Forum
Pč to j ena zgodba, k sem jo začela kr tko pisat...Plisss cmmmentirite....
Pozabljena

V stari vasici Remila, je živelo dekle. Njeno ime je bilo Lirna, ljudje so jo zaradi šestega čuta imeli za pošast. Bila je izobčenka. Za izginotje dveh nepomembnih dvornih čarovnikov, so krivili njo. Ko je za njima izginila še ona, so pozabili tudi njeno ime, od zdaj naprej je bila le Pozabljena. Toda to je bila le še ena legenda, ki se je začela na začetku Mrkega srednjega veka…

Vstopila je v tišino gozda, ter se ozrla naokrog, zelena drevesa so pričala, da je pomlad. A ni je zanimala narava. Iskala je le eno osebo. Čudila se je sama sebi, da si je upala vstopiti v Prepovedani gozd, a mogla je poiskati osebo, ki ji bo končno razkrila njeno preteklost. Njeno ime je bilo Pozabljena. Dekle je tiho pozdravilo gozd : » Pozdravljen, nisem ti prišla škodovati, ime mi je Kiele, iščem Pozabljeno…Prosim razkrij mi kje je.« gozd je zašumel in za seboj je začutila sapo, čutila je razbijajoče srce za njenim hrbtom. Slišala je o pošastih, ki jih je kralj Mrkega veka- klicali so ga Leomis, ob svoji smrti ustvaril, zato, da bi nadaljevale njegovo zlobno pobijanje in mučenje ljudi. Bili naj bi mešanica med sireno, vampirjem ter razpadajočimi dušami. Imenovali so jih nirkani. Bili so najbolj ostudna bitja, večina jih je živela v Prepovedanem gozdu. Začela je teči, ko je prišla do starega hrasta, jo je stvar prijela za nogo. Zakričala je, ter se ozrla v stvar, ki jo je držala, toda ni bil nirkan. Bila je prelepa ženska z dolgimi do kolen segajočimi lasmi. Oblečena je bila v čarovniška oblačila, a ni bila čarovnica, saj je imela krila, dolga bela krila, ki v slabi svetlobi niso bila dovolj vidna, da bi določila njihovo velikost. Oseba je spregovorila: »Pozabljeno iščeš kajne...Pojdi z menoj.« Zajecljala je nekaj o tem, da je mislila, da je nirkan, a ni nič odgovorila. Peljala jo je k vodi ter Kiele pomignila naj skoči vanjo. Sezula si je čevlje, ter previdno stopila v hladno vodo. Isto je naredila tudi ženska. Popeljala jo je k skalam, ter s palico potrkala na 4 različnih mestih. Nekaj je zamomljala in skale so se razprle. »Vstopi,« ji je rekla, »dobrodošla v mojem domu.« »Toda moram priti k Pozabljeni…«. Njene živo rdeče ustnice so se nasmehnile in rekla je: »Si že tu, Kiele«.
Nekaj časa je samo zrla vanjo, potem pa jo je vprašala: »Kdo sem?« Pozabljena je sedla na kamen, ter začela pripovedovati že 15 let pozabljeno zgodbo o naivni ljubezni, ki se je končala z smrtjo…
31. julij 2010
u25744
u25744
piš
31. julij 2010
??? ok bom.....
Kralj in dekla
» Bila je dekla na grajskem dvoru…«
» Moja mati?«
» Ja… Prosim ne prekinjaj me… Poskušaj se vživeti v zgodbo. Nekega dne, ko je namesto bolnega gospoda, ki je skrbel za kraljeve konje, Miena peljala črnega konja na sprehod po vrtu, ji je pot prekrižal nek uglajen gospod. Kot vsakemu njegove vrste, se je priklonila ga pozdravila ` Gospod´ in odšla naprej. Tale gospod, pa jo je nazaj pozdravil, in jo vprašal ali skrbi za konje. Miena je s povešeno glavo nikalno odgovorila in poskušala oditi naprej. Spet jo je ustavil, in poklical strežnika, mu nekaj zašepetal na uho in slednji je s konjem odšel drugam. Dekla je onemela, saj se je bala za svojo službo. Kot sirota se je sama preživljala, razen ko ji je prijazna kuharica dala kakšno zajemalko juhe ali krompir.Živela je v lični, toda majhni hišici. Nekoč je pripadala njeni teti, ki jo je tudi vzgajala. Imela je sestro, ki pa je pri 15 letih umrla… Tvojo teto so imeli za čarovnico. Kakorkoli, moški se je z Mieno pogovarjal o življenju na dvoru in o življenju v vasi. Dekla je uvidela, da bo službo obdržala, kljub temu, da nič ne dela. Razgovorila se je in kmalu se je začela spogledovati z gospodom, enako je delal tudi on. Razvila se je romanca. Dobivala sta se zgodaj zjutraj in pozno ponoči. Le kdaj pa kdaj sta se videla v hlevu, ko je prišel po črnega konja. Sprva je bil le poljub na lice. Potem so bili poljubi v temi in potem sta bili ti in tvoja sestra… Ime ji je, tvoji sestri namreč, Niele. Hotela sta da se skladata… Kiele in Niele… Za tvojo mati sta to bili najlepši imeni na svetu. Kiele pomeni biser, Niele pa princesa…« Kiele se je rahlo namrgodila ob spoznanju da je bila Niele več kot ona… Samo po imenu, se je tolažila. Pozabljena pa je nadaljevala:
» Na žalost, je tvoja mati prepozno spoznala da je skrivnostni gospod ne ljubi. Slišalo se je, da se bo princesa poročila, in na dan poroke je videla tudi ženina… Tvojega očeta… Čez teden si je dobila delo služkinje v ugledni hiši. Takrat je službo v gradu pustila in odšla čim dlje od človeka, ki ga je še vedno ljubila. Čez 2 meseca sta se s sestro rodili. Dan po vajinem rojstvu, je stari kralj umrl in na prestol je sedel nov kralj… Ime mu je bilo Leomis.« Kiele je onemela. Sedla je na tla in začela jokati: »Pošast! Moj oče je bil pošast!« solze so ji lile v potokih, ki so se kmalu izsušili. Po skodelici čaja se je izvir napolnil in sirota je začela spet burno jokati in ponavljati isti stavek kot prej…
31. julij 2010
u26313
u26313
A bo kdo bral al ne....-.-
25. oktober 2010
u26313
u26313
Ian
Kiele se je zavedala, da si ljudje šepečejo o njej. Vedela je, da je njena že tako majhna čast omadeževana. Za seboj je zaslišala težke korake. Obrnila se je in pred seboj zagledala Iana. Nasmehnila se je, ni je več zanimala čast. Za minuto je premagala svoj ponos in svojega najboljšega prijatelja objela. Zvlekel jo je v kočo in pustil, da se je zjokala na njegovi rami. Pravzaprav je trpela njegova odeja…Toda bilo mu je vseeno. Najbolj pomembno mu je bilo to, da se je, sicer v čudnih okoliščinah, pobotal s prijateljico. Sedla je na preprost stol in Ianu povedala vse glede njene preteklosti. Na koncu je Ian nemo vstal, se poklonil in rekel: »Princesa Kiele… Nepokoren sem vam bil. Dovolite mi oprati vašo čast.« Ogovorjeno dekle se je zasmejalo. Toda kmalu je Kiele videla, da se njen najboljši prijatelj ne šali.
» Nobena princesa nisem, Ian… Še posebno v tej obleki ne.«
Oblečeno je imela še dokaj belo obleko,bila je preprosta. Imela je le naborke na ovratniku in pasu. Njeni rjavi valoviti lasje so ji mehko padali na ramena. Nekaj las na čelu ji je prekrivalo oči. Ian jo je opazoval in njene malce razpokane ustnice so se namuznile. Ne da bi pogledal v njene jantarne oči, je svoje zaprl in si v misli priklical neznano podobo. Zagledal je zelene oči in rjavo-oranžne lase… Bili so valoviti. Njene ustnice so bile polne, nosila je popolnoma belo obleko z naborki na ramenih, na pasu pa je imela svetleče kristale, ki so sladko cingljali. Ta ženska naj bi bila njegova mater… Ampak odkar ga je oče izgnal, je ni videl. Ženska ga je spominjala na Kiele. Prijateljica ga je zbudila iz zamaknjenosti in mu rekla, da odhaja domov in dodala povabilo na večerjo. Kot čistilka in kuharica po premožnih hišah, je zaslužila dovolj, da si je lahko zgradila manjšo hišo in srednje velik vrt. Pripravljala se je za večerjo pri grofu Liarskemu. Z ženo in 23- letnim sinom živijo v čudoviti graščini. Ni bila povabljena, le kuhala bo in na koncu pospravila- ter seveda dobila zasluženo plačilo.
Grof Liars je ponosen in častivreden človek. Njegov problem v mladosti je bila lakomnost, toda menda se je te težave znebil, preden bi njegove žrtve bankrotirale. Njegova žena je mila in precej mirna ženska. Ima lepe črne lase, ki jih običajno spne v figo. Njun sin je vikont. Ime mu je Jared. Po mami ima črne lase, po očetu pa prelepe sivo-zelene oči in lepo grajeno postavo.
Nastopil je večer. Kiele je Iana posedla za mizo in ga postregla. Pred njim so ležale jedi. Najprej si je vzel krompir z slanino, pečenko z začimbami in rižem, pa je pustil za konec. Kiele je sedla za mizo in si naložila pečenko in riž. Slanine ni marala, vsaj skupaj z krompirjem ne. Ian je, ko je pojedel krompir, v usta nesel kos pečenke, ga prežvečil in komentiral: »Mmm… Kje si dobila vse te čudovite začimbe?! Hočem reči… Milostljiva, vaša kuha je nenadomestljiva!« se je hitro popravil in začel jesti. Kiele se je ponosno nasmehnila, sedla za mizo in jedla. Po polurni tišini je Kiele rekla: » Poiskati moram Niele… Saj mi boš pomagal kaj Ian?« Ian jo je žalostno pogledal in ji odgovoril, » oprostite princesa… Odhajam, povedati sem vam mislil šele po večerji toda nepotrebno je čakati… Moj oče mi je poslal pismo Kiele.« Oba sta utihnila. Kiele je po nekaj trenutkih Ianu rekla, naj ji pokaže pismo. Prijatelj je odšel do svojega plašča in iz njega vzel zahtevano. Še vedno v tišini ga je dal Kiele in se sesedel na stol. Princesa je pismo z ihto prijela in pod palcem nekaj začutila. . Pogledala je in tam se je bohotil lep črn pečat. Na njem je bil odtisnjen žrebec s krono na glavi. Pisma ji ni bilo treba odpirati. Vedela je da Iana na dvor kliče njegov oče- Grof Nars
25. oktober 2010
u26313
u26313
OK....Če pč noče noben braat j ook.........Vam zamerim
14. november 2010
ney nex
21. november 2010
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg