Forum
u41091
u41091
Zgodilo se je pred enim letom, a še zmeraj boli, kot bi bilo včeraj. Sovražim sebe, sovražim starše, sovražim vsakogar, ki mi kaj reče. V mojem telesu je toliko sovraštva da me že prav čudi da še zmeraj lahko stojim. Zakaj me preprosto ne raznese? Ja, smrt bi bila prava odrešitev. Oči sem imela že spet čisto solzne. Kako to sovražim! Ravno pakiram, ker so se moji osovraženi starši odločili seliti. Mami pravi da je tukaj preveč spominov. Oče samo prikima in se strinja z vsako njeno besedo. Tudi če bi rekla da naj se odpelje na havaje in se z avtom zaleti v najbližjo palmo bi to storil. Brez ugovarjanja. Včasih je bilo drugače. Oče je bil glavni. Mama je bila duhovita. Jaz sem bila prijazna in moj eno leto starejši brat je bil živ. Seveda se je to zdaj spremenilo. Vse se je spremenilo. Oče ni več glavni, mama ni več duhovita, jaz nisem več prijazna in moj brat ni več živ. Zakaj ni živ? Ker sem ga ubila. Ampak nisem morilka, niso me zaprli, niso me dali v zapor za mladoletne, še okregali me niso. Zakaj? Ker ga nisem zares ubila. Samo, zaradi mene se je ubil. Torej kje je razlika? Bi radi slišali celo zgodbo? No, saj ni težka. Mojemu bratu je bilo ime Nik. Imel je punco, ali dve. Še sam ni vedel koliko deklet je imel. Hudo sva se skregala. Res hudo. Star je bil 14 jaz pa 13, torej sva bila približno isto pametna. No, to je bila težava. Skregala sva se zaradi avta. Očetovega avta. Skupaj sva se hotela s kolesi odpeljati v šolo ko se je zaletel v avto in naredil ogromno prasko. Ker sem bila ravno v tistem trenutku tako zlobna sem rekla da bom vse povedala. Znorel je nad mano. Vedel je da bi ga oče pretepel. Zmeraj ga je tepel. Mene nikoli. Potem se je zgodilo...
26. julij 2011
next
26. julij 2011
next
26. julij 2011
u41091
u41091
Prišlo je do obtožb, kletvic in groženj. Na koncu sem izrekla nekaj podobnega kot »no, ko si tako pameten pa avto odpelji na servis. Saj znaš voziti, ali si preveč neumen za kaj takega?« to so bile moje zadnje besede, ki sem mu jih povedala. Potem sem se odpeljala v šolo. Po četrti uri so me klicali k ravnatelju, kjer sem srečala objokano mamo in bledo zelenega očeta. Še preden sem lahko kaj rekla so mi povedali da se je Nik zaletel z avtom. Nesreče ni preživel. Mama je spet bruhnila v jok, oče pa se je sesedel na tla. Prvič v življenju sem v njegovih očeh zagledala solze. Takrat mi je kliknilo. Začela sem se tresti. Nisem jokala. Samo tresla sem se. »jaz... ja-z sem...« sem zajecljala, vendar me ni nihče pogledal. Samo stekla sem iz ravnateljeve pisarne in iz šole. Tekla sem po poti, kamor se pride do servisa. Na polovici poti sem zagledala policijski avto. Zagledala sem ljudi, ki so pospravljali razbitine avta. To, je bilo torej to. Mama in oče sta bila pri ravnatelju, da bi mi povedala žalostno novico, namesto da bi bila tukaj. Pri Niku. Seveda se mi je bledlo. Nika ni bilo več. Z rešilcem so ga odpeljali v bolnico, kjer je umrl. Še tisti trenutek sem glasno zakričala. Obrazi bledih ljudi okoli mene so me začudeno gledali. Padla sem na kolena in vpila »Nik! Vrni se! Nisem hotela! Nikomur ne bi povedala! Samo nazaj pridi!« no od tega trenutka je minilo eno leto. In, res. Nikomur nisem povedala. Nisem povedala da sem Nika ubila jaz. Samo jaz sem bila kriva. In to bo moja in bratova skrivnost. Nihče ne bo izvedel. Nikoli in nikdar.
26. julij 2011
NeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexT!
26. julij 2011
u37271
u37271
next
26. julij 2011
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg