Forum
u220655
u220655
Hej, tu je nova stara zgodbica ''Just why I read it?''. V naslednjih nextih bo objavljeno celotna zgodba do zdej. Nadaljevala bom normalno.
Upam, da boste še vedno brale...
______________________________________________________________________________





Prolog

Smešno je kako se ljudje bojimo. Bojimo se kako si nas drugi ljudje predstavljajo. Ampak ljudje smo le ljudje. Ne bi nas smeli narediti živčne. Težje je seveda ko se soočimo z ljubeznijo, kjer se sploh bojimo na odziv ljubljene osebe, če bi povedali, da do njih čutimo nekaj več. A koliko je to več, pa moraš presoditi sam. Nikoli se ne bi smeli opravičevati za to kar čutimo do nekoga. Ker pa nas je strah, čakamo. In bi brez dlake na jeziku povedali kaj čutimo. In dnevi bežijo, stvari se spreminjajo, a ljubezen ostane. Mi pa preštevamo dneve, ki smo jih pozabili s čakanjem...
______________________________________________________________________________
Mnenja/teorije?
Next?
17. januar 2017
Next!
17. januar 2017
u220176
u220176
Next
17. januar 2017
u220655
u220655





_________________________________________________________________________________
Park Forman

Očitno ste opazili, da je moje (prelepo, seveda x'd) ime Park Forman. Ne bom razglabljal o tem, da mi ni všeč in take fore. Ampak vseeno bom. Na kaj pomislita ob imenu Park? Seveda na park, pisan z malo začetnico. To je bilo najbolj glupo pri mojem imenu. Večkrat so me zbadali na račun tega. Dovolj o imenu, vrnimo se raje k meni. Upam, da niste mislili, da je Park žensko ime. No, če pa ste vam povem, da je to moško ime. To si zapomni za vse veke. Pa sem spet zašel k mojemu imenu. Zdaj bom pa res končal s tem..
Star sem 16 let. Hodim v srednjo šolo. To sem čisto za brez veze napisal, ker itak veste, da človek, ki je star 16, ne hodi več v osnovno. V šoli sem povprečen. V redovalnici se znajdejo vse mogoče ocene.
V tem kraju sem nov. Pred kratkim smo se preselili.
Imam mamo ter očeta, kot skoraj vsak najstnik. Za po vrhi tečnega očeta, imam tudi brata Josha. Kaj bi bila družina brez tečnih osebkov? Bila bi 'žina', ne sej se hecam. Da ne bi to napisali v kakšen spis za šolo in potem mene obtožili, ker ste to prebrali in mi verjeli.
Povem vam, da ne morete vsakomur verjeti, kar povejo, napišejo,..Lahko bi si to nekdo izmislil in trosil kot najboljšo pogruntavščino leta oziroma stoletja. Tako kot naša bivša učiteljica za glasbo. Sploh ni imela pojma o glasbi. Trosila nam je neumnosti. Edino kar je bilo dobro je, da smo pri testih lahko prepisovali. Ona pa nas je gledala in zinila niti ene besede. Spet sem zašel s poti tega besedila. Morali se boste sprijazniti s tem.
Kot ponavadi sem se odpravljal v šolo. Oče je bil že v službi, mama pa je bila doma v frizerskem salonu. Ja, prav ste prebrali. Doma imamo frizerski salon. Tako, da se lahko vse punce naročite. Ah, Josh pa je še spal. On je star 13. Sej veste, da hodi v osnovno. V šoli je odličen. Več pa ne rabite vedeti.
''Jaz grem!'' sem zaklical. Upam, da nisem zbudil malega bratca.
''Ok!'' mi je zaklicala nazaj mama. Po glasu sodeč je imela veliko dela. Ta salon je bil povezan z našo hišo, tako, da si vse slišal kaj se dogaja tam notri.
Zunaj je bilo kar mrzlo. Travnate površine v senci so imele še slano. Ura je bila nekaj čez sedem. Do šole imam okoli 10 minut normalne hoje. Seveda bi se lahko peljal tudi z avtobusom. A se pač ne. Še nikoli nisem opazil, da lahko narava sporoča kakšne volje je.
Če je sonce je vesela. Če je dež je žalostna. Če je bolj temno je žalostna, če je bolj sončno je vesela. Ste to že kdaj opazili? Am, najbrž ne. Hodil sem naprej.
Kaj mislite, kakšno je bilo vreme danes? Če ste rekli temno, mračno,..., imate prav. Zdelo se mi je kod, da vsi za nekaj žalujejo. Mogoče pa res.
Končno sem se naslikal pred šolo. Vse je bilo tako čudno. Niti ene žive duše ni bilo v bližini. Razen ene babice, ki je počasi stopala naokoli, bila je že napol mrtva, skoraj. Zato sem jo štel pod nežive duše.
Naenkrat me je prešinila misel. Kaj če se je danes začel pouk ob sedmih, ne pa ob pol osmih?! Nobenega nikjer. Prejšnje dneve je dijakov kar mrgolelo naokoli.
V daljavi sem opazil temno postavo, ki se je večala. Torej mi je prihajala na proti. Čez nekaj trenutkov sem spoznal, da je to Allee Halter (izg. Ali Hater). Kot vedno je bila oblečena v temna oblačila. No, v bistvu, je bila včasih oblečena barvno in prekrasni. Vsak fant si je želel njene pozornosti. A nekega dne se je vse spremenilo. Postala je tiha, temačna, turobna,...postala je čudna. Vsaj tako se je zdela vsem dijakom. Nihče ni vedel zakaj je takšna. Nihče.
Roke je imela v žepih jakne. Gledala je nekam v tla. Veter je mršil njene rdečkaste lase. Njena lica so bila posuta s pegicami, kot bi jih nekdo stresel na njih. Nos je bil rdečkast od mraza.
Če se prav spomnim nisem nikoli govoril z njo. Mogoče enkrat, pa še to najbrž zaradi kakšnega dela v šoli. Po resnici, sem jo komaj tedaj opazil.
Nisem več hodil, samo budil sem vanjo. Sploh ni dvignila pogleda. Hodila je, in to hitro. Kot bi želela ubežati zunanjemu svetu. Tedaj sem razmišljal ali se sploh s kom pogovarja? V šoli, ne. Doma, ne vem. Na žurih, ne. Zakaj bi kdo sploh hodil na zabave, če se z nobenim ne pogovarja? Pač čudna je.
Kar naenkrat pa je dvignila pogled in me ujela s pogledom. Jaz sem hitro spustil glavo in vstopil šolo. Nisem se hotel ozirati nazaj. Kaj če misli, da sem naklepal kaj grdega o njej? Ne, ne misli tega. Upam, no.
Večkrat sem opazil, ko je stopala po hodniku in so bile vse oči uprte vanjo. Brez izjeme. Tudi jaz sem jo gledal. Ter se spraševal, zakaj jo gledamo? Kaj je kaj takega na njej? Želel sem jo vprašati. A kdaj? Nočem, da misli, da jo hočem zajebavat ali kaj podobnega. Zakaj bi to kdo hotel? Zakaj sploh zajebavajo? Ne vem.
Ljudje smo čudna bitja. Res zelo zelo čudna. Težko nas je razumeti. Včasih sploh ne vemo zakaj smo kaj naredili. Sploh nimamo razloga, pa to še vseeno naredimo. Taki pač smo. Iz mojega mišljenja me je 'zbudil' Tyler. Natačneje Tyler Holm (izgo. Tajler Holm/Hom).
''Ej, stari. Kje si?'' je vprašal. Tu sem, kje pa drugje. Ups, stal sem na hodniku, kot bi okamnel. Mimo mene so švigali dijaki. Začel sem hoditi proti učilnici za prvo uro. Tyler je hodi poleg mene.
''Si živ?'' je spet vprašal. Halo, kako pa bi potem dihal, hodil, bulil?
''Ne, veš mrtev sem pa še vedno govorim in hodim,'' sem zamomljal. Zasmejal se je.
Naj vam malo povem, kdo je sploh Taylor. On je bil prvi, ki je v novi šoli pristopil do mene. Postala sva zakon prijatelja. Star je toliko kot jaz. V šoli mu gre tako kot meni. Preprosto super je.
''Ej, kam pa kam?'' je rekel in se zasmejal. Ja, na angleščino, kam pa?
Pogledal sem ga s pogledom, ki naj bi sporočil: Kaj? Obrnila me je naokoli. Joj, spet. Kar mimo učilnice sem šel. Ne vem kaj se danes dogaja z mano.
''Aaa..'' sem odvrnil.
''Si ga kaj pil?'' me je vprašal, ko sva vstopila v učilnico.
''Am, ne,'' sem rekel.
Usedla sva se v zadnjo klop. Pred nama je sedela Allee Halter. Ne vem zakaj sem to sploh opazil. Zakaj nisem recimo opazil eno drugo dekle? Zakaj sem sploh napisal njeno celo ime in tudi priimek? Bilo mi je všeč ko sem pisal njeno ime, bilo je preprosto a tudi nenavadno. Bila je sama v klopi. Čičkala je po zvezku, oziroma, ni čičkala. Nekaj je pisala. Še enkrat povem, da imajo Allee vsi za čudno...Tako, da nima nobene družbe, nikogar. Sama stopa po hodniku.
Tylor me je dregnil in zašepetal:''Ti je všeč?'' Všeč kdo?
''Kdo?''
''Ona,'' je rekel in s prstom pomignil k Allee.
''Ne...'' sem zamomljal. Kako moraš pomisliti na kaj takega? Nikoli se ne bi zaljubil v največjo čudakinjo na šoli.
''Res?'' pogledal mi je kot, da mi ne zaupa.
''Reess,'' sem rekel malo zadirčno. Kaj mi ne verjameš?
Že sem ga hotel nekaj vprašati, so se vrata učilnice zaprla in vstopila je ga. Sqorack (izgo. Skjurak). Pogovor se je končal. Nisem mu upal karkoli reči, ker bi me 'raca' (vzdevek za ga. Sqorack) napodila k ravnatelju. Vem, bila je zelo zelo zelo zelo in še enkrat zelo tečna in blesava. Oprostite izrazu. Končno je zazvonil zvonec. Tyler je odšel z gručo fantov, jaz pa sem počakal v razredu. Allee je še vedno nekaj pisala v zvezek. Hotel sem govoriti z njo, a ne vem zakaj.
''Hej..'' sem rekel negotovo. Mah butec, zakaj sploh hočeš govoriti z njo? Imel sem občutek, da moram.
Obrnila se je in me pogledala ter zamahnila z roko in rekla: ''Če se misliš norčevati se kar dej.''
Pospravila je zvezke in brez adijo odšla. Rabil sem par sekund, da sem se zavedal kaj se je pravkar zgodilo. Je res mislila, da se bom norčeval z nje?
Stekel sem na hodnik v upanju, da bi bila še kje v bližini. A ni je bilo. Sploh ne znam obrazložiti teh dejanj. Nisem vedel, zakaj to počnem. Zakaj mi je sploh mar za Allee? Ne vem. Res ne. Nimam pojma zakaj. Vidite, ljudje sploh ne moremo nekaterih dejanj razložiti, zakaj smo nekaj naredili. Pač zgodi se. Drugi pa od nas pričakujemo, da jim povemo zakaj smo kaj naredili, kar je čisto brez veze.
Recimo tako. Ti poljubiš punco, potem pa pride drugi fant, ki je fant od te punce in te skoraj ubije, ker si jo poljubil. Potem pa sprašuje zakaj. Pač zgodilo se je, ni bilo namerno, taki so odgovori večine takih primerov. Ampak on še vedno ne verjame. Vse to pripelje do raznih slabih dogodkov. Težko nam je vse razjasniti.
Hvala bogu, da tokrat nisem obstal na hodniku, da bi bulili vame vsi prisotni. Normalno sem hodil naprej ter razmišljal to kar vi berete sedaj. Pouk se je naprej odvijal, jaz pa sem še vedno razmišljal o njej. Gotovo veste koga sem poimenoval s tem zaimkom. Allee, koga drugega pa. Nisem mogel nehati razmišljati, preveč vprašanj sem imel zanjo. Kako, da še nikoli nisem govoril z njo? Kako, da sem jo šele zdaj dobro opazil? Zakaj sem jo sploh opazil? Zakaj?
Na ta vprašanja ne znam odgovoriti. Ko se je pouk končal sem hitro stekel ven ter začel počasi in res počasi hoditi. Bil sem prvi zunaj. Zagotovo se sprašujete zakaj vam pravim to in zakaj sem hitro stekel ven.
Odgovor je, Allee je vedno bila prva zunaj, ker, po moje, ni želela, da bi jo kdo kaj spraševal. Malo sem čakal in kmalu se je prikazala na vratih.
Spet je gledala v tla, jaz sem se delal nevednega in šel za njo. Želel sem izvedeti kje živi. Spet se sprašujete kaj mi je sploh mar za njo. Moram vam povedati, da res, še sam ne vem zakaj to počnem.
Gotovo se je počutila bedno, ker je noben ni maral. Jaz sem bi zagotovo.
Hodila je čisto neslišno, veter ji je mršil lase. Vsakih pet minut jih je dala za uho, a ni kaj veliko pomagalo. Ja, res je, hodila sva več kot 15 minut. Sploh nisem imel pojma kam gre, oziroma greva. Ona mora vsak dan prehoditi več kot 15 minut hoje?!
To ne more biti res, jaz bi crknil če bi moral toliko prehoditi. Ali pa bi šolo premestil pred vrata svoje hiše.
K sreči se niti enkrat ni obrnila. Začela je hoditi po listih in jih brcala na vse strani. Bila je jesen.
Vedel sem, da me bo to izdalo. Z vsakim korakom so se listi pod mojimi nogami 'zlomili' in zašumeli. A, na veliko začudenje, Allee tega ni opazila. Začela je žvižgati kot, da je vse v najlepšem redu in, da sem jaz neviden.
Začela je hitreje hoditi, skoraj je že tekla. Jaz pa sem ji še vedno sledil. Vem, da mislite, da sem psiho, in, da je z mano nekaj zelo zelo narobe, da kar tako zasledujem eno punco po imenu Allee.
Nisem psiho, res ne. Na Allee je bilo nekaj, kar na drugih ni bilo. Kot nekakšen magnet, ki bi moj pogled in misli peljal k njej. Bila je drugačna, lepša, pametnejša,…
Naenkrat se je obrnila. Gledala me je v oči. Njene oči so bila polna nečesa. Jeze? Ne. Žalosti? Mogoče.
''Zakaj? Zakaj mi slediš?'' je rekla, ampak ne preveč jezno.
Nisem odgovoril.
''Povej, si ne upaš?! Pojdi Kevinu povedat, da živim v smetišču!'' je napol v joku zakričala. Ne, nočem. Kevin ni moj prijatelj, on je postopaški butec.
Naredil sem korak naprej. Ona pa korak nazaj. Obrnila se je od mene in se sesedla na tla. Stopil sem do nje, ji položil roko na ramo. Nič ni trznila.
''Si ok?'' sem vprašal.
''Ja..'' je rekla negotovo, kot da ne ve ali ja ali ne.
Počepnil sem k njej. Še vedno ne vem zakaj sem to počel. Gotovo se je počutila osamljeno.
''Greš domov?'' sem vprašal.
''Ja...'' je rekla, spet.
''Grem s tabo?''
_________________________________________________________________________________
Več mi noče poslati..Nwm zakaj...
17. januar 2017
u220176
u220176
Next
17. januar 2017
u220655
u220655





_________________________________________________________________________________
Park Forman

''Ja...'' spet. Ali je bila samo vljudna ali pa je to res želela.
Dvignila se je in me pogledala v oči. Imela je prelepe zeleno modrikaste oči.
''Hvala.'' je rekla.
''Ni zakaj.'' sem odvrnil.
Začela je hoditi. Ne to pa me vprašala: ''Zakaj se nočeš norčevati iz mene?''
''Mi ne verjameš?'' sem odvrnil.
''Amm, nekako, ne verjamem nikomur.'' je rekla.
''Zakaj bi se sploh norčeval iz koga?'' sem vprašal.
''Ne vem.'' je rekla.
''Vidiš. Ne bom se, ne skrbi.'' sem potrdil. ''Zakaj se z nikomer ne družiš?'' sem vprašal.
''Zato, da imaš ti kaj za vprašat.'' je rekla odrezavo. Joj, jaz in moja radovednost.
''Sori..'' sem rekel in dodal: ''Kje živiš?''
''Boš videl,'' je brez zadržkov rekla.
Hodila sva skozi travnik. Kmalu sva prišla k jezeru, zraven katerega je stala lesena hiša. Bila je velika in lepa. Skoraj toliko velika kot naša.
''Tu živiš?'' sem vprašal.
''Ne verjameš? Ja, vem kaj so govorili..'' je rekla. Včasih so govorili, da živi na SMETIŠČU, ali pa v napol razpadli gozdni koči za lovce in da so v njej glave jelenov...
''Hiša je prekrasna,'' sem dodal.
''Hvala, nisem si mislila, da bo kdo kdaj to rekel...'' je rekla.
''Nikoli nisi nikogar peljala sem,'' sem jo popravil.
''To je res,'' je rekla in se obrnila proti jezeru.
''Zakaj pa nisi?'' usedla se je na klopico zraven jezera in odgovorila:
''Ni mi mar kaj oni govorijo, itak pa gotovo ne bi hoteli iti.'' je rekla.
''Oprosti..'' sem rekel.
''Zakaj se opravičuješ? Sej nisi nič kriv.'' je rekla in dodala: ''Jaz sem kriva.''
''Nisi ti kriva.'' hotel sem jo razvedriti, pa nisem vedel kako.
''Nebom te pregovarjala, ampak vseeno ti rečen, da sem jaz kriva, ker sem se pustila,'' imela je prav. Kaj naj naredim? Kaj naj rečem? Obupen sem.
Nekaj minut sva še vedno sedela na klopci in gledala v vodo oziroma jezero.
Končno sem nekaj spregovoril: ''Ali staršev ni doma?''
''Ne..'' je odvrnila ''v službi so.''
''Mislil sem, da so..'' takoj me je prekinila.
''Mrtvi? Ne, to je še ena izmišljotina Kevina in njegovih lutk.'' je rekla sproščeno.
''Aaa,'' sem odvrnil.
''Boš še vedno verjel njim karkoli rečejo?''
''Ne,'' sem bil odločen, Ne bom jim več verjel, Amen. Najprej se bom prepričal ali drži ali ne. Pri Allee.
''Dobro, malo me že sebe. Ti pokažem hišo od znotraj?'' se je ponudila.
''Ne rabiš.'' sem rekel, to bi bilo malo čudno, da grem kar k njej. V hišo.
''Kaj ste danes delal 4.uro?'' Ali mi ni malo prej rekla, da je že vse prepisala od nekoga? Stavim, da je to rekla. Jaz nimam tako slabega spomina kot zlata ribica. Res ne. Kaj namerava?
''Ti bom pokazal.'' sem rekel.
Šla sva v hišo. Hiša je bila prelepa, od zunaj in od znotraj. Z gledala je sicer kar majhna, ampak notri so bili vsi prostori ogromni. Večinoma je bila lesena, nekaj delov pa je bilo sezidano iz kamna. Notri je dišalo po smrekah, najbrž zaradi lesa. Na steni je bila velika ura. Ki je bila tudi iz lesa, ne vem kako ampak skoraj vse je bilo iz njega. Ne bi me čudilo če bi bile sklede, žlice,.. tudi lesene, a niso bile. Ura je bila pet in tri četrt (za tiste, ki ne vejo 17.45) . Danes se mi ni mudilo domov, ker sta bila starša dolgo v službi, Josh pa bo prespal pri prijatelju. Vseeno je bilo to bolj zanimivo, kot da bi bil sam doma.
''Pridi,'' je rekla Allee in šla po stopnicah navzgor.
Stekel sem za njo. Njena soba je bila..wow lepa, še meni, pa sem fant. Če bi jo vi videli bi mislili 'uf, to je darkerica 5 stopnje, gotovo ima sobo prelepljeno z posterji, plakati kakšnih rokerskih bendov'. Soba je bila pravo nasprotje tega kar ste sedaj prebrali. Na steni ni bilo čisto nič od posterjev skupin. Imela je dolge in velike knjižne police, na katerih so bile, po abecedi, zložene knjige in plošče. Ni poslušala Justina Bieberja, kot ga skoraj vsi. Bila je posebna in s tem tudi zanimiva. Vidite zakaj me je pritegnila.
Soba ni imela zaves niti rulet, zato sem jo vprašal: ''Zakaj nimaš zaves?'
''Te moti če jih nimam,'' me je zašila.
''Am, ne, ne sploh ne.'' sem rekel.
''Lahko pokažeš kaj ste delal?'' je rekla.
''Jap, takoj.'' vzel sem torbo in izvlekel zvezek za predmet, ki smo ga imeli tisto uro. Odprl sem ga na strani, kjer smo pisali takrat.
''Ti ga lahko jutri vrnem?'' je vprašal in me pogledala.
Njene oči so bile hladne in modre. Niso bile več žalostne, bile so polna sreče.
''Ja, itak,'' sem rekel. Še vedno me je gledala v oči. Zakaj me gleda v oči? Čemu? Kaj vidi v njih? Upam, da ne kaj slabega.
''Bom kar šel, da v miru prepišeš,'' sem rekel. Bilo mi je nerodno.
''Okey, želiš, da ti zvezke dostavim še danes?'' je vprašala prijazno.
''Ne, ni treba. Če boš pa v bližini pa lahko. 14 Armstreet.'' sem rekel.
''Oki.'' je rekla.
Vstal sem, vzel vse stvari in odšel dol k vratom. Ona pa je šla za mano. Najraje bi ji rekel, saj znam sam odpreti vrata.
''Hvala,'' je rekla in me objela. Objela me je in govorila z mano. OMG! Kako je to mogoče, najprej z nikomer ne govori, potem pa kar naenkrat z enim čudnim fantom.
''Dijo,'' sem rekel in odšel. Med potjo sem razmišljal. Zakaj je takšna do mene? Nikoli prej ni spregovorila z menoj. Nikoli. Saj razumete zakaj mi je to čudno? Upam, da.
Hodil sem čez gozd, opazoval naravo in se spraševal te reči. Le zakaj mora obstajati beseda zakaj? Ali beseda kako ali kaj ali čemu? Ne vem, vem le, da jo je moral nekdo ustvariti in tako nam je naredil preglavice. Kakšen bi bil svet brez besede zakaj? Bil bi drugačen, bolj sproščen..Vsaj po moje. Zazrl sem se v jezero, bilo je…
Vse je bilo tako žalostno. Vem, da sem že malo tečen s to žalostjo. Ampak kaj čem, če je res. Hodil sem po poti, kamenčki so rožljali pod mojimi nogami. Mogoče sem s tem pripomogel k preperevanju kamnin, ali pa ne. Hodil sem kar nekaj časa. Ker sta najini hiši skoraj vzporedni, a ju ločuje en kilometer gosto poseljenega območja, sem mogel sem iti naokoli. Mimo šole.
V šoli so bile prižgane luči, najbrž so bile čistilke v njej. Bilo je mrzlo, vsakič ko sem izdihnil se je bela vodna para dvignila iz mojih ust (saj veste ko je mrzlo in se kot para prikaže, ko izdihnemo). Ni se mi mudilo domov, nikamor ne bi rabil iti. Lahko bi samo se prestopal iz noge na noge in gledal kako čas beži, neutrudno čez goro.
A sem šel naprej, ker me je že pošteno zeblo. Doma sem zakuril, bilo je kar mrzlo za ta letni čas. Bil je šele oktober, pa se je temperatura spustila pod lediščem (za tiste ki ne vejo, pomeni, da je bila temperatura pod 0, torej -1).
Usedel sem na sedežno. Prižgal televizijo in pogledal če je kaj pametnega. Naletel sem na poročila. Da ne bi mislili, da me to zanima. Ne, itak da ne. Zanimalo me je pa stvar o kateri so govorili. Govorili so o samomoru. Nek dijak iz Dirbenthona (srednja šola v Brooklynu (ne vem če sem prav napisal)) je naredil samomor. Nikoli nisem razumel zakaj si ljudje vzamejo življenje. Spet beseda zakaj. Sam sebi vzeti življenje, to je..butasto in neumno. Zakaj ga ne cenijo (spet zakaj)? V življenju se ti zgodi ogromno stvari, ki so prečudovite. Študiraš, se zaposliš, dobiš ženo, otroke...Le zakaj bi se temu odrekli? Nimam pojma. Škoda, ker ga (tega fanta, ki je naredil samomor) vprašati zakaj ga je naredil. Prepozno je. Ugasnil sem televizor, nisem mogel več poslušati tega.
Šel sem v svojo sobo in se počil na posteljo. Se lahko komu od mojih najbližjih tako scufa. da naredi samomor? Ne, ne, ne. Ali pač?...
Skoraj sem zaspal ko je zazvonilo pri vratih. Že sem se pripravil, da bom rekel tako: ''Dober večer, oprostite pomota, lahko noč.'' Pri nas se večkrat zgodi, da pridejo eno ženske srednjih let in potem iščejo koga, ki NAJ BI tu živel.
Odprl sem vrata, kdo je stal pred njimi? Allee? Ste rekli Allee? Če ste imate prav. Res je bila ona.
''Hej,'' sem rekel, še vedno sem skoraj spal.
''Hej, zvezke imam,'' je rekla in mi pomahala z njimi pred nosom.
''Oki, pridi.'' povabil sem jo naprej. Staršev itak ni, kaj pa lahko zgubim, saj je tudi ona mene.
Vstopila je. Mogoče se je počutila tako kot jaz, ko sem bil pri njej. Nekaj je gledala, a hvala bogu ne mene. Njen pogled je ostal na slikah na omarici za ključe.
''Ti imaš brata?'' je vprašala in me pogledala.
''Am, ja. In popravek zelo tečnega brata imam.'' sem rekel. Ob tem se je zasmejala.''Ti nimaš brata niti sestre?'' sem dodal.
''Ne..'' njej pogled je pogledal k tlom ''bi ga pa rada imela, vsaj brata, če ne sestro..'' je rekla.
Kdo si bi želel sestro ali brata? Jaz sigurno ne. S tem ti začnejo starši težiti, da ga moraš paziti, bla bla bla. Hvala bogu (zakaj to besedo skus ponavljam? Spet zakaj..) sem bil še takrat premajhen, da bi pazil na Josha. Če ste pozabili je Josh moj 'tečen' brat (x'd).
''Pridi..'' sem rekel tako kot ona meni. Hah.
Šla je za mano. Sobo sem imel v pritličju, ravno nasprotno kot Allee.
Ko je vstopila je bila videti kar presenečena. Upam, da ni pričakovala razmetane in usrane sobe. Bila je tišina, noben od naju ni spustil niti enega glaska.
''Si pa hitro prepisala?'' sem rekel in predrl tišino.
''Ja, kar hitro...'' je rekla.
Usedel sem se na posteljo in jo pogledal, češ da naj se usede. In res se je usedla poleg mene. Spet tišina. Nato pa me je pogledala. V njenih očeh sem iskal veselje in srečo, a je nisem našel. Še tako dolgo sem strmel v te prelepe oči, a ničesar ni bilo mogoče videti. Kot, da bi bile lažne in steklene, brez atoma energije.
Primaknil sem se k njej, jo objel in..POLJUBIL na usta! Kar zgodilo se je. Poljud je bil kratek, a vseeno še vedno lep. Odmaknil sem se in jo pogledal v oči, spet. A tokrat sem videl nekaj, kar je bilo drugače. Iskrice sreče? Po moje da.
''Si v redu?' sem rekel.
''Ja,'' je odgovorila in vstala ter dodala ''Bom šla.''
Odprla je vrata in se napotila proti vratom. Objela me je in zašepetala: ''Hvala ti. Jutri bo življenje drugačno zame.'' In odšla je.
Kaj je mislila s tem 'Jutri bo življenje drugačno zame.'???
Nato sem se spomnil, sploh ni od reagirala na poljub. Jooo budala jedna, ti pa si jo poljubil. Kaj če tega ni pričakovala, kaj če...Kaj če bo ne vem kaj? Kaj če tega ni hotla? Zakaj ni reagirala? Zakaj ni nič rekla, razen adijo? Zakaj sem jo sploh poljubil? Zakaj sem jo poljubil? Zakaj? Ta beseda mi gre na živce, kako mora obstajati tako k*****a beseda? Kaj če bo Allee komu povedala? Potem bi jaz veljal za najbolj hudega bebca na celem svetu. Nobena druga punca me ne bi več marala. Dobesedno, tako je na naši šoli.
Hvala bogu, da Allee nima prijateljic katerim bi to povedala. Kaj če bo res komu povedala? Ne, ne bo. Ni zmožna tega.
Ulegel sem se na posteljo in koval načrt če pride do tega.
Načrt a) delam se da ne obstaja
Načrt b) pobegnem v državo Hyggby (nimam pojma kako se izgovori), kjer se zaposlim kot prodajalec sladoleda, bogu za hrbtom
Vem, vem, krut sem. Samo ne morem prestati takega ponižanja. V šoli smo se delili na tri skupine: bogataši, normalni in zgube. To mi je bilo tečno, da smo se deli. A vseeno nisem maral če so me dajali v skupino zgub.
Tema (to pomeni, da sem zaspal x'd).
Zjutraj sem se zbudil čisto normalno, Josh je še vedno spal. Me prav zanima kako bo on, ko bo v srednji šoli. Najbrž bo vsak dan zamudil pouk.
Pojedel sem zajtrk in kot vedno mami zaklical: ''Grem!''
''Ok!'' je zakričala nazaj. Mogoče misli da sem gluh ali pa ne ve da se iz salona sliši isto kot bi bila v isti sobi kot sem zdaj jaz.
Zunaj je bilo, kot vedno, mrzlo. Počasi sem hodil proti šoli. Razmišljal sem kaj je Allee mislila s tistim: 'Jutri bo življenje drugačno zame.'
Ona je res mal čuču (zadeta v glavo). Ta izrek je bil tak kot ga bi povedala neka psihopatka ali pa naša učiteljica za slovenščino, ona je bila mahnjena na razne pregovore, ki so izražale...bla bla bla.
Čez približno deset minut sem bil že pred šolo. Pred šolo so bili dijaki in dijakinje. Nikjer pa ni bilo Allee. Hvala bogu, da ne. Šel sem v šolo, v učilnico za prvo uro. Tyler je bil že na najinem običajnem mestu. Čisto zadaj desno, tako da sva lahko vse dijake gledala v hrbet.
''Hello,'' je rekel. Naj vam priznam, da je Tyler včasih kar tečen. Se vam ne zdi?
''Hej,'' sem odvrnil in se počil na stol.
''Kako je golobička Allee?'' me je podražil. Halo?! Nisva skupi!
''Brigaš me, nisva skupi.'' sem rekel zadirčno.
''Av!'' je sočustvoval z mojo jezo.
''Nehej,'' sem rekel.
''Ok,'' je odvrnil.
Učilnica se je začela polniti. A Allee ni bilo nikjer. Kaj me sploh briga za njo? Nič. Minila je prva ura, Allee nikjer. Minili sta druga in tretja ura, nikjer je ni…
''Veš kje je Allee?'' sem vprašal Tylerja.
''Najbrž pri psihologi,'' se je zarežal.
''Zelo smešno,'' sem zamrmral.
''Ka ne?'' je rekel in me pogledal z upanjem.
Jaz sem samo zavzdihnil, se obrnil ter stekel v učilnico. Alleejin stol je sameval. Spet sem se spraševal zakaj me sploh briga za njo? Saj je sploh ne poznam. Z njo sem govoril emm...3-krat? Če sva govorila samo 3-krat, zakaj sem jo sploh poljubil? Nimam pojma.Tega ne (zmorem) znam razložiti.
4. in 5. ure je še ni bilo, niti 6. kaj šele 7. Saj veste, da govorim o Allee. No, upam. Šel sem iz učilnice proti vratom šole. Nekdo ali nekaj se je dotaknilo moje rame. Obrnil sem se in pred samo zagledal drobno rjavolasko s zeleno-modrimi očmi. Z mano je bila pri matematiki, ime ji je bilo...am....Sara? Am, ja. Bila je Sara.
''Sara?'' sem vprašal, iz gledala je kot, da bi pred sekundo še jokala. Oči je imela rdeče.
''Ne, Saša sem,'' je rekla s tihim glaskom. Upsala...Ona je Saša ne Sara. Imena sta si pač podobna.
''Sori,'' sem rekel.
''Se zgodi,'' je rekla.
''No? Je kaj narobe?'' sem vprašal previdno.
''Am, ja. Ja, ja, nekaj je zelo zelo zelo narobe,'' je rekla tiho. Kaj je narobe, reci žee.
''Povej,'' sem rekel.
''Lahko greva ven, da ne bo kdo slišal?'' je še tišje vprašala. Saj ni nobenega na hodniku. Mogoče so počuti bolj varno. Ampak ji nisem nasprotoval.
''Seveda,'' sem rekel prijazno.
Šla sva iz šole, do šolskega parka. Kjer na moje presenečenje ni bilo skoraj nobenega dijaka. Saša se je usedla na najbližjo klopco, jaz pa zraven. Usedla se je po turško in se mi zazrla v oči.
''Ja? Kaj je narobe?'' sem vprašal.
''Nič ni narobe samo...'' je rekla, še vedno je strmela vame. Po licu ji je spolzela solza, ugotovil sem da je nekaj zares zelo narobe.
''Povej že, nimam celega dneva'' saj to ni bila laž? Ne ni bila.
''Allee mi je dala nekaj zate..'' je zamrmrala. Omg! Saša se druži z Alllee?! Kaj je to? Zakaj ravno meni? Kje jo je videla?
''Kaj?'' sem vprašal.
''To..'' iz nahrbtnika je vzela nekaj podobnega knjigi, zavito v časopis. Časopis je bil iz prejšnjega tedna. Torej ni bilo tako staro. S težavo sem to prijel v roke.
''Kje si jo videla?'' je bilo moje prvo vprašanje.
''Imela sem prosto uro, zato sem odšla k jezeru na sprehod. Najbrž me je opazili, zato ker je tekla proti meni.'' je povedala in odvrnila pogled. Ter dodala.''Rekla je, da naj ti dam to in da ne smem odpirati.''
''Aha,'' sem rekel. Kaj pa mi je preostalo? Že sem hotel odpreti 'paket', a je prijela moje zapestje in rekla: ''Rekla je tudi, da ne smeš odpreti tega takoj. Počakati moraš tri dni, torej do sobote.''' Danes je bil torek? Sreda, četrtek in petek.
''Kaj pa če ne?'' sem vprašal.
''Veš, jaz nisem Allee ali vseved. Najbrž glih ne bi bilo fer do nje. Če jo imaš rad, jo ubogaj.'' je rekla in se dvignila in pomežiknila.
''Zakaj si bila žalostna?'' sem vprašal.
''Nič, nič.'' je rekla.
''Zakaj nisi tega odprla?'' sem znova vprašal.
''Ker mi je zagrozila.'' je rekla.
''Res, ni nič narobe?'' sem spet vprašal.
''Res, res.'' je rekla in mi podarila nasmešek. ''Hvala, dijo..'' je še rekla ter oddrvela.
''Adijo,'' sem hitro rekel, a me najbrž ni slišala.
Hvala za kaj? Zakaj je sploh jokala? Nimam pojma, to ste pač ženske. Kaj je to zavito? Bom odprl ali ne? Bom. Ne bom. Bom...
Ne bom. Tega ne morem, ali pa lahko.
Se spomnite pri tistih starih animiranih risankah. Kjer je bil recimo nek deček in na rami sta mu na vsaki strani sedela hudič in angelček. Angelček ga je prigovarjal: '' Ne naredi tega, šel boš v pekel.'' Hudič pa: ''Ne poslušaj tega krilatega palčka, s prstanom na glavi. Naredi to, kar je edino prav.''
Podobno, ne čisto isto, jaz razmišljam. Če bi res obstajala hudič in angel, bi mi rekla: Angel: ''Prosim, ne naredi tega, Allee se sigurno ne bi strinjala s tem. Če je rekla, da naj to odpreš v soboto, odpri v soboto.'' Hudič: ''Ne poslušaj te podlasice. Glej, Allee itak ne bo vedela, da si to odprl. Briga jo zate.''
Kaj bi vi naredili? Jaz si, zaradi moje nestrpnosti, želim pogledati kaj je to. A to ni glih fer do Allee. Če to oboje zmešam, je najbolje, da na to pozabim in paket vržem v zabojnik za papir. Pri nas ločujemo.
Bil sem že na pol poti do doma, torej še pet minut. V torbi imam paket, za katerega ne vem kaj je v njem in zakaj je sploh pri meni. Končno sem prispel do doma. Naredil sem nalogo, se malo učil...
Spomnil sem se odlične ideje. Lahko bi poklical k Allee domov? Ah, ne to je tako butasto. Ali pa sploh ni. Lahko se bi izdajal za kar enega gospoda, ki je po pomoti poklical to številko. Ne, ne, potem ne morem vprašati kako je Allee.
Čakaj, kako bom sploh dobil številko?! Šel sem na računalnik in vtipkal phone book (imenik, telefonski imenik) za naše naselje. Armstreet. Moj film sem zavrtel nazaj, katera številka je že bila napisana na njeni hiši? 33? Ja, triintrideset. Naj vam povem, za pomnjenje številk sem boljši, kot za pomnjenje imen. Vtipkal sem 33 Armstreet. Ven mi je vrglo Tiffany Halter, to je bila najbrž Alleejina mami.
Zaprl sem oči, globoko vdihnil in se vprašal: Pokličem? Ja? Ne? Zakaj? Odločil sem se, da se bom predstavil kot skrben mladenič in svoji 'prijateljici' povedal kaj je za nalogo. Prepisal sem številko v telefon in še enkrat preveril če res ni nikogar v hiši. Razen mami, v salonu.
Že kličem. ''Pip, pip, pip,'' se oglaša telefon. Srce mi je začelo hitreje biti. ''Pip, pip, pip.'' se je oglašal telefon. Dokler se ni oglasil ženski glas. To ni bila Allee, ampak najbrž njena mama. Pogovor je tekel tako:''Ga. Halter?'' sem vprašal.
''Ja? Vam kako pomagam?'' je vljudno odgovorila.
Vdihnil sem ter izdihnil, to sem ponovil 4-krat in v enem dihu rekel: ''Sem Park Forman. Hčerin sošolec. Mi lahko na telefon date Allee, da ji povem kaj je za nalogo?''
''O kako si prijazen, nisem vedela, da taki fantje še obstajajo. Oprosti, ampak ni je doma.'' je odgovorila.
''A, kje pa je?'' sem vprašal. Nisem se vdal.
''Na pokopališču, že kakšni dve uri,'' Kaj, dve uri na pokopališču zmrzuje?! Zakaj sploh je tam?
''A, hvala vam,'' Za nič.
''Ni za kaj,'' je rekla.
''Nasvidenje,'' sem še rekel, nato pa prekinil. Zakaj je na pokopališču? Čemu? Je njena mati sploh normalna?
Sesedel sem se na tla. Kar naenkrat me je prešinila ideja, kaj če grem na pokopališče? Gotovo bo še tam nekaj časa. Njena mama se je zdela prijetna in ne bi kar tako lagala.
Želel sem videti Allee. Jo povprašati kaj je tisti paket, zakaj ga je dala meni...
Ura je bila komaj 17. Mami sem poslal sporočilo, da naj ne skrbi in da sem šel ven z prijatelji. Pazite, prijatelji množina. Nakar pa so se odprla vhodna vrata. Pritekel sem dol. Pred vrati je stal Josh (moj brat, če ste pozabili).
''Hej,'' je rekel. Torbo je butnil ob steno in stekel v svojo sobo.
''Dijo,'' sem rekel in odšel ven. Zunaj je veter močno pihal, mršil mi je lase. Do pokopališča sem imel slabih tristo metrov.
Ko sem hodil so me mimoidoči pogledovali. Vsakogar sem pogledal v oči. Zaznal sem njihovo žalost, veselje, jezo... Z njimi sem vzpostavil očesni stik. Nekateri so gledali z upanjem, nekateri pa s žalovanjem.
Končno. Stal sem pred ogromnimi železnimi vrati, ki so odpirala prehod na območje mrtvih duš in žalovanja. Poleg njih je bila cerkev, ki se je dvigala globoko v nebo. Seveda ne dobesedno. Na vrhu strehe je bil bakren križ, ki se je svetlikal v še zadnjih sijih sonca, tega dne. Gotovo se sprašujete kje sem imel toliko časa, da sem vse to opazil. Pač imel sem ga.
Hodil sem med grobovi. Vsi so si bili različni. Z očmi sem prebiral imena in priimke, oseb, ki so bile že mrtve. Vsi ti ljudje, ki so bili zdaj pod mojimi nogami so enkrat živeli, res lepo, imeli so otroke ali pa ne. Imeli so službo ali pa ne...
Pokopališče je bilo zelo veliko, saj je bilo to edino pokopališče v razdalji trideset kilometrov. Ja, vem. Sliši se tako učeno, a kaj morem jaz?
Prehodil sem že skoraj celo pokopališče, a nikjer nisem opazil Alleejine postave. Videl sem fanta z rdečim šalom, nekje mojih let, a ni hodil v našo šolo. Solze so mu močno tekle po licih. Čepel je pri grobu in se držal za glavo ter po tiho govoril: ''Žal mi je, žal mi je, žal mi je...'' Komaj se je slišalo, a se je.
Prehodil sem še drugo polovico pokopališča. Mislite, da sem jo našel? Ne, ne, ne, ne, nikjer ni bilo te čudne Allee. Za brez veze sem zmrzoval in hodil naokoli po pokopališču. V strahu, da bi me kakšen Kevin (on je tisti, ki je zafrkaval Allee) videl in vsem na šoli raztrobil, da hodim kot nek pokljevnik po grobovih in jokam, tako kot tisti fant z rdečim šalom.
Še vedno sem hodil, v krožni poti. Ker je bilo pokopališče okrogle oblike ter na sredini se je dvigala cerkev. Moram priznati, da sem bil kar malo jezen. Če mislite, da sem bil jezen na Allee ali njeno mati, se motite... Jezen sem bil sam nase. Zakaj? Zato ker me je Allee 'obsedla'. Zakaj me sploh briga zanjo? To vprašanje sem ponovim že...am..5-krat? Ali pa večkrat. Res ne vem, nekaj na njej je bilo tako.
Se spomnite pri fiziki. Severni in južni pol pri magnetu? Če skupaj tiščiš severni in severni del, se magneta odbijeta. Če pa severni in južni pa se privabita.
Sicer ne vem zakaj vam to pravim, samo mogoče boste razumeli bolj zgoraj omenjeno težavo.
Še vedno sem hodil po pokopališču. Ne duha ne sluha ni bilo o Allee. Hodil sem, gledal v tla, roke stiskal v žepih moje rjavkaste jakne. Naenkrat me je ogovoril striček. Star okoli sedemdeset ali osemdeset let. Imel je že sive lase ter očala, ki so bila debela kot dno od steklenice kokakole.
Rekel mi je: ''Sine (nisem njegov sin, arr), kaj pa ti hodiš toliko časa tule? Saj, ko boš mrtev boš leta in desetletja in stoletja sameval pod zemljo. Ko bodo drugi jokali za tabo. Svetujem ti, da živiš na polno ko si mlad in frkoten.''
Nič nisem odgovoril, samo hodil sem naprej. Moram priznati, da je imel starček prav. S sklonjeno glavo sem šel mimo bakrenih vrat, ki so vodila iz območja mrtvih in pozabljenih duš. Fučkalo se mi je za starčka, za Allee in za celo galaksijo in še več. Nisem hotel domov, nisem mogel domov. Nisem hotel nikamor. Samo nekam bi šel. Samo hodil bi naravnost, ne levo, ne desno, samo naravnost.
Prsti na nogah so mi že rahlo zmrznili, saj nisem imel kakšnih termo čevljev oziroma nogavic.
Nekam sem hodil, a jaz nisem vedel kam. Čudno, ali pač.
Zavil sem na makadamsko pot. Pot je vodila skozi gozd. Kamorkoli sem pogledal, sem videl drevesa. Listi so jim že odpadli. To je bil listnati gozd. Saj veste, da je bila jesen, torej oktober.
Kar naenkrat sem prišel na travnik. Gozd se je končal. Dreves ni bilo več. Na travniku se je raztezalo jezero. Ugotovil sem, da je to jezero tisto, katero je pri Alleejini hiši. Bilo je modro-zelene smaragdne barve.
Odpravil sem se do roba in se zazrl v svoj odsev v njem. Z roko sem se spustil proti gladini in se nežno dotaknil vode, kot da bi pazil, da ne bi predrl najtanjšega ledu.
Voda je bil mrzla in seveda mokra (x'd). Takoj ko sem roko dvignil, je zapihal veter. Kot nalašč, da dobim zanohtnico (to je grozno, zdi se ti tako kot bi nekdo s šivanko želel prodreti pod vaš noht). Roke sem urno spravil nazaj v žepe, kjer je bilo lepo toplo.
Razmišljal sem, kam naj grem. Hodil sem ob robi jezera, peščen pesek je bil moker in na njem je bila tudi slana. Bilo je prav dolgočasno.
Zagotovo tudi vi to mislite. Zdaj vam povem, da to ne bo kot zgodba, kjer bo vse lepo in rožnato in se končala na; ''Vsi so živeli srečno do konca svojih dni.'' Ne, tak ne bo konec. Več vam ne izdam.
Vrnimo se raje mrazu, jezeru, drevesom in meni. Splezal sem na skalo in opazoval jezero, vse do druge strani.
Spet je moje misli preplavil tisti občutek, za katerega ne veš kaj hoče. Ali se naj zjokam ali se smejem. Allee je gotovo doma, v topli dnevni sobi zavita v odejo in dela kar pač dela.
Preplavila so me vprašanja. Spet. Enaka. Kaj je v paketu? Kdaj ga naj odprem? Danes, jutri ali v soboto? Ali nikoli? Ne, enkrat bom mogel. Če ne me bo razgnalo od radovednosti.
Danes je četrtek, ura je petnajst do sedmih, zvečer. Upam, da ne mislite, da znam poizvedeti koliko je ura iz položaja sonca. Ne, nisem tak genij. Imam uro, ročno uro. Na njej so namesto arabskih številk, napisane rimske. Spet upam, da veste kaj so arabske in kaj rimske številke. Če pa ne, pa pogooglajte.
Vrnimo se k uri. No, njo sem dobil dan preden je postal moj dedek preminul (torej je umrl). Saj veste kakšni so dedki, želijo, da to kar so oni imeli kot otroci imate tudi vi. To je bilo pred 9 leti. Uro sem 'skrbno' spravil na okensko polico. Tam je preživljala leta. Mama mi je znova in znova govorila naj jo pospravim. Ampak kam? Tudi težila je, da jo mora čistiti, ker se na uri nabira prah.
Pred kakšnimi tremi tedni sem jo spet opazil in nadel na roko, tako, da jo zdaj vsak dan nosim. Nimam pojma zakaj vam to govorim. To je brez veze.
Trenutno sedim na mrzli skali, ki jo je že malo napadel mah. Rit me že kar pošteno zebe. Vstal sem in se odpravil domov. Bil je že čas.
Še sto metrov, sem si po tiho govoril. Noge so me bolele, od nečesa težkega. Še tri metre, sem si zopet rekel. Počasi sem se po stopnicah odplazil do sobe in se vrgel na postelji. In najbrž zaspal, kot dojenček.
Petek je minil kot bi trenil z očesom.
Popravek. Petek je ni minil kot bi trenil z očesom. V šoli je bilo vse mirno in normalno. Nihče ni pomislil, da se bo zvečer zgodilo nekaj kar nihče ne bi hotel...
Počasi sem hodil iz šole, domov. Kot po navadi sem naredil nalogo, se malo učil. Umes me je poklical Tyler, govorila sva skoraj pol ure.
Nato pa me je mami poklicala iz dnevne sobe: ''Park! Pridi dol!''
Srce mi je začelo hitreje biti. Stekel sem po stopnicah. Mama je gledala dnevna poročila. Ravnokar je bil prispevek o najdenem truplu.
''...truplo je našel kmet iz bližnje kmetije. Takoj ko je videl truplo, kako plava po vodi je poklical reševalce. A oseba je bila že zdavnaj mrtva. Zaradi poškodb telesa še niso identificirali osebe. Kriminalisti sumijo na nesrečo ali umor oziroma samomor. Več pa bo znano čez nekaj dni ali pa tudi ur..'' je govorila voditeljica poročil.
V glavi so se mi ponavljale ena in iste besede. Sumijo...nesreča...umor...samomor. Allee?! Neeeeeeeeeeeeeeeeee, ona je dovolj pametna, da ne bi nikoli naredila kaj takega.
Tam sem samo stal.Gledal predse. ''Park?'' me je zmotila mami.
''Ja?'' sem rekel.
''Je kaj narobe?'' je vprašala zaskrbljeno. Ja, je.
''Ne ni. Se grem naprej učit,'' sem se zlagal.
''V redu,'' nič ni posumila.
Šel sem nazaj v sobo. Učil sem se. Laž. Sedel sem na stolu. V rokah sem držal 'paket'. Alleejin paket.
Naj ga opišem. Zavit je bil v časopis iz prejšnjega tedna. Zalepljen z navadnim prozornim selotejpom. Stvar v paketu je bila trdna. Težka je bila približno malo več kot ena knjiga. In tudi na otip je zgledala kot knjiga.
Zakaj bi mi Allee dala knjigo??? Najbrž ne ve, da jaz nisem ravno za knjige. Edino knjigo, ki sem jo kadarkoli sam prebral je bila ena za domače branje v 6.razredu. Bila je tako grozna in butasta. Od takrat sem si za domače branje vedno prebral samo obnovo na spletu.
Ura je bila deset zvečer. Še dve uri do sobote sem si po tiho rekel. Res sem malo obseden s tem...
Tema (spim x'd).
Kar sem še včeraj naredil je, da sem se od stola spravil na posteljo. Spet sem pomislil na paket. Ga odprem zdaj? Ja, odprl ga bom. Odvil sem papir in prikazala se je beš (ime barve, da ne bi kdo zamešal) knjižica. Na platnici je bil 'naslikano' drevo. Spodaj pa je z zlatimi črkami pisalo: 'FETAL LIFE' (plod življenja). Moram priznati, da je bila tako težka kot navadna knjiga s 500 stranmi, Odprl sem knjižico. Kar naenkrat je iz nje padel večkrat prepognjen listek. Razprl sem ga in na njem prepoznal Alleejino pisavo. Njeno pisavo sem videl samo enkrat, ko sem bil pri njej doma. Z lahkoto jo prepoznaš.

Hej, Pαrĸ. Upαм, dα ѕι oɴ. Ker če ɴe, вoš тι, ĸι ɴιѕι Pαrĸ, eee, v ɴeвeѕιн oвɢlαvljeɴ. Te вoм že ɴeĸαĸo ιzѕledιlα.
Drαɢι Pαrĸ, мoɢoče že veš ĸαj ѕeм ɴαredιlα αlι pα тυdι ɴe. Jαт ѕeм Sαšι ɴαročιlα, dα ɴαj тι dα тo ιɴ υpαм, dα ѕe je тeɢα тυdι držαlα. Oprαvιčυjeм ѕe тι zα ɴαzαj ιɴ še zα ɴαprej. Teɢα ɴe rαвιš вrαтι. Nιĸolι ɴe вoм ιzvedelα če ѕι preвrαl.
Neĸαj prαvιl zαтe:
-ɴe preѕĸαĸυj вeѕedιlα -ɴe мe oвтoževαтι
-proѕιм, ɴe ѕe υвιт, ĸer вι вιlo šĸodα тαĸo lepeɢααα ғαɴтα Vѕe drυɢo вoš υɢoтovιl ѕpoтoмα.
Allee

Torej. To je res Allee dala meni. Zakaj je omenjala nebesa? ..Ker se ti bo v nebesih slabo godilo.. In kaj je naredila? Ne, ne, ne, ne, ne, ona ni isti človek kot v poročilih. Ni in ne sme bit in nikoli ne bo. Se ji zdim jaz lep? Zakaj me sploh muči s tem?
Do končno sem se odločil, tega sranja (oprostite izrazu) ne bom več brat in pika.
Knjižico sem vrgel čez moj nahrbtnik ter ga pograbil in stekel proti vratom za ven. Brez pozdrava sem si obul čevlje in stekel na svež zrak.
''Park!'' je za mano zaklicala mama.
''K sošolcu grem,'' laž, zadnje čase se kar veliko lažem.
''V redu!'' je spet skoraj zaklicala. Mogoče je res malo gluha.
Nahrbtnik se mi je zdel malo težak, vendar notri nisem imel veliko. Samo plastenko vode, jabolko, eno deko za pod rit in rokavice, še od lanske zime. Hodil sem proti jezeru. Proti Allee, seveda če je še živa.
Imel sem še kakšnih 800 metrov do jezera. Moje grlo je bilo že suho, saj danes še nisem spil niti enega mililitra vode. Nahrbtnik sem odložil na travo in iz njega izbrskal plastenko. Ne boste verjeli kaj sem našel. Kako je to mogoče saj sem ga vendar vrgel ČEZ nahrbtnik. Kako je pristala notri? Itak, da veste, da govorim o knjižici.
_________________________________________________________________________________
Od zdaj naprej bom nadaljevala normalno.
Nekst?
18. januar 2017
Next
18. januar 2017
u219435
u219435
Next!
18. januar 2017
colleen ciara
colleen ciara
Next
18. januar 2017
u220695
u220695
Next
18. januar 2017
Neeeeeext!!!!
18. januar 2017
u220655
u220655
Danes ne bo nexta, ker se moram učit za jutrišnji test...
Hvala, ker še vedno berete..
18. januar 2017
colleen ciara
colleen ciara
Okay ^^
18. januar 2017
vi tut jutri pišete?
18. januar 2017
u220750
u220750
Nextt, sam, da si nazaj
18. januar 2017
u220655
u220655





Hvala vam za nexte, posvečeno lili123456...
_________________________________________________________________________________
Knjižico sem prijel v roke. Moram priznati, da sem takrat mislil, da je knjižica čarobna. Čudno. Mislim, da moram nehati gledati fantastike. Na rame sem si oprtal nahrbtnik in nadaljeval pot.
Prišel sem k jezeru ter se usedel na belkasto sivo skalo. Kot, da ne veste kakšne barve je skala. Knjižico sem odprl na prvi strani, iz nje je spet padel tisti listek, ki sem ga že prebral. Spravil sem ga v žep kavbojk. Ne da se bi zavedal sem začel brati...

31.8.
Drαɢι dɴevɴιĸ!
Sтαrα ѕeм ĸoмαj 15 leт (kaj se sploh obremenjuješ s tem?) ιɴ še ɴιѕeм ѕrečαlα тιѕтeɢα prαveɢα ғαɴтα. No, velιĸo jιн je вιlo lepιн ιɴ doвro ѕe je вιlo z ɴjιмι poɢovαrjαтι. A prι ɴoвeɴeм ɴιѕeм čυтιlα тιѕтeɢα, čeмυr вι ѕe reĸlo ljυвezeɴ.
Čιѕтo ѕeм oвυpαɴα. Dαɴeѕ je zαdɴjι dαɴ počιтɴιc! Novα šolα, ɴovι ljυdje, ɴovι υčιтeljι! (se strinjam) Jυтrι je мoj prvι dαɴ v ѕredɴjι šolι. Zelo мι poмαɢα, dα ѕeм тυ že dvα тedɴα. Dvα тedɴα! (hah) Mαмι мι тežι ɴαj ɢreм veɴ ιɴ ѕe doвeѕedɴo, ĸαr 'υšтυlιм' ĸ ĸαĸšɴιмι ѕĸυpιɴιcαмι deĸleт. Ko вι le мαмα vedelα ĸαĸo je вιтι вedɴα ɴαjѕтɴιcα z lαѕмι ĸoт..ɴe veм ĸαj.
Nα prejšɴjι šolι ѕeм ιмelα ѕαмo dvα prιjαтeljα. Flyɴɴα ιɴ Rαιιɴo. Bιlι ѕмo ɴerαzdrυžljιvι, ѕprejeмαlι ѕмo ѕe ĸoт вι вιlι ѕeѕтre ιɴ вrαтje. Pα če тυdι je вιl Flyɴɴ ғαɴт, prαv oɴ je вιl dodαтeĸ ĸ ɴαмα ѕ Rαιιɴo. V šolι мι je šlo doвro ιɴ vѕe. A poтeм je мoɢel αтι doвιтι ѕlυžвo v ɴeĸeм podjeтjυ.
Čeprαv čιѕтo ɴe veм ĸαj je poмeɴ dɴevɴιĸα, ѕo мι reĸlι, dα je тo мoderɴo. No, ɴe ɢlιн. Moderɴo вι вιlo če вι ɴα rαčυɴαlɴιĸ pιѕαlα вloɢ, α ɴιѕeм ιмelα ɴιтι ĸαɴčĸα želje po тeм.
Treɴυтɴo čepιм v oмαrι, тer ѕe ѕĸrιvαм. Pred ĸoм, ѕe ɴαjвrž ѕprαšυješ. Bojιм ѕe тeмe (resno? Allee se boji teme? Ampak kako, da se ona oblači v temne odtenke, saj to je tako kot noč..). Vѕα тα črɴιɴα. Tαĸα ɢrozα. Še poѕeвej ĸo zαpιнα ѕĸozι ɢozd, ѕe ѕlιšι ĸoт jαvĸαɴje dυнov. (omg!) AAAн, ѕтrαн мe je! Jυтrι je šolα, тαĸo, dα тι ɴe мoreм več ɴαpιѕαтι. Urα pα je že ѕĸorαj pol eɴαjѕтιн 8takrat je ona še pokonci??), zvečer. Dιjooo
Tvojα Allee <33

Torej. Ta knjižica je v bistvu Alleejin dnevnik? Mar ne bi dnevnik vstal skrit in viden samo lastniku? Zakaj ga je dala meni? Ravno Parku Formanu? Lahko bi dala 100 drugim ljudem v naši šoli. Ne pa samo meni...
Nadaljeval sem pot, še vedno sem bil kar pretresen. Mi bo Allee 'povedala' svojo zgodbo? Kaj vse je preživljala, ne ne ne, tega ne zmorem..!

_________________________________________________________________________________
(Pridatki v oklepajih so Parkova mišljenja o Alleejinim besedilom)
Ste pričakovale tole? Dnevnik?
Mnenja/teorije?
19. januar 2017
Next Next Next Next Next
19. januar 2017
u220750
u220750
Next!!
19. januar 2017
LunjaHomer
LunjaHomer
Next ful dobr
19. januar 2017
neeext hvala za posvečeno popolnost!!!!!!!!!!
19. januar 2017
Neeeeext!!! Super si se spomnla to z dnevnikom. Next
19. januar 2017
zoe6056
zoe6056
Next, nova bralka. Super je!!
20. januar 2017
♛ℛoyalℬlue♛
♛ℛoyalℬlue♛
Next, nova bralka. Cimprej daj nov Next.
21. januar 2017
u220655
u220655
Želi katera posvečen nextek?
21. januar 2017
♛ℛoyalℬlue♛
♛ℛoyalℬlue♛
Jaz prosim
21. januar 2017
u220655
u220655
Seveda (:
21. januar 2017
♛ℛoyalℬlue♛
♛ℛoyalℬlue♛
Hvala :-)
21. januar 2017
Next
Šment... še vedno ne ve, kaj je z Allee
21. januar 2017
u220655
u220655
Posvečeno ᴬˡᵒᶰᵉ™. ...




__________________________________________________________________________________
Še vedno sem sedel na skali. Zrl sem v zelenkasti vodo. Knjižico sem spet odprl, prelistal najprej, do zadnje strani. Nisem si upal odpreti oči. Ne vem zakaj. Knjižico sem s treskom zaprl. Odprl sem oči. Tisti trenutek sem se zavel, kaj počnem. Berem nekaj, kar je tako rečeno, skrito. Tega ne bi smel brati, me je prešinilo. Kdo pa bi dal nekemu neznancu brati svoj dnevnik? Odgovor: nora Allee.
Spet sem odprl knjižico in spet začel brati, ne da se bi zavedal.

Neĸαj мιɴυт do eɴαjѕтιн, še vedɴo 31.8.
Ne мoreм zαѕpαтι, ɴe мoreм. Mιѕlι мι vedɴo υιdejo ɴα jυтrι. Novι ljυdje??? Kαj вo z мαɴo? Kαĸo мe вodo ѕprejelι? Ne Flyɴɴ ɴe Rαιιɴα ɴe ɢreѕтα ɴα eɴαĸo ѕredɴjo ĸoт jαz. Flyɴɴ ɢre ɴα тeнɴιčɴo, Rαιιɴα pα ɴα ɢlαѕвeɴo. Jαz pα ɴα ɢιмɴαzιjo. Le ĸαĸo мι je тo υѕpelo? Nιмαм pojмα.

Čakaj! Nehaj brati, Park! Komaj sem oči odtrgal stran od besedila. Zakaj Allee ne piše letnic? Čakaj. Ona je bila stara 15 ko je pisala tole. Torej je šla v prvi letnik (Ja, vau, si boste mislili. Vau, kaj si pogruntal Park. ). Zdej sem jaz drugi letnik in ona tudi. Torej, tole je pisala lansko leto. Resno Allee? Brat bom mogel vse kar si napisala v enem letu?! Ljubi bog, usmili se me, če me imaš še rad.

Očι ѕe мι že ɴevαrɴo zαpιrαjo. Mιѕlιм, dα вoм šlα ĸαr ѕpαт. Nočĸo…
Allee

Ok. Mislim, da bom že nekako preživel skozi njene ljubezenske in ne ljubezenske 'popadke'. Res me zelo zelo zelo zanima zakaj je ona takšna kot je. Mora imeti razlog, sicer je vse brez veze. Knjižico sem spet zaprl, se ustal in nadaljeval pot okoli jezera. Voda je bila skoraj nepremična. Kdaj pa kdaj je kakšna riba splavala in naredila rahle valove na gladini. Za žabe pa je bilo takrat že premrzlo. Najbrž so se že zarile v dno jezera, v blato. Narave nikoli nisem čisto razumel. Recimo, srna zapusti svojega mladiča če se ga dotakne kakšen človek. Ko sem bil star 10 let, sem postavil teorijo: 'Živali so res čudna bitja. Zato smo tudi ljudje čudna in delamo čudne stvari, za katere nimamo nobenih izgovorov. To je sklepano na podlagi, da se je človek razvil iz opice.' Noro, a ne? Ne morem se ravno primerjati s kakšnim znanstvenikom ali kaj takega. Morate pa priznati, da sem takrat kar dobro misli. Nočem se važit..
__________________________________________________________________________________
Teorije? Kritike? Nekst? Želi katera posvečenega?
Če so Vam slike moteče, povejte...
21. januar 2017
♛ℛoyalℬlue♛
♛ℛoyalℬlue♛
Neeext hvala za posvecenega, slike me ne motijo ravno nasprotno
21. januar 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg