Forum
ღ σкιιι, נααα šє єηα zgσ∂вιcαα... zαкαנ ρα ηє, нα? χ∂
ღ נαα, νєм... νє∂ησ ιѕтє мєѕѕє υρσяαвℓנαм χ∂
ღ нσρє уσυ'ℓℓ ℓιкє ιт! ^^

-------------------------------------------------------------------------------------------------------
»Kaj?!« sem pogledala mamo. »Selimo se? V Francijo??« Mama je prikimala. »Ne morem verjeti…« Res nisem mogla verjeti. V kakšni drugi situaciji bi bila presrečna selitve. Vendar ravno zdaj, ko sem se navezala z Lukom moramo odleteti na drugo celino. Super! Luke me je peljal ven samo dvakrat, ampak me je že na koncu drugega »zmenka« poljubil. No, v bistvu je bil bolj hiter poljub. Ampak bilo je nekaj.

Odvihrala sem v svojo sobo in pustila mamo za sabo. Takoj sem vzela svoj telefon in poklicala najboljšo prijateljico Mary. Nisem čakala dolgo, ko se je oglasila. »Živjo, Kath! Kaj bo dobrega?« je bila vesela in nasmejana, kot zmeraj. »Nič,« sem pihnila v telefon. Dala sem jo na zvočnik in se ulegla na posteljo. »Selimo se.« Ko sem to rekla, je sledila dolga tišina. »Kdaj… Kdaj pa odidete?« je šokirano vprašala Mary. Zavzdihnila sem. Na to sem pa čisto pozabila. »Ne vem…« sem zašepetala. »Kmalu.« Po licu mi je stekla solza. Zapuščati Luka je bilo težko. Vendar za sabo pustiti Mary je bilo… nemogoče. Bili sva najboljši prijateljici.





(click)

»Kath? Si še vedno tam?« sem zaslišala zaskrbljeno Mary. »Ja, ja, tu sem…« sem hitro odgovorila. »No, zdaj moram počasi it… Adijo, se slišiva kasneje,« je rekla. Zavzdihnila sem. »Prav. Lepo se imej,« sem poskusila zveneti vsaj malo bolj veselo. »Rada te imam,« se je nasmejala. Tudi meni so se ustnice ukrivile v rahel nasmešek. »Jaz tebe tudi. Jutri pridem po šoli k tebi domov, prav? Bova naredili kakšen načrt za upor,« sem ji sarkastično zatrdila. Zasmejala se je. »Te mogoče pokličem zvečer,« mi je obljubila. Še enkrat sva se poslovili in prekinila sem.






»Kath! Katherine!« me je klicala mama. »KAJ!« sem se zadrla nazaj. »Pridi dol!« je postala jezna. Zagodrnjala sem. »Pa kaj je?« sem tečno vprašala, ko sem stopila iz zadnje stopnice. Mama me je grdo gledala. »Ne deri se name. In oče te kliče,« mi je naročila. Šla sem v dnevno sobo. Tam je na kavču sedel oči in me čakal. »Oči, jaz...« sem začela, vendar me je prekinil. »Katherine, upam, da se zavedaš, da se ta družina ne vrti samo okoli tebe. V Pariz se selimo, ker mora iti tvoja mama na službeno potovanje, ki lahko traja do deset let. Pa tudi jaz mislim, da bom tam lažje dobil službo, kakor tu. Glej, tudi meni je težko. Vendar… To je nekaj, kar moramo narediti,« mi je poskusil razložiti situacijo. »Morala bi biti vesela, ne pa da se kujaš. Večina punc bi ubijalo, da bi bile na tvojem mestu.« Gledala sem v tla. Imel je prav, ne bi smela biti tako sebična. »Ampak, oči, saj že imamo življenje tu! In dobro je! Kako boš to povedal Leonu? Saj veš, kako je navezan na svoj band.« sem ugovarjala z željo, da bi se oče premislil. Odkimal je. »Če ne gremo, življenja tu kmalu ne bomo več imeli. Za enkrat nas preživlja samo Judy in če ne gre, jo bodo odpustili. Oprosti, ljubica…« je končal. Judy je bila krajšava za Judith, kakor je bilo ime moji mami. Sesedla sem se na fotelj. »Torej res… gremo?« sem pogledala očeta. Prikimal je.






next?
17. november 2014
u105006
u105006
Neeeeext kar taku naprej. Jest bi se tud v francijo preselila!!!!!
17. november 2014
u177879
u177879
Next
17. november 2014
yey še ena tvoja prfektna zgodbica
next
17. november 2014
u163794
u163794
next
17. november 2014
Neeeeeeeeeext
18. november 2014
next
18. november 2014
u180940
u180940
neeextt
18. november 2014
Naslednje dni smo samo pakirali. Komaj sem kaj videla Mary. Ker je bilo šolskega leta skoraj konec, sva lahko s starejšim bratom Maxom par dni ostala doma. Max je bil dobesedno že na počitnicah, mene pa je ves čas skrbela Mary. Z njo sem se pogovarjala samo preko SMS-jev. Imeli smo namreč preveč dela s pakiranjem. Max pa ni bil v pomoč. Bil je par let starejši od mene, vendar zelo otročji. Ves čas mi je težil, mi vzemal stvari, razmetaval že pospravljeno in najhuje, omenjal je Mary. Poskusila sem jo nekako odmisliti samo za pet minut, da se enkrat ne bi tresla v strahu, da me pozabi ali da ona pozabi mene. Zmenili sva se, da se bova vsak dan pogovarjali po Skypu, vendar že takrat sem vedela, da to ne bo šlo. Enostavno odtujili se bova. Z Lukom pa se nisem niti upala pogovoriti. Če mu Mary ni česa povedala, je bil še vedno na tem, da bom ostala v Ameriki.






V petek smo končali s pakiranjem. Pustili smo samo še nekaj oblačil in kozmetiko. Odšli naj bi v ponedeljek, takoj, ko bi starši uredili vse potrebno za pot. Najprej je bilo seveda treba zamenjati dolarje za evre. Tako sva imela z Maxom cel vikend, da se posloviva od prijateljev. Z Mary sem se dobila seveda že v nedeljo dopoldne. Odločili sva se, da bova hodili po mestu.

Dobili sva se v parku. Takoj, ko sem jo zagledala, sem ji stekla v objem. Tako dolgo je že nisem videla… »Ne morem verjeti, da pojutrišnjem že greš…« je tiho zahlipala s solznimi očmi. V njenih velikih rjavih očeh se je zrcalila žalost. »Ja, vem. Kakšna beda. Danes se poskusiva zabavati, prav? Odmisli žalost,« sem se nasmehnila. Hotela sem še dodati, da bo to verjetno najin zadnji dan skupaj, pa nisem. Torej, najprej sva se sprehajali po parku. Opazovali sva sprehajalce s psi in njihove štirinožne prijateljčke kdaj pa kdaj počohljali za ušesi. Neka stara gospa nama je celo dovolila, da odpeljeva njenega pudlja naokoli. Seveda sva to naredili na najbolj nori način. Skupaj sva prijeli za povodec in psičko na rahlo »udarili« po zadnjem delu telesa. Ustrašila se je in se pognala v divji dir, midve pa za njo. Tekli sva in tekli, dokler se nisva zaleteli v nekega tipa.






next? c:
20. november 2014
u180940
u180940
nextt c:
20. november 2014
u105006
u105006
Neeeext
Oooo enega tipa!!! Kdo??
20. november 2014
next
oooo le kdo je ta tip???
20. november 2014
Neext
23. november 2014
u178079
u178079
Neeeeeeeeeeeeeext
23. november 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!
23. november 2014





(click)
(+ ne me spraševat zakaj ta slika... nevem ... kr je awesome ?)

Vsi smo padli po tleh, psička pa je lajala. Z Mary sva se smejali kot zmešani, tip, ki je bil najinih let, pa ni bil prav zadovoljen.





»Resno?!« se je skoraj zadrl na naju. »Super, zdaj sem si umazal še ednini dres, ki mi je ostal!« Mary in jaz sva se spogledali in prhnili v smeh. »Treniraš ritmično gimnastiko?« ga je sarkastično vprašala Mary. Tip ji je namenil ubijalski pogled. »Ne,« je odrezal. »Treniram tek. Jutri je velik maraton in naj bi predstavljal naše mesto. Zdaj pa bomo sigurno diskvalificirani zaradi neurejenosti!« Obe sva ostali brez besed. »Oprosti…« sva se mu opravičili v en glas. »Hej, moja mama dela čudeže. Lahko ti ga opere in do jutri bo suh,« se je ponudila Mary. »Ja, in moja ga lahko lepo polika. Imamo najboljši likalnik na svetu,« sem še jaz poskusila popraviti najino napako. V glavi sem kričala in najraje bi se pogreznila v zemljo. Resno, najboljši likalnik na svetu?! Kaj mi je bilo? Toda fant se je nasmehnil in z nasmehom se je njegov obraz razsvetlil. »Jaz sem Jacob, mimogrede,« se je predstavil in mi ponudil roko za pomoč. Namreč še vedno sva sedeli na tleh, on pa je že vstal. Prijela sem njegovo roko in se povlekla na noge. Nekaj časa sem samo strmela v njegove oči. Tiste prekrasne, čudovite oči…





»Halo, golobčka? Bo kdo pomagal meni?« se je zadrla Mary. Zasmejala sem in še njej pomagala vstati. Jacob ni bil edini ki se je popacal – tudi midve z Mary sva bili čisto blatni. Mimo nas je prišla tista ženska, ki nama je prepustila svojega psa. »Ste vsi v redu?« je vprašala. Nasmehnila sem se in ji pokimala. Bila je videti malce jezna, ampak rekla ni nič več. Samo prijela je za psičkin povodec in odšla stran. »Hej, bi vidve mogoče šli na kakšno pijačo ali kaj?« je vprašal Jacob. Mary je takoj skočila naprej in prikimala.

next? c:
23. november 2014
u105006
u105006
Waw someone is in looove ha ha tekač lol ti pa si nadla šport diskvalificirari bi ga zarad umaznga dresa?? Kakorkoli
NEEEEEXT NUJN IN TO TAKOJ!!!
23. november 2014
hah ja to smo mel mi en maraton na katerga si moru prit tipi-topi, so ene diskvalificirali zarad neurejenosti opreme
23. november 2014
hahaha omg svetovno
da mi takoj nextaš:next
23. november 2014
u180940
u180940
nexttt <3
res top zgodbica pa si jo šele začela pisat
23. november 2014
u163794
u163794
next
23. november 2014
u178079
u178079
Neeeeeeeeeeeeext nujno!
25. november 2014
nnnnmnnnnneeeeeerexxxxxxtttt
25. november 2014
Neeeeeeeext
25. november 2014
next
25. november 2014





Odpeljal naju je v majhno, prijetno kavarno v kateri je dišalo po zeliščnem čaju. Usedli smo se za mizo v kotu. »Torej… Kako vama je ime?« se je zasmejal Jacob. »Jaz sem Katherine, tole pa je Mary,« sem naju predstavila. »Katherine… Lepo ime,« me je pogledal Jacob. »Hja, ne preveč… Vse, ki jih poznam sem prisilila, da me kličejo Kath. Sovražim svoje ime,« sem gledala v mizo. Že je hotel odgovoriti, ko je do nas prišla natakarica. Bila je mlada, mogoče par let starejša od nas. Imela je svetle lase, hudo je smrdela po cigaretah in žvečila je žvečilko. »Kaj boste?« nas je pogledala. »Jaz bom… V bistvu mi prinesite samo kozarec vode, prosim,« sem naročila. Mary je zahtevala nek čuden čaj, ki ga niso imeli, tako da je potem naročila navaden sadni čaj, Jacob pa je naročil kavo.






»Torej… Imaš čas jutri zvečer?« me je kar naravnost vprašal, ko je natakarica odšla. Zasmejala sem se in mu odkimala. »Hm, malo težje bi se dobila, saj grem pojutrišnjem v Evropo,« sem odgovorila. Pokimal mi je. »Pošteno… Kaj pa ti?« je poskusil še pri Mary. nasmehnila se je, jaz pa sem jo rahlo sunila v ramo. Fant bi ji prav prišel. Pogledala me je in v trenutku sem lahko ugotovila, kaj je mislila.





»Seveda,« mu je odgovorila z nasmehom do ušes. »Dobro… Poznaš tisto majhno italijansko restavracijo na glavni ulici?« jo je vprašal. Mary je pokimala in z Jacobom sta se dogovorila za uro. Na videz sem bila srečna zanjo. Pa tudi zanj. Mary je odlična. Saj sem bila srečna, samo… Verjetno bom samo pogrešala tisto navdušenje, ko se fant dotakne tvojega lica, tista radovednost: »Me bo poljubil, me ne bo…?«. Pogrešala bom vse, kar je bilo v mojem starem življenju.
Dolgo smo se pogovarjali, ko mi je kar naenkrat zazvonil telefon. Oglasila sem se. »Ja?« sem vprašala. Čeprav sem vedela, kdo kliče. Bil je oči. »Katherine, manjše spremembe načrtov. Takoj pridi domov. Odhajamo.«

next? c:
25. november 2014
omg,a že grejo.
itak da next!!!
25. november 2014
nnnnneeeeexxxxxt
25. november 2014
u105006
u105006
Kat tko ati pokliče čez pat min gremo. Kar tak nejlaži!!
Neeeeeeeext nujn
25. november 2014
Neeeeeeeeeeext
26. november 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg