Forum
am ja, jas sm pa bol nova na forumu pa levo pa desno : ) pač ja..
tu je ena moja zgodba. je sicer bol amaterska pa tak sam men je nekak všeč (: and I hope you'll like it too*

1. poglavje
»Moje življenje je tako dolgočasno,« sem zagodrnjala med slovenščino in svinčnik tako močno pritisnila ob list, da je počila še zadnja minica. Mary me je radovedno pogledala in si z roko popravila pramen črnih las, ki ji je silil na oči. Imela je novo frizuro; njeni lasje od danes naprej niso bili ravni, dolgi ter ji segali do konca hrbta, zdaj so bila dolgi le do ramen in rahlo valoviti. Lušna je bila v tej frizuri.
Jaz sem imela rjave lase, s prameni. Trenutno temno modrimi. Ne spomnim se kdaj sem bila nazadnje brez pramenov. Brez njih sem se počutila tako čudno, dolgočasno. Bili so daljši od Maryjinih in bolj gosti.
Premišljevala sem nad svojo izjavo. Ponavadi se nisem nad ničemer pritoževala, sploh pa ne nad življenjem. Danes pa mi je šlo preprosto vse na živce. Bilo je, kot bi oživel del možganov, ki je prespal 15 let mojega življenja in se zdaj nenadoma zbudil. 15 let življenja, ki je postalo rutina. Rutina, ki sem jo imela rada. Včasih.
Zjutraj sem točno ob 7.00 vstala in se oblekla. Ni bilo pomembno ali je sobota ali ponedeljek. Tako je bilo
vsak dan. Potem sem se natančno 7 minut urejala, preden sem odšla na zajtrk. Ob 7.18 stopila pa sem krenila proti šoli. Tja sem šla vsakič peš. Ob 7.24 sem že sedela v razredu in čakala na začetek pouka, medtem pa klepetala z Mary. Nikoli nisem prepisovala naloge. To je bilo izpod mojih meril. Kateri človek pa dandanes nima časa, da bi vse postoril za šolo? Vsak dan je bilo tako. Še včeraj. Še danes zjutraj. Zdaj pa mi je naenkrat začenjalo iti na živce. Zakaj?
22. november 2010
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
NEXT
DosT?
22. november 2010
»Ne veš kaj govoriš. Saj imaš rada svoje življenje. Rada si Emma Jacobs. Vedno si bila,« se mi je Mary nasmehnila in še naprej navidezno sledila pouku.
»Rada sem bila.« sem ji odvrnila. »Mislim da je moje življenje postalo rutina.« Obupano sem zavzdihnila in upala da me bo Mary podprla, ali me vsaj razumela.
»Kaj pa govoriš?« me je vprašala ogorčeno in nehote povzdignila glas. Učitelj se je obrnil proti nama, vendar se mu je Mary tako očarljivo nasmehnila, da se je moral pretvarjati da se ni zgodilo nič. »No, od kdaj pa nisi več rada ti?« Sarkazma v njenem glasu ne bi mogla spregledati pa če bi se zares potrudila.
Zastrmela sem se skozi okno. Snežinke so leno naletavale na dovoz šole. Zavzdihnila sem. Saj res. Od kdaj nisem več rada jaz? Od danes? Nikoli nisem hitro sprejemala odločitev, zakaj je moralo biti zdaj drugače? Še enkrat sem pogledala snežinke, ter se zamislila nad svojo usodo. Njim ni bilo treba skrbeti kaj bo z njimi čez 2 leti ali 3 minute. Zakaj je moralo mene?
»Od danes zjutraj,« sem ji čez nekaj časa resno odgovorila. »Daj no Mary. Se ti nikoli ne naveličaš da so tvoji dnevi popolnoma enaki? Včasih imam občutek, da moje življenje ne gre naprej, ampak se samo ponavlja.«
Zastrmela se je proti meni in njeni zlati očesi sta vrtali vame, kot dve vrtalki. To da hoče postati psihologinja me drugače ni motilo, vendar je bilo zdaj vendarle precej moteče. Nekaj časa sem strmela nazaj potem pa povesila pogled. Začelo se mi je že vrteti.
»Emma, dobro me poslušaj,« je čez nekaj časa zašepetala in me z roko potegnila k sebi. Pogledala sem jo. Njen pogled je bil zelo resen, njej stisk pa nehote zelo močan. »Tvoji starši imajo dobro službo, živiš pa v enem najbogatejših naselij na svetu. V šoli si odličnjakinja in imaš najboljšega fanta, kar bi jih lahko imela. Kako lahko ob vsem tem rečeš da je tvoje življenje dolgočasno? Izkoristi to kar imaš. To se od tebe tudi pričakuje.« Zvonec je glasno zazvonil in za trenutek prekinil Maryjin govor. Medtem ko je začela zlagati zvezke se je ponovno zastrmela vame. »Ne poskušaj tega spremeniti. Sprejmi življenje, ki ga imaš. Nikoli ne bo drugače.« Narahlo se mi je nasmehnila in me poljubila na lice. Odhitela je iz učilnice, jaz pa sem zmedeno sedela in gledala za njo. Še nikoli se nisva pogovarjali o tem, saj se to v naši družbi preprosto ni pričakovalo. Nihče se ni nikoli pritoževal nad svojim življenjem. Tako sem vedela, da ima prav, vendar nisem hotela da je temu tako.

__
pa nevem a naj sploh še nadaljujem al kak? :/
24. november 2010
next
24. november 2010
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg