Forum
Pozdravljeni, moje ime je Debel Zavaljen Pujs s točno 55 kg. Četudi bruham, vsak teden enkrat, kdaj tudi dvakrat, sem izgubila pičlih 5 kg. Kako si sploh upam v družbo? Moj špeh se zatrese ob vsakem mojem slonjem koraku, podbradka imam skoraj do kolen, prsi pa sploh nimam. Na telesu imam samo 2 pikici, ki pa bolj spominjata na rožnate pege, kot na normalne prsi. Imam kratke, na gobico postrižene lase, super lepe gnile barve. Da ne govorim o zobeh, ki izgledajo, kot bi jih nekdo nametal s fračo. In moje ustnice... fuj, ali bom sploh kdaj poljubljena? Bo kdo poljubil moje suhe razpokane ustnice, ali bom umrla kot devica, ki se ji moški spol sploh še ni približal na nekaj metrov?
...
Prst sem si potisnila globoko v grlo, globlje kot kdajkoli prej. Sploh me ni zabolelo, pravzaprav je moj želodec prav čakal na to, da bo izbruhnil vso hrano, ki sem jo zaužila. Tiho sem ječala, nato pa se sesedla ob wcju.
Obrisala sem se s toaletnim papirjem, da ne bi bilo preveč očitno. Na silo sem bruhala že več tednov, pa zaenkrat oče še nikoli ni opazil. Sploh me ni opazil. Četudi bi si preluknjala jezik in popek, se porisala s tattoo-ji ne bi opazil. Od takrat, ko mi je umrla mama, je bilo moje življenje popolnoma spremenjeno. Nisem bila več "the happy girl" temveč "depressed" girl. Oče se je zapil, pa mu niti ne zamerim, vem kako mu je hudo. Vsak večer moli v sobi in prosi, da bi ljubezen njegovega življenja prišla nazaj. Tepec. Prej mu zanjo sploh ni bilo mar, sedaj jo pa hoče nazaj? Zakaj? Da bi ji vsak dan prisolil klofuto, kot prejšnih nekaj let? Ko je mama vsak dan jokala, jaz pa sem jo bodrila, jo spodbujala, bila njena opora. Bila sem njena edina luč v življenju, dokler ni zbolela za depresijo in kasneje od same tesnobe umrla. Pogrešam, močno jo pogrešam.

Medtem, ko sem razmišljala o svojem podrtem življenju je ura v moji sobi tiho zatiktakala. Morala sem v šolo. Morala sem ždeti med tistimi ljudmi, ki sem jih totalno sovražila, ki sem jim želela smrt. Zakaj ni umrla učitljica za kemijo, kura, ki mi ni zmožna dati ocene 2? Zakaj je umrla moja mama...
...

"Zara, tukaj si! Povsod sem te iskala!" Pred mano se je pojavila Hannah, moja najboljša prijateljica. Najbrž ni slutila, ampak tudi njo sovražim. Njeni ljubki lasje, nasmeh, postava*-------* pa njena hoja in glas! Bila je kot manekenka. Proti njej sem izgledala kot grdi raček.

"Hej, Hannah, kako si?" skušala sem biti karseda prijazna, v resnici pa sem čimprej hotela oditi v nek osamljen kot, čakat smrt. Hotela sem umreti, kar pred šolo, da bi me vsi objokavali, učiteljica za kemijo pa bi mi na pogrebu prebrala čuten govor in mi na koncu pogledala skozi prste, ter dala oceno 5.

"SUUUUUUUPER! Ne boš verjela ampak, toliko ti imam za povedat..." nisem je več poslušala, pogledala sem v stran in zagledala njega. Skorajda so mi oči padle z jamic. Bil je suhljat, blond, super postava in te oči in oh moj bog...

"Zara, me ti sploh poslušaš!" predramila sem se in spet postala zavaljena pujsa:
"Kaj je Hannah, seveda te poslušam!?"

Hannah je zavila z očmi in pričela govoričiti: "Torej, včeraj sem te poklicala, a se nisi oglasila, hotela sem ti povedati, da je v mesto prišel moj bratranec! Da, tisti blondi! Super lep je in sexi, prijazen poln energije, moraš ga spoznat, takoj se bosat ujela.!"

K nama je pristopil tisti, ki mi je malo prej padel v oči. Bil je rahlo manjši od mene, dišal pa je po
pralnem prašku. Imel je lepe modrozelene oči, majhne drobne ustnice, obraz pa so mu krasile pegice. Bil je naravnost smešen! Skorajda sem se polulala, ko sem ga videla od blizu. Bil je kot majhen palček. Preden sem si ga ogledala se je zadrla Hannah: "Zara pozdravi Žaka, mojega bratranca. Žak to je Zara, moja najboljša prijateljica."

Z Žakom sva si še vedno zrla v oči in se drug drugemu rahlo nasmihala. Bil je tako nadležen. Hotela sem ga udariti po betici, da se ne bi tako trapasto smehljal. Podal mi je roko in se zarežal: "Pozdravljena, Zara." Njegove roke so bile hladne kot led, ter precej hrapave. Toda takoj ko se me je dotaknil, sem začutila nekaj posebnega. Vonj njegove rdeče bunde je bil še izrazitejši kot poprej. "Pozdravljen, Žak." Bruhnila sem v smeh. Tako uradnega prvega snidenja še nisem doživela. Še nekaj sekund sva se držala, nato pa me je Hannah zvlekla proti učilnici. Zazvonilo je, sama pa sem še vedno zrla nazaj čez ramo, kjer je pod starim šolskim kostanjem, poleg njegovega motorja stal mali palček. Žak.
22. februar 2015
Se opravičujem zaradi napak, ampak sem šele zdele pregledala, kako sem napisala... porazno haha. Preveč me zebe v roke in dejansko ne zmorem pisat aaaa:3 pišite kšne predloge, alpa če vam je všeč, tut če ne, da vem kaj je treba popravit. hvala<3
22. februar 2015
Next
22. februar 2015
next
22. februar 2015
Zara--->
http://40.media.tumblr.com/ea7a6960ada09efcd5948489a150062e/tumblr_mv6m68Szwl1sxgrboo1_500.png

Hannah---->




[

Žak----->






Oče in Zarina mama, ko je bila še živa----->




22. februar 2015
sm že obupala nad zgodbo haha, sm mislila da bo rahlo bolj zanimiva! oprostite ker tratim vaš čas
23. februar 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg