Forum
Odločila sem se, da nadljujem svojo prejšno zgodbico Ljubezen na kolesu:
https://www.igre123.com/forum/tema/ljebezen-na-kolesu/43380/

V zgodbi se Sophie ubada s posledicami, ki jih je pustil poskus samomora. Zaradi čustvene otopelosti in drugih težav, jo novica, da je ljubezen njenega življenja še živa, popolnoma zgreši. V nenavadnem naključju pa se Sophie in Ryan spet srečata. Pa je njuna ljubezen dovolj močna, da bo premagala izzive?

Boš bral/a?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

17. junij 2014
Neeeeeext!!!
17. junij 2014
next
18. junij 2014
prvi del bo mal krajši, oblubim da bojo drugi daljši, če bo kej zanimanja pa bo use po sreč napišem dans še enga
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------
V nos mi je udaril vonj po razkužilu. Na licu sem čutila nekaj mokrega in spolzkega. Počasi sem zapuščala sanje o zelenomodrih očeh in se prepuščala budnosti. Odprla sem oči in zaslepila me svetloba. Ko so se mi oči navadile na svetlobo, sem ugotovila, da poleg mene leži kepa dlake in me liže po licu. No, pa poglejmo koliko vem. Ime mi je Sophia, pišem se Jones, kličejo me Sophie, kepa dlake ob meni je moja psička Lily in ženska, ki sedi ob postelji, je družinska odvetnica z imenom………ammmm…..Eliza, ja. To je vse kar vem, od kar sem en mesec nazaj izgubila spomin. Nihče mi noče povedati zakaj ali kako in to me spravlja ob živce. Poleg tega pa me v sanjah mučijo še te čudovite oči, ki so mi tako znane pa ne vem od kod. Obrnila sem se na bok in resno pogledala Elizo: »Liza prosim, povej mi kako sem izgubila spomin?«. Liza me je pogledala s tako žalostjo, da so se mi v očeh nabrale solze. Zavzdihnila je. »Nekdo, ki si ga imela zelo rada, se je ponesrečil in zato si se hotela ubiti.« Ob njenih besedah me je streslo in naenkrat se mi je razkril spomin na ta dogodek. Na bolnico, ko sem ga gledala kako odhaja in me ne vidi, me ne sliši, ko ga kličem. Spomin na trenutek, ko so mi sporočili, da je imel nesrečo, na temne misli, ki so mi krožile po glavi, ko sem stala na mostu, na vodo, ki mi je zalivala pljuča in močne roke, ki so me vlekle iz vode. Vsi ti spomini so bili preveč zame. Čutila sem strah, jezo in bolečino, vse občutke, ki so me spremljali tudi na mostu. Pograbila sem nož, ki je bil na pladnju poleg svežega kosila. Odgrnila sem odejo in zarezala v roko. Videla sem le še rdečo kri in zadnje kar sem slišala je bil Lizin prestrašen krik: »Sophie ne!«. Um se mi je zameglil in padla sem v temo.






--------------------------------------------------------------------------------------------
Upam da vam je ušeč.
Mnenja?
A je sploh vredn nadaljevat?
18. junij 2014
neeexxxttt
18. junij 2014
ojoj mam kr kurjo polt... neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!!!!!!
18. junij 2014
ni nevem kazga zanimanja, ampak bomo že nekot, oblubla sem daljši next, upam da je dost dougi
---------------------------------------------------------------------------------------------------------
Zbudilo me je kričanje na hodniku. Eni od pacientk se je gotovo zmešalo saj je kričala, da jo zasleduje duh. Kmalu se ji je pridružila še druga, ki je trdila enako. Pa kaj se je vsem tukaj zmešalo. Preplavilo me je spoznanje in hitro sem odprla oči. Soba je obdana z belimi blazinami, okno je imelo rešetke in tudi okence na vratih je bilo zaščiteno. U sobi je bila samo postelja in majna televizija, ki je bila tudi oblazinjena. Z občutkom groze sem stopila do vrat in prijela za kljuko, vendar sem bila zaklenjena. Kričanje na hodniku je potihnilo. Glavo sem naslonila na vrata in pri tem opazila, da imam povito roko. Roka me je srbela in ko sem se želela popraskati me je zapeklo. Obrnila sem se in se odpravila k oknu. Videlo se je dvorišče. Na klopci je sedela ženska in se depresivno majala, okoli klopce pa je tekala babica in kričala, da jo lovi trop psov. Po licih so mi stekle solze in sesedla sem se na tla. Ne morem verjeti, da so me poslali v norišnico. Po nekaj minutah sem si jezno obrisala solze. Od tukaj grem zlepa ali pa zgrda. V glavi sem si kovala načrt do svobode in medtem zaspala.







»Sophia, zbudi se.« Prebudil me je nežen ženski glas. Ko sem odprla oči je poleg mene sedela svetlolasa ženska v beli halji. Super še več bele. Najbolj pa so mojo pozornost ujele njene sivo modre oči, ki so žarele od prijaznosti in veselja. Ampak kaj počne tukaj. Očitno je videla moj presenečen obraz saj se je predstavila. » Sem Vanessa Hartley in sem tvoja psihoterapevtka.« Ob mojem namrščenem obrazu se je nasmehnila in dodala: » No, bova začeli pri tvojih samomorilskih nagnjenih ali tvojem spominu?« Njeno vprašanje me je prizadelo. Res sem nora in spadam sem. Pogledala sem v tla in spet mi je ušla solza. Z jezo sem jo obrisala. Nebom več takšna cmera in pika. Jezno sem pogledala terapevtko in ji zabrusila: » Kaj pa vi veste o mojem počutju, ha? Za vse kar sem si ali si nisem naredila sem imela zelo jasen razlog. In noben tukaj ni bog, da mi bo ukazoval kaj naj storim in česa ne smem!« zavedala sem se da sem zadnjo poved zakričala saj je ženska trznila. Počasi je zaprla oči in ko jih je spet odprla sem v njih videla bolečino. Šment predaleč sem šla. Opravičujoče sem jo pogledala ona pa je dejala: » Veš Sophie, če bi jaz razmišljala tako kot ti, ne bi dočakala 18 rojstnega dne. Pri 16 sem bila posiljena in takrat sem spoznala, kaj pomeni olajšanje ob rezanju.« Dvignila je rokav in jasno sem lahko videla brazgotine na njeni roki. »Na srečo sem imela podporo svoje najboljše prijateljice, ki mi pomagala, da sem ugotovila kako brezsmiselno je vse to. Z rezanjem sem končala dva meseca po svojem 17 rojstnem dnevu, ko sem se zaljubila v res prijetnega fanta. Takrat sem se odločila za študij psihiatrije, da lahko zdaj jaz pomagam ljudem kot sva ti in jaz.« Verjetno je bil moj obraz od osuplosti spačen saj je bruhnila v smeh. Čeprav je bila verjetno več kot deset let starejša od mene, sem se naenkrat počutila povezano z njo, kot da ji lahko povem vse. In res sem ji povedala vsega kar se spominjam in kar so mi povedali. Vsej zgodbi od mojega skoka z mostu sem lahko dodala samo še dejstvo, da sem bila posvojena in sem šla iskat svojo pravo mamo. Ob besedi mama sem so mi v spomin prišli zlati svetleči lasje. »Lahko dobim ogledalo?« »No to je sicer prepovedano ampak naj ti bo, le za hipec.« Iz žepa je vzelo majno ogledalce za ličenje in ogledala sem se. Videti sem, kot da bi me požrl maček me izpljunil naravnost pod vlak. Bila sem bleda, imela sem velike temne podočnjake, moji laske pa so bili svetli kot Vanessini, vendar bolj poškodovani. Nobene zlate barve. No mogoče se mi je pa samo zdelo. Z Vanesso sva se pogovarjali še kakšno uro napo pa je odšla saj je bil čas kosila. Ker sem bila nova, mi ni bilo v jedilnico. Kosilo sem dobila v sobo. Bila je krompir in meso, vse pa je bilo že narezano. Nobenega pribora ali česa podobnega. Očitno res pazijo na vse. Hrane sem se lotila z rokami, druge izbire nisem imela. Čudežno je bila hrana res dobra, kar je redko za kakršne koli bolnišnice. Ravno, ko sem se dobro najedla se je zaslišalo škrtanje ključa v ključavnici.






--------------------------------------------------------------
A je uredi?
18. junij 2014
great!! ..... neeexxtt !!
18. junij 2014
Super Spelca ... next
18. junij 2014
u150952
u150952
neeeeext
19. junij 2014
Neeeeeeeext super je!!!!!
19. junij 2014
next
19. junij 2014
no dans sicer nism mislna nadaljevat kr nisem doma, ampak sm na telefoni vidla da vas je mal več, pa sm si sposodla račinalnik, pa nahitr neki napisala, next je mal krajši, se opravičujem, ampak res nism mela velik cajta, jutr bo daljši oblubim
-----------------------------------------------------------------------------------------------------
Pladenj sem postavila na tla in se zagledala v vrata, ki so se počasi odprla. Skozi vrata je pritekla Lily, skočila k meni na posteljo in me začela lizati po obrazu. »Fuj Lily, tudi jaz sem te vesela ampak tole je nagnusno.« Lily je me opravičujoče pogledala in v odgovor zalajala, napo pa se je zleknila poleg mene in v hipu zaspala. To me je presenetilo, saj je vedno potrebovala celo večnost, da je zaspala. Slišala sem, da se je nekdo zasmejal. Bila je Eliza, ki je prej sploh nisem opazila. Seboj je imela vrečko. Postavila jo je na tla in iz nje vzela Lilyino posteljico ter njuni posodici za vodo in hrano. Od takšnega šoka mi je zmanjkalo besed. Nisem vedela, da so psi dovoljeni. Liza, ki je videla moj začudeni obraz, se je usedla poleg mene. »Lily je izmučena, ker je se je med tvojim bivanjem v bolnišnici šolala za terapevtskega psa. Ko so ugotovili, da si izgubila spomin, so to predlagali, da bi ti pomagala s tem. V zadnjem tednu odkar si se porezala..« ob tem se je skremžila »..je morala obiskovati še poseben program, da ti bo to v nadaljnjo preprečila in ker tukaj ni nobenega bolnika, ki bi se bal psov – no vsaj ne živih – so dovolili, da Lily stanuje tukaj s tabo. Rekli so, da boš tako hitreje okrevala, Lily pa bo v pomoč tudi drugim bolnikom.« Ves čas sem jo zbrano poslušala in ob toliko podatkih me je začela boleti glava. Ulegla sem in pri tem zbudila Lily. Ta je opazila svojo udobno košaro in se je hitro namestila v njej. Vendar tokrat ni zaspala, bodreče me je gledala. Ko sem ji vrnila miren pogled, pa se je sprostila in zaspala. Tudi mene je zbodla utrujenost. To je očitno opazila tudi Eliza. Prijazno se je poslovila in potrkala na vrata. Spet se je zaslišalo škrtanje in vrata so se odprla. Vzela sem si kozarec vode Liza je že skoraj stopila skozi vrata, ko se je nenadoma obrnila. »O preden pozabim, Lily je breja.«







-----------------------------------------------------------------------------------------------------------
19. junij 2014
next
19. junij 2014
u150952
u150952
neeeetx
19. junij 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!
19. junij 2014
Neext plosim!
20. junij 2014
neeeext!!!
20. junij 2014
se opravičujem kr doug nism nextala, ampak moj računalnik zadne cajte stavka, no dons mi je pa ratal tole napisat, upam da razumete
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------
»O preden pozabim, Lily je breja.« To je rekla ravno, ko sem naredila požirek vode in le ta se je ob moji osuplosti odločil za napačno pot. Moje vztrajno kašljanje je zbudilo Lily. Skočila je na posteljo in začela glasno lajati. V hipu je pritekla sestra in me močno udarila po hrbtu ter s tem prisilila vodo, da se je vrnila na pravo pot, nato pa me je grdo pogledala. »Ste si spet poskušali kaj narediti?« Osuplo sem jo pogledala. A si to mislijo o meni? »Ne, res ne, samo zaletel se mi je požirek vode!« Sestra me je pogledala s tistim ''bomo še videli pogledom'' in odšla. Presenečeno sem buljila v vrata, dokler se niso le ta odprla in je vstopila Vanessa. Videti je bila razočarana. »Upala sem, da si mislila resno, ko si mi obljubila, da ne boš več ničesar poskušala.« To me je presenetilo. Spet. A že ni dovolj za en dan. »Pa saj sem mislila resno. Samo zaletelo se mi je.« V njenem pogledu sem lahko videla, da ni prepričala ali naj mi verjame. Zlomilo se mi je in po licih so se mi ulile solze. »Pa zakaj mi nobeden več ne verjame! Samo zaletelo se mi je, ko mi je Eliza povedala, da je Lily breja, to je popolnoma normalno. To se dogaja tudi ljudem, ki niso zaprti v mehkih belih zaporih, za katere nihče ne misli, da so nori! Ne razumem zakaj mislite, da ljudem pomaga, če jih zaprete pred svetom, v ta oblak! Kot da nimamo že dovolj težav, moramo izgubiti pamet, ko smo zaklenjeni in odrezani od civilizacije v tem velikem kosu vate!« Toliko mi je ležalo na duši, da bi lahko kričala še dneve, če ne bi Vanessa dvignila roko in me ustavila. »Sophie res sem mislila, da si pripravljena, da si dovolj močna, da te preselimo na bolj prijeten oddelek, ampak potem kar sem videla in slišala danes, nisem več prepričana, da…« Še preden je povedala do konca naju je prekinil meni neznan glas. »Vanessa prosim, nehaj. Resnico govori, vse sem slišala, ravno takrat sem šla mimo, ko je gospa odšla. Prosim vse kar je rekla, je res.« Obrisala sem si solze in dvignila pogled. Med vrati je stalo, črnolaso dekle, približno mojih let. Imela je temno rjave oči, ki so me spodbudno gledale. »Vanessa, dobro veš, kakšne učinke ima ta sobe na ljudi. Dovoli ji, da bo v moji sobi, saj jaz ne potrebujem dveh postelj. Naj jaz pazim nanjo. Obe veva, da ji bo tako bolje.« Njen pogled je bil tako nedolžen in proseč. Videti je bila, kot majhen kužek, ki prosi za posladek. Videla sem , da Vanessa popušča. »Naj ti bo. Lahko je pri tebi. Ampak, če bo kaj narobe, bosta obe končali spet v tej sobi. No, odpelji jo v sobo in ji razkaži okolico.« Vanessa je odšla, ampak ji je na obrazu pisalo, da ji to ni najbolj všeč. Ko je odšla skozi vrata, je dekle zavreščalo, steklo do mene in mi podalo roko. »Emma Tomson, tvoja nova sostanovalka, lahko me kličeš Em.«







Prijela sem njeno roko in jo narahlo stresla. »Sophia Jones, lahko me kličeš Sophie, tole pa je Lily.« Emma je hitro sprostila mojo roko, da bi pocrkljala Lily. »Uuu, kako je luštna.« Bila je popolnoma očarana. »Še kakšnih štirinajst dni pa bo.« Ni mi bilo jasno o čem govori, zato sem jo samo čudno gledala. Sem se motila, so ljudje tu res nori. Bruhnila je v smeh. »Ne glej me kot, da sem nora. Moja mama je veterinarka in po psičkinem napetem trebuščku sklepam da je breja dober mesec in pol, kar pomeni še kakšna dva tedna do kotitve.« Sprostila sem se. Očitno moja nova sostanovalka le ni zmešana. Pograbila je Lilyine stvari. »Pridi greva, da ti pokažem sobo.« Komaj sem čakala, da se rešim te sobe, zato nisem okrevala. Pograbila sem svoje stvari in ji sledila po hodniku. Prišli sva v veliko sobo, v kateri je bilo nekaj ljudi okli njih pa so neprestano hodile sestre. Opazila sem tisto žensko, ki se je drla, da jo nekdo lovi, in tudi tisto, ki se je zibala na stolu. V sobi pa je bilo še nekaj podobnih ljudi. Moški, ki se je pogovarjal sam s sabo in ženska, ki živčno grizla svoje lase. Prestrašeno sem se stisnila bližje k Emmi. »Ne skrbi, to so najhujši primerki tukaj. Imajo svoje prostore, svojo jedilnico in svoj vrt, zato jih verjetno vidiš zadnjič.« Ob njenih besedah sem se pomirila. Šli sva še po nekaj hodniki, čez toliko, različnih vrat in po toliko stopniščih, da sem mislila, da sva se izgubili. Nato pa sva prišli na čudovit vrt na drugi strani hiše. Sredi njega je stala majhna hiška in razveselilo me je dejstvo, da je Emma vstopila vanjo. Sledila sem ji. Notranjost je bila čudovita. Bile so ti sobice. Soba z dvema posteljama, kopalnica in kuhinja, vse pa je bilo tako prikupno. »To je hiška za bolnike, ki zaključujejo zdravljenje.« njene besede se mi takoj pojasnile, zakaj Vanessa ni bila zadovoljna s tem. Jaz sem zdravljenje komaj začela in ne bi smela biti tukaj. »Počuti se kot doma.« mi je še zaželela, nato pa je izginila v kuhinjo. Šla sem v sobo in pospravila svoje stvari v omaro, ter si postlala prazno posteljo. Zraven postelje sem postavila še Lilyine stvari. Takrat me je prešinilo. Kako je Lily sploh postala breja? Naenkrat se mi je odprl še delček spomina. Še en metuljček ob Lily, na avtobusu in ob moškem, ki odhaja iz bolnice na avtobus. In spomnila sem se: TIM. Njegov pes je bil Tim. Njegov. Ampak čigav? Kdo je on. Te zeleno modre oči. Čigave so? Kdo je on? Spomin me ni spustil dalje. Bom. Spomnila se bom. Vse je zavito v meglo, samo odpihniti jo moram.
On je… Ime mu je………………………






---------------------------------------------------------------------------------------------------------
A je uredi?
26. junij 2014
Ja .... neeexxttt!!
26. junij 2014
ja je ful dobr pa kakega lušnega zdravnika mi manka ampak je ful dobr .... aja neeeeext
26. junij 2014
nnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!
27. junij 2014
se opravičujem kr doug ni blo nexta, sam zadni dnevi so bli mal čudni in ker mam probleme s spanjem, sm to zdej izkosristla za stvari za ktere drgač nimam cajta
------------------------------------------------------------------------------------------------------------
EMMA
Sophie se je odpravila v sobo, med tem ko sem se jaz lotila kuhanje večerje. Odločila sem se, da bom spekla ribe, zraven pa bom pripravila še krompirjevo solato. To dvoje obožujem. Olupila in narezala sem krompir ter ga dala v vodo in pristavila na ogenj. Takrat me je prešinilo. Kaj pa če Sophie nima rada rib? Najbolje, da jo vprašam. Še vedno lahko pripravim kaj drugega. Ko sem se bližala sobi, sem zaslišala pasje cviljenje. Ne. Sophie! Upam, da ni nič narobe. Obljubila sem, da bom pazila nanjo! Stekla sem skozi vrata in zagledala Sophie stisnjeno v kotu sobe, Lily pa je cvilila ob njej. Sophie je glavo stiskala h kolenom, roke pa je imela na glavi. Usedla sem se na tla poleg nje. »Sophie.« Ko sem vstopila, sem mislila, da ihti, a sem se motila. Šepetala si je nekaj, vendar tako tiho, da je nisem razumela. »Sophie, prosim, naj ti pomagam! Kaj je narobe?« Pogledala me je in po njenih licih to tekle solze. Pa se le nisem motila. Iz žepa sem vzela robček in ji ga podala, da si obrisala solze. »Ne morem, ne morem se ga spomniti!« Čeprav nisem vedela o kom govori, je nisem silila v razlago, saj vem kako čustveno naporno je razložiti nekaj, česar še sam mogoče ne razumeš. Prijela sem jo za roke in ji pomagala vstati. »Pridi, pripravljam večerjo. Želela sem te vprašati, če ješ ribe.« Nasmehnila se mi je in veselo pokimala. In prvič v življenju imam občutek, da sem dobila pravo prijateljico.







SOPHIE
Dejstvo, da ni silila vame in zahtevala razlage, mi je pokazalo, da me res razume. Prihranila mi je bolečino in to cenim. Ko me je vprašala ali jem ribe, nisem mogla zadržati nasmeška. Kako hitro je obvladala položaj in naju rešila morečega ozračja. Seveda jih jem, pa še kako rada jih imam. Veselo sem prikimala. Ko se mi je nasmehnila, sem v njenem nasmehu začutila takšno veselje, da bi lahko premikala gore. Dobila sem prijateljico. In to ne takšno, ki najprej izvleče iz tebe vse skrivnosti, nato pa jih raztrobi po celi šoli, kot je naredila moja sošolka v osnovni šoli. Ne. Občutek imam, da je tole začetek veliko boljšega prijateljstva. Z velikim nasmeškom sem ji sledila v kuhinjo in ji pomagala. Ker nisem ravno kuharski mojster, sem raje pospravila mizi – odkrito povedano, mislim, da kar nekaj časa ni služila svojemu pravemu namenu – na njej je bilo veliko vrst različnih knjig in podobnih reči. Verjetno jo je Emma uporabljala kot mini knjižnico. Pripravila sem še krožnika in pribor. V času, ki sem ga potrebovala za vse to, je Emma končala s kuhanjem. Naj omenim, da je bila tako zaposlena s kuhanjem, da ni opazila mojega pospravljanja in ko se je obrnila, jo je skoraj kap. »Kaj si naredila? Kje so moje knjige?« Njej zgrožen obraz me je presenetil. »No, mislila sem, da bova tukaj jedli, zato sem pospravila. Tvojo knjižnico pa sem preselila v omaro na hodniku.« njen obraz se je v trenutku sprostil in bruhnila je v smeh. »Videti bi morala svoj obraz. Tako si bila prestrašena. O, ja, in hvala za ker si pospravila knjige, jaz sem jih nameravala že dolgo nazaj, pa ni imelo pomena. Ampak ker je danes lepo vreme bova jedli zunaj, zato pridi.« Joj, res me je prestrašila. Jezno sem jo pogledala, nato pa sva skupaj planili v smeh.







Večerja je bila naravnost odlična. Emma bi mogla biti profesionalna kuharica. »No, Sophie, kako se ti je zdelo?« V njenih očeh sem lahko videla, da ve kako dobro je njeno kuhanje, a je želela pritrdilo. » Bilo je naravnost perfektno.« Besedam sem dodala še velik nasmešek in to jo je tako razveselilo, da je zaploskala. »Pridi, temni se jaz pa moram še pomiti posodo.« Začela je z zlaganjem krožnikov in pribora. »Pomagala ti bom.« Prijela sem skledo, v kateri je bila malo prej še solata in ji sledila v kuhinjo. Med pomivanjem posode, sva se pogovarjali o vsem mogočem in pogovor je kmalu zašel tudi na družinsko tematiko. »Ali se spomniš svoje družine?« »Ja, malo se spomnim, a večino le iz pripovedi naše družinske odvetnice. Rahlo se spomnim sestre in mame, očeta pa se ne spomnim, saj naj bi umrl že ko sem bila stara 8 let.« »To je tako, žalostno.« Emma je zamežikala, da bi pregnala solze. »Kaj pa ti in tvoja družina?« »No, oče mi je umrl dva leti nazaj. Leto dni sem živela z mamo. Ko je ugotovila, da se režem me je poslala sem in tu sem že skoraj leto dni. Obiskoval me je tudi moj bratranec, s katerim se odlično razumem.« »In kje je zdaj? Te še kdaj obišče.« »Ja. Tukaj je bil kakšen teden ali dva nazaj, a se je moral vrniti na Floridi na zdravljenje, zaradi prometne nesreče. Preden se vrne bova midve že obe zunaj.« Klub njeni temačnosti je prevladala moja nagajiva stran. »Kako pa zgleda tvoj bratranec?« Sem dejala z nagajivim glasom in ko me je začudeno pogledala sem ji pomežiknila. Nasmehnila se mi je. »Kaj če ti kar pokažem?« Prijela me je za rame in me potiskala celo pot do sobe. Tam sva sedli na njeno posteljo in pokazala mi je album. »No, skupaj sva samo na eni sliki, ker se slika rad. Na tej slika pa sva še majna.« Listala je po albumu in iskala sliko. Za trenutek se mi je zazdelo, da sem na nekaj slikah opazila Elizo. Ne, gotovo se mi je zdelo. Listanje se je ustavilo in Emma je vzkliknila. »Aha, tukaj je!« Na sliki je bila majna deklica črnih nas in rjavih oči. Takoj sem prepoznala Emmo. Okoli ram jo je objemal malo večji fantek svetlo rjavih las. In gledal me je s TISTIMI OČMI.






---------------------------------------------------------------------------------------------------
A milite, da se bo spomnila?
A je uredi?
06. julij 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
ja pomoje se bo spomnila samo delčkov in se bo prepričala, da ni nič ampak potem bo prišel na obisk in bo use mavrično!!!!
06. julij 2014
Next
06. julij 2014
uau tajana dobra teorija
06. julij 2014
I know I'm fabulous right?
a sem mela prav?
madonca poglej uro... noben normalen člouk ni več pokonci takle cajt....
kakorkoli uživaš počitnice, špela?
07. julij 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!
ja zdi se mi da se bo spomnala ampak ne usega kr pol ne bi blo več zanimiv
07. julij 2014
nexttttt
OMG KAK DOBRO PIŠEŠ
07. julij 2014
hvala, in tajana ja bi se dal rečt da uživam ja ti?
------------------------------------------------------------------------------------------
EMMA
»Aha, tukaj je!« Končno sem našla sliko, ki sem jo iskala. Na njen sem bila slikana s svojim bratrancem, ko sem imela jaz 4 leta on pa 10. Slikana sva bila na moji rojstnodnevni zabavi, pri nas doma. Oblečene sva imela kopalke in za nama je bil velik bazen. Spomnim se, da me je trenutek po blisku fotoaparata Ryan potisnil v bazen, nato pa me reševal, ker je pozabil, da še ne znam plavati. Nasmehnila sem se ob tem spominu na njegov panični obraz. Še zdaj se mi opravičuje zaradi tega. Opazila sem, da je Sophie otrpnila. Popolnoma se je zagledala v sliko. »Sophie, a je kaj narobe?« Ni se odzvala, zato sem jo nežno butnila s komolcem. »Kaj…jaz…ne ne, nič ni narobe… te oči…moje sanje…!« Bila je popolnoma raztresena. Skušala sem smiselno povezati njene besede. »A sanjaš o očeh take barve?« »Ja, popolnima enake so.« Odleglo mi je, pričakovala sem kaj hujšega. »O nič hudega, takšna barva oči je zelo pogosta.« »Ja, najbrž res.« Nasmehnila se mi je, a njen nasmeh je bil zaigran, v očeh in je svetil dvom.
SOPHIE
Te zelenomodre oči so bile identične tistim iz mojih sanj. No ja, verjetno ima Emma prav, ta barva oči je pogosta. A nekako imam občutek, da ne gre samo za barvo, še nekaj drugega je. Ah, verjetno si vse skupaj samo domišljam. »No, ko sva ravno pri sanjah. Kaj ko bi šli spat.« »Ti kar pojdi Em, umijem se pa pridem.« Emma se je ulegla v posteljo. »Naredi mi uslugo in ugasni luč na poti ven, boš?« Pokimala sem ji in na poti iz sobe ugasnila luč. Stopila sem v majhno tuš kabino in odprla vodo. Po tako napornem dnevu je občutek tople vode tako sproščujoč. Zdelo se mi je, da sem končala hitro, a ko sem stopila na mrzle ploščice, je ura kazala pol ure več kot prej. Samo zavila sem z očmi, se oblekla in se odpravila v sobo. Ko sem prišla tja je Emma že trdno spala. Po tiho sem se odplazila v posteljo in na poti z mezincem zadela nekaj trdega. Čeprav sem se trudila, mi je ušel stok. Emma je v spanje zavzdihnila in se prevalila na drugo stran. Jaz pa sem se ulegla v svojo posteljo in v hipu me je premagal spanec.







Zbudilo me je cviljenje. O, groza, čas je za mladičke. Ne morem verjeti, kako hitro sta minila dva tedna. Razen vsakodnevnih obiskov pri dr. Vanessi, sploh nisem imela občutka, da sem v bolnišnici. Z Emmo sva preživljali čas zase in zdelo se jo kot da sva na počitnicah in imava svojo počitniško hišo. Slišala sem nežen Emmin glas, ki je skušal pomiriti psa. »Vse bo dobro Lily. Sophie zbudi se no!« klub strašnim uporom oči, mi jih je uspelo odpreti. Počasi sem se dvignila s postelje. »Pojdi po brisače in prinesi toplo vodo.« Samo gledala sem jo. »Sophie s tabo govorim!« Ko je zakričala sem se popolnoma zbudila. Odšla sem v kopalnico in prinesla kup brisač, nato sem šla še v kuhinjo in prinesla skledo tople vode. Kmalu nisem več vedela kaj naj storim. Želela sem pomagati pa nisem vedela kako, Emma pa je ravnala kot prava veterinarka in pomagala Lily, ki je tako grozna cvilila, da so se mi vlile solze. Podla sem na kolena poleg njene glave in jo začela božati. V trenutku se je umirila in cvilila je bolj po tiho. Emma se mi je nasmehnila. »Prvi prihaja.« Bila je čisto navdušena. In res. Že minuto je v rokah držala majno kepico. Vzela je brisačo, jo pomočila v vodo in narahlo umila psička. Čez nekaj minut je sledil drugi in nato še eden. Po tretjem je Lily nehala cviliti. Emma je vse tri že umila in jih zavila v brisačo, da jim je bilo toplo. Nato sva pomagali Lily, da se je vrnila v svojo košaro. Emma je mladičke nesla k njej, jaz pa sem počistila tla. Ko sva bili prepričani, da bo Lily skrbela zanje, sva sedli na njeno posteljo. »No, to pa je bilo nekaj.« »Uau Em, nisem vedela, da so takšna strokovnjakinja.« »Veš, jaz tudi ne. Videla sem, kako to dela moja mama, danes je bilo prvič, da sem kaj takega doživela. Zdaj pa, kaj praviš, gremo nazaj spat.« najprej mi ni bilo jasno zakaj, nato pa sem opazila, da je zunaj trda tema. Ura je bila pol enih zjutraj. »O ja, definitivno.«







-------------------------------------------------------------------------------------------
A je uredi?
Next?
07. julij 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg