Forum
Živijo! =) Z NeoNCatt sva se oldločili, da bova začeli pisat zgodbico. Upava da vam bo všeč.
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Ali poznate tisti občutek, ko vas nekaj tako zdolgočasi, da vaše oči zajadrajo proti najbližjem oknu skozi katerega strmite in si poskušate zamisliti, da ste nekje drugje, zraven pa se ljubosumno ozirate za učenci, ki hodijo mimo oken, saj so se njihove dejvnosti že končale ali pa imajo le premor. Nenehno pogleduješ na uro šteješ minute in sekunde do konca, ter upaš, da bi se čas prevrtel naprej in te rešil tvojih”muk”. Brez izjeme se pri meni ta doba zdolgočasenja pojavi pri bolj ali manj vsaki šolski uri. Presenečenje, vem, ponavadi bi ta občutek spodbudila neuspešnost pri določenem predmetu, vendar pri meni ni tako. Saj ne pravim da sem ravno genjalna, vendar imam le neverjatno dober spomin, ki mi dovoljuje, da si zapomnim pomembne stvari, kot je vsebina ure matematike, klub temu da ji ponavadi ne sledim ravno najbolje, ime, priimek in življenjepis vsaj polovice učencev naše šole, ter seveda ime vsakega kosa iz najnovejše kolekcije. In stavim, da se to brezdelje ponavadi konča s temi usodnimi besedami:
“Gospodična Bell. Ali bi nam lahko pomagli pri tej enačbi?” Me s prijaznim nasmehom vpraša naš učitelj matematike, vem, da njegov nasmeh ni lažen in me s tem ni poskušal kazovati za neposlušnost, saj se na njegovem že nekoliko zgubanem starem obrazu ob očeh pojavijo smejalne gubice.
Vrnem mu nasmeh, ki bi vsakemu učitelju in učencu, ki me še ni spoznal izgledal kot prijeten. Seveda pa me vsi učenci še preveč dobro poznajo in prav vsak izmed njih ve, da je vse to le igra, ki sem jo začela že leta nazaj in mi dovoljuje, da naredim vse kar hočem. Le kateri izmed učiteljev bi si mislil, da bi vzorna majhna Ashton lahko naredila stvari za katere so jo obtoževai sošolci. Le kako bi lahko njen prikupen obraz lagal o ravnateljičinem razbitem avtu, uničeni jedilnici ali pa da bi izsiljeval svoje sošolce. Seveda da ne, le zakaj bi gospodična popolnica, tvegala izključitev iz tako prestižne private šole, katere obiskovanje ji omogočata njena multimiljarderska starša. Tudi njene ocene, prisotnost in obnašanje pri šolskih urah je vse prej kot nevzorno.
Tako o meni mislijo vsi zaposleni na tej šoli, tudi neverjetno strogi učitelj gospod Williams, ki zdajle z mehkim obrazom gleda v moje lažno nasmejane temno rjave oči in me vabi, da pridem k tabli, na kateri se je nekje med mojim razmišljanjem pojavila zelo dolga enačba. Počasi se vstanem in se z odločnimi koraki odpravim naprej proti začetku razreda, večina mojih znancev in znank iz mojega popularnega kroga, ki naj bi bili moji prijatelji, mi nameni svoje spodbudne nasmeške, zato se obrnem nazaj proti koncu razreda, kjer so naši stalni sedeži, ter zavijem z očmi. Med hojo med klopmi srednjih in sprednjih vrst, mojega pogleda ne sreča oči nihče, vendar pa vidim majhen privoščljiv nasmeh na obrazu blondinke iz tretje vrste, ko prečkam njeno mizo z roko rahlo potegnem po mizinem robu in dekle z grozo dvigne pogled, k mojim zdaj čustveno praznim in temnim očem. V sebi se zave, da njeno leto na tej šoli ne bo prijetno, saj je ravnokar užalila kraljico šole, mene. Kljub moji jezi ob njenem posmehovanju ne dovolim, da bi se ta pokazala kjer koli drugje kot v mojih očeh. Pri table prikličem vsebino zadnjih nekaj ur in brez težave rešim dano enačbo, kot pričakovano.
Nato odidem do svoje klopi in se vrnem k brezdelju, le da zdaj ne strmim več skozi okno, temveč v teme svetlolasega dekleta, ki se mi je upalo posmehovati. Ko zazvoni šolski zvonec, se vsi poskušajo čim prej umakniti iz razreda, saj vedo kaj se bo zgodilo. Eliza, ena izmed mojih najboljših prijateljic, se vstane in za kratko minute zapusti razred vrne se z še štirimi člani našega notranjega kroga, ki prav tako kot jaz spadajo na vrh socialne šolske piramide. Zagotovo jim je razložila situacijo med hojo do sem. Zaščitniško obstopijo mojo mizo v polkrogu, vse oči se usmerjene na z svetlolasko,ki kot obkovana sedi na svojem stolu, njen obraz pa zakrivajo lasje, saj je glavo povesila proti tlem. Njenega imena sem se s težavo spomnim, saj je ne poznam preveč dobro, če sem si prav zapomnila, sta njena starša zdravnika v lokalni bolnici. Glasno tlesknem s prsti in Nicku pomignila proti njej, ta takoj odide do nje in jo prime za roke, ter popelje proti meni. Vidim, da se ne upira in iz nje kar žari občutek strahu, ki pa ga poskuša zakriti, vendar ji to ne uspeva. Takoj ko jo Nickk pripelje do mize pred menoj in jo posede nanjo, spusti njene roke da te omahnejo proti mizi, in se postavi za mano ob mojega brata. Iz mojega obraza izgine maska prijetnosti, nadomesti pa jo moje običajno brezčutje, saj trenutno nisem zelo jezna, vendar ne morem dopustiti, da me nekdo ne bi spoštoval.
“Emily ljubica, kako se počutiš?” Jo vprašam, z umetno zaskrbljenim glasom, vem, da mu ne bo vrjela, vendar bo to le še spodbudilo občutek neprijetnosti v njej. Kot sem pričakovala mi ne odgovori, vendar le prestrašeno zmaje z glavo in nadaljuje s strmenjem v tla. Počasi vstanem iz svojega mesta, popravim jakno svoje šolske uniforme, ki jo moramo nositi, ter se ji z počasnimi koraki približujem, da bi povečala napetost. Med hojo brez besed ukažem Sony, da se postavi ob vrata, ter pazi da kdo ne vstopi v sobo. Ko se ji približam se Emily začne prestrašeno tresti. Svojo mrzlo roko položim na njeno lice in svoj obraz približam njenemu, vse bližje kot sem bolj je očiten njen strah in meni je to všeč, saj imam rada da me ljudje spoštujejo.
“Veš Emily, ni vljudno ne odgovoriti, ko se nekdo pogovarja s teboj,” ji rečem z monotonim glasom, ona pa začne odpirati usta, kot da bo hotela popraviti svojo napako, vendar iz njih ne pride niti besedica. Moje ustnice se razpotegnejo v nasmešek, vendar moj obraz in oči ostanejo trde in prazne. Izza uses mi uide pramen mojih dolgih svetlo rjavih las in ji pade na obraz. Ob tem se zdrzne, očitno ne ceni truda, ki ga vsak dan vložim v to, da moji dolgočasni svetlo rjavi lasje ne izgledajo običajno ampak zelo svetleči in zanimivi, prav tako si jih tudi ne drzne dotakniti in jih umakniti iz sebe, kljub temu, da se ob tem počuti neprijetno.
”Prav tako tudi ni vljudno, da se privoščljivo smejiš ljudjem. Veš, mislila bi si, da bi te tvoja starša naučila več manir. Prav tako sem bila prepričana, da bi te naučila kako se obnašati v druužbi in njenih pravil. Morda pa moja prepričanja niso bila pravilna, morda nisi dovolj družbeno uglajena, da bi hodila na tako pomembno in prestižno šolo. In morda tvoji starši niso dobro opravili svojega dela…. Morda tako slabi delavci niso primerni za tako pomembno službo, kot je zdravnik, pri kateri so od tvojega truda in uspešnosti odvisna človeška življenja.” Nadaljujem, pri tem pa rahlo stisnem njeno tresoče lice. “In morda bi morala o tej težavi govoriti s starši, čeprav so zadnje dni zelo zaposleni. Očka z vodenjem multimiljarderskega podjetja, za katerega ne dvomim, si že zagotovo slišala, ter s sestajanjem s podjetnimi partnerji vse okoli sveta, mamica pa bo ravno izdala novo jesensko kolekcijo, ki jo bo predstavila na New York-škem tednu mode naslednji teden, vendar stavim, da si bosta vzela čas za svojo najmlajšo hčerkico, ter ji pomagala rešiti problem.” Nadaljujem, v glas ne vpletam občutkov, ki me preplavijo ob tem.
“Vendar stavim, da ta pogovor ne bo nujen kajne Emily? Saj imam tudi jaz veliko dela, saj veš z začetkom letošnje velike igre.” Prestrašeno prikima in izusti komaj slišni da. “Dobro.” Ji še rečem in izpustim njeno lice, kar je znak, da sem za zdaj opravila z njo, hitro pobere stvari in se opotekajoča s starhom in grozo naglo odpravi mimo Sony, ki za njo zapre vrata in se pridruži skupinici okoli moje klopi. Eliza in Sony se začneta smejati.
Na obraz prikličem bolj vesel izraz ter se zasmejim z njimi, posedemo se po bližnjih mizah, saj smo že vsi končali s poukom danes. V naši mjhni vedndar zelo popularni skupinici nas je šest, jaz, moje “najboljše prijateljice” Sony in Eliza, Mal lušten računalniški genij in moj edini pravi prijatelj, ki mu zaupam čisto vse, poznava pa se že od vrtca, Elizin fant Nick, ter moj starejši in ponavadi neverjetno nadležen brat Cole. Posedeni na mizah v učilnici 24 ostanemo še kakšno uro in se med seboj pogovarjamo o modi, najnovejših novicah po svetu in v šoli, avtomobilih in športu, kar so med name priljubljene teme, vendar pa vsi ne pripomoremo k razvijanju ali pogovoru o vseh, saj se naši interesi zelo razlikujejo. To storimo, vsak dan, saj ves čas preživimo skupaj, in se razumemo zelo dobro, kljub temu, da ne obiskujemo istih razredov. Izognemo se kakeršni koli omembi letošnje velike igre, ki se bo začela naslednji teden, saj se je kot učenci tretjih in četrtih letnikov letos lahko udeležimo vsi razen Sony. Ker vemo, da bi to med namo spodbudilo veliko tekmovalnost in prepir se tej temi izogibamo, tako kot se vsaki pomembni temi, ki je kdaj obstajala. Vendar vem, da lahko v igri vedno računam na Mala in Cola,da mi bosta pomagala in mogoče bomo v igro vstopili kot skupina. Spremljala sta me že celo življenje, videla vse moje slabe in dobre trenutke in bila moja partnerja v zločinu, z njima sem doživela že kup spominov, ki jih ne bi zamenjala za nič na svetu, kljub temu, da sta kdaj lahko ena izmed najbolj nadležnih in tečnih ljudji na svetu, ju imam neizmerno rada, tega ne more spremeniti nihče nikoi, niti največji dogodek vse srednje šole. Drugi trije člani naše skupinice pa so bolj naši znanci kot prijatelji, saj dvomim, da bi jim lahko zaupala vse o sebi in da bi lahko računala, da bi mi pomagali, tudi ob najtežjih trenutkih.

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Upam da vam je za zdaj zgodbica všeč, vem da ima nekaj pisnih napak.
Kakšno je vase mnenje o zgodbi do zdaj?
Kakšna mislite da je ta velika igra?
Next?
27. julij 2015
Bedn
27. julij 2015
Ful hvala, pa nehi tezit po zgodbicah. P.S.: Če se ti je zdela beda, hvala za branje
27. julij 2015
Hejo! Še next iz moje strani, upam, da vam bo všeč. Če so kake napake se globoko opravičujem.
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------Kolikokrat ste že obtičali v učilnici zgodovine, medtem, ko bi lahko bili na popolnoma drugem kraju? No jaz ne ravno pogosto. Če priznam sem v šoli bolj ali manj le ko imamo teste ali imam napovedano spraševanje. Vedno je bilo tako, pravzaprav že od prvega razreda osnovne šole. Nikoli ne zaidem v težave zaradi špricanja ali kaj podobnega, saj imam popolne ocene in res vplivne starše. Moja družina je namreč ena najvplivnejših in bogatih na svetu.

“Oh poglejte kdo se je odločil, da se nam pridruži, celi ko ni testa ali njenega datuma za spraševanje. Gospodična Mitchell, pričakujem, da ste na tekočem z zadnjo snovjo. Zato prosim pridite k tabli in odgovorite nekaj vprašanj o letu 1912.” Zavzdihnem, vstanem in se odpravim proti učiteljici. Pri gospodični Graham nisem ravno priljubljena. Če pri njeni uri samo ne poslušaš, ti začne oteževati dober uspeh, če pa njene ure mirno preskičiš, si zagotoviš vozovnico naravnost v pekel. Nekaj učencev se potiho hihita, ampak jih le en učiteljičin pogled utiša. Na hitro pobrskam po spominu kaj vem o letu 1912 in začnem govoriti. Učiteljica seveda prikimava a mi zraven namenja njene najbolj ostre poglede. Ko končam, mi samo pomigne naj se vsedem nazaj v svojo klop. Vsedem se na moje mesto ob oknu tretje vrste. Zraven mene sedi Emily, ki je moja edina prijateljica na šoli. No nisem ravno popularna. Sem bolj na koncu seznama, saj me tako ali tako ni skoraj nič v šoli. Pogleda me in se mi nasmehne. Z roko si pokrije usta in mi zašepeta: “Lepo si se rešila.”
“Ja kaj pa si pričakovala, saj sem vendar genij.”
“Ali se slučajno kdo pogovarja?” se oglasi učiteljica. Pogleda naravnost vame jaz pa ji odločno odkimam.
-Copernica- napišem na rob zvezka.
Emily se nasmehne, medtem, ko ji nekaj njenih svetlih las pade na obraz. Popravi si jih za uho.
Odpiše mi: -Ah daj no. Pa tako malo jo vidiš-
-Še to je preveč!-
-No, kaj te je danes pripeljalo v šolo?-
-Vlak-
-Ah, daj no veš kaj mislim-
-Mami, pravi da moram po pouku k ravatelju.-
Emily me pogleda jaz pa samo odpišem, da je verjetno kaj zaradi špricanja.

Ko je ura končana začnem razmišljati o pobegu iz šole. Saj ni tako slaba ideja! Nočem biti tu še naslednje tri ure. Odpravim se do svoje omarice, kjer pa me čaka malo slabše presenečenje. Ravateljev asistent odločno stoji pred mojo omarico in kar nekaj učencev, ga z zanimanjem gleda. Ko me opazi se začne odpravljati proti meni. zdaj so vse oči obrjene proti meni. Seveda, ker sem že pridpbila pozornost vseh na hodniku jo bom tudi iskoristila. Svojo torbo zalučam v asistenta in začnem teči. Tečem navzdol po hodniku, medtem, ko večina učencev z začudenjem gleda za menoj. Še bolj žačudeni so, ko opazijo za mano teči asistenta. Do vhoda v šolo imam le še nekaj metrov, a ravno tam stojijo “Kraljica šole in njeni minjoni”. Nikoli se niso briagli zame, le eden se je rad malo pozabaval s tem, da me je spotikal in zmerjal. Imam ravno tako srečo, da stoji naravnost pred mano. Ko tečem mimo njega mi v zadnjem trenutku nastavi nogo, da začnem leteti proti tlom. Nastavim roke pred glavo, se narahlo odrinem od tal navzgor in pristanem na nogah. A nažalost je asistent že tukaj, prime ma za roko in začne vleči proti ravnateljivi pisarni. Za seboj slišim smeh.

Ko prispem v pisarno mi ravnatelj v pozdrav le dvigne roko in pomaha asistentunaj zapre vrata. “Jasmine Mitchell. Včeraj sem klical tvojo mamo.”
“Dobro za vas, Saj veste, da je srečno poročena kajne?” odvrnem.
“ Prosim ne prekinjaj me. Oba sva se strinjala, da moraš biti za svoje vragolije primerno kaznovana.”
“Ojoj.”
“Odločila sva se, da se moraš pridružiti letošnji veliki igri.”
“In če se ne?”
“Boš izključena.”
Oh super! Ta neumna igra je uradno povsod! Je najbolj vroča tema na uradnem brskalniku šole in o njej slišim celo izven nje! Sliši se jo na ulicah od učencev, staršev še celo starih staršev. Že nekajrat je bila omenjena na televiziji in radiju, saj je naša šola ena najuglednejših šol v državi. In ta igra se je zdaj nekako splazila v moje življenje. Kot kača, ki zasleduje svoj plen mi je zahrbtno sledila in v trenutku nepriravljenosti napadla. Zaradi nje bom morala verjetno preživeti veliko več časa v šoli, kar mi bo popolnoma zmešalo vsak dan. Verjerno nebom mogla več udirati v stare, zapuščene hiše, izspraševati sumljivih ljudi in seveda pomagati policiji. Za povrh pa je znano, da se na igro večinomama prijavljajo popularni. Še celo ona bo tam! Tekmovati bom morala proti kraljici šole, jaz na koncu seznama priljubljenosti! Preprosto, bom naredila to, kar bi naredila vsaka trezna oseba v mojem položaju: Namenoma bom izgubila igro1 “Niti pomisli ne, da bi nameno izgubila igro, kajti potem, bom poskrbel, da boš z veseljem vsak dan v šoli.” K vragu! Za osebo z forografskim spominom me je pri takšnih zadevah veliko prelahko prebrati. “Prav,” se nakoncu udam usodi. Kar bo pa bo. S t besedo sem pravkar napovedala vojno najbolj poznanim učencem šole. Vse kar lahko naredim zdaj je, da zmagam vsak boj in zmagam to neumno igro, ali pa je po meni. “Negrem k naslednjim uram.” Tiho rečem. “Tudi prav.” mi odvrne ravnatelj in me z roko odslovi.

Pred pisarno me čaka Emily. “Kaj je bilo?” me zaskrbljeno vpraša. Njene oči zrejo naravnost vame, da niti slučajno ne spregledajo kakšnega znaka laži. Zavzdihnem in rečem: “Prisilil me je, da se pridružim Veliki igri.” “Kaj!” zavpije malo preglasni in si v trenutku pokrije usta.”Pa saj to je kot, da bi napovedala vojono popularnim!” “Vem! In če bi zavrnila, bi bila izključena. Niti namerno nemorem izgubiti igre, saj bo pote...Niti nevem kaj bo potem!” “Tole ni dobro Jas. Resno!” roke stiska v pesti in jih drži pred obrazom. Gleda me še bolj zaskrbljeno kakor prej. “Nehaj s tem pogledom,” ji ukažem. Takoj se obrne stran, malo zacvili in me pogleda popolnoma normalno. Pigledam na telefon. “Imaš še tri minute do naslednje ure, raje pohiti.” ji rečem. “Ti nereš?” me vpraša. Pogledam jo postrani: “Lepo te prosim! Včeraj so dobili nov primer.” “Tudi prav. Lepo se imej Sherlock.” “Ti tudi.” Pomaha mi in začne teči proti učilnici. Njeni lasje plapolajo za njo. Za razliko od mene ima strašansko dolge lase. Moji so bolj kratki. Sama se odpravim proti izhodu iz šole v nasprotni smeri. Med hojo na telefonu poiščem uradno stran Velike igre. Izpolnim internetni obrazec za prijavo in z velikim izdihom pritisnem “pošlji obrazec”. Tako moja uoda je zapečatena. Kača je zaprla čeljust, ni več izhoda. odprem vrata šole in se odpravim prti železniški postaji. Z vlakom se odpeljem domov.Staršev ni doma. Preoblečem se v moja normalna oblačila, belo majico s kratkimi rokavi in kavbojke. Obujem si rdeče superge in si oblečem rusnjeno jakno. Vzamem telefon in se vsedem na motor. Dobila sem ga za 16 rojstni dan, ko sem naredila izpit, čeprav mi ga pravzaprav nabi bilo potrebo delati. Nadanem si čelado in se odpeljem proti kriminalnem policiskem oddelku. Ko prispem pozdravim varnostnika in se odpravim po svojih normalnih opravilih. Zanimvo je, kako lahko ime vpliva na ljudi, celo na “varuhe zakona”, kot jih kliče moja mami. Seveda, sem se nekako morala dokazati in zaslužiti svoje mesto na policiji, a to ni bilo težko. Pozdravim nekaj naključnih ljudi za mizo, ki jih pravzaprav ne poznam in se namenim proti pisarni enega od agentov. Na vratih je majhna ploščica, z imenom Cane Harper. Potrkam in vstopim. V pisarni je sam. Cane Harper je visok moski, okoli 30, svetlo rjavih las in modrih oči. Bil je rpvi, ki je dal predlog naj postanem svetovalka na policiji, zato sem ga izbrala kot zaveznika. “Zdravo Jasmine. Si tu zaradi primera?” me vpraša. Danes je oblečen v belo srajco, črne hlače, nekašne lakaste čevlje in temno modro kravato. “Jap.” Mu odvrnem. Pgleda me in se nasmehne. Potem pa kar za menoj mlada dama kmalu bo Reid pripeljal nasega prvega osumljenca.” Z roko mi nakaže naj grem z nim iz pisarne.”Oh! Že prvega osumljenca imate! Neumna šola, zamudila sem že polovico preiskave.”
“Hej, malo se umiri, ničesar nisi zamudila in šola je pravzaprav dobra zate.”
“Tudi prav”
“Vredu, greva na delo.”
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Kako se vam je zdel?
Next?
27. julij 2015
To
30. julij 2015
je
30. julij 2015
ZAKON!!!!!
30. julij 2015
Nov del. Upam da vam je všeč....
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Takoj ko vstopim v svojo sobo, se preoblečem iz svoje šolske uniforme. Saj ne, da bi bila grozna in grda, kot jo ponavadi opišejo v knjigah in filmih. Mogoče je za to krivo dejstvo, da naše uniforme, niso ravno uniforme, vendar le bolj stroga pravila oblačenja. Zato lahko kljub zahtevanem temno modrem krilu ali hlačah in beli ali modri majici v svoji opravi še vedno izraziš sebe in svoj stil. Na postelji me že pričakuje kup modnih revij in člankov, vendar jih odrinem na stran in v torbi poiščem zvezke, ki jih postavim na njihovo mesto. Na računalniku najdem dobro glasbo in začnem opravljati šolsko delo, ki pa ga danes ni veliko.
»Ashton, Ashton!« V sobo pridrvi Cole, seveda za trkanje še ni slišal. Če ne bi bil moj brat bi vanj do zdaj že zagotovo priletela moja težka matematična knjiga, s katere reševanjem vsebine se trudim že zadnjih deset minut.
»Kaj?« Ga vrašam z nezanimanjem in pogleda ne odvrnem od knjige.
»Na spletni strani igre piše, da se je Jasmine Mitchell prijavila na veiko igro,« počasi reče in previdno opazuje mojo reakcijo, kljub moji jezi ob tem, da bi si takšna smet dovolila vstopiti v našo igro in pokvariti ta trenutek o katerem sanjamo že vse od vrtca naprej, se moje obnašanje ne spremeni, vendar si Cole ne oddahne, saj me dobro pozna. In ve, da tega zagotovo nisem sprejela tako dobro, kot se zdi. »Ash, ni kriva ona, prisilil jo je ravnatelj,« me poskuša umiriti, vendar ne deluje, svoja čustva ponovno zamaskiram in mu pomignem, da naj se vsede ob mene na posteljo. Hitro me uboga, saj noče tvegati, da bi naredila kaj nepremišljenega. Vem, da ga je strah moje jeze in noče, da bi si kaj naredila, ali bi naredila kaj komu drugemu in s tem škodovala sami sebi, brez besed v roke vzame svinčnik in se mi pridruži pri reševanju nalog, da bi me s tem zaposlil in moje misli odvrnil od Jasmine.
Ko hodim po hodniku najinega razkošnega apartmaja, se poskušam spomniti načra, ki bi lahko zagotovil Jasminin izstop iz tekmovanja. Tokrat bom ubogala Cole-ov nasvet, ki mi ga prav zagovo ni nameraval dati, in dejansko premisla o načrtu, ne le ravnala po svojih instinktih in upala na najbolje, kar storim ponavadi.
Doneč zvok mojih naglih korakov odmeva po prostornem hodniku in spodbuja moje razmišljanje. Z bratom živiva v šoli, le da ne v majhnih sobicah, ki si jih s svojimi sestanovalci delijo ostali. Pravzprav živiva zelo razkošno, starša sta za naju kupila celo šolsko krilo, zato nama pripadajo tri spalnice s kopalnicami in sobnimi omarami, jedilnica, dnevna soba, kuinja in seveda prelep hodnik, ki je zame bolj prostor za taktično načrtovanje in razmišljanje. Hej, težko se je upreti načrtovanju bojnih strategij, ko pa te z pogledom po hodniku spremlja portret Napoleona. Vse sobe imajo najmodernejšo opremo, so zelo velike in odprte, dodatni prostor ustvari tudi dejstvo, da z bratom tu ponavadi živiva sama, saj imata najina strša zelo zahtevno službo, ki zahteva njuno prisotnost povsod po svetu.
Po kakšni minuti postopanja, mi na misel končno pride neverjetna zamisel. Odpravim se v kuhinjo in iz omar povlečem stvari, ki jih bom potreboval za svoj zlobni načrt. Vem, da naj bi bilo z menoj nekaj hudo narobe če o sebi in svojih načrtih razmišljam kot o zlobnih, temveč jih kljub temu še zmeraj izvedem. Nikoli nisem rekla, da se ne zavedam stvari, ki sem jih naredila in njihovih posledic. Zavedam se jih in vem, da niso v redu, vendar ne pustim slabi vesti, da bi vplivala na to. Dobra stran moje višine je, da lahko dosežem stvari tudi iz najvišjih omaaric, v katerih naj bi bile skrite, vendar vem prav za vse, čeprav si želim za nekatere ne bi. Dober primer tega je zbirka fuguric moj mali poni in prav vsi cd-ji z njihovimi risankami, ki jih ima Cole skrite na vrhu svoje visoke omare, saj jih po svoji dobi obsedenosti, ko mu je bilo kakšnih 12 let, ni hotel vreči v smeti. Včasih se prav sprašujem, kako je lahko tako naiven, da misli da njegova mlajša sestra ni odkrila vseh njegovih skrivnosti, če mi je uspelo pri vsem in vseh ostalih, mi je tudi pri njemu. Tako namreč vem o slabih polletnih ocenah pri angleščini in zodovini, tistih treh puncah, ki še zdaj ne vedo, da so ob stem času hodile z nikomor drugim kot mojim neumnim rjavolasim bratom, za vse srednješolske zabave, ki se jih je udeležil, ko je mislil, da sem spala in seveda za tisto prevaro v petem razredu, ko se je oblekel v moja oblačila in se pretvarjal da sem jaz, ter začel o sebi spraševati punco, ki mu je bila takrat všeč. V njegovo obrambo sva si zares podobna, ljudje naju ob prvem pogledu pogosto zamešajo za dvojčka.
V kopalnici sestavine iz kuhinje odložim na marmorno poličko zraven umivalnika, ter na hitro premerim svoj izgled v ogledalu, ne opazim večjih napak v svojem make-upu in opravi, zato pogled hitro odvrnem od ogledala. Iz omaric povlečem še nekaj sestavin in jih položim zraven že nabranih. Na svojem najnovejšem mobilnem telefonu poiščem recept za pripravek, ki ga nameravam narediti. Izberem tudi dobro glasbo, ki jo poslušam med pripravo recepta. Čez pol ure mešnja in raznih kemijskih reakcij v posodici ostane le še gosta prozorna snov. Privoščljivo se zasmejim ob misli na posledice te nedolžne snovi. Jasmine Mitchell, ne veš v kaj si se spustila in lahko ti obljubim, da so se prave igre že začele in zdaj si ujeta v njih. Pripravi se na pekel, Jasmine.
---------------
Pravzaprav o Jasmine ne vem veliko, saj jo le poredko vidim v šoli, naj bi bila pamena in v prostem času rada pomaga policji. Predvidevam da punca z vsaj malo zdrave pameti ne bi kar tako vdrla v našo igro, zato mora imeti ravnatelj dober razlog za vključitev, ki ga Jasmine verjetno noče preprečiti. Niti pomislim ne o obsiku ravnatelja, saj z njim ne bi dosegla nič. Z njeno izključitvijo iz iger, mogoče pa tudi šole se bom ukvarjala sama. Ker dvomim o njeni prisotnost na šoli, poiščem njeno edino prijateljico na naši šolii, prikupno majhno Emily.
Opazim jo na hodniku pred njeno šolsko sobo, ki si jo deli z neko punco iz prvega letnika, s katero se pogovarja zdaj. Stopim do njiju in ker me ne opazita, se odkašljam, da bi pridobila njuno pozornost. Dva para oči se takoj obrneta proti meni in izraz na njunem obrazu se v trenutku spremeni iz veselega v pretrašenega. Ta strah se še poveča, ko opazita prazni pogled v mojih očeh, prisežem, da če mi v prihodnosti moja skoraj gotova kariera modne oblikovalke ali vodje očetovega podjetja ne izdide bom z lahkoto bila igralka. Ignoriram njeno prijateljico in se obrnem proti Emily.
»Oh Emily veš spraševala sem se ali bo tvoja prijateljica Jasmine jutri prišla v šolo?« jo nedolžno vprašam in se ji prijazno nasmejem z tesno zaprtimi usti, da ne bi videla žvečilke, ki jo skrivam tam.
»N..ne..nevem,« zajeclja, in se prestrašeno premakne bližje svoji cimri. »Kaj hočeš narediti z njo?« nadaljuje. Zasmejem se in zaokrožim s pogledom po starinskem hodniku, vrata vseh sob so zaprta, nihče ni na hodniku razen nas, kar ustreza mojem načrtu.
»To se te ne tiče, vendar imam nalogo zate. Predaj Jasmine tole sporočilo,« ji rečm, iz ust vzamem zvečilko in jo zalepim na sredino njenih prelepih dolgih kodrov. Vse se zgodi tako hitro, da Emily zaradi presenečenja ne odreagira še nekaj trenutkov po dogodku. Ko se zave kaj se je zgodilo, se njene velike oči napolnijo z solzami, z rokami pa panično seže v lase in poskuša žvečilko izvleči iz njih, seveda ji to ne uspe. Njeno paniko zmotim z nasmehom.
»Sporoči ji, da naj pazi nase v igrah, saj se nesreče rade dogajajo.« dokončam in se obrnem na petah, nadaljujem svojo pot po hodniku. Na sredini hodnika se ustavim, vendar se ne obrnem in je pogledam, vem da joka. Moj pogled ostane osredotočen na masivnih lesenih vratih, na koncu hodnika, ki vodijo v šolsko avlo. »Žal mi je za tvoje lase.« rečem brezčustveno, nato pa nadaljujem svojo pot proti izhodu. In res mi je žal za njene lase, saj so bili prelepi, vendar mojega sočustvovanja ob dejanju ne pokažem.
Z odločnimi koraki nadaljujem pot proti avli, kjer me že čakata Mal in Cole, saj smo se odločili, da bomo zapustili šolski prostor in odšli v središče Seattla, v predmestju katerega se nahajamo zdaj. Vsem ostalim to ob šesti zvečer na šolsko noč prav zagotovo ni dovoljeno, vendar ima Mal zdravniški pregled v mestu. No, tako smo se odločili poimenovati ogled Filma, sprehod po mestu in nakupovanje. Seveda je k temu pripomogla e-pošta in zdravniško potrdilo, ki ju je Mal ponaredil s pomočjo vdora v računalnik svojega zdravnika. Preden stopim skozi vrata si še enkrat popravim svojo dolgo kito, ki leži na moji rami in s pogledom preletim svojo opravo, temno zeleno obleko z belimi pikami, ki mi sega malo nad koleni, rjav usnjen pas, balerinke in majhno usnjeno torbo čez ramo. Iz svojega spomina izbrišem pripetljaj z Emily, saj zdaj res nimam časa za slabo vest. Nato pa odprem vrata, na dnu stopnišča zagledam moji najljubši osebi na svetu Cola in Mala, ki me že nestrpno čakata, obraz se mi razleze v pravi nasmeh in hitro stečem po velikem stopnišču do njiju, ter jima planem v objem. Ob mojem dejanju se le zasmejita, saj sta ga že navajena. Primem ju pod roki in ju smeječa odvlečem proti izhodu.
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Kaj si mislite o zgodbi?
Zakaj mislite, da je Ashton tako grozna do vseh razen svojih prijateljev?( =P ja ima razlog.)
Kaj mislite, ka je tista prozorna snov in kaj bo z njo naredila Jasmine?
31. julij 2015
next-nova bralka
ne vem verjetn so jo v osnovni zafrkaval pa je zdej tok zlobna?
kšna kislina?
31. julij 2015
u192373
u192373
Superca zgodba,
Next ^^
31. julij 2015
jej, hvala, da bereta. tuki je next od mene pa spet mi je žal za napake =)
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Če bi me vprašali ali bi rada delala na policijski postaji bi verjetno rekla ja. In to popolnoma brez pomislekov. Ampak, ko zadevo zares preiskusiš, ni nikoli tako dobra kakor si sprva mislil, da bo. Vse to potrjuje moja trenutna situacija. Sedim na tleh, sobe za zasliševanje in v rokah držim telefon. Pri nogah mi leži še vedno zaprta kopija mape s podatki o umoru. Nisem je še prebrala. Ne zdi se mi pomembna v tem trenutku, saj osumljenca sploh še ni. Ne počnem ničesar zanimivega, preprosto sedim na tleh in strim v ekran telefona.

Vrata v sobo se odpro, a glave ne obrnem proti njim. Moški, ki vstopi v sobo za agentom Harperjem, me sprva niti ne opazi. Je zajeten moški, star nekje okoli 40 let, rjavih, kratkih las, ki jih je ob straneh začela napadati sivost in rjavih oči. Na sebi nosi rumen jopič z odprto zadrgo, tako, da je zelena majica, ki jo nosi spodaj precej opazna; črne hlače, sive superge za tek in sivo kapo na glavi. Na obrazu se mu piše precej prestrašen, neprepričan izraz. Ko se vsede na stol, začne pregledovati svojo okolico. končno njegove oči srečajo mojo postavo, sedečo v kotu. To ga malo vrže iz tira. Saj mu ne zamerim, mislim, kdo pričakuje sedemnajst letnico, ki bulji v telefon sedeti v kotu sobe za zasliševanje. “Ne menite se zanjo,” reče agent Harper. Tako se začne ispraševanje. Odprem kopijo mape z dokazi in začnem površinsko brati podatke v njej. Pogovor poslušam le površinsko. Na neki točki, me eden od odgovorov, zelo zmoti. Obrnem nekaj strani v mapi in vzamem kemični svinčnik, ki je bil priložen k mapi. obkrožim določen stavek in se na silo odkašljam. Oba pogledata proti meni. Vstanem in se napotim k mizi. Odprto kopijo mape vržem na mizo in rečem:”Grem domov.” “Vredu, hvala za pomoč.” je vse kar reče agent Harper. Stopim iz zasliševalne sobe, pogledam proti agentu Reidu in mu pomaham. Odvrne mi z enako kretnjo. Ko se odpravljam do izhoda, lepo odzdravim vse ljudi za mizami. Res mi je neprijetno pozdravljati ljudi o katerih nimam pojma. Vsedem se na morot in odpeljem domov. Nemaram motorjev, kar je precej čudno saj lastim enega. Zaradi tega, pot do kriminaliskega policiskega odelka (KPO) ni ravno prijetna. Po pravici raje pešačim ali se vozim s kolesom, ampak je pot do KPO predolga in prenaporna. Ko prispem do doma, motor pospravim v garažo, najn položim čelado in zalučam jakno. Odpravim se v svojo sobo. Ko prispem do nje se vržem na posteljo. Pogledam na uro na steni. Pol petih popoldne. Po pravici, kolikor me vleče tja, sem preutrujena (od sedenja, res čudno), da bi odšla do tja. Ker se velika igra začne šele čez nekaj dni mi jutri še ni potrebno v šolo, tja grem lahko jutri. Ko sem že pri veliki igri, me zanima kako so se ljudje odzvali na mojo prijavo. Vem, da popularni veš čas nadzorujejo spletno stran za prijave, saj lahko tako preučijo nasprotnike. Plus na strani imajo računalniške ga genija, ki jim je njabrž naredil aplikacijo za mobilne telefone, ki jih obvešča o vsaki novi objavi/prijavi. Obrnem se na trebuh in z roko vzamem računalnik iz police ob postelji. Prižgem ga in vtipkam geslo. Odprem spletno stran velike igre. Kliknem na ikono za skupni pogovor, a raje izklopim svojo dosegljivost. Če bi jo imela vklopljeno, bi me verjetno začeli bombandirati s sporočili. Na začetku me prosi za geslo, ki ga dobi vsak učenec, prijavljen na igro. To namreč preprečuje, da bi se ljudje nepovezani z igro vmešavlali, to velja tudi za učitelje. Prevertim nekaj pogovor nazaj, na čas, ko sem se prijavila. Prva objava se je zgodila le dvajset minut kasneje:-Hej ste slišali? Neka punčara se je prijavila na veliko igro. Največja fora pa je, da sploh še nisem slišal zanjo!-
-Ja sem opazila, ime ji je Jasmine Mitchell ali nekaj podobnega.-
-Oh hej, z menoj je pri matematiki. No pravzaprav, je v razred skoraj nikoli ni.-
-Stavit grem, da je kakšna važička, ki misli, da je dovolj dobra za tekmovanje, ker šprica pouk.-
-Mogoče se boji prikazati v šoli, ker ima toliko mazoljev.-
-ZGUBA!-
Vredu morda neveš, kdo sem ampak definitivno nimam mazoljev. In prepričana sem, da nisem važička.
-Hmm, pregledal sem njen šolski uspeh in je odličnjakinja.-
-PIFLARKA!-
-Potem ima zagotovo mazolje!-
-Kako ti je uspelo pregledati njen šolski uspeh?-
-Oh, samo vdrel sem v arihv šole.-
-No, stavit grem, da bo izpadla že pri prvem izzivu, če pa ne, bom poskrbela, da izpade na pri drugem.-
-Ni to proti pravilom?-
-Ni, če nikoli ne izvejo.-
Dovolj imam. Očitno sem že glavna tema pogovorov. Vse kar sem razbrala iz teh nekaj komentarjev, je da sem mazoljasta nepomembena piflarka, ki misli, da je dovolj dobra, da tekmuje s popularnimi. To je nastalo iz mojega prej neobstoječega profila. Nekako me jezi, ampak to so popularni. V resnici bi z lahkoto spremenila svoj naziv, samo ne nazaj v neobstoječega. Pravzaprav mislim, da bom to celo storila. To najverjetneje pomeni, da bom jutri prišla v šolo. Kako super. Zaprem računalnik in ga položim nazaj na polico. Vstanem iz postelje in se namenim v kopalnico. Ko se odprham in umijem zobe se pogledam v ogledalo. Nazaj vame strmi bledo dekle s razmršenimi črnimi lasmi, ki ji segajo do ramen in vijoličnimi očmi. Ustnice stiska v ravni črti. Njene oči strmijo naravnost, popolnoma osredotočene v nekaj. A tudi v očeh je nekaj, nekaj malo manj prijetnega, kar bo kamlu prišlo na plan. In definitivno ni na njenem obrazu nobenih mazoljev.
************************************ Nihče ne potrebuje prevelike pozornosti, čeprav se veliko ljudi s tem nebi strinjalo. Ampak v vsakem primeru je trditev pravilna. Občutek ob vseh pogledih, ki jih dobiš na ulicah, javnih prostorih se sprva najbrž zdi prijeten, a kamlu razkrije svojo pravo plat tesnobe in nelagodja. Že samo misel na vse poglede, ki te neprestano in povsod opazujejo, ocenjuje tvojo vsako potezo, šepetajo stvari sami pri sebi, je neznosna. Zame bi najbrž tako izgledal pekel in zahvaljujoč včerajšnemu dnevu, je zdaj tudi ustvarjen.

Takoj, ko narahlo odprem vrata šole, in stopim korak naprej se že nekaj učencev ozre proti meni. To je pravzaprav pričakovana reakcija, ki bi se nekaj dni nazaj odvila popolnoma drugače kakor se odvija zdaj, verjetno bi se samo zavzdihnili in se vrnili k opravilom, ki so jih počeli prej. Tokrat ni tako. “Je to ona?” Se zasliši visok dekliški glas iz ene od majhnih skupinic zbranih v avli. “Nevem, še nikoli je nisem videl.” se zasliši glas fanta, ki še ni popolnoma mutiral, kar me pripelje do zaključka, da obiskuje prvi letnik, iz enake skupinice. To dejstvo me melo pretrese. Vedela sem, da bom prepoznana pri učencih tretjih in četrtih letnikov, nisem pa si mislila, da bodo vpleteni tudi ostali, nepovezani z igro. To še malo oteži mojo situacijo. Za trenutek zaprem oči, izdihnem in si nadanem vzvišen izraz. Preprosto se sprehodim mimo učencev v avli, z rahlo dvignjeno glavo. Počasi skoraj že vsak strmi vame in šepeta sosedu stvari, ki jih nerazločim. Stopim, do omarice, si slečem jakno, ki sem jo do zdaj nosila čez belo majico in jo pospravim vanjo. V omarici, je vgrajeno ogledalo. Po pravici povedano, si nikoli nebi mislila, da mi bo prišlo prav. Nahitro preverim svoj izgled, samo, da preverim make-up in svoje lase. Nisem vedela, koliko časa porabiš za take zadeve. Samo za svojo malo igro sem poskrbela, da se moji lasje svetijo in imajo tisto “nekaj več”, da je makeup popolen in da imam oblečeno svojo najboljšo verzijo šolske uniforme. Še enkrat izdihne in se odpravim v učilnico matematike.
------------------------------------------------------------------------------------------------------------
A je vredu next?
Ali mislte, da je vzvišenost le delček Jasmine igre?
Kdaj se bo zgodilo, karkoli načrtuje Ashton?
01. avgust 2015
Next
01. avgust 2015
u192373
u192373
Super next, vse ostalo pa vesta samo vidve in naz nerada ugibam. Jaz samo berem ^^
Next!
01. avgust 2015
next
ne mislm da je navadn taka
v drugem izzivu se zgodl tok da bo v prvem delu mela še čas da jo bo mal spoznala
01. avgust 2015
Prosim, da na tej temi NE OGLAŠUJETE, razen če berete zgodbo. Če si res ne morate pomagat oglaševat lahko to počnete na mojem profilu. Drugače pa hvala vsem ki berete!Ni nujo da odgovarjate na vprašanja, ampak je lepo če da izveva tudi vaše mnenje o zgodbi. Še enkrat hvala vsem, ki ste kliknili na to zgodbico in jo prebrali. =)
02. avgust 2015
Še ena bralka! Vedve totalno razturata! Še posebi so mi všeč deli od Neoncat (pač tisti od Jasmine)
04. avgust 2015
Oooooo hvala . Ubistvu pomoje Lexi boljs pise od mene, samo mava razlicne stile pisanja in je tut odvisno od cloveka. Ampak vseen hvala, da beres zgodbico in da ti je vsec
06. avgust 2015
Ne nakladi Alex.
PS: Next vrjetno pride jutri.
06. avgust 2015
Next je tuki. Zamujam en dan ker sm mela probleme z mobijem na katerga sm pisala. Upam da je uredu, spreglejte napake ki jih je gotovo kar nekaj...mobi...
----
"Kam gremo najprej?" Naju vpraša Cole med hojo po zaradi temnega večernega neba osvetljenih čikaških ulicah. Skomignem z rameni in pogledam proti komaj vidni luni na nebu.
Moja prejšnja navdušenost nad našim odhodom iz šole se je izgubila nekje med potjo med mislimi o veliki igri, Jasmine, šoli in o mojih drugih 'posebnih' težavah, kot bi jih opisal Cole, ko je še posebno nadležen. Vidite zato stvari raje opravim takoj, brez razmisleka. Najprej stori to, potem pa razmišljaj o posledicah, to bi bil lahko moj moto. Zveni boljše od druge možnosti, ki vključuje pretirano razmišljanje, skrb in slabo voljo.
Mal takoj opazi moje slabo počutje. Čustva zna brati prav tako dobro kot jaz, mene pa lahko prebere tako dobro kakor računalnike. Isto pa ne bi mogla trditi za Cola saj so mu čustva in empatija tako oddaljena in nedostopna kot kakšen drug planet iz kateregaverjetno misli da tudi prihajajo.
"Ash? Ali si vredu?" Me vpraša in vem, da za razliko od drugih tega ne sprašuje zaradi strahu pred mojo nepričakovano reakcijo. Še enkrat skomignem in z pogledom zapustim njegove zaskrbljene oči, saj trenutno nočem njegovega razumevanja ali tolažbe, vendar želim ostati v svojem nesrečnem kotičku.
Le zakaj bi se Jasmine prijavila na tekmovanje? Kakšen je bil ravnateljev pogoj? Ali bodo izivi lahki? Bom lahko zmagala? Mislim da bom v igri uspešna, saj sem dovolj tekmovalna in vztrajna, da bom zmagala. Ampak kaj če ne bo šlo vse po načrtu, ki se vrti nekje okoli vrstic premagaj vse(ne glede na ceno in težavnost) ter zmagaj(po možnosti s Colem in Malom ob strani). Mogoče pa mi ne bo uspelo, mogoče bo cena previsoka, mogoče sem le nepomembna barvna packa na platnu tega sveta, ki v življenju ne bo dosegla ničesar in kaj če se mi podre vse za kar sem se trudila in ne dosežem svojih sanj? Ali pa še huje, končam kot Carly? In potem...
S to mislijo preženem svoje temne in pesimistične misli, ter popolnoma izklopim razmišljanje. Vrnem se v resnični svet. Razgledam se naokoli, nismo več na razsvetljeni ulici, premaknili smo se naprej ter zdaj stojimo na obrobju nekega bljižnjega parka. Cole še vedno brezskrbno hodi pred mano, Mal pa me z roko objema čez rame in vodi pred njim. Prepoznal je moje prve znake čustvene odklopitve(še eno izmed Colevih zbadljivih poimenovanj) in mi pomagal. NE! To ni nek ljubezenski trenutek v katerem bi z Malom spoznala, da drug do drugega čutiva več in sva si usejena. Ne. Kljub temu da je Colevih let in je fant, ter sta s Colem dobra prijatelja se je na začudenje drugih, vedno bolje razumel z mano. Poznava se že vse od vrtca, večino svojega življenja sva preživela skupaj. In kljub dejstvu da je Cole moj brat in ga imam zelo rada, je Mal moj najboljši prijatelj in družina obenem.
"Boš zdaj povedala kaj je narobe?" Še enkrat poskusi in me premeri z razumevajočim pogledom, čeprav si ga ne želim me z njim pomiri in počutim se bolje. Že mu hočem odgovoriti, vendar nadaljuje, kot da bi mi prebral misli.
"Če je za to kriva igra nič hudega. Tudi jaz sem bil na trnih lani ko sem prvič tekmoval. Ne skrbi, le ti in (ime?) bosta letošnji novinki iz naše skupine. Vrjemi, ni tako težko." Mi pove z majhnim nasmehom. Njemu se je lahko smejati, ko pa je naša skupina lani zmagala. Vendar me s tem spravi v boljšo voljo zato je nasmeh, ki mu ga vrnem že skoraj prav in ne le maska ali igra, ki jo ponavadi namenim osebam okoli mene. Umaknem se iz njegovega objema in stečem proti Colu ter mu skočim na hrbet, svoje noge in roke pa ovijem okoli njega kot kakšen klop. Zaradi nepričakovane teže se pod menoj rahlo zamaje, nato pa me prime za noge, se zasmeji in začne teči naprej po ulici.
Po kratkem sprehodu in ogledu novega filma v kinu si kupimo sladoled, ki ga jemo med tem ko hodimo po ulici in poskušamo ujeti taxi, saj je že kar pozno. Nihče si ne želi pojasnjevati učiteljici o nadurah Malovega zdravnika, ki naj bi ga obiskali. Med hojo se pogovarjamo, šalimo in težimo ter se prijateljsko zbadamo drug z drugim, kot to počnejo vsi normalni prijatelji in sestre/brati, kar pa v tem trenutku tudi smo.
Kar naenkrat pa se Colov pogled ustavi na ekranu v izložbi tehniške trgovine. Zavzema ga slika naše družine, kmalu pa se ta zmanjša in pojavi se voditelj večernih novic,ki se trenutno predvajajo.
"Družini Bell se zadnje dni godi dobro Mia Bell, svetovno znana modna oblikovalka, že napoveduje novo jesensko modno kolekcijo, ki jo komaj pričakujemo in bo zagotovo zadovoljila okus tudi najbolj priznanih modnih kritikov. Jem Bell je v zadnjih dneh svoje globalno podjetje razširil še za nekaj novih partnerstev z novimi podjetji. Otroka Ashton in Cole Bell pa dosegata dobre šolske uspehe na prestižni šoli v predmestju Čikaga. " Cole in dobri šolski uspehi? Pa kaj še. - Si mislim ob povedanem in prezerljivo prhnem skozi nos, Cole me ob tem grdo pogleda. Opravičujoče se mu nasmehnem, kljub temu da oba veva da res ni en izmed najboljših učencev. Za razliko od mene svoje lenobe pri šolskem delu, ki je zelo prisotna pri obeh, ne mora nadomestiti z dobrim spominom. Prisežem, da je njegov spomin slabši od zlate ribice. Opustim misel na to in pogledam nazaj proti ekranu " Vendar so nam notranji viri povedali osupljivo novico, ki nas je pošteno osupnila, saj so se škandalozne novice o incidentu izpred štirih let..."
Nekaj sekund vsi nemo strmimo v voditelja in ga skozi ekran poskusimo prebosti z očmi. Colov trden stisk roke me prebudi iz zasanjanosti, ozrem se v njegovo smer in vidim da ga tudi Mal drži za roko. Brez komentarja nadaljujemo svojo pot, zdaj tiho brez sledu o naši prejšni razigranosti.
"Počakajta!" Naenkrat prekinem turobno tišino, se sunkoma ustavim in na obraz prikličem rahel zlobni nasmešek. Nadaljujem s pozornostjo obeh. "Naredimo nekaj norega"
.......
"Si prepričana?" Me še zadnjič vpraša Cole.
"Seveda." Mu samozavestno odgovorim in se nasmehnem. "Naj se zabava začne."
Obrnem se in se z dvignjeno glavo odpravim proti vhodu visokega luksuznega hotela, ter vstopim skozi vrtljiva vhodna vrata.
"Dober večer gospodična. Vam lahko kako pomagam?" Me prijazno vpraša hotelski receptor.
"Da, pravzaprev bi potrebovala vašo pomoč. Izročite mi ključe hotelskega osebja." Mu rečem brez obotavljanja in popolnoma samozavestno, kot da vem, da mi bo izpolnil to noro prošnjo.
"Gospodična z vsem spoštovanjem. Tega ne moram narediti, do njih imajo dostop le zaposljeni v hotelu, gostom in drugim jih ne smemo dati. Vendar imamo za goste novo ponudbo, ki vam bi mogoče ugajala..."
"Gospod, prosim, preden se osramotite in rečete kaj kar bi vas lahko spravilo v težave zaradi svojega nevestno opravljenega dela" ga zaustvaim z dvigom roke."Preverite imena zaposljenih, tam boste našli moje ime: Amanda Lock," mu povem z naveličanim zavzdihom in mu pokažem lažno osebno izkaznico. Po Malovi zaslugi Amanda Lock, 22 letnica iz New Yorka, ki bi lahko bila moja izgubljena dvojčica, če bi zares obstajala in izkaznice ne bi krasila moja prelepa podoba(slika je res ena mojih boljših), stoji pred njim in multitaskira med ogledovanjem svojih nohtov in ga občasno meri z zaničljivim pogledom. Ob moji nesramnosti je receptor očitno pretresen in zmeden, zato ne ugovarja moji zahtevi, vendar jo uboga. Kmalu njegov obraz preleti paničen izraz. Ravnokar je izvedel, da je gospodična Lock nova vodja hotela. Imate tri poskuse, da ugotovite kdo je zaslužen za to prevaro.
Že se hoče opravičiti za napako, vendar ga prehitim.
"Opravičilo ne bo potrebno. Prosim, odpravite se v mojo pisarno, kjer se bova pogovorila o vestnem opravljanju službe."
Mu naročim in mu na bližnji listek s pisalom, ki sem ga našla na mizi, napišem številko naključne sobe. Vzame ga in poklapan brez besed odide.
Takoj ko se vrata dvigala zaprejo za njim se postavim za receptorski pult ter iz tamkajšnjega telefona pokličem Mala.
"Zrak je prost. Lahko začnemo!" Mu veselo rečem in v manj kot desetih sekundah v avlo pridrvita fanta. Pridružim se jima, še prej pa iz predala mize vzamem dostopno kartico. Tako bomo imeli dostop prav do vseh sob hotela.
Razpršimo se po veliki vhodni avli, vsak se odpravi v drugo smer vsi se lotimo svojih nalog. Podobne stvari smo že naredili zato s temi nalogami verjetno ne bomo imeli problema.
Čez avlo kar naenkrat zadonig lasen kričeč glas nekega metalskega pevca, ki se izmenjuje z neko tehno pesmijo z glasnimi basi in cvilečo operno pevko.Malov prav posebni glasbeni mix, ki zagotovo preseda vsem, še najbolj pa za ušesa držečim se gostom, ki prav zagotovo obžaljujejo, da so prestopili prag tega hotela.
Brez da bi se obrnila lahko zaradi hrupa zagotovo zatrdim, da je Cole do zdaj že prevrnil in uničil kar nekaj pohištva, ter s tem prestrašil večino gostov. Z lahkotnim skokom se povzpnem na najbližjo dragoceno leseno mizico ob kateri na udobnih usnjenih kavčih sedijo gostje, ki so ob tem dejanju zgroženi in se poskušajo čim hitreje pomakniti stran. Glasno se zasmejem in glavo vržem vznak. S petjem neke grozne pesmi, ki pa je zdaj zelo popularna, se pridružim Malovem mixu groze. In naj vam povem, kljub moji ljubezni do glasbe me svet na žalost ni obdaril s pevskim glasom. Moj glas je prečudovita mešanica krikov utapljajočega mačka in piskajoče žogice, ki se kotali po stopnicah večnadstropne stavbe. Seveda svojega pevskega nastopa ne moram pustiti tako suhoparnega, zato mu dodam še plesno točko, ki je tako slab, otročji in neprimeren za občinstvo večje od mojega namišljenega prijatelja zmajskega konjička Freda. Med svojim plesom lahko opazim zgrožene poglede gostov, tudi Mal in Cole me opazujeta ter se smejeta in poplesavata zraven.
Naša zabava ne traja dolgo saj se kmalu pojavijo varnostniki, ki našega nastopa prav zagotovo ne cenijo ali marajo ter so ga prišli ustavit. Še zadnjič se priklonim svoji publiki, nato pa brez težav skočim na tla in stečem prot zaprtim vratom jedilnice, po poti prehitim fanta in vrata dosežem prva ne meneča se za kričanje varnostnikov ta nami. Vedno sem bila hitrejša od njiju, pravzaprav od večine sošolcev, tudi od bolj športnih fantov. Sama športa ne maram, vendar če sem dobra v čem je to bežanje.
Ob vstopu v mirno jedilnico vsak skoči na najbližjo mizo in z dolgimi skoki nadaljuje svojo pot po mizah. Ob tem na tla pomečemo čim več polnih dragocenih krožnikov hrane in kozarcev. Gostje, katerih mirno večerjo smo zmotili, se ali začnjejo premikati proti vratom in s tem onemogočiti vstop varnostnikom, drugi pa so prikovani na svoje stole, nekateri pa jezno kričijo na nas in nas poskušajo spraviti z miz. Popolnoma vseeno nam je za njihove poskuse. Uživam v paniki in se pretvarjam da so mize moja modna pista, ter se veselo z odročenimi rokami vrtim v krogih med tem ko se glasno smejim in gledam proti lestencih na stropu ali proti Colu in Malu, ki se prav tako zabavata kot jaz. Ko varnostniki končno prodrejo v jedilnico, smo uničili že večino miz in pogrinjkov na njih. Spogledamo se in začnemo teči proti kuhinji, na naših obrazih so še vedno prisotni veliki nasmehi.
V kuhinji ne naredimo nereda, vendar se skrijemo za zaboji zelenjave v eni izmed mnogih zmrzovalnih omar. Tiho počakamo, da se trušč okoli nas poleže. Ko nas obdaja tišina se spogledamo in začnemo na ves glas veselo smejati.
"Tako dobro se že dolgo nismo imeli. Bilo je tako zabavno!" Reče ko se naš smeh umiri v le občasne izbruhe smejanja. "Ali bi nadaljevali?" Naju vpraša z dvignjeno obrvjo, sposobnost, ki mu jo zelo zavidam. Ko sva bila stara 7 let me je poskusil naučiti dvigniti le eno obrv, vendar se je to izkazalo za polomijo, saj se moji obrvi nočeta premikati druga brez druge.
S Colem pokimava. Vstanem se in kljub svojim 175 centimetri višine se ob pogledu na več kot deset centimetrov višja fanta počutim majhno, ne v slabem pomenu, temveč v tistem dobrem, kot takrat, ko sem bila še otrok in sem povsod nadležno racala za njima, kamorkoli sta odšla.
Neopazno se odpravimo do dvigala. V njem nas sreča tipkovnica z označenimi številkami nadstropij, vse številke so osvetljene, razen najvišje. Saj najvišje nastropje pripada lastniku hotela in njegovi družini. V režo na tipkovnici vstavin hotelsko kartico, ko jo vzamem iz reže se tudi zadnji gumb zasveti, Cole ga pritisne in že se za nami zapirajo dvigalska vrata.
.....
"Torej trdite, da je bilo vse skupaj le nesreča?" Nas očitajoče preko kovinske mize ob kateri sedimo zdaj pogleda policist.
Vsi pokimamo in ga resno pogledamo v oči. Vendar to ne omili njegovega trdega pogleda s katerim nas poskuša prikleniti na sotol in nas pripraviti, do priznanja svojih zločinov. Seveda ne vrjame našim lažem, le kdo bi nam.
Trenutno sedimo v majhni zasliševalni sobi policijskega urada. Naša dejanja s strani policije niso bila dobro sprejeta. Vendar nihče od nas ni prestrašen ali paničen, saj se v takem položaju znajdemo vse prepogosto.
"Veste gospod...?" Začnem in ga vprašujoče pogledam v pričakovanju na njegovo ime.
"Johnson."
"No gospod Johnson. Veste nismo zanalašč naredili te zmede v hotelski avli in jedilnici, bili smo le zmedeni, saj imamo vsi zelo redko genetsko bolezen, ki se včasih poigra z našim pogledom na svet. Zato smo med našim početjem mislili, da so te svari potrebne za rešitev umirajoče vrste vesoljcev iz planeta Mrk, ki so v nevarnosti." Genetska bolezen? Umirajoči vesoljci? Resno!? Si mislim in zaradi stranskih pogledov fantov, ki ju je moja neverjetno nesmiselna laž očitno zabavala zardim. Kdaj moram res premisliti preden kaj rečem.
"Seveda gospodična Lock. In kaj, če smem vprašati ste si mislili ob vdoru in uničenju nadstropja družine Bell?"
Vpraša, seveda ne vrjame v mojo laž le zakaj bi, vendar ro ni težava, karkoli bi rekla ne bi pomagalo. V vsakem primeru nas bodo pred resnejšim spraševanjem in obtožvami odpeljali v priporno celico. Sem pa razočarana nad seboj, ponavadi lahko ob vsakem trenutku prepričam kogarkoli da so moje laži resnične ne glede na njihovo bizarnost. V tretjem razredu sem Cola prepričala da je njegovo mrtvo zlato ribico ubila vojska dinozavrov, čeprav sem bila kriva jaz, saj sem ji ponesreči dala za jesti neko hrano, ki očitno ni bila namenjena ribam. Cole je moji laži vrjel in bil tako prestrašen, da po tem vse do trinajstega leta ni moral gledati filmov z dinozavri, brati knjig o njih ali imeti njihovih igračk. Stavim da bi tudi to noro laž s trudom naredila brjetno, vendar se mi zdaj ne da truditi, saj bi bilo nesmiselno.
"Kaj smo si mislili o tem?" Jaz osebno nekaj med vrsticami: Tukaj imate lažnive podgane. Vendar se mi zdi, da ga ta odgovor ne bi navdušil.
"Nič, bolezen je zelo resna. Svojih dejanj se resno zavedamo šele ko je vsega konec." Nadaljujem, brez truda da bi naredila zgodbo bolj resnično.
"Gospoda Tom in Jack?" Vpraša Cola in Mala. Pokliče pa jih po imenih naših trenutnih identitet. Jaz sem Amanda Lock, Cole moj dvojček Tom in Mal najin bratranec Jack Fold.
"Ne gospod. Strinjava se z Amando. Res nam je žal." Mu resno odgovori Mal, saj Cole komaj še zadržuje smeh ob nastali situaciji, ne deliva si igralskega talenta. Vsi vemo da je bila zadnja poved laž, ni nam žal.
Policijst predano zavzdihne in si za nekaj sekund z rokami prekrije obraz. Nameni nam še nekaj besed o resnosti obtožb, potem pa nas v vodstvu drugega policista napoti vcelico, saj vidi da je zasliševanje popolnoma brazupno.
Po dolgem hodniku se odpravimo do pripornega dela postaje, ko vstopimo skozi težka kovinska vrata nas na drugi strani pričaka hodnik poln celic. Ko hodimo mimo njih nas iz njihove notranjosti spremljajo pogledi tamkajšnjih jetnikov in pridržancev, nesrečnikov ki so se znašli tu. Ti so si med seboj različni nekateri izgledajo kot pravi zločinci, med njimi pa sedijo panični najstniki in pomembni poslovneži v delovnih oblekah, ki so tu verjetno le zaradi manjših prekrškov.
Policist nas odpelje do zadnje celice, po poti jih prečkamo kakšnih osem celic in dva policista, vse celice so bile prazne. Naša pa je na srečo popolnoma prazna, zakleni nas notri in brez besed odide stran s ključem v roki.
Približam se zaščitnim rešetkam celice in se skozi rešetke med njimi razgledam po hodniku. Na moji desni se vrstijo polne celic, ki naj bi jih stražila dva policista, ki pa sta bolj kot s straženjem zaposlena z igro remija. Na moji levi pa na steni slonijo le omarice, ki so vrjetno polne policijskih kartotek ali česa podobnega na zadnji steni pa so majhna vrata, ki prav zagotovo niso vhodna ampak vodijo v drugo sobo v zgradbi.
"Cole, ti si na vrsti."
Cole iz strani moje kite, ki je zdaj že pošteno razmršena, vendar še vedno vztrajno počiva na moji rami, vzame lasnico in se z njo v roki približa ključavnici in začne neslišno opravljati svoje delo.
"Misliš da bo dovolj?" Vprašam Mala, ko se vsedem na trdo klop poleg njega in svojo glavo naslonim na njegovo ramo.
"Razdejali smo avlo in jedilnico, uporabljali lažne identitete, iz hladilnika v kuhinji vašega apartmaja pojedli pol njegove vsebine, mimogrede še zdaj ne vem kako nam je to uspelo, uničili večino pohištva in s pomočjo ostalega pohištva razbili večino oken, okraskov in porcelana, ter stekla. Zažgali kar lep kup dokumentov in nedokončanih kreacij tvoje mame, druge pa razrezali in zmetali na kup," na katerem zdaj počiva sporočilo, ki starša ob takih in podobnih dogodkih vedno pričaka moja starša, sporočilo je preprosto MAC<3. In z njim ne mislimo le vrst računalnikov ali naših začetnic. Njihov pomen ve le družina Bell, v katero rada vštejem tudi Mala saj večino časa preživi pri nas z nami. "Zdi se mi, da so naše sobe edini prostor, ki je ostal nedotaknjen. Res ne bi smeli razbiti okna v pisarni Jema, policisti nas tako ne bi dobili. No, to in pa naš spust z vozički za prtljago po stopnicah." Mi tiho zašepeta ter me privije k sebi v objem.
V manj kot minuti Cole vlomi ključavnico in se obrne k nama, izvijem se iz Malovega objema in skupaj se tiho in neopazljivo odpravimo proti vratom na levi, stran od drugih celic. To nam uspe narediti brez da bi pridobili pozornost policistov, ki še zdaj igrata karte.
Takoj ko pridemo iz sobe začnemo teči po praznih hodnikih, imamo srečo, saj je že pozno in na postaji ni več veliko ljudi. Odpremo naključno sobo, ki je razmetana pisarna nekega policista. Na pisalni mizi počiva računalnik. Mal se vsede pred njega in brez tažav vdre v policijski sistem ter izbriše vsak podatek povezan z našimi lažnimi identitetami. Res uporabno je ve je tvoj najboljši prijatelj računalniški genij, saj smo se po njegovi zaslugi rešili že veliko obtožb in kazni. Stavim, da bo brez njega že vsi zdavnaj bili v zaporu.
Ko konča nadaljujemo z iskanjem izhoda, ker nevestna policista še vedno nista prijavila našega pobega. Mirno hodimo po hodnikih saj nočemo zbujati pozornost. Po poti srečamo le enega policista, ki pred sabo vodi vklenjeno dekle srednjih let, povem mu neko realistično zgodbo, ki razloži zakaj smo tu.
V manj kot dveh minutah že varno stojimo na mrzlih čikaških ulicah.
.......
Mnenje?
Kaj se je zgodilo štiri leta nazaj?
Kdo je Carly?
08. avgust 2015
Oprostite za tm kjer piše (ime?) pozabila sm ali je eliza eliza ali liza, nisem opazila, ker sem morala hitro poslati, saj se je mobitel skoraj spraznil in internet lovi samo na plaži... Mimogrede kako kaj vaše počitnice? Ste na morju, doma?... Naključnja vprašanja, uglavnem upam da vam je všeč in Alexin del(NeoNCatt) bo kmalu tu...
09. avgust 2015
next
09. avgust 2015
Next. Lahk pa preberete še mojo zgodbico:
http://m.igre123.com/forum/tema/sura/103572/
09. avgust 2015
Vaav. Res velik pišeš . Lahk bi napisala knjigo
09. avgust 2015
OK! Tega nexta, vam ni treba prebrat, ker je samo mal o Jasmine, pa kaj ona dela v šoli. Nevem predstavlite si, kokr, da je to nek poseben next, samo zato, da zavlačujem do Lexinga nexta, ker sm na vrsti in nimam glih kej pamtnga za pisat (ker tko kokr vi nimam pojma,kaj bo s tistotekočino al karkoli že je) . Hvala, da berete, oprostite za vse napake.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------
Ker Emily ni z mano pri matematiki, si od nje nemorem sposoditi zapiskov. Po pravici povedano, so učenci v sosednjih klopeh pravi idioti. V mojem razredu je zato le ena oseba od katere si lahko sposodim zapiske, ampak ta oseba vedno želi nekaj v zameno. Pravzaprav mi je nekako všeč, ampak jo hkrati tudi nemaram, čudno. Ampak hej, kaj mi pa preostane.
Sprohodim se dve vrsti naprej in se narahlo dotaknem njenega ramena. Nekaj sekund počaka, nato pa obrne glavo. Nahitro me premeri od glave do pet, nato pa reče.” Nov videz?” Samo pokimam, ona pa nadaljuje:”5 evrov.” Izročim ji ceno ona pa mi vzameno ponudi zvezek. Nahitro preletim strani, nato pa ji ga vrnem in se vsedem nazaj v svojo klop. Danes je očitno dobre volje, saj je cena veliko nižja kakor zadnjič, ali pa je krivo dejstvo, da ne pišemo testa. Nekaj učencev me gleda, kako vzravnano sedim za mizo in prazno gledam skozi okno, a ne spregovorijo niti besede.
Sovražim matematiko, ne ker bi bila slaba v njen, ali je nebi razumela, preprosto se mi zdi dolgočasna. Danes sem bila k tabli poklicana le dvakrat, kar je precejšen oddih, saj grem tja ponavadi najmanj štirikrat. Tako pač je, če stalno špricaš. Nimam si namena zapisovati razlago učitelja. Tudi, če jo slišim le napol, mi ostane v spominu. Vzamem svinčnik. Brez kakršnegakoli cilja začnem risati. Ena črta. Dve črti. Tri črte. Preprosto začnem risati. Nikoli nisem bila pretirano dobra, ali pa pretirano slaba v risanju...sem povprečna. Rada rišem, kljub temu, da ne izgleda vse popolno, realistično (to sploh ne) ali naspoh nekaj posebnega. Preprosto. Malo me sicer čudi, da so pouparni tako tiho glede vsega, ampak kdo ve kaj še pride.
Edini predmet, ki mi je zares všeč, je športna. Nočem izspasti važna, a nekako sem dobra v vseh športih. Rada se gibam, plezam, razbijam stvari (in vdiram v hiše)(za policijo seveda), zato je to nekakšna sprostitev zame. Danes smo ocenjeni premete v stran (tudi znane kot kolesa), vsaj tri zapored. Malo neumno je, da v srednji šoli sploh imamo tašne vaje, kakor so kolesa. Ampak naša šola si očitno nemore pomagati biti posebna. Kljub temu, da se kolesa naučiš, že v osnovni šoli, jih veliko ljudi pravzapav nezna delati. Seveda me ima tudi učiteljica za šport malo na piki in če naredim vsega popolno… no verjetno, bi dobila cvek. Ko pridem na vrsto naredim tri popolna kolesa, nakoncu pa samo za zabavo še dva premeta naprej. Dobim seveda najvišjo oceno. Imam res dobro ravnotežje in obvladam osnove borilnih veščin in malo gimnastike. Ko sem bila stara okoli enajst let, sta starša hotela obiskati mamino sestro na japonskem. Nenehno se je bahala, kako njen sin obvlada borilne veščine, zato se je mama odločila, da me vpiše na osnovni tečaj, samo zato, da se njena, da se moja teta nebo več bahala s sposobnostjo svojega otroka. Fotografski spomin sem začela razvijati pri osmih letih, zato sem si zlahka zapomnila vse korake, poteze in potrebna navodila, hkrati pa sem imela kar dober naravni talent. Nikoli se nisem odločila, da jih treniram ampak osnove so mi še vedno ostale v spominu. In na japonskem sem zbrcala bratrančevo rit. V glavnem so stvari kakor kolesa, premeti in salte zame mala malica.
Po pravici, me šola dolgočasi. Zelo. Naslednje tri ure imam še fiziko, kemijo in angleščino. Že dolgo nisem v šoli preživela toliko časa. Kmalu ga bom še več zaradi, neumne velike igre.

Pri angleščini sem zaspala in bila poslana k ravnatelju, ta pa me je samo odslovil. Lepo. Neverjetno lačna sem. Na vrsti je moj odmor za kolsilo, zato se odpravim, do restavracije, nekaj metrov stran od šole. Od športne naprej nisem več v središču pozornosti, zaradi česar lahko opustim svojo, do zdaj, nesmiselno igro. Glavna tema je zdaj včerajšne razdejanje nekega hotela, ki ga lasti družina Bell. Večinoma zdaj ljudje samo mirijo njeno visočanstvo in zmerjajo huligane. Prav ironično, bi bilo, če bi bila huligan ona, ampak vseeno dvomim v to, glede na to, da so po poročilih povedali imena storilcev. Naročim si srednje veliko pico in se vsedem za mizo nasproti vrat. Na pico čakam 20 minut in ko jo dobim jo pojem dokaj hitro. Ko se vrnem, do šole imam še pol ure prostega časa.Ker Emily danes ni prišla v šolo nevem, kaj bom počela. Zavzdihnem, v roke primem telefon in stopim skozi vrata.
12. avgust 2015
next
12. avgust 2015
u192373
u192373
Next ^^
16. avgust 2015
Vem da nexta dolgo ni bilo imela sm zaposlen teden. Vem da je veliko napak, spet pišem na mobi..
.....
Ko pri šolskem vhodu opazim njeno podobo odhitim do nje in za seboj brez pojasnila pustim svoje prijatelje in druge sošolce, ki se nam z njihovim lažnim razumevanjem in tolažbami že ves dan poskušajo prikupiti in se pri nas dobro zapisati. Njihovi bedni poskusi so že prav smešni in izgledajo neumni.
Z odločnimi koraki prečkam šolsko avlo na poti k njej, vsi ob glasnem topotanju mojih izredno visokih pet njihovo pozornost in pogled preusmerijo name. Vsi, razen nje, ki brezskrbno in počasi nadaljuje svojo pot.
Ko sem od nje oddaljena le še nekaj korakov se ustavi in si začne pregledovati stanje svoje uniforme. Zakašljam, da bi s tem pridobila njeno pozornost. Ne obrne se in izgleda kot da me ni opazila, kar težko verjamem, saj v naju prestrašeno strmi cela soba ljudi, ki vedo da se take situacije ponavadi ne iztečejo dobro. Še enkrat zakašljam. Nič. Postajam že zelo nestrpna, mislim le kako se lahko ne zmeni zame!
"Ashton Bell tvoj bedni poskus pridobivanja moje pozornosti sem slišala že prvič. Zato prihrani svoj trud in odnehaj. Ne bom se obrnila, dokler se mi ne boš zdela vredna mojega časa." Moram priznati, da je pogumna, če tega ne bi rekla meni bi ji mogoče zaploskala v mislih. Vendar to ni bilo pametno narediti pri meni saj ko sem jezna postanem vaša najhujša nočna mora. Pozabite na morilce, ki prežijo na vas v temi ali tega da ste za vedno ujeti v svetu, kjer se vseskozi pleše makarena. Tukaj je nova grožnja Ashtom Bell. In vrjemite v tem trenutku postajam vse bolj in bolj jezna. Oči se mi stemnijo in prebodem njen hrbet. Najina publika se rahlo odmakne, saj nihče noče, da bi to doletelo tudi njih. Mal in Cole pristopita, vendar stojita na varni razdalji. Pogledam stran od njiju, saj me Mal kot vedno že prebada z očitajočim pogledom, nikoli mu ni bilo všeč da sem tako opravljala s problemi. Že res, da rad pomaga pri naših kriminalnih dejanjih in je moj najboljši prijatelj, vendar mu te situacije v kateri sem zdaj niso bile nikoli všeč in me zato pogosto nadere ali pa se zaradi tega za krajši čas spreva, kot se bova tudi po tem verjetno. Če bi to naredil kdo drug ne bi odšel stran v enem kosu, ampak Mal je ena izmed dveh oseb(drugi je moj brat, ki trenutno radovedno strmi v prizor pred njim), ki mi lahko očita moja dejanja, vem da bi bila če tega ne bi storil in če ne bi vedno skrbel zame še bolj grozna. Še preden bi se počutila krivo in prenehala se odpravim še malo bližje Jasmine in ignoriram Mala, ki se verjetno odloča če bi me ustavil. Vem, da me ne bo, saj to ni vredno težav, s katerimi bi se mogel soočiti.
"Jasmine, predraga Jasmine, verjemi ne potrebujem tvoje ničvredne pozornosti, saj ti lahko zagotovim da trenutno nimam želje po jokanju ob tvojem grdem obrazu. Ki bi lahko v jok spravil kamen ali pa mene." nikoli ne jokam. Nekaj gledalcev se tiho zasmeji, z očitnim nezanimanjem si začnem ogledovati svojo živo rumeno dizajnersko šolsko torbo, ki prečka mojo ramo in počiva ob mojem boku. "Mimogrede, kako je kaj Emily, veš včeraj zvečer se mi ni zdela ravno vesela. Ko jo vidiš jo prosim pozdravi, res mi je hudo zaradi njene nesreče z lasmi." Nadaljujem.
"Kaj si rekla!?" Me vpraša s stisnjenmi pestmi. Obrne se in ob njeni jezi se rahlo nasmejem.
"Ali še nisi slišala za njeno nesrečo? No včeraj je v lase dobila velik kos žvečilnega gumija. Res ne vem, kdo bi storil kaj takega njenim prelepim lasem." Ji z zaigranim presenečenjem sporočim novico.
"Ja Ashton, le kdo." Mi sarkastično odgovori."Kaj ko bi se odpravili do strehe šole, nekje sem slišala da nekateri pujsi in prasice letijo, to bi lahko preizkusili v praktiki."
" Čeprav bi to zares rada videla sem ti kot predsednica šolskega učenskega sveta in podpredsednica društva za zaščito živali prisiljena povedati, da samomor ni nikoli prava pot." Obrnem njeno patetično žalitev okoli.
"Na kako zanimive dosežke si tako ponosna. Veš nekateri lahko dosežemo stvari tudi brez pomoči miljard in vpliva svojih staršev," ko te besede zapustijo njena usta lahko v kotu svojega vidnega polja vidim, da se mi Mal in Cole približujeta, saj se bojita mojega odziva in me želita ustaviti, preden bi naredila kaj zelo neumnega. Ustavim ju s tem, da rahlo odkimam. Svojo nenadno jezo potlačim globoko v sebe, saj sem odločna, da bom danes ostala v mejah normale. No, približno.
"Če me poskušaš užaliti bi se lahko preden rečeš kaj takega lahko naučila kaj o meni. Mimogrede kako gre na tisti policijski postajici, kjer pomagaš. Lepo da se že tako zgodaj v življenju pripravljaš na krutost krajev v katerih boš preživela svoje življenje. Če ujamejo včerajšnje vlomilce, ki so vdrli v naš apartma bi si lahko delili zaporniško celico" ji rečem, kljub temu, da si niti slučajno nočem deliti celice z njo in da sem sama verjetno povzročila veliko več kaznivih dejanj.
"Kdo ti in oni? Veš nisem prepričana da bi te spustili noter saj bi lahko celotna zaporniška populacija ob pogledu na tvoje grozne razmršene lase, ki spominjajo na barvo mušjega dreka izumarla. Ali pa..." Njene žalostne zanič žalitve na račun mojih las prekine zvonec, ki nas opozori, da je do začetka pouka le še pet minut in bi se mogli odpraviti do razredov. Nihče se ne zmeni zanj, saj so njihovi pogledi uprti na prepir pred njimi. Pouka prav zagotovo ne mislim zamuditi zaradi ničvredne spake, kot je ona, zato moj načrt o prikritem spraševanju, zakaj je vstopila v igro in njenih sposobnostih in slabostih odpade. Čas je za plan B: Improvizacija.
S hitrimi koraki odpravim razdaljo med nama in jo preden bi lahko reagirala trdno primem za njeno nadlaht, ter vanjo zarijem svoje dolge rumeno nalakirane nohte. Z drugo, desno roko, ki je prosta pa sežem v torbo in začnem brskati po njej.
"Jasmine, ali ne veš da ne smeš priti na mojo slabo stran. In ti si to pustila že kilometer za seboj. Zato se pripravi na vojno. Mimogrede moji lasje so medene barve." Se sklonim k njej in ji grozeče zašepetam v uho. Lahko čutim da se je ob mojem pogledu in dotiku napela in se postvavila v obrambno pozicijo. Občutek imam da me bo kmalu udarila, tega pa si res ne želim saj sem popolnoma netalentirana za pretepe, tepem kot punca. V moji roki na srečo že počiva usodna majhna steklenička. S hitrim gibom palca iz vrha odstranim pokrovček in njeno prozorno vsebino pljusknem v njene oči. Ona me le presenečeno pogleda, saj ne čuti ničesar.
"Oprosti, ni bilo nalašč," ji sarkastično rečem, obrnem se proti publiki in glasno nadaljujem, "Videli niste ničesar. Vsak ki bo ta dogodek še kdaj omenil komu bo za to odgovarjal meni." Vse premerim s strogim pogledom, nihče, niti dvometerski igralci nogometa in v usnje oblečeni uporniki. Vedo, da o moji krivdi ne bi prepričali nikogar in kaj se bo zgodilo če bodo poskusili.
Odidem do svojih prijateljev, ki tiho čakajo, da se odpravimo do svojih razredov. Vedo da sem danes končala z Jasmine, zato začnejo hoditi naprej po hodniku.
Pol minute ne čutiš ničesar, nato se pojavi rahlo migetanje, ki ga poskusiš odpraviti z mencanjem oči, to vse le poslabša, že ob prvem dotiku neprijetno prasketanje postane ostra bolečina. In še preden se zaveš so tukaj od treh do sedmih dni teme.
Za seboj zaslišim glasen krik bolečine ob njem se privoščljivo nasmehnem, člani moje druščine sledijo drugim prisotnim in za kratek čas pogledajo nazaj kaj je narobe z Jasmine, nato pa hitro nadoknadijo razdaljo med nami in začnejo hoditi ob meni. Mal mi vseskozi namenja neodobrevajoče poglede.
"Ničesar ne vidim!" Kriči Jasmine panično.
Povedala sem ji, da se ni pametno igrati z menoj. Pa poglejmo kako boš začela veliko igro slepa, Jasmine.
27. avgust 2015
u192373
u192373
Uff, nizka ... she's playing dirty ...

Next. Res dobro napisano, tale zgodbica in jaz redko koga pohvalim, glede pisanja ^^
27. avgust 2015
u178079
u178079
Neeext nujno!
27. avgust 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg