Forum
u115042
u115042
soo po dolgem času spet ena zgodbica z 1d. (zame). hope you'll enjoy in reading :*

&vmes bodo tut omenjene stvari kot so droge in rezanje. Tko ,da ne bodo lihk 6-letni otroci bral te zgodbice, ker želim nardit čim boljši približek današnje bede in ne pravljice.
__________________________________________________________________________________
#Arliss#

"Daj to sem!"
Se zaderem in izpulim Nirvanu zavitek trave iz ust in ga ponesem k sebi ter vdihnem dišeč se dim nato pa močno potegnem iz zavitka. Nemudoma se začnem utapljati v evforiji zadetosti in se ležerno nasmehnem ter se bebasto zahihitam eni od neslanih šal fanta, katerega imena se trenutno ne spomnim. Pravzaprav se ne spomnim ničesar. Samo neznosne bolečine in kričanja, ki mi ju je pomagala pozabiti ta prečudovita droga. Moja družina? Bili so oni: Nirvan, Katleen in Moskow. Prvi in zadnji sta fanta, srednja pa je dekle, če slučajno še niste razumeli.
Ne vem ali so to njihova prava imena, ali so si jih izmislili, niti me ni brigalo. Vedela sem le to, da smo noč in dan poležavali v nekem zatohlem kotičku pod Londonskim mostom in se zadevali. Denar smo pokradli ali pa ga že nekako prislužili od dobrodušnih ljudi na ulici. To je moje življenje in zadovoljna sem z njim. Ne spominjam se preteklosti, ne vem kaj me čaka v prihodnosti. Ampak me zares ne briga. Vem le to, da nočem več čutiti tiste bolečine in obupa, k ista moja edina spomina.
In moje ime? Ne vem. Ime mi je..Arliss. Začudeno se namrščim. Do zdaj se nisem spomnila. Zakaj ravno zdaj?
"Hej punči, ni dovolj?"
Me pobara Nirvan in mi pomoli še en zavitek. V hipu se razvedrim in pozabim na svoje ime.Pograbim zavitek, si ga prižgem in močno potegnem. Še en val, me ponese v evforijo občutkov. Lepih, dobrih občutkov za katere sem živela. Slišim kako se Katleen, Moskow in Nirvan smejijo in skušam se pridružiti smehu, ko me nekaj zmoti. Nekdo me kliče.
"Arliss! Zaboga, si to ti?!"
Nenadoma se od nikoder pojavi zmedena blondinka. Z nežnima rokama mi objame obraz in mi prvzidgne brado. Nekajkrat moram pomežikniti, da jo vidim jasno in se iztrgam iz njenega prijema.
"Pusti me baba zmešana."
Ji zabrusim čeprav me nekaj na njej moti..zdi se mi znana. Ostali trije se krohotajo kot nori, jaz pa samo grdo strmim v blondinko, ki je videti šokirana. Potem pa pravijo, da izgledajo butasto, tisti ki se drogirajo.
"Z mano greš."
Nenadoma reče in me poskuša potegniti na noge. Roko obupano vlečem k sebi ampak sem slabotna. Preveč slabotna. Toda dekle me še zdaj ne more vzdigniti, zato izgine.
Naš kotiček napolni krohot in v smehu samo zmedeno skomigam na vprašanja prijateljev, kdo za hudiča je bil to. Toda tisti občutek me še grize. Občutek, da jo od nekod poznam. Nenadoma pa na mostu zatuli policijska sirena in vsi vemo kaj to pomeni. Nerodno se skobacamo na noge in jo ucvremo po stopnicah navzgor. Toda policisti nam pridejo nasproti. Nihče ne uspe uiti in slabotno se poskušam iztrgati policistu, ki me trdo drži in me počasi odvede po stopnicah navzgor. Tako prekleto nemočna sem! Kot da bi lebdela in v meni ne bi bilo ničesar.
Nenadoma pa se od nekod pojavi tista blondinka in se začne prepirati s policistom. Moji možgani delujejo prepočasi ,da bi jima sledila, zato se samo razgledujem po zmešnjavi, ki jo je ustvarila policija. Potem pa prijema ni več in blondinka me nežno odvede do...reševalnega avtomobila? Jezus, danes je res čuden dan. Nekako se znajdem na nosilih in že se peljemo. In tako siv strop nenadoma postane čista tema...
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
#Anne#

"Anne! Bi šla prosim..v..v.."
Se zmedeno oglasi od spodaj in z vzdihom ugasnem radio ter prisluhnem mami.
"V trgovino?"
Se zaderem nazaj, ko se nekaj časa slišijo samo še mrmrajoči 'v'-ji,
"Ja, ja v trgovino!"
Vzklikne mama in pomilujoče se nasmehnem, odrinem stol od mize in se sprehodim iz svoje sobe, naprej po hodniku. Sosednjim vratom ne namenim niti pogleda. Že nekaj časa ne. Preveč me spominja nanjo.
Ko se znajdem v kuhinji si hitro nadanem srečen nasmeh in se sprehodim do razmršene ženske, ki je pravo nasprotje mame, ki sem jo poznala včasih.
"Kam sem že dala listek?"
Mrmra sama sebi in zbegano tava po kuhinji. Nežno jo ustavim in pokažem na listek v njeni roki.
"Tukaj je mama."
Svoje žalostne oči spusti k sklenjenim rokam in mi porine listke v roke.
"Oh ja prav zares. No prinesi mi..tole."
Zamahne proti lsitku in se odmaje iz kuhinje. Čeprav je taka vsak dan, bi se najraje zjokala. Tako se mi smili! Toda zakaj je taka? Ne moja mama ni duševno bolna. No ampak če vam hočem pojasniti vse, moram začeti na začetku. Medtem pa odrinem vrata našega stanovanja in se z vzdihom sprehodim oblačnemu dnevu naproti.
Bili smo srečna družina. Mama in oče sta me dobila nekaj dni po poroki. Nudila sta mi vse, kar sem potrebovala. Ljubezen, topel dom, hrano. In potem je leto pozneje na svet prijokala še Arliss. Ah, moja mala Arliss. In vse je teklo lepo, do nekega deževnega dne pred tremi meseci. Bili smo dokaj bogati, saj je oče vodil družinsko podjetje in ravno ko se je vračal s seje v Hong Kongu je njegovo letal ostrmoglavilo v Indijski ocean. Nihče ni preživel. In to je bil konec. Konec naše družine. Mama je prvi teden prejokala, prekričala in začela pozabljati. Kar naprej je spraševala kje je oče, če se bo kmalu vrnil. Tudi jaz sem jokala, a ostala močna in jo bodrila. No najbolj pa je potrlo mojo malo sestrico. Bilo je ravno nekaj dni po njenem 17. rojstnem dnevu. Prvi dan je prav tako kot mama prekričala in prejokala. Naslednji dan je ni bilo več. Izginila je in nisva je več videli. Ubogo mamo je to še bolj potrlo. Poskušala sem jo spraviti k psihologu a je zadnje kančke moči porabila za to ,da se mi je uprla, ko pa sem jo končno uspela spraviti na stol nasproti strokovnjaka, je celo uro strmela nekam v prazno. In to je pripeljalo do tega kar imava zdaj. Iz velike družinske hiše sva se morali preseliti v naše stanovanje, ki smo ga imeli v veliki londonski stolpnici, pa še v njem sva morali večino stvari prodati, saj s svojo skromno plačo nisem mogla vzdrževati tako razkošnega stanovanja.
Z vzdihom sem se ozrla naokoli. Vse se je tako spremenilo. Vse je bilo tako oblačno. Nenadoma pa sem zaslišala smeh. Tako drugačen a vseeno znan. Čeprav sem se vznožju mosta vedno raje v velikem loku izognila sem morala preveriti. Čeprav je bil drugačen, bolj raskav, je bil isti. Isti kakor kot sem ga slišala zadnjič. S hitrimi koraki sem se napotila k nekemu zatohlemu kotičku od koder je prihajal smeh in čisto pozabila na trgovino. Približala sem se in opazila skupino 4 drigerašev, k iso se bebasto smejali. Ampak tam je bila. Modre oči, rjavi lasje (čeprav razmršeni) enake poteze čisto kot očetove. Tam je bila! Moja mala Arliss! Našla sem svojo izgubljeno sestro! V oči so mi privrele solze, k osem jo zagledala. V kakšni bedi živi. Pa saj je vseeno. Vse se da popraviti ampak moram jo odpeljati. Pospešila sem korak in zavpila:
"Arliss! Zaboga, si to ti?"
Z rokami sem ji objela obraz in privzdignila brado, da me je gledala. Ni bilo dvoma bila je ona. Toda hipoma me je odirnila in me ozmerjala. Po licu mi je spolzela solza. Ni se me spominjala. Toda tudi to se da popraviti.
"Z mano greš."
Sem odločno rekla in jo poskušala potegniti na noge. In čeprav je bila slabotna od zadetosti, je nisem mogla vzdgniti. Kaj pa zdaj? Ampak ne bom je pustila, pa če jo bo mmorala odkotaliti od tukaj. Pa nišlo. Zadihnao sme jo spustila in mrzlično premišljevala kaj naj storim. Policija. To je bila moja edina možnost. Stekla sem stran, na most in vtipkala številko v telefon. Oglasil se je moški z reskavim globokim glasom ,ki sem mu zmedneo razložila vse. Ampak očitno je bi ltakih ljudi navajen, saj mi je popolnoma mirno zagotovil, da pridejo. Odtipkala sem še številko reševalcev, ki so prav tako potrdili prihod in mrzlično čakala. Nemirno sem se sprehajala sem in tja in se v mislih zahvaljevala bogu, ker mi jo je vrnil. Vrnil mojo sestrico.
Nenadoma so zatulile sirene in pred mano se je pojavil policijski avto. Iz njega so planili policisti in narednik me je vprašal kje so najstniki. Brez besed sem pokazala na stopnice, po katerih so se nemudoma spustili in spet sem morala čakati. Z rokam isem si objela telo in se živčno prestopala.
"Vse bo še dobro."
Sem si vzpodbudno zamrmrala. Po nekaj minutah so po stopnicah plicisti privedli skupino zadrogirancev. Zadnji je pred sabo vodil Arliss. Pohitela sem k njemu in zavpila.
"Spustite jo, z mano gre!"
"Oprostite gospa, ne moremo je pustiti."
Mi je živčno pojasnil, a sem mu zabrusila.
"Moja sestra je! Peljala jo bom na zdravljenje! Potrebujete kakšen dokument ali kaj?!"
Sem se razburila in mu pošiljala smrtonosne poglede. Nekaj časa je strmel vame, nato pa jo le spustil.
"Na policijo čimprej prinesite dokazni dokument."
Je zamrmral in mi v roko potisnil nek listek. Hitro sem pokimala in Arliss nežno odvedla proti reševalnemu avtmobilu, ki je medtem prispel. Nekako sem j os pomočjo reševalca spravili na nosila in oddrveli smo proti bolnišnici. Gledala me je z zmedneimi modrimi očmi. Nežno sem jo prijela za roko in ji zašepetala:
"Vse bo še dobro, boš videla."
...

_______________________________________________________
Next?
09. december 2012
u115042
u115042
#Anne#

Minute so se vlekle kot ure, njene oči pa so se počasi zapirale. Ljubi bog, le koliko odmerkov te preklete droge je vzela v vseh treh mesecih? Nežno sem jo držala za roko in ji prigovarjala naj ostane z mano. V oči so se mi prikradle pekoče solze. Kaj če bo umrla? Ne zdaj, ko sem jo našla! Ljubi bog prosim ne zdaj!
Živčno sem pogledovala čez majhno okence. Kje je zdaj ta prekleta bolnišnica? Nenadoma je voznik ostro zavrl in vrata so se odprla, ter me zaslepila s sončno svetlobo. Bilo je polno vpitja in klicanja, a zame je obstajala smao ona. Moja sestrica. Oklepala sem se njene roke, kot zadnje rešilne bilke in stalno preverjala, če še gleda. Zmedeno se je ozirala naokrog in veke so počasi drsele navzdol. Potem pa so me odtrgali od nosil in noben ugovor ni pomagal. Lahko sem samo nemočno opazovala, kako so jo odpeljali v neko sobo. Solze so lile po mojem obrazu in mi razmazale ličila. Pa mi ni bilo niti malo mar. Strto sem sedela na nekem trdem stolu v čakalnici in ignorirala začudene poglede ljudi.
Zdelo se mi je, da so minila stoletja, preden so me končno poklicali v sobo in sem si hitro obrisala solze ter pohitela čez vrata. Bila je oblečena v bolniško haljo, čista, počesana in z mirnim izrazom. Kar srce me je zabolelo, ko sem videla na koliko različnih aparatov je priklopljena. Ampak moj obraz je spreletel srečen nasmešek. Pozdravili jo bodo.
Ob obilnem pokašljevanju se sunkovito obrnem stran od postelje in se zazrem v zdravnika, ki se mi je prešerno nasmejal. Nasmeh sem mu živčno vrnila in v upanju sklenila roke.
"Vi ste sestra gospodične Arliss McGrand?"
Se je pozanimal in hitro preletel kartoteko, ki jo je nosil v rokah. Plaho sem pokimala.
"Da."
Od zdravnika se je zaslišal ogromen vzdih. Zakrbljeno sem se namrščila.
"No imate srečo. Vaša sestra je jemala bolj poceni drogo, zato ni ibla tako huda. Je pa zaužila več kot 250 odmerkov."
Globoko sem zajela sapo a si hkrati tudi oddahnila.
"In?"
Sem vprašala napeto. Zdravnik je le skomignil.
"Pozdravili jo bomo lahko, le odvajanje bo težko. Stalno bo moral biti nekdo ob njej."
Razumevajoče sem pokimala in se olajšano nasmehnila. Vse bo še dobro.
"Moram pa vas opozoriti, da s eje tudi rezala. Sicer so ureznine že stare a vseeno, se da kaj ponoviti."
Nasmeh je zbledel. Arliss, se je...rezala?! Moja roka je šinila k ustom in pretreseno sem zajela sapo. Ampak ali je bilo to res presenečenje? Pa saj bi se to nekako dalo pričakovati, če se je že drogirala, kajne? Ko sem nekaj trenutkov strmela v povoj na njeni roki, sem se počasi pomirila. Vse bo dobro Anne. Zdravnik mi je še nekaj zamrmral, nato pa zapustil sobo. Brezizrazno sem sedla na stol in iz žepra potegnila telefon. Čimprej moram obvestiti mamo. Le kako bo reagirala? Čakala sem, telefon pa je še kar zvonil. Verjetno je spet nekje pozabila telefon.
"Anne, srček kje pa si?"
Se je z druge strani končno zaslišal znan brezizrazni glas.
"Mama. Našla sem jo..našla sem Arliss! V bolnišnici je in.."
Nenadoma se je spet oglasilo zvonenje.
"Mama?"
Sem previdno vprašala in začudeno pogledala v telefon. Ljubi bog, upam da se ni onesvestila. In spet sem lahko samo čakala. Arliss je mirno spala na bolniški postelji, zunaj pa je sončno nebo zamenjal dež. Bila je tako mirna, tako spokojna. In bila je z mano.
Vrata so se odprla in noter je sunkovito kot strela planila...mama? Izbuljila sem oči. Bila je počesana, podočnjaki so izginili neznano kam in tudi oblekla se je sprejemljivo. Skoraj bi se onesvestila. Mame že cel vek nisem videla take. Ona pa kot da me ne bi bilo. Planila je k Arliss in slišala sem, kako je ihtela.
"Arliss, punčka moja...spet si z nami."
Božala jo je po laseh in se srčeno smehljala. Z nasmehom sem s epribližala in si prislužila mamin hvaležni pogled.
"Našla si jo. Hvala Anne."
In še preden sem ji utegnila zašepetati besedo, je postelja zaškripala. Arliss se je prebudila...
10. december 2012
u114352
u114352
neeeeeeeeeeeeeeext<333333333
08. januar 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg