Forum
Oj, sem nova tukaj, toda navdušujem se nad grozljivkami, zato sem se odločila da napišem srhljivo zgodbico, z naslovom "Nekdo me opazuje". Je moja prva zgodbica, azto upam, davam bo ušeč
ODSEK IZ ZGODBE
"Maya, z očetom bova za cel teden odpotovala. Boš lahko sama doma?

Hodila sem ob temačnem gozdu in priznam, bilo me je strah, saj sem imela občutek, da me nekdo opazuje.

Toda preden mi je uspelo zaklicati njeno ime, sem v gozdu opazila šibko oddaljeno svetlobo.

Z grozo sem opazovala napis na steni. Telefonske linije so bile zaradi snežnega meteža prekinjene, zaradi snega, nisem mogla zapustit hiše.

"Rad bi se igral igro" "
Če bom zmagala, bom preživela", je bila edina misel, ki se mi je na petek trinajstega podila po glavi.

Želiš, da začnem s pripovedovanjem?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

27. november 2015
Objavila, bom kar prvi del;ni posebno napet, toda v nadaljevanju bo ...

POGLAVJE 1
»Torej verjameš v duhove?« me je spet vprašala. Seveda ne, sem si mislila sama pri sebi. Duhovi ne obstajajo, so le plod domišljije in ljudje, ki verjamejo v njih niso pri stvari. Nisem vraževerna, ne verjamem v nebesa in pekel, po smrti ne gremo nikamor, naše življenje se pač konča. Duhovi ne obstajajo in to sem si poskusila že večkrat dokazati. Petek trinajstega je navaden petek kateremu sledi sobota. Demonov ni. Bloody Mary je bila norica, toda zdaj je že davno pokojna. Ljudje so prepričani, da se bodo stvari uresničile in ohranile, če bodo vanje verjeli. Nekateri si ne drznejo klicati duhov, saj se bojijo, da bodo zakleti do konca življenja. Nekateri si ne drznejo ponoči stopiti pred ogledalo in trinajstkrat izreči:«Bloody Mary«, saj verjamejo, da se bo pojavila za njihovo levo ramo in jim iznakazila obraz.
»Mogoče, toda če bi želela verjeti popolnoma, bi rabila dokaz, o njihovi prisotnosti. Toda verjamem v serijske morilce in psihopate in ljudožerce in tatove, ki neke noči vdrejo v hišo in te v snu zadavijo. Brala sem knjige o psihopatih, ki so se poigravali s svojo žrtvijo preden so jo ubili. Verjame v takšne stvari, ki so se dejansko že zgodile in imamo o njih dokaze. »Nina me je le nejeverno pogledala. Vedela sem, da moja prijateljica verjame v vse kar sliši in vidi, tudi v nadnaravne stvari. Nekoč mi je povedala,da je ko je bila majhna njena pokojna babica obiskala njo, ko je bila sama v svoji sobi. Povedala mi je, da se je z njo pogovarjala in se je dotikala. Nisem ji verjela. Toda takrat je bila majhna in otročja, zdaj pa je bila že skoraj odrasla punca. Stari sva petnajst let in sva najboljši prijateljici. Zaupava si vse. Nina je res malo mahnjena na zgodbe v duhovih, saj močno verjame vanje. Danes mi je predlagala, naj pridem k njej prespat, saj je petek. Žal sem jo mogla zavrniti, saj sem morala danes zvečer čuvati hišo in psa, ker se bodo zvečer starši odpravili na koncert. Se pravi, da bom čisto sama in to mi je zelo ugajalo, saj bom lahko gledala grozljivke in filme, ki jih imam pač rada. »Kako mogoče? Duhovi obstajajo, to sem ti že povedala. Se ti nikdar ne zdi, da so okoli tebe? Jih še nisi poskusila priklicati? Sama sem to že počela in bilo je neverjetno, saj so se mi vsi pokojni sorodniki javili. Ti moram dokazati, da obstajajo? Danes je petek trinajstega in če bi lahko prišla k meni prespat, potem bi jih lahko klicali. Toda ti si ravno na ta dan raje SAMA doma in gledaš grozljive filme v vaši stekleni hiši, brez varovanja in vseh možnih varnostnih sistem. Tvoja Izzy je pa itak preveč gluha, da bi slišala vlomilca in te opozorila«. Samo smejala sem se. Nina zna biti smešna, saj jo vedno preveč skrbi zame, jaz pa sem presrečna, če sem lahko kakšen večer popolnoma sama. Imam psičko Izzy, pasme nemški ovčar, se pravi, da je dobra čuvajka, toda ker je stara že trinajst let je močno naglušna in rahlo slepa. »Danes zvečer bom uživala. In gledala bom najgrozljivejši film, kar jih bom našla. In če bo kdo želel priti v hišo, se bom skrila v omaro in poklicala policijo«, sem dejala v smehu. Nina se ni smejala. Ura je bila že skoraj šest, zato sem se hitro poslovila in odšla domov.
27. november 2015
Prosim rabim en next
29. november 2015
Next
15. december 2015
next!!
16. december 2015
Jej koncno en next!!
16. december 2015
Dobis jutri
16. december 2015
. Naša hiša je stala na samem, ven iz mesta, na robu gozda in zraven stare zapuščene tovarne. Hiša je bila moderna in steklena, skoraj nobena stena, ni bila popolnoma zakrita. Hiša mi je bila všeč, saj je nudila čudovit razgled. Ker je bila daleč od mesta, sem do nje potrebovala kakšno uro, saj sem bila peš. Ko sem prispela do vhodnih vrat, sem iz šolske torbe izbrskala ključe in glasno odklenila vrata. Stopila sem na naš hodnik, se sezula in slekla debelo jakno in odšla v kuhinjo, ker je mama pripravljala kosilo. »Živjo mami!«, sem glasno pozdravila in jo objela. Moja mami, Lilly se je zdrznila, saj me očitno ni dobro slišala. »Zdravo srček, kako je bilo v šoli?« »O.K. , nič posebnega, vesela sem, da je petek.«, sem odgovorila. »Žal imam slabo novico zate. Danes z očetom ne bova odšla na koncert, saj se mora tvoj oče službeno odpraviti na potovanje. Odločila sem se, da ga pospremim in grem z njim. Cel teden naju ne bo, zato me zanima,če hočeš z nama? Če pa ti je ušeč biti sama si lahko seveda tudi tukaj. Konec koncev mora nekdo skrbeti za staro Izzy.« Ko je mama to povedala sem se komaj premagala, da ne bi začela skakati od veselja. Cel teden sama! Odlično. »Hja, očitno res ni druge možnosti, bom pač sama doma en teden. Bom že nekako, saj sem dovolj stara.« Sem skromno odgovorila. Mama je bila vesela, da mi je ušeč načrt in brž je poklicala očeta in mu sporočila, da je vse urejeno. »Kdaj pa gresta na pot?«, sem vprašala nedolžno.«Pravzaprav imava danes ob devetih že letalo in, če nočeva zamuditi bova od doma odšla že čez kakšno uro. Ti je to prav ljubica?«Me je prijazno vprašala.«Ja, ja sej bom OK.«, sem se nasmehnila v odgovor. Pri sebi sem že načrtovala celoten teden. Povabila bom Nino in ostale prijateljice, da bodo prespale pri meni, gledala bom filme in jedla, kar bom želela. Bila sem presrečna in brž sem pohitela v sobo in poklicala Nino. »Čao, Maja, kva dugaja?«, me je veselo vprašala. Lepo sem ji po vrsti povedala, da bom sam doma cel teden in vesela se je veselila skupaj z mano. Takrat sem slišala, da je prišel oči domov in hitro sem stekla po stopnicah do vhodnih vrat. Oče je imel pripravljena že dva velika kovčka, mama pa je iz spalnice pravkar pripeljala svojo prtljago. Hitro mi je naročila naj končam kosilo in ga pojem kar sama, saj se morata zaradi poledice na cesti odpraviti že ta trenutek. Po petminutnem poslavljanju sem zaprla vrata,vzela lazanjo iz pečice in si jo postregla. Zleknila sem se na kavč in prižgala televizor. Zaspala sem. Bil je petek trinajstega in niti sanjalo se mi ni, da bom danes ponoči doživela nekaj nepozabnega.
18. december 2015
Next
18. december 2015
ok, bom kr nextala, že eden je dosti zame
18. december 2015
Zbudila sem se, ko sem na licu začutila nekaj mokrega in lepljivega. Zunaj je bila tema in snežilo je. Bilo je mrzlo in bila sem zaspana. Zaslišala sem cviljenje in prižgala majhno lučko ob televizorju. Pred mano je stala Izzy in vsa neučakana mahala z repom. Pogledala sem na uro. Pol osmih. Izzy mora gotovo na stranišče. Vzela sem debelo jakno, si nadela kapuco, šal in rokavice in zagrabila povodec. Odklenila sem vhodna vrata in jih odprla. Izzy je stekla mimo mene in se zapodila v sneg. Začela je kopati in lajati, se kotaliti in skakati po snegu. Zaklenila sem hišo in se po ozki potko ib gozdu odpravila na sprehod. Izzy mi je sledila. Hodila sem ob temačnem gozdu in priznam, bilo me je strah, saj sem imela občutek, da me nekdo opazuje. Počutila sem se neprijetno, zato sem pospešila korak in začela hoditi proti stari tovarni. Bilo je mrzlo in močno me je zeblo, zato sem začela klicati Izzy, da bi se obrnili in šli nazaj proti domu. Toda psa ni bilo od nikjer. Začelo me je že resno skrbeti, da je padla v kakšen jarek in zaradi slabih kolkov ne more ven, pomislila sem celo,da je zašla v gozd, kamor je bilo sicer prepovedano hoditi vsem. Zopet sem zaklicala njeno ime, toda videla sem le svetlobo meseca in debele snežinke, ki so padale na moj obraz. Začela sem teči proti kraju, kjer sem nazadnje videla Izzy. Toda preden mi je uspelo zaklicati njeno ime, sem v gozdu opazila šibko oddaljeno svetlobo. Takrat sem zaslišala tudi pasji lajež in kmalu je k meni pritekla moja psička. Vsa presrečna, da se ji ni kaj zgodilo sem jo objela, potem pa jo poizkusila kaznovati, ker se je preveč oddaljila. Toda bila sem preveč vesela in tako sem pozabila tudi na skrivnostno luč v gozdu. Prijela sem psa in ga privezala na povodec, da spet ne bi zašel v gozd.
18. december 2015
Ti bi lahko napisala knjigo + velik NEXT
18. december 2015
Zbudila sem se, ko sem na licu začutila nekaj mokrega in lepljivega. Zunaj je bila tema in snežilo je. Bilo je mrzlo in bila sem zaspana. Zaslišala sem cviljenje in prižgala majhno lučko ob televizorju. Pred mano je stala Izzy in vsa neučakana mahala z repom. Pogledala sem na uro. Pol osmih. Izzy mora gotovo na stranišče. Vzela sem debelo jakno, si nadela kapuco, šal in rokavice in zagrabila povodec. Odklenila sem vhodna vrata in jih odprla. Izzy je stekla mimo mene in se zapodila v sneg. Začela je kopati in lajati, se kotaliti in skakati po snegu. Zaklenila sem hišo in se po ozki potko ib gozdu odpravila na sprehod. Izzy mi je sledila. Hodila sem ob temačnem gozdu in priznam, bilo me je strah, saj sem imela občutek, da me nekdo opazuje. Počutila sem se neprijetno, zato sem pospešila korak in začela hoditi proti stari tovarni. Bilo je mrzlo in močno me je zeblo, zato sem začela klicati Izzy, da bi se obrnili in šli nazaj proti domu. Toda psa ni bilo od nikjer. Začelo me je že resno skrbeti, da je padla v kakšen jarek in zaradi slabih kolkov ne more ven, pomislila sem celo,da je zašla v gozd, kamor je bilo sicer prepovedano hoditi vsem. Zopet sem zaklicala njeno ime, toda videla sem le svetlobo meseca in debele snežinke, ki so padale na moj obraz. Začela sem teči proti kraju, kjer sem nazadnje videla Izzy. Toda preden mi je uspelo zaklicati njeno ime, sem v gozdu opazila šibko oddaljeno svetlobo. Takrat sem zaslišala tudi pasji lajež in kmalu je k meni pritekla moja psička. Vsa presrečna, da se ji ni kaj zgodilo sem jo objela, potem pa jo poizkusila kaznovati, ker se je preveč oddaljila. Toda bila sem preveč vesela in tako sem pozabila tudi na skrivnostno luč v gozdu. Prijela sem psa in ga privezala na povodec, da spet ne bi zašel v gozd.
18. december 2015
kmalu se bo zakompliciralo, jutri dobite next
18. december 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg