Forum
no tole je moja ne glih prva zgodbica... pred časom sm nehala pisat, tk da sm že mal ''iz forme'' al kak haha x'D no upam da boste bral kr drugač se mi res ne splača pisat... in ja upam da ne boste oglaševal kr tut js ne oglašujm na forum teme-.- pa res hvala onim k bote brali<33
**




I won't let you down. (Harry Styles fanfic & supernatural)

I. poglavje

♪ »Don't get too close
it's dark inside« ♫

**
»Hej, Clarisse, že odhajaš? Žurka se je komaj dobro začela,« je za mano zavpil Josh in stekel proti meni. Obrnila sem se in ga pogledala v oči. Temno modre, skoraj črne. Čez čelo mu je štrlelo nekaj svetlo oranžnih pramenov las, ki so se skladali k njegovim majhnim pegicam na licih. Na ustih mu je igral igriv nasmešek, pričakujoč na moj odgovor.
»Oprosti, kaj si rekel, nisem te slišala… glasba je preveč na glas,« sem rekla, čeprav sem prejšnji stavek razumela do potankosti. Še enkrat sem si namreč želela slišati njegov žametni glas.
Prišel je bliže k meni, tako da sta se najini telesi dotikali. Mislim da je bil rahlo pijan. »Zakaj odhajaš ko pa bi se lahko še imenitno zabavala,« je rekel in se zarežal. Dobro je vedel kakšen vpliv je imel name, kljub mojim ostrim in trdim značajskim lastnostim. »Josh, pijan si. Domov grem.«
»Čakaj,« je hitro rekel in me ujel za roko. »Pospremim te domov.«
Ostro sem ga pogledala, rekla pa nisem nič. Življenje v naši ulici je bilo vedno polno nevarnosti. Posilstva, kraje, umori… to je bilo tukaj nekaj povsem običajnega. Zato so jo poimenovali kar »ulica zločinov«. Če bi imela starše mi ne bi nikoli dovoli iz hiše. Na mojo srečo živijo kilometre stran.
Prispela sva pred moj blok. Zunaj je bilo mrzlo in temno. Josh je stal pred mano in me gledal v obraz. Nekaj je bilo na njem kar me je privlačilo z neverjetno silo. Stala sva in dolgo časa je preteklo preden sem spregovorila. »Hvala da si me pospremil, to je bilo prijazno od tebe.« Nič ni rekel, samo prijel me je za rokav jakne in me povlekel k sebi. Nežno je prijel moj obraz v dlani in me poljubil.

*5 let pozneje*
»Josh, noseča sem,« sem rekla s tresočim glasom. V očeh so se mi nabirale solze. Nisem vedela ali so to solze sreče ali žalosti in obupanosti. Nisem še bila pripravljena postati mama.
»Kaj si?«
»Slišal si me. Noseča sem.«
»To pomeni da bom…« ustavil se je in na obraz se mu je zarisal angelski nasmeh. »Očka bom?«
Tiho sem pokimala in po obrazu mi je stekla solza. »Zakaj jokaš ljubica?« me je vprašal Josh. »To je vendar čudovita novica.«
»Ja, vem, ampak nisva še pripravljena na otroka. Jaz še zmeraj hodim v gimnazijo, nobeden od naju nima službe…«
»Lahko živiva pri mojih starših, dokler ne končaš šolanja. Prodaj to stanovanje in ko se bo otrok rodil bova kupila hišo. Zmogla bova.«
*Dve leti pozneje*
Po večurnem čakanju zazvoni telefon. S tresočimi rokami primem telefon in ga prislonim k ušesu.
»Ja?«
»Je tam Clarisse Kelley?«
»Ja, s kom govorim?«
»Tukaj bolnišnica London za nujne primere.« Zadelo me je kot strela z jasnega. »Za vas imamo slabo novico…«
Po hrbtu me je oblila mrzla zona, prebledela sem.
»Povejte,« tiho zašepetam in glas se mi trese.
»Sporočiti vam moramo, da sta imela vaš mož in sin prometno nesrečo. Oba sta se smrtno ponesrečila… Moje sožalje naredili smo vse kar je bilo v naši moči…«
V glavi se mi zvrti in nato nastopi tema.

**
Nj vs opozorim da je tole šele 1. del ;-)
12. oktober 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
12. oktober 2013
neeeeeeeeext
12. oktober 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg