Forum
u81786
u81786
" Dost mam! Jebite se vsi! ", sem se glasno zadrla na tastare in močno zaloputnila z vrati. Sem Karin Mcblue in živim v revni hiši v predmestju Pekinga. Starši so se odločili, da se bodo preselili, saj zaradi pomanjkanja denarja nismo mogli kupiti niti kruha. Še zdaj mi ni jasno zakaj sta se odločila preseliti na drug konec sveta brez možnosti za preživetje in komuniciranje z vrstniki. Dost mam vsega....
Točno za tem, ko sem zaloputnila z vrati sem se opotekla na umazano in razmrcvarjeno posteljo najdenu na odlagališču. Začela sem jokati... Ne morem telefonirati( prodan telefon), nisem mogla iti na facebook in se pogovarjati z Alice( prerevni za računalnik), niti TV nimamo. Moje življenje je bilo zajebano. Hotela sem končati svoje bedno življenje in preprosto izginiti. Položila sem glavo na star povšter in zaspala. Ne vem kako, niti ne vem kdaj. Samo zaspala sem....

jaz ko smo mel še dnar:





mami:





ati:





NEXT??
30. september 2012
u81786
u81786
hahaha . čaki ideja mora past!
30. september 2012
u81786
u81786
ok ablubm hahaha
30. september 2012
u107465
u107465
Nekštiii *-*
30. september 2012
u81786
u81786
ok bom. sam mal da dobim idejo
30. september 2012
next!! še dans!!!!
30. september 2012
u81786
u81786
oooooo ewa! dream cather je pa glih dol šla
ful dobra zgodbica!
30. september 2012
u81786
u81786
bom widla nimam neke ideje kak it naprej
30. september 2012
u81786
u81786
Počasi sem odpirala svoje težke in utrujene oči. Pred sabo sem videla 2 megleni osebi... Kdo za vraga je pa to? Sem si misnla. Slika se je počasi izostrila. Pred mano sta stala fotr pa matka, vsa zaskrbljena in resna... " Oh Karin končno si se zbudila!", je rekla mama. "Mislila sva že da se ne boš več zbudila",je rekel fotr. "Kaj vama pa je?Saj sem v redu.. Samo malo me boli glava in malo se mi vrti..", sem rekla.Pogledala sem okoli sebe in videla sem da ne ležim doma v sobi ampak nekje drugje.. V nekakšni hladno modri obarvani sobi in okoli mene je bilo polno nekakšnih aparatov. Ne, ne saj to ne more biti res!V bolnici sem! Že tako nimamo denarja jaz pa sem svojima staršema priskrbela še dodatni strošek... Počutim se grozno! Moje misli je prekinil oče, ki je že začel kričati na mene: "Samo malo se ti vrti?! Samo malo te boli glava?! Karin Amelia Mcblue. Imaš sladkorno bolezen in veš kaj to pomeni?! Na insulinu boš do konca življenja, ti pa se iz tega norčuješ?!" " Albert, nehaj. Ni vedela da jo ima. Ne kriči na njo, saj ni storila ničesar hudega...", me je branila mama. Ko sem slišala,da imam sladkorno bolezen sem mislila, da lahko kar umrem. Pa še tastara se spet kregata, kot da ni bilo tega dovolj že v Ameriki. Od takrat, ko je mama izvedela, da ima oče novo službo kot Avto prevoznik, je bilo našega srečnega življenja konec. Ni ga bilo tedne in mesece in medtem, ko ga ni bilo je bila mamina edina pomoč le nakupovanje. Tako je prišlo do tega, da smo postali revni. Matka pa fotr sta se še kar kregala. Moji možgani so zavreli in vedela sem, da bo v mojem telesu kmalu prišlo do izbruha.. " Dovolj! Shut up že enkrat! Poln kufer mam že teh vajinih kreganj! Tukaj leži vajina hčer, bolna za vedno. Vidva pa se kregata?! Zginta u pičku materinu!", tako je izgledal moj izbruh. V ozadju sem videla nekaj radovednih zajebanih kitajcev, ki so glave obračali proti nam trem. Mama in oče sta se spogledala in in se objela. Opravičila sta se en drugemu. Opravičila sta se tudi meni. Kdo pa potrebuje njihova prfukjena opravičila. Kot da bo to kaj spremenilo...









NEXT?
30. september 2012
u107465
u107465
Neeeeeeekkkštt *-*
30. september 2012
next!!!!
30. september 2012
takojj!!!
30. september 2012
u81786
u81786
čakte,čakte
01. oktober 2012
čakamo, čakamo
01. oktober 2012
next
01. oktober 2012
u81786
u81786
Kmalu po tem, smo se s tastarimi odpravili domov. Čutila sem grenki priokus zaradi vseh stvari,ki so se mi zgodile v tako kratkem času. Ko življenje vsaj nebi bilo tako grozno zajebano... Takoj ko smo prišli domov sem se vrgla na mojo staro posteljo in se zazrla v strop. " Zakaj mi je tega treba...", sem si zašepetala. Ura je bila 23.47, ko sem se končno odpravila spat, trdno odločena, da postanem bogata,ko bom odrasla..
Zbudilo me je kričanje moje mame, da bom zamudila v šolo(bil je prvi šolski dan in jaz niti pod razno nisem hotela oditi v to staro razpadajočo šolo). "Karin, zamudila boš!Pa še insulina nisi vzela! Hitro pokonci!" "Ja mami ja...", sem se ji zadrla v odgovor. Hitro sem se preoblekla, umila, pojedla mesno štruco ki je ostala še od večerje, si vbrzgnila insulin in se odpravila na avtobusno postajo. Bilo je hladno jutro, ki je rezalo v kožo in te hladilo. Usedla sem se na klopco in čakala. Potem pa so začeli prihajati tudi drugi ljudje. Med njimi tudi nek postaven kitajski fant....





on:





NEXT?
02. oktober 2012
next!!!!!!!
02. oktober 2012
nbextt
02. oktober 2012
u30718
u30718
nekšti
02. oktober 2012
u81786
u81786
huwala za wse nexte, upam da se bo našel še kakšen
03. oktober 2012
u81786
u81786
sory vsem ka nism nextala, ampak stric mi je umrl pa sm bla na pogrebu. ampak oblubm da bom še pisala
05. oktober 2012
piši piši :*
05. oktober 2012
u81786
u81786
Takoj zatem, ko sem ga pogledala, sem med nama čutila nekakšno energijo in povezavo. "Samo domišljaš si Karin. Nikoli ne bo z nekom takim kot si ti...", mi je govoril moj notranji glas. In res. Od tistega trenutka naprej sem ga vrgla iz glave in mislila na to kako me bodo sprejeli v šolo. "Bib bib", je ptrobil velik avtobus in parkiral točno pred nas. Poiskala sem mojo že čisto staro "Hello Kitty" denarnico in na plan potegnila neka denarja za na avtobus.Plačala sem in se usedla. Moje oči so postajale vse bolj težke in potopila sem se v spanec....
"Šao ling meo jakatoko!", me je zbudilo kričanje. Neki kitajec se je drl na mene in me po moje poskušal zbuditi. Opazila sem da sem na poti v šolo zaspala, zato me je moral buditi voznik. " Koliko je ura?", sem ga vprašala po angleško. " Nuemonjaka toko", mi je odgovoril. " O šit!" sem se zadrla in hitro stekla ven saj sem zamujala že 10 min! Stekla sem v šolo in nekako poskušala poiskati razred, kar me je stalo še 5 min. Tekla sem po hodnikih vsa prestrašena, da nebi našla razreda. In tam je bil. " 9.o razred", sem na glas prebrala. Vsa resna sem potrkala na vrata in vstopila. Učiteljica in učenci so me začudeno pogledali. Potem pa se je spomnila, da sem nova na tej šoli in se je vljudno nasmejala. Lepo je pozdravila in jaz njo tudi. Predstavila me je razredu, ki me je gledal.Zelo začudeno. Nekateri fantje so se mi spogledljivo smejali (debili), punce pa z zanimivostjo opazovale. Seveda niso manjkale tudi avše ki so sedele v zadnji klopi in me prezirljivo gledale ( prfukjene barbike, s 5 cm pudra na faci), sem si mislila. Tako sem se zatopila v proučevanje razreda, da sem čisto pozabila, da mi je učiteljica rekla, naj se usedem. " Oprostite učiteljica" sem rekla in z očmi poiskala prazen sedež v učilnici. Potem, pa sem mislila, da bom padla v komo. Edini prazen sedež je bil zraven.....
________________________________________________________________________________
Kaj mislite? Če vam karkoli ni všeč, rečte pa bom spremenila. Ta del sem posvetila "dream catcher" in " asdfghjkl***" ker me podpirata že od samega začetka. ^-^ NEXT??
05. oktober 2012
u81786
u81786
aja še slike:







05. oktober 2012
u81786
u81786
hehe. hualla :3 ne bom ti pozabla
05. oktober 2012
nexttttt!
06. oktober 2012
next!!!!!
07. oktober 2012
u81786
u81786
Unga hotiš kitajca, ki sem ga videla na avtobusni. WTF?! Kako? Pa saj je starejši od mene! Ali pač... No v vsakem primeru, sem mogla nekaj narediti. Odšla sem proti njegovi klopi, potegnila stol izpod mize in se usedla. Obrnil je glavo proti meni in zazijal. Nekaj časa je tako bedasto zijal vame potem pa se je kar iznenada nasmehnil. Nasmeh sem mu vrnila in ga pozdravila: "Živjo. Jaz sem Karin Mcblue. Kdo si pa ti?" " Jaz sem Nick", mi je odgovoril. Kako Nick?! Pa saj je Kitajec! "Kako to da ti je ime Nick? Ponavadi Kitajci nimajo takih imen..", sem morala stegniti jezik. " Živel sem v Ameriki od svojega rojstva do 12 leta starosti. Govorim angleško. Mama in oče sta se potem odločila da se preselimo v Kitajsko. Še zdaj ne vem zakaj...", je gledal v prazno in se narahlo zasmejal. " No jaz sem tudi iz Amerike. S starši smo se preselili sem, ker smo mogli zaradi pomanjkanja denarja prdati hišo. Kupili smo eno že napol podrto bajto v predmestju Pekinga.", sem se zasmejala. Drinnnnn!!!! Zazvonil je šolski zvonec. " No lepo da sva se spoznala. Za razliko od drugih punc si mi ti všeč!", me je pohvalil, se vstal, nasmehnil in šel. Nekaj časa nisem vedela ali se mi samo zdi ali pa sem mu morda zelo zelo všeč. Bomo še videli... sem si rekla, se še sama vstala in šla domov. Hodila sem proti avtobusni postaji in upala, da ga bom videla tam. In res. Bil je tam! Odšla sem do njega in ga pozdravila. "Živjo!" "Bok!", mi je odgovoril. "Nisem vedel da tudi domov hodiš z busom", se mi je nasmejal. " Kako pa veš da sem bila tu zjutraj? Kaj si me zalezoval?", sem mu vrnila. " Mogoče pa res...", se je pohecal. Oba sva se nasmejala. Prišel je avtobus. vzela sem denarnico in vzela den.. "Kaj?! Kaj nimam več tega pofukanega denarja?", sem se zadrla. " Če želiš ti plačam vozovnico", se mi je ponudil Nick. " Hvala, ne veš koliko mi to pomeni", sem se mu zahvalila. Dal mi je nekaj drobiža in skupaj sva šla na bus. Usedla sva se en zraven drugega in cel čas klepetala. "Ti! Kje pa živiš?" sem ga vprašala. " Tako kot ti, jaz tudi živim v predmestju pekinga. Hijongova 2576. Pa ti?" me je vprašal. OMG! " Pa to ni mogoče! Jaz živim pa v Hijongovi 2572! Sva skoraj soseda!", sem od veselja vzkipela. "Lepo, se bova lahko pogovarjala cel čas", se mi je nasmejal.Skupaj sva šla iz avtobus in cel čas razpravljala o šoli. Dal mi je telefonsko, ampak nisem imela telefona tako, da sem številko zavrnila. Ko je prispel do doma ( živel je v veliki hiši, z velikim vrtom in dragimi dekoracijami) sva se objela in se še malo pohecala. Potem sva se poslovila. Naprej sem šla sama in cel čas razmišljala o njem. Pa Karin! Pa se ja nisi zaljubila?! sem si rekla.
****************************************************************************************************************Me zanima če je zgodbica ok? lahko mi daste kakšen predlog in ga lahko upoštevam. Aja, pa zanima me če bi bil še kakšen next? ;D
10. oktober 2012
nextP
10. oktober 2012
next
10. oktober 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg