Forum
♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪
Hey now, if you push me down I'll get up again
Hey now, if you let me drown I'll swim like a champion
I'm sure there'll be good times, there'll be bad time
But I don't care 'cause I'm running on air
♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪♪

Vsa omotična sem se še zadnjič ozrla proti drevesu, kjer je stal on. Ob drevesu je gorel naš avto. Začele so mi pojemati moči in kar naprej se mi je temnilo pred očmi. Začela sem padati, a me je ujel on. Zadnja stvar, ki se je spomnim je njegov obraz nad mojim. Od tistega trenutka naprej pa samo tema.
1. Mesec pozneje_______________________________________________________
»Ever, upam, da ti bo v tej hiši prijetno. Počuti se kot doma,« mi reče teta Jill. »Oh, ja ne skrbi zame,« sem potihoma odgovorila. Odprla sem kovček in iz njega začela vleči moje stare stvari. S postelje sem pobrala telefon in si vstavila vanj slušalke ter zavrtela muziko tako glasno, da več nisem razločila kaj se mi je podilo po glavi. Odprla sem drugi kovček v katerem so bile v večini moje stare stvari ter fotografije. Družinsko sliko sem prijela v roke in spet potočila solzo. Odložila sem sliko na nočno omarico ter se utrujena ulegla nazaj na posteljo. Moja moč se mi zaradi meseca ležanja v bolnišnični postelji, še kar ni vrnila. Ko se spomnim na bolnišnico dobim spet srd v kosti ter omotico v glavo v očeh pa se mi začnejo prelivati solze. Ne maram več sebe. Ne maram več mojega življenja. Jaz sem bila kriva, da se je zgodila prometna nesreča. Kriva sem za smrt mojih staršev ter sestrice Arizone. Spet sem začela jokati ter se zakopala pod odejo in se začela dreti. Izgleda, da sem tokrat bila spet glasna tako zelo, kot takrat pri psihiatru, saj je v »mojo« sobo privihrala Jill. »Ever! Ever!« Se je drla. »Umiri se. Vse bo še ok.« Sedla je k meni in me močno objela. Glavo sem ji potisnila v ramo ter solze točila kot dež lije v neurju. Nisem se morala umiriti dokler mi spet ni zmanjkalo moči in tako sem zaspala.
30. maj 2017
nexti??
30. maj 2017
On,.. Spet njegov obraz,.. Vozili smo se v temi,.. Naenkrat je v nas zavil tovornjak in oče je iz strahu zavil v drevo. Tovornjak pa,… odpeljal je ravno. Še ustavil ni. Nato se spominjam samo še kako je on stal tam ob drevesu. Goreč avto. Ter kako je naenkrat bil že ob meni. In spet teme. Kmalu pa spet njegov obraz in ustnice, ki so se premikale ob njegovem govoru, ki ga sedaj ne moram niti razbrati.
Zvonila mi je budilka. Vstala sem ter pogledala na uro. Ura je že 07.00. Spala sem več kot 12h. Pogledala sem v družinsko sliko na nočni omarici ter sama sebi rekla: »Zaželite mi srečo.« Vstala sem, se oblekla v moja vsakdanja oblačila (črni pulover s kapuco, črne kavbojke) ter si umila zobe. V ušesa sem si spet dala slušalke, pograbila pismo na mizi ter ga na hitro preletela, seveda nisem pozabila pojesti tableto proti bolečinam in takoj po tem sem odhitela proti šoli.
30. maj 2017
u223100
u223100
Next
31. maj 2017
Kot vsaka šola je tudi ta šola imela najstnike in najstnice, ki kar naprej samo buljijo ter se posmehujejo. Pa tudi one oh in ah »frajerje« so imeli, ki so se kar naprej sukali okoli teh princesk. Druga stran ljudi, ki bo tudi moja stran so bili čudaki, iz katerih so se posmehovali, zbijali šale ter jim na nekakšen način uničevali življenje. Kot pričakovano je že moj prvi stik z novo šolo bil slab. Ena od princesk mi je potegnila kapuco z glave ter umirala od smeha. Seveda sem si kapuco popravila nazaj ter tiho odšla do svojega razreda. Sedla sem v zadnjo klop. Čez nekaj min je bil ob meni že en od onih frajerjev ter se namrdnil: »Ej, ti ta nova, presedi se mesto naprej. Tu sedim jaz.« Brez besed sem vstala in se presedla eno vrsto naprej. Ura se je začela in like always učitelji predstavijo nove učence. Ja najbolj sramoten del ure. Povedal je iz kod prihajam, zakaj sem tukaj, kdo sploh sem in tako kot po navadi vsak reče je tudi ta, da me naj dobro sprejmejo.
Tisti hip pa je skozi vrata stopil on. »Že tretjič ta mesec.« reče učitelj. »Se opravičujem.« reče on. »Kot vedno se samo opravičuješ.« reče učitelj ter mu pokaže, da mora sesti ob meni. Postalo me je sram, zato sem se obrnila vstran. Ure nisem poslušala, razmišljala sem samo o tem kako lahko fant iz sanj oz. mračne realnosti sedi zraven mene. Sigurno je povezan z vsem skupaj. Bil je tam.
Sredi ure me je ruknil v komolec. Obrnila sem se k njemu. »Hej, jaz sem Damen.« Nasmehnil se mi je. Vrnila sem mu nasmešek in po tiho odgovorila: »Ever.«. Utapljala sem se v njegovih očeh ter si želela izbrisati resnico, da ga od nekod poznam. Obrnila sem se vstran. Čutila sem kako se njegove oči sprehajajo po meni, ampak rekel ni nobene. Prav tako se jaz nisem ukvarjala z besedami. Spopadala sem se z mislimi, ki so mi švigale po glavi. Čutila sem kako so mi mravljinci švigali po telesu. Obdajal me je strah. Za kratek čas se mi je zazdelo, da mi je prebral misli, nato se je obrnil vstran. Štela sem sekunde do konca ure, do konca tega čudaškega občutka in tega glupega strahu. Ko je zvonec naznanil konec ure sem pobrala stvari in odhitela do avta. Zazdelo se mi je, da mi je želel nekaj reči a bila sem že predaleč od njega. Sedla sem v avto in se odpeljala domov. Razmišljala sem glavni razlog, ki ga bom rekla Jill zakaj sem bila v šoli le eno uro.
31. maj 2017
Omg Next!
31. maj 2017
kaj dam Next že zdaj?
31. maj 2017
u223100
u223100
Next!
31. maj 2017
Next
31. maj 2017
In ja kaj kmalu za mano je prišla domov Jill. Vstopila je skozi vrata, v pričakovanju, da še mene ni doma. »O, hej, si že doma?« se me je ustrašila. »Ja, khm, postalo mi je slabo in nisem več zdržala, zato sem odšla,« sem se ji zlagala, za kar mi je nato bilo prekleto grozno v srcu. »Ever, veš, da če me potrebuješ sem tukaj. Za sabo imaš težke čase, če se želiš pogovoriti o čemerkoli sem ti na voljo.« Ugriznila sem se v jezik, saj sem v njenih očeh videla kako se trudi in kako močno trpi v sebi. Kakorkoli bila je od mame sestra in njena smrt je tudi grozno vplivala na Jill. »V redu sem res. Če te bom potrebovala vem kje si,« sem ji odgovorila s cmokom v grlu. Obrnila sem se in se odpravila nazaj v sobo kjer sem se spet zatekla v mojega edinega prijatelja-posteljo. Glasba mi je nabijala v ušesih, saj sem samo tako zakrila vse misli, ki so se mi tisti hip porajale po glavi ter utišala svojo bolečino ter samoto, ki me je obdajala že od prometne nesreče dalje.
A čez nekaj časa se mi je zazdelo, da me nekdo opazuje. Pogledala sem po sobi, a v njej sem bila samo jaz. No, ni minilo veliko časa, ko je na vrata potrkala Jill: »Hej ljubica. Lahko vstopim?« Nekako dobre volje se mi je zazdela sedaj. Ni več imela težkega glasu ampak lahkotni ter malce hiperaktiven. »Ja, vstopi.« sem ji odgovorila. V grlu sem začutila tesnobo. Jill je vstopila. »Ej, neki lušten dečko te čaka spodaj pri vratih. Pravi, da sta se zmenila, da ti prinese svoje zapiske.« Pomežiknila mi je. Jaz pa sem tako izbuljila oči in zazijala v Jill, da ji je postalo neprijetno. »Jill, nimam prijatelja na tej šoli.« Sem ji po kratkem molku rekla. »No kakorkoli, ne boš izpustila priložnosti s tem sexy tipčkom in seveda moraš za jutri bit pripravljena ter imeti narejene svoje zapiske.« Nasmehnila se je in odšla po stopnicah navzdol. Zvlekla sem se iz postelje ter si preko glave spet dala kapuco. Odšla sem po stopnicah, ampak tako brez moči kot sem bila sem seveda padla. »V redu sem!« sem zakričala saj sem zaslišala kako se je Jill hitro začela pomikati proti stopnicam. Stopila sem do vrat. »Hej.« je bilo vse kar sem spravila iz sebe. »Hej. Si ok? Mislim kri ti lije iz kolena.« mi je rekel ter pogledal v koleno. »Eh, samo praska je.« sem rekla po tihoma. »No, mislil sem da bi morda potrebovala zapiske od današnjega dneva?« še preden sem uspela odgovoriti se je že Jill drla iz kuhinje: »Povabi ga naprej! Spekla sem piškotke.« zavila sem z očmi. »Prideš v mojo sobo?« sem mu rekla malo sramežljivo. Pokimal je. »Jill! Midva bova gori!« sem se zadrla v kuhinjo in v odgovor dobila samo Jillin smeh.
31. maj 2017
u223100
u223100
Neext c:
01. junij 2017
Ko sem hodila po stopnicah, me je spet spreletelo. Postalo me je spet strah. Naenkrat me je začelo zebsti. Nisem vedela kaj se dogaja z mano. Obrnila sem se in zagledala njega kako me opazuje. No po moje rečeno zija. Požrla sem slino in pospešila korak. Ko je za mano stopil v sobo je zaprl vrata. Takrat je vsa ta neprijetni občutek izginil. Naenkrat mi je postalo vroče. »Kako si vedel kje živim?« sem začela s vprašanji. Toliko ga moram vprašati. »Zasledoval sem te.« mi je smeje odvrnil. »In kako si potem naredil zapiske?« sem še kar vrtala s vprašanji. »Lahko sem na sočasno na dveh krajih.« je odgovoril in mi tokrat gledal naravnost v oči, kot da bi meril ali mu res verjamem ali dojemam le kot šalo. No jaz sem jemala ta stavek ne vem. Sploh ga nisem dojela. Zazdel se mi je izmišljen in realen hkrati. Nisem vedela čemu bi verjela. »No, zakaj pa si odšla od pouka že po prvi uri?« me je vprašal in me zraven gledal v dno duše. »Ah, slabo mi je bilo.« sem rekla na kratko in se obrnila vstran. »Poslušaj ali sva se že kdaj srečala?« sem se končno opogumila. »Ne bi rekel. Prvič sem te opazil, ko sem moral sesti zraven tebe.« na nek način sem si oddahnila hkrati pa me je oblil srd strahu od njegovega temačnega pogleda. No v hipu je ta pogled izginil. In spet sem prišla do ugotovitve da sem na začetku, nič bližje resnici tistega dne. »Glej Ever, če boš pametna se me boš izogibala.« je rekel in v njegovih očeh sem videla bolečino. »Prenevarno igro igram zate. Ne sprašuj me o tem. Sedaj pa moram iti. Drina me čaka v avtu.« ko je izgovoril ta stavek je izginil že skozi vrata. Nisem ga več videla. A v dnu duše sem vedela, da on ve nekaj česar jaz ne. In to bom izvedela pa če še tako slabo vpliva name. On je drugačen. On mora biti drugačen.
01. junij 2017
Next
01. junij 2017
Na eno knjigo ki sem jo brala že dolgo časa nazaj me spominja sam ne morn se spomnit naslova
Next
29. junij 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg