Forum
Pip pip pip pip... Oh ta budilka, nikoli se ne morem dovolj naspati, potem je pa še ta budilka tako zelo zgodnja. Ko bi imela šolo le malo kasneje, že to bi Duredu, a ne morali so nam tako sestaviti urnik, da je že ob pol osmih zjutraj prva ura. Na hitro samo nekaj navlečem nase in se odpravim v jedilnico, kjer pojem le nekaj malega, saj se mi že tako mudi. Le še zaklenem vrata in že sem zunaj na mrzlem, a malce soparnem zraku. Deževalo bo, pomislim. No ja, tako sem bila zatopljena v moje početje, da sem se pozabila predstaviti. Moje ime je Cindy Limmer in živim v Franciji, v predmestju Pariza. Stara sem skoraj 17 let in sem dokaj normalna za svojo starost. No ja vsaj mislim in sklepam tako, saj imam tudi, kako naj se izrazim, malo kokoškaste sošolke. Pravzaprav ne malo, temveč kar precej kokoškaste. To so bogate razvajenke, ki ne poznajo realnega težkega sveta, ter so nabite z vso možno plastiko in ličili. Čeprav so še tako mlade so že bile na plastičnih operacijah, si predstavljate? Imam pač to žalost, da živimo v predmestju blizu versaillesa, kjer živijo tudi veliki bogataši, kar mi nismo. Smo družina, ki ima popolnoma normalno plačo in ni ne revna, ne pretirano bogata. Na naši šoli nažalost ni veliko takih kot sem jaz. Merde (drek v francoščini), kako sem že pozna, zagotovo bom zamudila! Ah no ja saj je vseeno, učiteljica me razume in ve da hodim v šolo peš. Zelo rada igram in sem že večkrat nastopala v šolskih predstavah. Naprej si želim iti na igralsko akademijo v centru Pariza, a se sprašujem če mi bo uspelo, saj tja pridejo le najboljši. Drugače pa se zanimam tudi za umetnost, najbolj pa mi je všeč Da Vinci, saj so njegove slike tako zelo globoke in skrivnostne. Prav tako pa so mi všeč njegovi načrti za marsikaj. Moj oče je kustos v Louvru in sem zato že videla načrte za Da Vincijeve ne narejene izume. Najbolj pa mi je všeč kanon proporcev. Tako, neverjeten je. No ja, pa vendar mi je zmerom, neglede na vse bolj dišalo igralstvo kakor umetnost. Umetnost je pač moja druga izbira če padem na izpitih na igralski akademiji. Ko sem prišla v šolo pa...

Kako se ti zdi?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

03. junij 2012
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT!!! TINA SVETOUNA SI!!!
04. junij 2012
next
04. junij 2012
next
04. junij 2012
next
04. junij 2012
next!!
04. junij 2012
next
04. junij 2012
okej zdej napišem
04. junij 2012
Okej probam neki napisat

Ko sem prišla v šolo, pa so bile vse moje sošolke na kupu. Saj res, pozabila sem omeniti, da zaradi pomankanja denarja za okoliške standarde, nisem ravno priljubljena. Bolje rečeno: nisi bogat, nimaš družbe. Hja no, malo čudaško če me vprašate. Ker so bile na kupu sem vedela, da se bo začelo obleganje in zbadanje. Seveda se to zgodi skoraj vsako jutro. Pravzaprav me ne moti več, saj jih imam vse na ignoru. Kmalu k meni pristopi Jaquelin, najbogatejša punaca daleč naokoli. Glava družbe kokoši, ki imajo na računih vsaj tisoče. Seveda začnejo s tem, kašna piflarka sem, kako nimam ničesar lepega za obleč itd. Jaz se le brigam zanjo in ostale, saj vem, da ni pomembno če si bogat in imaš vse tiste zlagane obleke. Sama živim le za igralstvo, ki je res v meni in tega talenta, kakor pravi moja najljubša učiteljica, ne smem nikoli izpustiti. Ko pridem do naše učilnice, se pouk še ne začne. Komaj sem čakala, da se ta mozga predmetov konča, saj šole, ki je imela neznosno dolg pouk nisem marala. Komaj sem čakala, že zaradi tega, ker smo imeli po pouku gledališki klub. Edina stvar na svetu ob kateri zares uživam. No ja Louvre je še nekaj takega, a ga gledališki klub in igra presegata. Tam ni bilo tako zelo veliko bogatašev, saj niso imeli časa za tako bedno stavar kot je igra. Seveda se ne strinjam z njimi, saj menijo, da je nakupovanje milijonkrat boljše kakor naše bedno gledališče. Sploh nimajo odnosa. Najboljša stvar pa je bila, da nas je imela najbolj prijazna, sočutna in razumna učiteljica na šoli. Tam smo bili namreč le normalni ljudje, razen nekaterih izjem, fantov predvsem, ki niso marali za slavo in vse take in drugačne laži. En od njih je imel očeta, ki je bil uradni sponzor Pariškega gledališča in opere, kar je pomenilo, da če smo bili čez leto dobri in nam je igra tekla, smo ob koncu lahko odigrali v pravem gledališču. To se seveda še ni zgodilo, saj je ta fant prišel na našo šolo šele letos, pravi pa, da če bo vse steklo po sreči, bomo nastopali tam. Tako zelo se veselim! No ja, ko se je pouk končno končal, smo imeli vajo. Vadimo za igro o Ponce De Leonu, ki je bil prvi, ki je iz Evrope stopil na tla S Amerike. Igram eno od pomembnejših vlog, saj vsi pravijo, da sem najboljša. Ponavadi tega sploh ne opazim. Vaja je tekla odlično. Odigrala sem brez napak, bilo je perfektno. Po vaji se odpravim domov. Kako sestardana sem, pomislim. Ko pridem domov tam ni bilo nikogar. To je čudno. Ponavadi je ob tej uri doma vsaj mama. No prav, izgleda, da je bila zadržana v službi. Sprašujem se, če je tu vse uredu. Kar naenkrat pa zaslišim telefon. Čudno, neznana številka. Nato pritisnem zeleni gumb. „Prosim?“...

Next?
04. junij 2012
NEEEEEEEEEEEEEXT!!! VEŠ DA!!!
04. junij 2012
ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ηєχт ! najboljša storyca
04. junij 2012
next!!!???
04. junij 2012
next
04. junij 2012
next
05. junij 2012
next!!!!!!
05. junij 2012
u95007
u95007
next
05. junij 2012
u40823
u40823
next
05. junij 2012
u91739
u91739
Next!
05. junij 2012
u82298
u82298
next
05. junij 2012
Upam, da vm bo ušeč:

„Prosim?“ Iz druge strani telefonske zveze se oglasi resen moški glas, v ozadju slišim tuljenje sirene in več krikov ljudi. Malce pozno je bilo za klice neznanih oseb, pa še nobenega ni bilo doma. „Cindy Limmer?“ Malce sem bila zaskrbljena, saj je spregovoril v tistem tonu, ki sporaoča, da je nekaj narobe. „Da, pri telefonu, želite?“ „Imamo slabo novico, ki vas bo po vsej verjetnosti pretresla. Sodna policija pri telefonu. Kličemo te, ker sta se med potjo domov iz kulturnega dogodka, ki se je zgodil v Louvru, „ naredil je kratek presledek, kar zagotovo ni pomenilo nič dobrega. Vedela sem, da se gre za moje starše. Pa vendar se mi je zdelo logično, da sta bila na tej otvoritvi, saj je oče kot kustos Louvra potreben ob vsaki prireditvi. „ sta bila tvoja starša udeležena v prometni nesrči. Nažalost je njuno stanje kritično, storilca odgovornega za nesrečo že zaslišujemo. Rešilec bo vsak hip tu, prositi pa te moramo, da za vsak slučaj prideš na kraj nesreče, saj še ne vemo, kako se bo stvar odvijala naprej. Po vas bomo poslali policijski avto.“ Bila sem v transu. Moja starša, v kriznem stanju. Lahko umreta. Še sama ne vem zaradi koga. Ostala bom sama. Če ne bom sama, bosta teže skrbela zame. Niso še dobili rešilca. Jutri bo najbrž že v poročilih če ne že danes. Moj oče je bil res med uglednejšimi ljudmi v Parizu. Navsezadnje je kustos v Louvru. Res sem bila v šoku. Kako se je to lahko zgodilo? Zakaj meni? Toliko vprašanj mi je naenkrat rojilo po glavi. Še preden sem se zavedla sem že bila v policijskem avtomobilu, ki me je peljal na krizno območje. Ko smo prišli, so tam že bile kamere in snemalci, ki so poročali o nesreči Louvreskega kustosa. Zanima me če sta vsaj toliko močna, da bosta preživela. Upam na najboljše, saj če izgineta iz tega sveta, bom sama. Posvojili me bodo ljudje, ki jih ne poznam, ki me po vsej možnosti ne bodo razumeli in bodo zaničevali mojo ljubezen do igranja. Če ostanem sama se mi bo življenje obrnilo na glavo. Sovražim smrt, že tako mi je vzela vso družino, razen staršev, pa še te morda ne bodo več tu. Kje so rešilci? Se sprašujem. Kje bi se lahko toliko obirali! Potrbujemo jih. Drugače se nobenemu ne piše dobro. Končno zaslišim zvok sirene. Ne morem verjeti! Končno! Ves ta čas so me držali stran od staršev in mi govorili, da je zame in za njih bolje, da se jim ne približujem. Ta čas so me že posneli in interviuvali, saj je bil to izgleda edini dogodek, ki je bil zanimiv. Ob toliko nesrečah, ki se dogajajo po Franciji so morali izbrati ravno mojo. Vedela sem, da starša visita na nitki življenja in smrti. Ali so od mene pričakovali, da se bom jokala? Bila sem že tako zelo pretresena, da nisem uspela izustiti niti besede. Groza. Sedaj, ko pa je končno prispel rešilec, pa mi rečejo, da moram v bolnišnico z starši. To so bili eni najbolj groznih občutkov v moem življenju.



Next?
05. junij 2012
u95007
u95007
next
05. junij 2012
next
05. junij 2012
next
05. junij 2012
tina full dobr next
08. junij 2012
neeeeext
08. junij 2012
u82298
u82298
neeeeext
08. junij 2012
next!!!!
09. junij 2012
u95007
u95007
nexti!!!!!!! svetovno pišeš
09. junij 2012
u82298
u82298
kdo
09. junij 2012
u95007
u95007
tina kdo pa????
09. junij 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg