Forum
"Not gonna be afraid,
I'm going to wake up feeling beautiful...today
and know that I'm okay.
Cause everyone's perfect in unusual ways
so you see, now, now I believe in me-"

Oči sem hitro usmerila proti vratom, ki so se sunkovito odprla "Savannah, prosim pospravi kitaro in pospravi še zadnje stvari v torbo. Čakala te bom spodaj ok?" me je prijazno prosila mami.
"Ja, mami takoj bom." sem se nežno nasmehnila in se ozrla po sobi. Vendar pa takoj k sem pogledala nazaj proti vratom, tam ni bilo nikogar.

Še zadnjič sem 'podrgnila' ob strune kitare ter izdihnila "Now I believe in me." Kitaro sem položila poleg mene na posteljo in se še zadnjikrat ozrla po sobi. Velika bela vrata, ki so bila večino časa zaprta. Visoke nežno vijolične stene, ki so v sobi zadrževale skrivnosti in resnico. Nasproti vrat, zunanja stena, ki ima vgrajena okna skoraj tako velika kot je stena sama in tako so zjutraj sončni žarki lahko prinesli vsaj malo veselja in topline v sobo. Na sredi sobe postelja v kateri zvečer človek razmišlja o najtemnejših stvareh življenja. Soba polna bolečine in spominov, pa vendar vsebuje tudi nekaj dobrih lastnosti, druženje z otroki enakim meni, prijazne sestre in zdravniki, ki so me obiskovali in mi želeli pomagati kljub mojemu upiranju.

Z vzglavnika sem vzela klobuk ter si ga nadela na glavo, pograbila sem še kitaro ter v torbo vrgla zvezke z pesmimi in raznimi skicami. Odšla sem do vrat ter zgrabila kljuko, prestopila prag sobe ter zaprla vrata. Zajela sem sapo ter se po dolgem hodniku polnem slik in okrasja odpravila do glavnega izhoda, kjer me je čakala mami.

Še vedno ne morem verjeti, da sem tu v tej zgradbi preživela eno leto, celotno leto, svojega življenja in da se sedaj v tem trenutku vračam nazaj, domov med ljudi pred katerimi sem bežala.

Ko sem stopila skozi glavna vrata me je oblila sončna toplota, ki je bila na pomladanski dan tako prijetna, da si ne morete zamisliti. Že prej sem se poslovila od zdravnikov in sester tako da me tukaj tako rekoč ni zadrževalo nič več, razen dejstvo da bojo nekateri še dolgo časa tukaj.
Ravno sem po velikih stopnicah, ki jih je bilo veliko, hodila proti avtu ko sem za seboj zaslišala znan glas, ki je v moje oči prinesel solze in v moje srce bolečino.

"Savanah počakaj!"
__________________________________________________
Savannah:






__________________________________________________________________________________
NEXT?
07. marec 2014
u145539
u145539
Next!
07. marec 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg