je v glavi. Ne zaradi iluzije samee. Temveč zaradi fantka in dejstva, da se mi je prikazal. Bila sem čisto v šoku. »Boš lahko?« je vprašala Hana. Odkimala sem: »Vrti se mi in…« glas se mi je zlomil. »Kaj se je sploh zgodilo?« je vprašala Hana. »Jaaz..samo..« obmolknila sem. Zdaj sem videla samo temo. Čutila sem da sem se zvrnila. Zadnje kar sem slišala je bil Hanin glasem krik.



Zbudila sem se v bolnišnici. Bila sem pokrita z belo odejo. Začela sem se tresti. Tista vrtoglavica se je vrnila in bolečina v glavi se je neustavljivo vračala. Nisem odprla oči. Nisem imela moči. Samo poslušala sem. Zaslišala sem smrkanje nekoga in 2 ki sta se pogovarjala. Ena od njiju je bila mama, drugo pa verjetno zdravnik. Mama ga je histerično zasliševala. Hlipala je. Zdravnik pa ji je mirno odgovoril: »Vaša hči je vredu. Kmalu se bo zbudila, če se še ni. Ostala bo še nekaj ur potem pa bo dobila odpustnico. Naredili smo vse mogoče preiskave – nič ni bilo. Res ne vemo zakaj se je zgodilo pomankanje zavesti. Včasih je vzrok le preobremenjenost, stres ali osebne težave. Pri najstnicah se to dogaja tudi zaradi pomanjkanja kisika. Res je – vaša hči je bila kar 1 uro brez zavesti…Odpustili jo bomo kmalu. Dobila bo pomirjevala ki jih bo jemala enkrat na dan. Vsi boste morali biti pozorni do nje in razumevajoči. Seveda pa se morate takoj oglasiti v primeru da se stanje poslabša!«

Odprla sem oči. Tam so bili Hana, ki ji je bilo verjetno še najbolj mar. Sedela je ob meni in jokala. Držala me je za roko. Mama in oče sta se pogovarjala z zdravnikom, tam pa je stal tudi brat Wdvard ki je le zdolgočaseno sedel in buljil v telefon. »Zbudila se je!« je rekla Hana. Vsi so pritekli k meni. »Kako se počutiš ljubica?« je vprašala mama. Enaka vprašanja so postavili tudi ostali. »Dobro sem – res..« sem spregovorila, prepričljivo kolikor je bilo pač mogoče. Zdravnik je rekel: »Pojdite domov za 1 uro. Deklica potrebuje malo miru. Čez 1 uro pa pridite ponjo, lahko bo šla domov.« »Ni potrebe…« sem ugovarjala, ker sem hotela da ostanejo. »Žal mi je.« je rekel zdravnik in pokazal na vrata. Vsi so odšli, za njimi pa še zdravnik. Vsedla sem se na posteljo in gledala za njimi.



Ko sem odprla oči so pred menoj stali oče, mama in Hana, ki je protestirala da hoče k meni. Prinesli so mi oblačila in me odpeljali domov. »Mama..prosim, lahko Hana nekaj časa ostane ob meni…veliko bi mi pomenilo.« Mama me je sumničavo pogledala: »Morda bi bilo bolje da počivaš in se ne pogovarjaš z nikomer, a če ti tako praviš..Hana, boš lahko?« Hana je prikimala in se nasmehnila z tistim svojim prelepim nasmehom: »Seveda,« je rekla.
Komaj sem čakala da sva z Hano ostali sami. Hani sem vse povedala. Razmišljala je, a res ni vedela kaj naj storiva.

Naslednji dan, sem šla že v šolo, saj sem se počitila pri moči. Ko sva se z Hano vračali iz šole, pa se je zgodilo nekaj kar nobena od naju nebi pričakovala. Nekaj groznega. Zastrašujočegaa…
04. julij 2012
u84754
u84754
n.e.x.t.
04. julij 2012
u86786
u86786
next
04. julij 2012
Next!!
04. julij 2012
u73295
u73295
Next!
04. julij 2012
next
04. julij 2012
u71250
u71250
neeeeeeeeeext
05. julij 2012
next
05. julij 2012
Okej. Nextam. Next je posvečen vsem bralcem! < 3
Naslednji dan, sem šla že v šolo, saj sem se počitila pri moči. Ko sva se z Hano vračali iz šole, pa se je zgodilo nekaj kar nobena od naju nebi pričakovala. Nekaj groznega. Zastrašujočegaa…Hana je imela iluzijo! Takšno, kot jaz.Enaka slika. Slika dečka ki se davi. Slika jokajočega, obupanega dečka. Slika trpljenja. Slika, ki zastrašuje. Enaka slika.



Hana je zakričala. Prijela sem jo, in jo odpeljala na klopico. Vsedli sva se. Najprej je zadihala. Hana je močnejša od mene. Jaz sem padla v nezavest. Ona pa je vredu…Vsaj upam.
»Kaj je narobe?« sem jo vprašala. »Ema…Videla sem..« Nisem mogla verjeti: »OMG ! Iluzija, videnje?« Poklimala je. Hotela sem jo vprašati, kaj natanko je videla a me je prehitela . »Slika je točno taka, kot tista ki si mi jo opisala ti..!« Nisem mogla verjeti. Obema je zastal dah.
Objeli sva se in tolažili ena drugo. Imeli sva ogromno vprašanj, a nobenega odgovora. Na koncu sva se sprijaznili, da bodo odgovori prišli sproti. Ampak dogovorili sva se takole. Obedve sva se strinjali, da se iluzija lahko ponovi. Zato sva se pripravili. Duhovno. Nekako sva vzbudili pričakovanje v sebi, da se bo ponovilo. Nisva hoteli da bi se to zgodilo pred drugimi, in če bi slučajno se sva hoteli bii pripravljeni,da ne bova vzbudili trušča. Kar naenkrat sva obe postali pogumni. Kar takšno razpoloženje se je pojavilo. Sklenili sva, da bova stvar raziskali sproti. Ker pa je jutri zadnji šolski dan, bova med počitnicami osredotočeni na dogajanje.
Bil pa je en problem…nobena od naju ni vedela kam se bo vpisala po srednji šoli, ker pa sva obe občudujoče nadpovprečno inteligentni in imava same petice, lahko dobiva vstop marsikje. Noja, samo verjetno ne bova šli kam daleč, saj živiva v Ameriki kjer so najboljše fakultete! Ampak eno je bilo jasno…kamorkoli greva, greva skupaj!



Ko sem prišla domov, je mama rekla da sem ravno pravšnja, saj se pogovarja po telefonu z dedkom. Dedkom iz Anglije. In dedek bi me 'baje' rad slišal. No, preden vam opišem pogovor bi vam rada povedala nekaj o dedku. Moj dedek je brat od Klarinega dedka. Oba živita v Angliji in živita v tako rekoč gradu. Tistega grada nisem nikoli videla v živo in is slik se mi je zdel strašljiv. Obadva dedka (moj in klarin) sta kot brata v istem gradu, ki sta ga podedovala od svojega prednika oz od svojega dedka. Štekate? :Đ O.o. No ja, moj dedek je res čuden ampak do mene je še kar prijazen…Zdaj pa k pogovoru.
Jaz: Pozdravljen dedi!
Dedek: O, Emma, kako si kaj?
Jaz: Super sem, ravno sem prišla iz šole…z hano.(;
Dedek: Imam eno novico, katere se ne boš najbolj veselila…
Jaz: Hoho, to bomo še videli. Kaj pa si hotel reči?
Dedek: Poglej. Pojutrišnjem prihajaš k meni na grad! Tukaj boš cele počitnice in v Angliji boš obiskovala tudi fakulteto! Žal mi je, ampak tako pač mora biti. In tvoji starši se že strinjajo, vse je že dogovorjeno!
Jaz: KAAJ?!?! Saj to ni mogoče! Hvala dedek, ampak v ameriki imamotudi dobre fakultete, poleg tega nemorem iti k tebi saj greva z Hano na isto fakulteto…če ne bo tako se nama bo strlo srce! ):
Dedek: Ni problem srčica, tudi Hana bo prišla k nama z njenim dedkom.(;
Jaz: Ampak…!
Dedek: Oprosti, moram iti. Lepo se imej..
ZVEZA PREKINJENA.



NE! Saj vendar ne grem tja! Polnoletna sem in nihče ne bo odločal o moji usodi! :cc Poklicati moram Hano!
Jaz: Haana! Groza dedi me je klicau! :/
Hana: Jaaao vem mene tut! ):
Jaz: kaj nej zdj?:c
Hana: Ej nwem najbol da se ne upirava ker naju bodo na konc itk prsilil…
Jaz: Veem.:/
Hana: Ej, lej če že morva it, važno da sva skup! A si predstaulaš da bi šla sam ti al pa sam js.:/
Jaz: Jaao. Sam veš kok je to srhljiu grad na slikah! :c
Hana: Ja vem sm vidla.:'s
Jaz: Dobr, ej večerja kliče.c:
Hana: Okej, bova že kk.
Jaz: Baj.



Zvečer sem premišljevala. S Hano se imava lahko dost fain? C: Pa še važno res da sva skupeej. Pool bova pa že kk. Zato sem se odločila, da ne bom skrbela.
Seveda sem na dan potovanja to odločitev obžalovala. :/
21. julij 2012
u86786
u86786
next
21. julij 2012
u73295
u73295
next
21. julij 2012
u71250
u71250
next
23. julij 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg