Forum
Petra je prebudilo trobljenje vojaške budnice. Pogledal je okoli sebe, kdo trobi. Trobil je televizor, ki so mu ga podarili v neki nagradni igri za katero se ni mogel spomniti, da bi jo kdaj igral oziroma, da bi kupil izdelke ali obiskal spletne strani, ki naj bi ga prijavile v to igro. Zato je telefoniral v podružnico podjetja Samsung, ki je poslala televizor in prijazna gospa je rekla, da so ga izžrebali.
Tudi marsikdo med njegovimi prijatelji in znanci je dobil kakšno darilo podružnice podjetja Samsung. Celo senatorji, katere so fantje poznali, niso o čudnih darilih, vedeli prav ničesar. Rekli so samo: »Se že v Samsungu, želijo losati davkov.« In pri tem je tudi ostalo.
»Peter pridi, igraj se z mano, ubijaj komunistične morilce. Pridi…« je vabila televizija. Se je televizor pokvaril? Vzel je v roke telefon. »Peter, ne zatoži me!« je prosil aparat. Kako televizija ve njegovo ime? Odložil je telefon. »Ti nisi televizija. Kdo si in zakaj si izbral mene? Ne imej me za norega, da televizija sama govori! Če mi tako ne poveš kdo si in kako veš moje ime, bom televizor vrgel v smeti!« se je razjezil.
Televizija je odgovorila. »Izvoli, samo potem ne boš nikoli izvedel moje skrivnosti, noben programer ne bo v meni našel nobenega prednaloženega programa, ki ni del normalnih Samsungovih televizorjev.« »Televizorji vohunijo za nami, to ni dovoljeno.«
»Pa kaj, a me boš Donaldu povedal?«
»Bom.«
»Ojoj, kako se bojim. Ha, ha, ha.«
»Samsungovi mobiteli gorijo!«
»Bi raje videl, de bi gorele Kimove vasi?
»Bolje bi bilo, če bi lahko ubil Kima!«
»Bi se rad junaško boril, kot se je boril general Lee, ali raje kot so se borili junaki tipa Jure Boban, Max ali ostali Pavelićevi vojaki? Dragi Peter to je možno, tako v virtualnem svetu z daljincem, kot tudi v resničnem svetu z bombo, puško, bodalom, tankom in težkim mitraljezom. In povedal ti bom, da so se mobiteli vžgali zato, ker so morali prenesti preveč podatkov na matični strežnik. Bilo so premajhni in tega žal niso zmogli. Jaz imam veliko boljše kroženje zraka, zato se ne boj, da bom pogorel.«
Peter je izpulil vtikač iz vtičnice. Televizor je bil zdaj čisto tiho, Peter pa ga je spravil v veliko vrečo in ga odnesel drugemu nacionalistu, ki je bil serviser računalnikov. Povedal mu je kako in kaj, nacionalist se je krohotal, a na koncu je bil pripravljen preizkusiti aparat. Priklopila sta televizor in zdaj je televizija čisto sama od sebe, začela predvajati grozljive posnetke Kimovega taborišča in obubožanega ljudstva.
Zraven pa monolog ženske, ki je počasi v Angleščini opisovala življenje v Severnokorejskem taborišču, o tem, da je bila še majhna deklica, ki so ji pred njenimi očmi ubili njeno mamo, kako je bila lačna in kako je gledala krute usmrtitve svojih družinskih članov. Kako so jo posiljevali, kako je stradala, kako so otroke in odrasle silili ovajati svoje sotrpine, povedala je vse, vsako podrobnost. Potem o pobegu in takrat je Peter spoznal glas ženske, ki se mu je javila takrat, ko je telefoniral v podružnico podjetja Samsung.
Ponovno je poklical tisto številko in ponovno se je javila, čeprav se je njen monolog še vedno vrtel na televiziji. Odložil je telefon in iz stene izpulil televizorjev kabel. Odločil se je, da bo takoj zdaj prišel vsej zadevi do dna.
Pustil je prijatelja računalničarja samega, rekoč da naj nikomur ne pove tega, kar je videl in slišal. Družino, ostale prijatelje in znance pa obvestil, da gre malo na dopust, da si ogleda Seul. Predvsem je hotel najti voditelje Samsunga, ker eno visokotehnološko podjetje, čeprav je še tako veliko in močno, čeprav sta resnica in pravica na njegovi strani, ne more prevzeti vloge države ali paradržave in napasti drugo državo ali pač?
Medtem je nekje na obrobju Tokia Heng Pi štela Japonce. »Sadako, misliš da bo Južnokorejcem uspelo zbrati paravojaško skupino?« Sadako Kobajaši ji je odgovorila: »Čisto vseeno mi je, če bom morala sama osebno postati kamikaza in iti nad Kima. Že celo življenje živim v strahu pred norci z jedrskimi konicami, zdaj naj bo konec. Zdaj in za vedno, četudi to pomeni mojo smrt.«
Heng Pi je pogledala Sadako in tiho pripomnila: »Upam samo, da je tista norica Sirota, ki sem jo pred desetimi leti švercala čez mejo, ona zdaj dela v ZDA, tam zastopa podjetje Samsung in zbira vojsko, ne uresniči svojega programa. Predvsem tisti odstavek v katerem piše: 'Likvidirajo se totalno (do zadnjega dojenčka) vse družine, ki so vključene v komunistično partijo jeverne Koreje, če nas napadejo Kitajci takrat gremo še nad njih. Če ne dobimo dovolj strelnega orožja uporabimo kmečko orodje, recimo krampe, mačete, nože, kladiva in podobno.«
Sadako se je nasmehnila: »Ne skrbi, jaz sem pripeljala najboljše divjake z mongolskih step, Tatare, Ukrajince, Japonce in kar ti glej, da imaš dovolj oseb na Kitajskem, v Kambodži in v Vietnamu. Predvsem pa pazi, da Sirota ne bo izbrala napačnih voditeljev, ker bo treba delati stvari, ki so grozne. Jaz osebno zase, ne bom vzela ničesar od Kimovega bogastva, rada bi samo nagačeno Kimovo glavo, da jo obesim v dnevno sobo.«
»Grozna si.«
»Celo življenje trepetamo, zdaj je dovolj!«
»Se strinjaš s Siroto?«
»Povsem.«
»Ona zbira ljudi brez predsodkov.«
»Ja pa kaj? Takšne rabimo.«
»Hočeš v Haag?«
»Velika verjetnost je, da bom prej umrla.«
»Te bo ubila Kimova vojska?«
»Levkemija.«
»Kaaaj? V boj grem s Siroto, ki ima posttravmatsko stresno motnjo in gospodarsko korporativno pravnico, ki je prvič brez otrok in je drugič na smrt bolna. Groza, v kaj sem se spustila?« je stokala Heng Pi. Sadako jo je obljela: »Ne skrbi, saj še ne bom umrla danes ali jutri. Že več kot dvajset let jo imam in zdaj je pač prišla nazaj. Sem bila v zadnjih desetih letih kdaj bolna? Nikoli! Dobro veš, da sem še močna. Zaradi bolezni nisem mogla imeti bioloških otrok. Toda imela sem otroke. Veliko otrok. Saj veš, kako sem skrbela za Siroto in ostale otroke, ki si jih ti, in naša skupina rešila iz Kimovih taborišč. Oni so moji otroci in ti veš kako trpijo v Kimovem taborišču. Rešila jih bom, oni bodo živeli, jaz bom umrla.«
»Sirota je nora. To dobro veš.«
»Sirota je genij.«
»Ti si nora, če misliš, da je Sirota genij.«
»Sirota ve, da je naprej treba onemogočiti jedrski napad.«
»Ja, jaz, ti, tvoji norci in zmešana Sirota!«
»Sirota je genij, pripravljen ima obsežen napad, ki bo prvič ohromil telefonske, elektronske, satelitske povezave in ostalo, tako da si Kimovi podrepniki ne bodo mogli pošiljati niti dimnih signalov. Drugič poskrbeti bo treba, da se noben Kimov podrepnik ne reši, to pomeni, da moramo biti pri klanju temeljiti. Vojake in poglavarje bodo izučili naši najboljši samuraji in elitni Samsungovci,da bodo nevarni bolj kot Kobra, zlobni bolj kot IS in…« tu je Heng Pi skočila na noge in ustavila Sadako: »Stop, Sadako, ti praviš poklali? Vedno si bila dobra, usmiljena, prijazna, nežna zdaj pa tole?«
Sadako je odvrnila:»To je pravični boj.« »Ne to bo masaker in ti to veš. Kaj te je napeljalo na to noro misel? Verjetno Sirota. Zakaj jo poslušaš?« je ugovarjala Heng Pi. Sadako je molčala, samo molčala. Heng Pi je postalo strah. Gledala je Sadako, pred njo je sedela samo še senca nekdaj vesele, simpatične, živahne in nekoč tudi zelo lepe ženske.
V zadnjem letu je skoraj do kosti shujšala in Heng Pi je pomislila, da je Sadako v obraz, kljub močnim ličilom, videti kot crknjena vešča. Pogled je spustila na njene roke, suhi koščeni prsti so bili videti kot pajkove noge. Prsti so stisnili črno svilo, na širokem črnem krilu so bili videti skoraj povsem beli, drobne pesti so rahlo trepetale. Sadako je vstala in takrat je Heng Pi odločno rekla: »Ne Sadako, ne grem v to stvar.«
Sadako ji ni odgovorila, samo obrnila se je stran in naredila nekaj korakov. Na bledo rumenem obrazu se ji je pojavila drobna solza in Heng Pi se je zlomila: »Oprosti, oprosti, oprosti mi Sadako.« Sadako jo je pogledala, solza pomešana z maskaro in črtalom, ji je pustila na obrazu črno sled. Heng Pi bi ji rada popravila ličila, toda tega si zdaj ni upala.
Sadako jo je pogledala naravnost v oči: »Pojdi in se ne vračaj. Veliko jih je, ki bi te z veseljem nadomestili na mestu generalke. Samo dobro me poslušaj, če komurkoli samo črhneš o naši stvari, ne misli, da se ti ne more zgoditi, nekaj zares groznega. Ne pričakuj, da te ne morem najti, tudi potem, ko bom že mrtva.« Heng Pi je padla na kolena in po kolenih zdrsela do Sadako. »Ne, prosim ne! Ne naženi me!« je kriknila in objela njene noge.
Sadako jo je samo hladnokrvno odrinila in zapustila prostor. Zunaj je zašepetala: »Resnica in pravica sta na moji strani. Moja vojska bo združila obe Koreji v eno državo in četudi imam samo še nekaj mesecev življenja bom ljudi vodila v boj proti Kimu.«
Minilo je nekaj tednov, Sadako je bila zdaj zares bolna. Že nekaj dni ni ne vstala s postelje in ne jedla, ker ji je vsak grižljajček hrane povzročil nove bolečine. Ležala je v postelji in gledala v strop. Bila je sama, kot še nikoli prej. Če bi imela toliko moči, da bi vstala s postelje, bi odšla v kuhinjo, kjer je imela v omari tetrapak mleka in mobitel.
V vrču na nočni omarici je bilo še malo vode. Z njo si bo omočila suhe ustnice. Stegnila je roko in prijela vrč. Potegnila ga je proti sebi, toda vrč je padel na tla. Sicer je ostal cel, toda morala bo vstati s postelje in iti po vodo. Pa je raje nazaj zaspala. V vročičnih, zmedenih sanjah so se ji prikazovale podobe iz življenj otrok, ki so se rodili v Kimovih taboriščih.
Grozljive podobe življenj, ki dejansko niso imele nobene povezave z njenim življenjem. Sama je imela zelo srečno otroštvo, ljubeče starše, odlično izobrazbo, prijazna brata in sestro. V glavnem srečno otroštvo, dokler ji niso pri šestnajstih letih diagnosticirali levkemije. Dolgoletni boj z boleznijo, kemoterapije in obsevanja so jo zresnile in takrat je začela razmišljati od drugih ljudeh. Da bi jim pomagala. Skoraj je umrla in takrat je začela misliti na druge. Presaditev kostnega mozga je bila uspešna in tako je bila pri petindvajsetih že povsem zdrava.
Dva doktorata, eden na pravu in drugi na ekonomiji sta ji dala samozavest, da je pomislila, da bi mogoče imela še moža in otroke, toda ker so ji med zdravljenjem levkemije uničili spolne celice, ni mogla imeti otrok in mož jo je kmalu zamenjal za mlajšo. Tega mu niti ni zamerila.
Takrat je v vratih zaškrtal ključ in Sadako je odprla oči. »Sirota,« jo je prešinilo. Zašepetala je: »Sirota, vem da je ona.« Vstopila je majhna, na videz nežna ženska in pozdravila z: »Moj dom je kasarna in moja mama je Sadako.« Sadako se je, čeprav je bila že zelo šibka, nasmehnila svoji rejenki.
»Mama Sadako, videti si kot duh!« je vzkliknila Sirota. Na smrt se je namreč bala, da bo po tem, ko je izgubila že vso svojo družino, izgubila še Sadako. Potem je zagledala prazen vrč, ki je ležal na tleh. Pobrala ga je, odšla v kuhinjo. Čez minuto ji je prinesla skodelico mleka. Sadako je zdaj ležala na hrbtu in hropla.
Sirota je skodelico postavila na nočno omarico in sedla na rob postelje. Dvignila je Sadako v sedeč položaj in ji pomagala držati skodelico, da je popila mleko. Potem je Sirota na Sadako prilepila protibolečinski obliž in Sadako je pojedla nekaj hrane, ki ji jo je prinesla Sirota. Sirota je pomagala Sadako, da je vstala s postelje. Sadako je zaužila močno poživilo, tako da se je lahko odpravila v stranišče, pod tuš in se uredila.
Peter je vstopil v ogromno halo. Mislil, je da bo videl delavce, ki izdelujejo GSM aparate, televizorje ali ostale elektronske naprave. Toda oni so delali puške, bombe, bombnike in tanke. Radovedno si je ogledoval prostor, ko je eden od preddelavcev stopil do njega. Prijazno ga je pozdravil in se mu predstavil. Povedal mu je, da se piše Park in da ga že čakajo.
Petra je to zelo presenetilo, toda največje presenečenje ga je čakalo, ko je videl, da ima Park v torbi lisičjega mladička. Park je videl, da Peter gleda lisičko in mu je pojasnil: »To je Mala Sadako, doma imam še njenega bratca, ki mu je ime Firefox. Lisičko sem poimenoval jo po naši mami Sadako. Sadako je naša mama, naš dom je kasarna in naš edini življenjski cilj je strmoglavljenje Kima.«
Zdaj je Petra začelo močno skrbeti: »Gospod Park, kaj pa če rečem, da želim domov? Doma imam življenje, ki sem sem ga navajen. Tu se bo odprl pekel. Poglejte, lisici lahko vzamem s seboj in skrbim zanju.«
Vse je utihnilo, še stroji so obstali. Vsi pogledi so se obrnili proti vratom. V prostor je vstopila Sadako. Njena kot porumenel papir bleda koža, je le slabo zakrivala grobe obrise njenega okostja. Oblečena je bila v razkošno kombinacijo težke črne svile, čipk in obuta v črne hlačne nogavice in čevlje z visokimi petami, kar je še dodatno poudarilo njeno koščeno postavo, bledico in utrujen videz. Na glavi je nosila eleganten črn klobuček in na obrazu veliko premočna ličila. Bila je videti kot razkošno oblečen – živ mrlič.
Vse v velikem prostoru je bilo tako tiho, da bi se slišala celo miška, ki bi stekla čez proizvodnjo halo. Vsak Sadakin korak je imel tako močan odmev. Ženska se je počasi približala in fantu podala svojo, v črno rokavico oblečeno roko. »Da mi ne bo kaj ostalo v roki,« ga je v mislih prešinilo, ko je je prijel njeno roko. Nehote je spustil pogled na njeno široko svileno krilo, ki se je od neverjetno ozkega pasu navzdol razširilo v razkošen črn zvonec.
17. avgust 2017
Sadako je zapustila stanovanje. Heng Pi je obsedela na tleh, slutila je nesrečo. Takšne Sadako ni poznala. Heng Pi še nikoli v življenju ni pokleknila pred drugo žensko, toda pred Sadako je. In Sadako jo je zavrnila, odvrgla kot smet. Heng Pi je zajokala.
»Dovolj joka!« si je ukazala in vstala s tal. Pričakovala je, da jo bo Sadako zvečer poklicala pa je ni in v naslednjih dneh tudi ne. Med službo je skrivaj pogledovala po svojem mobitelu, če ji bo Sadako namenila vsej SMS ali klic. Nič. Ozrla se je po svoji majni a okusno opremljeni pisarni. Morala bi delati, toda njene misli so bile preveč zaposlene, da bi bila sposobna za delo.
»Je Sadako sploh živa?« se je vprašala. Misel, da bi bila Sadako mogoče mrtva ji je hromila dušo in telo. Sadako. Živo se je spominjala njene lepe postave, njenega čudovitega obraza in nasmeha. Sadako, vsa lepota, eleganca in dobrota v eni osebi. Heng Pi se je živo spominjala kako je v postelji zaspala s Sadakino sliko in šalom.
Sadakinim šalom, ki ga je Sadako nekoč pozabila pri Heng Pi. In ona ji ga ni vrnila. Tako rada je vohala njen parfum z vonjem divjih jabolk in spala zavita v njen svilen šal. »Sadako, ko bi ti vedela kako te ljubim? Toda ti boš umrla. Vseeno ti je tu ali na bojnem polju. Ni ti mar zame. Vseeno ti je za vse, kar si nekoč bila. Vseeno ti je za lastno življenje. Nekoč si mi rekla: Zelo sem stroga, do sebe še bolj kot do drugih ljudi' Poklicala te bom. Sadako, vse ti povem. Le kaj mi boš rekla?« se je spraševala Heng Pi.
Vzela je telefon in poklicala. Rekla ji bo: »Sadako, glej tako ne gre. Ti lahko povzročiš svetovno vojno. Bi rada katastrofo velikih razsežnosti? Bolna si, življenje se ti izteka…« Iz zamišljenosti o tem kaj bo rekla Sadako je Heng Pi prebudil telefonski odzivnik: »Spoštovani, poklicali ste Sadako Kobajaši. Žal sem odsotna, po pisku pustite sporočilo.«
»Kako si lahko takšna? Sadako, zakaj?« je vzkliknila in odložila telefon. Takrat je šele zaslišala trkanje po vratih pisarne. Obrisala si je solzo in naredila normalen obraz. »Naprej,« je rekla. Vstopil je sodelavec Džumhur. V roki je držal šopek rož. »Je umrla Sadako?« se je prestrašila Heng Pi. »Ne, rože so zate. Rad bi ti izpovedal svojo ljubezen. Dolgo te že ljubim.«
Heng Pi ga je že mislila zavrniti, ko si je premislila: »Hvala Džumhur. Rada bi te bolje spoznala, povabim te ven. Malo v diskoteko in v kino. Že dolgo nisem šla ven, čas je da se grem malo zabavat.« Džumhur ji je dal vizitko s svojimi podatki in ji povedal, da jo bo po službi počakal in jo odpeljal nekam na lepše. Heng Pi se je strinjala.
Njen nadrejeni Džumhur, se je začel zanimati zanjo. »Najboljša partija, ne smeš ga zavrniti. Kako boš našla boljšega?« bi rekli njeni starši. Heng Pi je upala, da bo končno imela tudi ona lahko zvezo. Živo se je spominjala sošolk, ki so se že pri desetih letih zaljubile v sošolce ali v učitelje. A ona, nič. Nekako se je bala fantov in nekako se jim je je izogibala. Tako da je še nikoli ni nihče poljubil.
Po službi je sedla k Džumhuru v avto in odpeljala sta se. Heng Pi je bila živčna, ko ji je Džumhur med vožnjo položil roko na koleno in jo potem tudi, ko je videl, da je Heng Pi nerodno, umaknil. Vprašal jo je: »Si že kdaj imela fanta?« Heng Pi je plašno odkimala. Potem ni več drezal vanjo. Raje jo je peljal v lokal z dobro glasbo v katerem sta plesala cel večer.
Njena nedolžnost in plašnost ga je po eni strani močno begala, po drugi pa privlačila. Potem se je spomnil Sadako: »Kako je gospa Kobajaši? Menda je na bolniški.« In Heng Pi je zbežala. Domov se je vrnila s podzemno železnico. Doma se je zavila v Sadakin šal in se zjokala.
19. avgust 2017
Heng Pi se je premetavala v postelji. Ko ji je končno uspelo zaspati je sanjala Sadako. Ležala je v črni krsti, vsa v črnem, elegantna, bleda, urejena, njeni lasje so bili črni kot ebenovina in koža je bila bela kot slonovina. »Sadako, zakaj me nisi mogla ljubiti?« je vprašala in se prebudila. Na mobitelu je imela več kot pet neodgovorjenih klicev. Vsi so bili Džumhurovi. Dobila je SMS sporočilo: »Šefica Sadako je uradno živa in uradno na bolniški.«
Heng Pi je s hvaležnostjo pobožala mobitel in poklicala Džumhura. Opravičila se mu je, ker je pobegnila z zmenka. On ji je rekel, da ji oprosti in da ve, da je šefica Sadako bolna in da se govori, da najbrž ne bo več dolgo živela. Heng Pi mu je priznala, da nima pojma o tem kako sploh izgleda ljubezenska zveza.
Potem se je odločila, da bo si bo dovolila, imeti zvezo z moškim, ki jo ljubi. Da bo poskusila in uspela postati normalna ženska in da bo Džumhuru povedala o tem kaj se dogaja v podjetju Samsung. Ker tako ne gre več naprej in zdelo se ji je veliko preveliko tveganje, da bi dovolila, da Sadako izvede napad na Severno Korejo.
Naslednje jutro je povedala Džumhuru, kaj se dogaja s Sadako in vojsko. Džumhur jo je prvič poljubil in Heng Pi. Tako vesela je bila, da ima končno tudi ona fanta. Skupaj sta delala, se držala za roke in hodila skupaj ven. Heng Pi je razmišljala: »Končno, vse punce so izgubile nedolžnost že v najstniških letih. Le jaz ne. Zakaj bi morala biti ravno jaz stara devica? Srečna bom z Džumhurom. Ljubi me, daje mi darilca, nežen je z mano. Kaj sploh še hočem?«
Tako mu je priznala, da je on fant s katerim hoče izgubiti svojo nedolžnost. Ljubila sta se v njegovem avtu. Ker je vedel, da je še nedolžna je bil z njo zelo nežen. Zaupal ji je: »Prepričan sem, da polica dobro ve, da hoče Sadako strmoglaviti Kima.
Heng Pi je zato napisala pismo in ga v službi dala svoji administrativni pomočnici Li, da ga odnese Kimovim agentom, ki stražijo mejo. Toda Li ga ni odnesla Kimovim agentom ampak jo je šla zatožiti Sadako. Sadako je ravno v tistem trenutku govorila s Petrom, ki jo je nameraval zavrniti, ko mu je ponudila mesto generala v svoji paravojaški formaciji Lisjak. Toda prišla je Li in povedala, da jih Heng Pi in Džumhur nameravata izdati. Park je pogledal Sadako, ta je obstala kot vkopana.
Potem je stekla v Džumhurovo pisarno. Peter pa za njo. Hotel ji je povedati, da si ne želi še bolj uničiti svojega življenja. Da bi rad samo normalno živel. Sadako je s svoje vedno elegantne torbice izvlekla bodalce. Heng Pi se je prestrašila in začela bežati. Džumhur je zgrabil registrator in ga vrgel Sadako v glavo, toda ona se je odmaknila in tako je registrator zadel steno iz njega so se listi raztresli po vsej pisarni. Džumhur je stekel za Heng Pi. Dohitel jo je v garaži.
Sadako je poznala vsak delček Džumhurove pisarne. Sadako pa je iz omare izvlekla spodnji predal in pod njim je bila pištola. Prej je bila to namreč njena pisarna in dobro je vedele, kje ima pištolo. Toda zdaj je bila na bolniški in Džumhur si je preračunljivo prigrabil njeno delovno mesto. Dobro je namreč vedel, da se bo nadomeščanje končalo z njeno smrtjo. Samo ni pa pričakoval, da bo moral zdaj tik pred Sadakino smrtjo, bežati pred – Sadako. Zbežal je v avto, naložil še Heng Pi in odpeljal kar so ga gume nesle.

Sadako je gnala svojo Yamaho FJR 1300 da se je Peter komaj obdržal na motorju. Hotel je reči, da naj vozi počasneje, toda motor ga je preglasil. Ker je odpiral svoja usta, je vanje dobil celo kepo njenih las. Ker se je bal, da bo padel, če se pri tako visoki hitrosti ne bo držal, ni mogel dobiti kepe las iz ust. Zato je pljuval kot lama. Neprijeten okus lasne kozmetike se mu je razlival po ustih in grlu, zraven pa še lasje, skoraj je bruhal. Motor je z vedno večjo hitrostjo letel, po skoraj prazni cesti in zraven tulil svojo divjo pesem.
Džumhur je obrnil avto, da bi ju povozil, toda motor se mu je spretno izognil. Sadako je obrnila tako silovito, da se je morala z nogo upreti ob tla. Skoraj bi ostala brez visoke petke na svojem vedno elegantnem čevlju. V nekam blagem ovinku sta se Džumhur in Heng Pi odpeljala na travnik. Sadako je ustavila motor in gledala, kako se je avto začel pogrezati v močvirnat travnik. Na robu travnika je stalo nekakšno zapuščeno gospodarsko poslopje. Tja sta nameravala zbežati Džumhur in Heng Pi. Stekla sta iz avtomobila proti poslopju. Tam sta ugotovila, da se ne bosta mogla zapreti v stavbo, ker stavba nima vrat.
Sadako je dala Petru svojo pištolo. Kot mačka je prasnila za Džumhurom. Izdajalka Heng Pi se je ritensko umikala. Vse njene sanje so se zrušile v prah. Sadako jima je sledila. Heng Pi je bila do konca prestrašena. Sadako je zgrabila železno vodovodno cev, ki je stala nemarno prislonjena na steno. »Izdajalca!« je rekla. Heng Pi jo je pogledala. Sadako je bila videti mirna, toda v očeh je imela nek zloben lask. Dva strahovita udarca in Džumhur in Heng Pi sta bila mrtva. Peter, ki ji je sledil tik za petami, še nikoli ni videl česa tako nasilnega, toda Sadako se mu je zdela povsem razumna in mirna. To ga je presenetilo in tudi prestrašilo, še bolj kot dvojni umor, ki mu je bil priča.
Sedla sta na motor. Zdaj je Sadako vozila zelo počasi in Petru se je zdelo, da njene suhe kosti čisto po malem trepetajo. Pokrajina je bila lepa in motor je predel kot zadovoljna mačka. V zraku je bilo čutiti vročino in soparo. Motor je obstal na dovozu nekega starega bistroja. Zaparkirala ga je in sedla sta v senco. »Demokracija in pravica se ne branita v gostilni, toda tokrat mislim, da bi zaslužila požirek močnega.« je pripomnila. Prišla je stara krčmarica in Sadako je naročila.
Ko je krčmarica odšla je Peter vprašal Sadako: »Nisem vedel, da kadite. Pri drugih ljudeh vedno takoj zavoham vonj po cigaretih.« Sadako je prižgala cigareto in z užitkom potegnila: »Mislim, da sem danes začela nazaj kaditi.«
»Kako to?«
»Zdaj je itak vseeno. Kadila sem pri petnajstih. Potem sem nehala.«
»Se ne bojite, da bi dobili raka?«
»Za mene je zdaj že prepozno.«
»In kako nameravate sporočiti svojo vojno napoved Severni Koreji?
»Mi nismo država, mi nismo uradna vojska in zato nam ni treba napovedati vojne. Uporabili bomo element presenečenja, ker drugače nimamo možnosti zaščiti našega Seula in našega Samsunga. Zato mislim, da bo bolje, da nihče ne ve, kdo smo in kaj delamo. Opravili bomo in to bo to. Potem pa je čisto vseeno, če nas vse pobesijo. Tako je to…« utihnila je. Grozljiva bolečina se ji je razširila po grlu, po vsem trebuhu, hrbtu in v prsih.V glavi se ji je vrtelo. V ustih je začutila slan okus – kri. Z vso silo svoje volje se je hotela vzdržati za mizo. Prijela se je mize.
Takrat se je zgrudila. Iz napol odprtih ust ji je tekla kri. Peter se je sklonil nad njo in jo dvignil s tal. Bila je peresno lahka, toda oči je imela odprte in zdelo se mu je, da je pri zavesti. »V bolnišnico morate. Kje je bolnišnica?« jo je vprašal. Sadako je odkimala in še enkrat odkimala. Iz kotička ust ji je tekel droben curek krvi, toda njen pogled je bil tako jasen kot še nikoli. S tihim glasom je rekla: »Pojdite, nadaljujte moje delo.« Peter jo je držal in ji obljubil: »Vse bom storil, da vaša smrt ne bo zaman.«
Glava ji je omahnila in Peter je vedel, da je Sadako umrla. Pritekla je krčmarica. »Je gospe postalo slabo?« jo je zanimalo. Ko je potipala utrip, najprej na roki, potem pa še na vratu, je ugotovila: »Gospa je mrtva.«
Minilo je pol leta. Sirota je skrbno načrtovala veliko in obsežno vojaško operacijo – zavzetja Pjongjanga. Svoji paravojaški formaciji je dala ime Lisjak. Ker so se odločili, da bodo napadli v temi, so si omislili črne uniforme. Črna barva je odlična tudi za to, ker je z nje najlažje sprati kri in se ne opazi, če je nisi dobro opral. Za moške klasično uniformo, a za ženske krilo v obliki zvonca in klobuček. Da bodo vojakinje, videti elegantnejše od Kimovih vojakinj. Trenirali so borilne veščine in čakali na dan D.
Tisti dan se je vlekel čisto počasi. Peter in Sirota sta pregledala vse postroje. Počakali so na noč, se utaborili in potem so naredili napad. Vedeli so, da imajo eno samo možnost. Ker drugače lahko Kim uporabi rakete in to ne bi bilo dobro ne za Samsung in ne zanje. Na konjih, oslih in mulah so v boj proti meji jezdile, v uniforme oblečene – lutke. Kimovi vojaki pa so streljali in streljali. Med ježo čez reko so zadeli Siroto, ki je padla v vodo in umrla. Toda Li je z vojaki vodila skupino lutk na konjih, ki so ji sledili Kimovi vojaki. Vojaki so streljali in divjali za ubežnimi lutkami na konjih, dirkali so v sotesko, tam so padli v past.
Peter je zavpil: »Juriš! Juriš! Juriš!« Kimovi poveljniki niso pričakovali napada v soteski. Na vsaki strani soteske so na hribčkih stali Petrovi Lisjaki, toča krogel se je vsula na Kimovo vojsko. Zmešnjava je bila popolna. Naboji so sikali skoz zrak, težki mitraljezi so peli in bombe so padale, na Kimovo vojsko ki je začela bežati. Oni pa so streljali na vojake in tudi na civiliste, ki so bili ob napačnem času na napačnem kraju. Nikomur ni bilo mar, če bodo zaradi tega morali iti v Haag. Z noži in mačetami so sekali Kimovo vojsko, da so glave letele naokrog.
Park je imel enoto ostrostrelcev v helikopterjih in tako so Severnokorejci padali kot muhe. Zdesetkane enote Kimove vojske so pribežale v Rusijo in na Kitajsko. Lisjaki pa so jurišali so po Severni Koreji, lovili komuniste, posili vse ženske, pa tudi deklice, ovce in koze. Rezali so trebuhe komunističnim ženskam, tudi tistim, ki niso bile noseče in se izživljali nad trupli, ki so ležala naokrog. Zavzeli in zažgali so Pjogjang, osvobodili so vse taboriščnike iz Kimovih taborišč smrti. Povabili so jih v svojo vojsko, da so postali polnopravni člani Lisjakov. Iskali so komuniste in jih klali. Ropali so partijsko bogastvo in si ga delili. Kruta smrt je kosila, kamorkoli je stopila.
Poglavar Peter pa je mirno hodil po v opustošeni Kimovi palači in si ogledoval nekoč mogočno palačo. »Jun, si vedela?« je vprašal mladenko, ki mu je kot senca sledila. Tako ponosen je bil sam nase. Takrat pa se je pojavila Li. V rokah je nosila Sadakino bodalo s Kimovo glavo na konici. Njena uniforma je bila povsem okrvavljena in njena podoba je bila prej podoba satana kot ženske.
»Kje je njegova žena?« jo je vprašal. Li mu je z roko pokazala skoz okno, kjer so na dvorišču ležala krvava trupla partijcev z razbitimi glavami. Nekatera so bila razparana. Potem je odprla torbo in iz nje vzela odrezane prsi Kimove žene. »To se njeni joški,« se je posmehnila in potem nadaljevala: »Branila sem samo naš domači prag. In glejte cela steklenica Hennesy konjaka. Še originalno zapakirana. Saj nimate nič proti, če jo spijem.«
»Jaz sem general in zato imam prednost. Daj sem!« ji je Peter vzel steklenico. Toda premočni okus dragega konjaka mu ni bil všeč, zato ji je vrnil steklenico, ki jo je Li z veseljem spraznila. Med pitjem se je grozljivo krohotala in pravila: »Sadakin nož je pa res super. Ha, ha, ha. Oho, ho. Kako se je drla Kimova hčerka, ko sem ji izrezala srce in ga zatlačila v usta njene zvezane mame. Kako je vreščala ta stara od Kima. Juhu! Juhu! Juhu!« Li je bila slišati kot psihopat, ki bi grizel pločevinke in zraven noro cvilil. Petru je postalo slabo, odkimal je z glavo in začel bruhati. Li je krohotaje vtaknila tisto srce v svoja usta in ga z užitkom pojedla.
Ko za to izvedel Ši je podivjal. Besno je poklical Donalda: »Kje si našel te norce? Zagrešili so čisto vse vojne zločine po vrsti in si izmislili še nekaj svojih! Bedak! Napadal vas bom!« To zadnje je sicer bila popolna neumnost, ker je močno magnetno polje, ki ga je proizvedlo podjetje Samsung poškodovalo programsko opremo kitajske vojske in bi samo za obnovo programske opreme rabili več kot nekaj tednov. Po drugi strani si pa nobeden Kitajec ni želel še večje katastrofe od te, ki se je že zgodila. Donaldu ni bilo všeč, da so ga prebudili sredi noči in je vprašal Šija: »A me ne bi mogel jutri poklicati? Poglej jaz sem ravno sanjal eno seksi mlado lepotičko. Takšno lepotičko kot je moja hčerka. Če ne bi bila moja hči, bi se z njo kar takoj poročil.«
Konec
21. avgust 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg