Forum
Glavo sem nagnila nazaj in zadrževala solze. Mar se mi to res dogaja? Anna je meni nič, tebi nič samo nemo gledala v tla in čakala na odgovor. In zdaj po vsem tem želi slišati še odgovor? "Kako si mi lahko kaj takega naredila?" sem končno le izustila stavek ki sem ga že minuto mečkala v glavi. "Kate tam bova imeli boljše pogoje za življenje" je nežno dejala Anna. "Kaj pa moja mama?" sem zapiskala. "Ti nič ne pomeni da se bom morala odseliti od moje mame?!" "Tvoja mama bo vedno s teboj, Kate." me je skušala pomiriti Anna in pri tem razločno odpirala usta. Oh, če bi le bila res vedno z menoj. Vsaj tako je obljubila preden me je zapustila. Vstala sem iz udobnega naslonjača ki se mi je kar naenkrat zazdel zelo trd in neudoben poleg tega pa me je še špikal v hrbet, odkorakala iz hiše in močno zaloputnila vrata za seboj. Vsedla sem se v Annin mercedes in se zapeljala do pokopališča kjer sem se vrgla pred mamin grob in se zjokala. "Ne morem te kar tako zapustiti, mami." sem smrkala in nemočno strmela predse na kamneni grob z zlatim okvirjem in s sliko moje mame. Prižgala sem svečo ki sem jo prinesla z seboj in jo položila na grob ter tiho hlipala. Moja mama me je zapustila že ko sem bila stara 12 let. (Sedaj jih imam 1. Bila je res močna oseba saj se je celo eno leto borila z zelo nevarno različico raka, a je naposled le izgubila dolgi krvavi boj. Očeta nikoli nisem videla. Ljudje pravijo, da je naredil samomor, moja teta Anna ki je nejgova sestra pa trdi, da on nikoli ne bi naredil kaj takega in ji tudi verjamem. Tako sem postala sirota in sedaj živim s svojo 32-letno teto Anno, ki ni minilo še pol ure ko mi je povedala, da se seliviva izven rodne Amerike v mogočno Veliko Britanijo v London.

Next?
20. avgust 2012
u40060
u40060
Neext
20. avgust 2012
Neeeeeeext
20. avgust 2012
next
20. avgust 2012
Next!!!
20. avgust 2012
Neeeeeext!
20. avgust 2012
u70925
u70925
NeeeexT
20. avgust 2012
neeeeeeext
20. avgust 2012
Neeeeeeeeeeext
22. avgust 2012
Lučka v sveči je ugasnila, sonce je zašlo, jaz pa še vedno nisem zapustila maminega groba. Želela sem si ostati tukaj za vedno vendar se je pravi čas od nevem kje vzela Anna, ki se je vsedla poleg groba zraven mene in me potrpeljala po rami. "Kaj hočeš?" sem zaihtela in obraz zakopala v dlani. "Si še vedno nisi opomogla?" me je vprašala. "Ali morda zgleda kot da sem si?" sem potihoma zakričala vanjo. "Psssst." je rekla Ana, se razgledala naokoli če naju kdo opazuje in položila prst na usta. "Pridi, greva." je zašepetala in me povlekla za roko. "Tukaj hočem ostati!" sem se drla kot bi bila najmlajši dojenček. "Ljubica ne moreš ostati na pokopališču." me je skušala prepričati Anna. "Ja pa lahko!" sem se trmila in oči sem imela krvavo rdeče. "In ne kliči me ljubica." sem dodala. Anna je zavzdihnila in samo nemo strmela v grob ki se je svetil v sončnem zahodu. Vse sveče so že ugasnile in ob tem sem se počutila zapuščeno. Sveče so bile edine ob katerih sem se počutila, da je bila mami z menoj. "Zakaj me je zapustila?" sem si mrmrala in stegnila roko proti sliki moje mame in jo narahlo pobožala. "Prepričana sem, da te ni dokončno zapustila Kate." je izustila Anna in strmela v sliko. Sovražila sem, kadar je namigovala na posmrtno življenje. Moja starša nista bila verna. No, oče (in Anna) je bil rojen v verni družini ampak to ne šteje, kajti se je kmalu v najstniških letih prelevil v ateista. Mama pa je vedno, kadar je Anna govorila o Bogu in podobnih zadevah, zavijala z očmi. Njeni predniki niso bili verni. To vsekakor drži. No ampak Anna je bila vseeno verna. "Bog ne obstaja." sem se namrščila in še vedno kot ubita strmela v grob. "No, če tako praviš... vendar vseeno nisem mislila v tem smislu. Tvoja mama je sedaj definitivno s teboj. Povsod je s teboj. Tudi ko si na stranišču." je rekla in se malce zahihitala. Vseeno je namigovala v posmrtno življenje. "V redu, v redu." sem rekla in poskušala prekiniti brezupen pogovor o veri in vsem kar je povezano z njo. Solze so se mi že dokončno ustavile in vse kar sem še počela je bilo samo še kujanje pred maminim grobom. "Kate, veliko denarja imam. V Londonu ti lahko kupim kar si ti bo poželelo srce." je Anna spremenila temo pogovora. "No, potem mi kupi mamo. Tisto velikodušno, prijazno, vitko, dolgolaso žensko kot sem jo nekoč imela." sem rekla in jo pogledala. "Dobro veš, da je ne morem kupiti, Kate." je rekla Anna in začela drobencljati bele kamenčke ki so bili potreseni poleg groba. Poleg tega, to kar je rekla Anna je bilo precej čudno, kajti z denarjem sva komaj lezli. Tisočkrat sva že dobili opomin, da nama bodo izključili elektriko in podobno. "Od kje pa tebi denar?" sem jo radovedno vprašala in se zainteresirano zagledala vanjo. "No...po pomoč sem odšla, k sorodnikom." je hitela Anna in mi vrnila pogled. "No mogoče je bolj zapletena razlaga ampak pustiva zdaj to. Denar imam tako da..." ni mogla dokončati stavka in začela opletati z rokami. To je vedno storila ko ni našla primernih besed ali pa preprosto ni mogla več nadaljevati povedi. "Torej bova imeli veliko hišo z bazenom, teraso in veliko televizijo?" sem jo vprašala in na obraz se mi je pričaral nasmešek. Anna je prikimala. "Oh hvala, Anna!" sem rekla in jo brez pomisleka objela. Včasih je bilo tako lepo objeti nekoga pa čeprav to ni bila tvoja mama ali oče. No če sem že pri tem naj še povem, da sem prepričana, da bom vsaj še enkrat v življenju začutila očetove roke okoli mojega vratu. Iskala ga bom dokler ga ne bom našla.
22. avgust 2012
aja pa bom ju3 dodala še slike
22. avgust 2012
u84822
u84822
next!!!!
22. avgust 2012
next
22. avgust 2012
Neeeeeext
22. avgust 2012
Neeeext!
22. avgust 2012
next
22. avgust 2012
~ js (hahah ) :




~ teta Anna:

23. avgust 2012
Neeeeeeeeeeext
23. avgust 2012
u70925
u70925
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeext :3
23. avgust 2012
Next!!
23. avgust 2012
neext.!
25. avgust 2012
neeeext
25. avgust 2012
Preden sem zvečer legla v posteljo sem poljubila sliko moje mame na moji nočni omarici. Spomnila sem se tistega prizora pred šestimi leti ko sem vstopila skozi vrata mogočne bolnišnice v središču mesta in je bila mamina postelja prazna, na njej pa je počival šop rdečih vrtnic. In kaj bi si takrat mislilo dvanajst letno dekletce? Jaz sem takoj pomislila na najhujše. Ali šele na pogrebu, ko so njeno krsto počasi spuščali v globino, še zadnjič sem uzrla njen bled obraz skozi prozorno steklo na krsti. Mahala sem ji, ko mi je počasi izginjala pred očmi, in ko sem spustila v globino rdeč nagelj sem se zavedala, da sem jo popolnoma izgubila. Nagelj je padal v globino in se ustavil na leseni plošči krste. Začela sem jokati in želela sem se okleniti neke roke. Okoli jih je bilo sicer na stotine, a nobena ni bila tista, kateri bi lahko zaupala. Vse so bile tuje, vse so imele zlovešče poglede, a na koncu sem le v množici ljudi odkrila eno roko ki me je prijetno pobožala in mi zagotovila, da bom zdaj na varnem in da bo zdaj vse v redu. To je bila seveda Anna. Medtem ko sem se spominjala teh trenutkov sem s svojimi solzami zmočila skoraj polovico svoje blazine, tako da je bilo pozneje zelo neudobno spati. Kovčki so bili že nared in z Anno sva bili pripravljeni na jutrišnji dan, ko bo napočil dan, ki sem se ga bala in ki sem si ga po drugi strani smrtno želela: LONDON. - to mi je ves čas odzvanjalo v ušesih.

Next?
25. avgust 2012
u70925
u70925
neeeeext
25. avgust 2012
Neeeeeext
25. avgust 2012
neext.!
25. avgust 2012
Next!!
25. avgust 2012
next, next, next!
25. avgust 2012
next
26. avgust 2012
u84822
u84822
next!
27. avgust 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg