Forum
u115042
u115042
no another ff ampak ne z 1D! ampak z enim najbl popounim cukrčkom na tem planetu. aiia on je od naju s špelo tk daa back off upam da bo okeej:*

NUUUJNOOO: Zgodbo posvečam usm svojim sparkloucem, tistim popounim čevapčičem, k so vedno tm kjer jih rabm. rada vas mam lubčki mooji:*

*****************************************************************************************

Nasmehnila se mi je. Mirno, nežno, kot zna le ona. Z namenom, da ustavi ploho solza, ki so prekrile moj obraz, pordel od nenhnega smrkanja in hlipanja. Spraševala sem se, zakaj še ona tega ne počne. Zakaj ne kriči, ne kliče pomoči? Je res tako brezupno? Sva ujeti? Ujeti sredi ognjenih zubljev, ki se približujejo? Ki s svojimi ognjenimi jeziki vse bolj sikajo proti nama. Le kje je oče? Oprimem se mamine roke in jo stisnem k obrazu. Čutim kako poročni prstan podrsa po mojem licu in še bolj zajokam. Kaj bo z nama? Bova umrli? Ničesar ne moreva. Ogenj že kuka izpod vrat v naše stanovanje, ki se svetlika v oranžni, spričo gorečega bloka. Mama nenadoma vstane in z mano v naročju steče proti oknu. Skozi megleno zaveso solz zagledam uniformiranega gasilca, ki se nagiba proti nama. Stoji na veliki železni lestvi. Pot do tal je dolga.
"Oprostita, samo ena."
Se žalosnto opraviči in nestrpno pomigne z roko. Mama ne okleva. Poljubi me na vrh glave in me poda proti gasilcu. Zamižim, saj ne morem pogledati navzdol. Potem pa imam nenadoma spet rdna tla pod nogami in naslednje česar se zavem je to, da se košara počasi spušča proti tlom. Zmedeno gledam navzgor proti mami. Na njenih licih je končno opaziti sledove solz. Zakaj je nismo vzeli s sabo? In zakaj gre tako počasi? Moja mama je še vendo zgoraj? Zajokam in gasilec me nerodno sitsne k sebi. Mama..in potem so iz okna bruhnili ognjeni zublji. Mame ni bilo več.
*******

Vsa potna preplašeno planem pokonci. Plameni so izginili, prav tako oranžna svetloba. Okoli mene je le tema. Zadihano s tresočo roko mrzlično iščem stikalo za lučko. Tema je dušeča, ničesar ne vidim in..ah, je že bolje. Malce si oddahnem, ko sobo napolni mehek soj rumene svetlobe. Tako drugačen, tako bolj miren od tiste oranžne. Oranžne, ki je pogoltnila moje starše. Zakaj? Čutim kako se po licu zakotali solza. Pa še ena in še ena. Kmalu spet ničesar ne vidim saj potoki solza lijejo iz mojih oči. Poskušam ji sproti brisati a odneham, saj obrisane znova in znova nadomestijo nove. Obraz zakopljem v blazino in se trudim ustaviti ihtenje. A ne gre. Moje telo se stresa in kmalu se tiho ihtenje spremeni v glasen jok. Manjši pok naznani, da so se odrpla vrata in prižge se velika luč.
"Oh Caroleen."
Se mehko oglasi nekje zgoraj in tetine nežne roke me stisnejo k sebi. Obraz zakopljem v njeno ramo, ona pa me le nežno treplja po hrbtu in ne reče ničesar, samo potrpežljivo čaka, da mine. In za to sem ji prekleto hvaležna.

Nadležen zvok ponorele budilke utišam z nestrpnim zamahom roke in zamežikam v jutranjo svetlobo. Na licih še vendo čutim sledi nocojšnjih solza, a se ne zmenim in malce vrtoglavo vstanem. Takih sanj nisem imela prvič. Velikokrat se ponovijo. In vsakokrat me zrušijo. Ignoriram svojo grozljivo podobo v ogledalu in si mrko začnem umivati zobe. Vsakokrat po sanjah se trudim, da bi dan začela normalno. Brez kakršnih koli posledic groznih mor. Sprijazniti se moram, kaj hočemo. Kajti nič ju ne bo pripeljalo nazaj. Nič, ne bo odgnalo spominov na noč, ko sem ju izgubila.
Ko se končno uredim, lase pa spnem v lično figo, nase navlečem malce smrdljivo službeno uniformo. A mene ne moti. Delam kot prostovoljka v živalskem vrtu in svoje delo ljubim. Zakaj bi zapravljala čas v kakšnem bednem lokalu, ter prenašala slinaste poglede pohotnih starčkov? Ne, hvala.
Počasi se odpravim navzdol po stopnicah in sedem na običajno mesto za našo mizo.
"Mmmm, nič ni boljšega kot zavohati pando navsezgodaj zjutraj."
Mi pomežikne Greg in pokažem mu jezik. Je izjemno prijazen mož moje tete in rad zbija šale na račun vonja, ki veje od moje trenirke in temno zelenenga plašča.
"Se čisto strinjam."
Se iz kuhinje prikaže teta in pred mano položi skodelico kave. Skupaj se zasmejimo. Sta moja druga družina. Druga starša, ki sta nekako vsaj večinoma uspela zapolniti zevajočo luknjo v moje srcu, ki je nastala, ko sem izvedela da je starša pogoltnil ogenj. Nadležne spomine želim hitro pregnati iz glave, zato srknem nekaj temne tekočine iz skodelice, čeprav se opečem. Bolje ta bolečina, kot pa tista notranja. Ampak vseeno moram pohiteti, če ne želim prenašati opazk šefa živlaskega vrta, ki me ima v resnici precej rad, a je človek ki ne prenaša zamujanja. Tako se raje hitro poslovim od tete in Grega, ki ga osebno raje kličem stric, si na ramo oprtam staro torbo in iz iše stopim v hladen jutranji zrak, ki prežene vse moje skrbi. Gotovo ni nič lepšega, kot uro za uro preživljati med ljubkimi koalami, pandami in srčkanimi sloni. Ob misli na vse to se srečno nasmehnem. Vsaj ena drobna iskrica sreče v mojem sivem vsakdanjiku.

********************************************************************

neext?
24. januar 2013
neeext!!
24. januar 2013
u112307
u112307
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!
24. januar 2013
u115042
u115042
+ oohh in nism napisala tm pod nujnoo: posebej pa tole zgodbico posvečam svoji Špeli k je tolk nora nanjga kt jst in ji bom z veseljm posvetila usak deeu. ona je simple dbest in popouna, najbol svetu sonček na mojm nebu;**
24. januar 2013
nexxt.!
24. januar 2013
Neeeekšt.! Člouuk D BEST!*o*
Hwalaa!< 3333 Ti si tut najboljša, najboljpopouna in najbolj svetel sonček na svetu! In jst snisem popouna!xđđ
24. januar 2013
u115042
u115042
špela:

1. tenkju:* ampk ne tolk kt twoje zgodbice

2. ja pa siii! ti si najbol popooouna, najbl lepa, najbl useee:***<3<3
24. januar 2013
1.Moje zgodbe so crapp, tvoje so d beeeest!*___*2.NISEM in ne spemat klee!xđ
25. januar 2013
u115042
u115042
Špela ~ niso -.- supr soo + SIIIII:**
*************************************************************************
"Pozna si!"
Me ošteje čokat črnolasec, ki sloni pri prodajalni vstopnic pred vhodom. Toda opazim kako kotički njegovih ustnic silijo navzgor in še Cheryl, prodajalka, me namuznjeno gleda. Zavijem z očmi, toda tudi sama se ne morem upreti nasmehu.
"Skoraj šef."
Mu odgovorim in izginem za vrati živalskega vrta. Globoko vdihnem vonj, ki več kot očitno naznanja, da sem se znašla med živalmi. Zadovoljno se nasmehnem. Napotim se proti majhni hiški in že se znajdem v prostoru za osebje.
"Carol!"
Me navdušeno pozdravi majhna blondinka in se mi obesi okoli vratu. Je moja najboljša prijateljica Hayley in prav tako opravlja delo prostovoljke v živalskem vrtu. Vse sodi k praksi Veterinarske fakultete, ki jo obiskujeva.
"Hej, Hales."
Jo z utrujenim nasmehom pozdravim nazaj. Za mano je precej neprespana noč in Hayley to kot vedno skrbno opazi.
"Spet more?"
Zamrmra nejevoljno in s prsti nežno pogladi podočnjake pod mojimi očmi. Sklonim pogled in ignoriram njen vzdih, ter raje nejevoljno odložm torbo v omarico.
"Pridi koale čakajo."
Me spodbudi po nekaj trenutkih tišine in skupaj se napotiva proti ogradi s koalami...

#Francisco#

"Daj no Cisco! Pojdiva kam!"
Nejevoljno zavijem z očmi in odvrnem pogled od plastične rdečelase barbike, k ise že cel dan vesi po meni. Cisco to, Cisco tisto. Kje je sploh pobrala da vzdevek?
"Ne da se mi Becky, utrujen sem."
Jo že vsaj stotič odrinem in se utrujeno sesedem na stol. Cel dan sem snemal, ona pa bi šla zdaj rada popivat, medtem, ko je cel dan visela v studiu in bila v napoto vsem. Toda ona še ne bo odnehala.
"Oh daj no. Ne bodi tak bedak! Greva v klub, greva kam!"
Čutim kako vre v meni in glavo podprem z roko, prste pa pritisnem na zaprte veke. Zakaj mi je tega treba?
"Cisco!"
Spet zaslišim njen nadležni piskajoči glas. Tako, dovolj mi je.
"Prav Becky, greva v živalski vrt."
Sunkovito vstanem in se srdito zazrem vanjo. Končno je utihnila. Nekaj sekund presenečeno strmi vame, potem pa se namrdne. Vedel sem, da je Becky mestno dekle in ji stvari kot je živalski vrt, ki jih sama imenuje "kmečko sranje" niso všeč.
"Ne, pa ne v živalski vrt."
"Živalski vrt ali pa nič!"
Trmasto vztrajam.
"Ne!"
"Potem ne greva nikamor."
Užaljeno utihne in me nekaj časa gleda z obtužujočim pogledom. Prperičan sem, da išče dobro stran vsega skupaj. Oh dobra stvar pri njej pomeni, da išče nek del v situaciji, ki bi ji bil koristen. Recimo, opaziti jo v družbi modela v živalskem vrtu. Drugače prav gotovo ne bi pristala.
"No prav."
Že malo manj nejevoljno reče in napotiva se proti izhodu. Obožujem živalske vrte, toda delo mi ne dopušča, da bi jih obiskal bolj pogosto. Veselo požvižgajoč sem Becky odprl sovoznikova vrata v svojem črnem BMW-ju in že sva drvela po glavni cesti.

*************************************************************************

thaz's it for today folks:*
31. januar 2013
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexšt!^^TOOK JE POPOUNO, DA UMIRAMOOO!*.*
01. februar 2013
u115042
u115042
špelaa: ah tolk pa speet nee:* en doug, da boste mel za brat k me ne bo:*
***************************************************************************************************
#Caroleen#

"Daj Mickey zlezi dol."
V dušečem smehu izdavim proseče proti naši najstarejši koali, ki s trmastim izrazom sedi zgoraj na visokem drevesu. Hayley zdraven mene ne more več govoriti. In zdaj se sprašujete kaj je tako smešno. Preprosto samo pogled na zaobljeno koalo, katere obraz izraža čisto trmo. In pri tem je videti nenavadno smešen. Je pa tudi res, da starost tako kot pri ljudeh prinaša tudi pri živalih določene nevšečnosti in zato mora Mickey nujno jemati zdravila. Zdravila, ki pa do njega ne bodo prišla, če ga ne spraviva z njegove najljubše veje.
"Mickey!"
Neučakano ponovim in se zagugam na petah, kot da bo to pomagalo. Hayley poleg mene se skuša umiriti, jaz pa umaknem nek nadležen pramen las z svojega obraza. Kaj naj storiva?
Ko se Mickey po 10 minutah še vedno ne primiga dol, si začnem živčno gristi ustnico. Tableto vendar mora vzeti!
"Gor grem."
Po nekaj premeslekih sporočim Hayley. Začudeno me pogleda.
"Ampak ne moreš zlesti tja gor."
"Ja pa lahko."
Jo zavrnem, ji v roke porinem tableto in pričnem plezati.
"Ne morem verjeti, da to počnem."
Jezno zabrundam proti Mickeyu, ki me trmasto opazuje. Hayley se spet zahahlja. Sama se vztrajno oprijemam hrapavega lubja in še kar spretno plezam z veje na vejo. Kaj če padem? Saj se bom še ubila. Pogoltnem slino in skušam misliti na kaj pozitivnega. Toda na kaj, ko pa je takih stvari v moje življenju tako prekleto malo?
Samo še malo in, uf, tukaj sem! Olajšano zadiham, ko se povzpnem še na zadnjo, precej čvrsto vejo in utrujeno sedem. Hayley me od spodaj napeto gleda, jaz pa smao lovim sapo in se trudim umiriti razbijajoče se srce. Saj bo Carol, saj bo.
"Pridi, porednež mali."
Potem zagodrnjam proti koali in jo kljub njenemu godrnjanju dvignem v svoje naročje. Spominja me na koalo iz risanke Divjina in ne morem se upreti še enemu nasmehu. Posadim ga za haljo, da se ne bi česa spomnil in začnem plezati navzdol, kar je mimogrede precej težje, kot plezanje navzgor. S pogledom prilepljenim na tla, previdn ostopam navzdol in moj trud je poplačan. Še enkrat olajšano zadiham in pustim Hayley, da opravi z Mickeyem. Zadihano se naslonim na steno.
"Mislila sem, da bom umrla."
Povem Hayley, ko po hranjenju skupaj zapustiva hišico koal.
"Tako si tudi izgledala."
Se zahahlja in namrščeno jo nežno sunem pod rebra. Nisem kriva, če se bojim višine. Višina. Nenadoma sem spet v košari pri gasilcu. Tako visoko je! Čutim kako pobledim in nenadoma so tam spet plameni. Spet kriki. Spet sem tam, kamor nisem želela nikoli več.
"Carol! Me slišiš? Carol!"
Po nekaj klicih podobe izginejo in pred mano je spet Hayley. Njenega nasmeha ni več, ljubek obraz pa je spačen v zaskrbljeno grimaso.
"V redu sem. Po banane grem, dobiva se pri slonih."
Jo hitro odslovim, preden bi me utegnila kaj vprašati. Vem, da jo smao skrbi zame, a zadnje kar zdaj potrebujem je pogovor o tem. Pogovor o moji mladostni izkušnji. Počasi, s sklonjenim pogledom se napotim proti hišici v kateri hranimo vse oskrbniške pripomočke. Pre dočmi se še vendo vrtijo bledikave sence prizorov iz preteklosti. Nekajkrat pomežiknem, da bi jih pregnala, potem pa bum! In vse kar sem videla je bila tema...

#Francisco#

Nasmejano izstopim iz avtomobila in stopim po škrtajočem pesku, parkirišča živalskega vrta. Becky ne izgleda tako navdušeno in z namrgodenim izrazom previdno stopa po pesku, kot bi hodila po jajcih in si ogleduje tla.
"Cisco, kaj če je kje kakšen kakec?"
Me z gnusom v glasu vpraša in se zaskrlbjeno ozira naokoli. Zavijem z očmi.
"Pomiri se Becky. V živalski vrt greva, ne pa v hlev."
Ji povem in roke vtaknem v žepe kavbojk. Moj obraz ponosno okrasi nasmeh, ko zagledam velik napis, ki razglaša kaj se nahaja za njim. Kolikokrat sem ta živalski vrt obiskal z očetom! Moji spomini na otroštvo so stvar, ki jo v življenju najbolj cenim in najbolj pogrešam. Mislim služba modela je super, ampak vseeno je bilo lepše biti kot otrok. Tako bolj svobodno. In brez bedne plastične ravajene mestne dekline ob sebi. Bolje bi bilo ,če je sploh ne bi spoznal. Je le sestrična enega od mojih sodelavcev in trapa, ki misli, d aje moje dekle. Si lahko predstavljate še kaj bolj bednega. Ustavim se pri prodajalni vstopnic in čokat moški ki z mapo sloni ob pultu, se mi umakne in se poslovi od živahne rjavolase prodajalke Cheryl. Gotovo sva prva dokaj zgodnja obiskovalca. Plačam dve vstopnici in Becky mi štorkljajoče sledi skozi vrata. Nasmejano se ozrem naokoli. Prav nič se n ispremenilo, odkar sem bil zadnjič tu. Globoko vdihnem vonj po živalih in se napoti mproti prvi ogradi.
"Poglej, lokal imajo!"
Nenadoma zavpije Becky, ko zagleda lokal v živalskem vrtu in že pohiti proti njemu. Zavijem z očmi, a ji ne sledim. Ne bo mi uničila dneva. Nisem prišel preizkušat koktajlov ampak gledat živali. Kar naj se zabava sama. Napotim se mimo shrambne hišice, do ograde z zebrami. Te črtaste živali so me vedno spominjale na zapornike oziroma pobarvane konje. Zatopljen v spomine s eodpravim naprej po poti, nenadoma pa bum! Nekaj trneutkov je okoli mene vladala tema in zavrtelo se mi je, a sem po nekakšnem čudežu ostal na nogah. To pa ni veljalo za rjavolasko pred mano, ki je ob najinem trku padla nazaj na zadnjico. Nekaj časa sem samo zmedeno strmel vanjo, ko je dvignila enako zmeden pogled. Njene oči v globoki modri barvi so me čisto prevzele, da sem gotovo vsaj nekaj minut stal tam kot popoln bebec in strmel vanjo kot v osmo čudo na Zemlji.
"Je vse v redu?"
Sem nenadoma zaslišal nežen ,pojoč angleski glas. Tako drugačen, kot sem jih bil vajen. Komaj sem se zbral.
"Hm..ja..oprosti..."
Sem izjecljal in ji nerodno ponudil roko, da je vstala.
"Je že dobro."
Mi je odvrnila in se nasmehnila...
#Caroleen#

tema je vladala nekaj trenutkov, nato pa se je pred mano spet pojavila peščena pot. In neke neznane noge. Morda je bila tema boljša od plešočih senc preteklosti. Vse okoli mene se je vrtelo in grabila me je omotica. Ampak na srečo se je vse počasi umirilo. Pogled premaknem navzgor in se zazrem v čednega rjavolasca, ki zmedeno strmi vame. Brez kakršne koli besede, samo strmel je vame, kot da bi bila osmo čudo na Zemlji. Počutim se nelagodno. Nerodno se ozrem naokoli, a njegovo bolščanje ne preneha.
"Je vse v redu?"
Enako zmedeno končno pogledam vanj. Končn ose zbere in mi nerodno pomoli roko, da vstanem. Nasmehnem se mu.
"je že dobro."
Mu odvrnem in s halje otepem ves prah, ki se je nabral na njej. Lase ki so se mi usuli na obraz popravim nazaj za uho in mu ponudim še en nasmeh.
"Francisco."
Se mi predstavi in končno se zavem, da pred mano stoji znani brazilski model, za katerim nori polovica sveta. Kar malo pobuljim, a sem na srečo dovolj prisebna, da mu vrnem stisk roke.
"Caroleen."
Se predstavim še sama.

....

***************************************************

Next?
01. februar 2013
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeekšt.!Ohh sweet Love Bybee!< 33333333333
02. februar 2013
Neeext fuul dobr pises, pa fuul je zanimiv
10. februar 2013
next.!<33
10. februar 2013
Špela moraaaaaa biti nazaaj!;(((
10. februar 2013
u153490
u153490
omg proooosim nej nekdo nadaljuje to zgodbo ker je res fuuul dobra prosiiiiim :'(
13. oktober 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg