Forum
u138721
u138721



Življenje je kot senca. Lahko jo vidiš ampak ji ne moreš slediti. Lahko gledaš preteklost, si zamišljaš prihodnost in opazuješ preteklost. Nikoli pa življenju ne moreš slediti, kot si sam želiš.
▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃
“Ni te več. Odšel si, in me zapustil. Nisem jezna, no mogoče malo, ampak te pogrešam. Pogrešam tvoje uspavanke, ki si mi jih pel vsak dan. Tvojo prijaznost do mene. Tvoj smisel za humor. Pogrešam, kako si vedno prišel iz službe utrujen, ampak si se vseeno ukvarjal z mano, kako si bil veno ponosen na mene, kako si me vedno spravljal v smeh in mi stal ob strani. Prekleta tri leta so mimo, jaz pa še vedno jočem ko te kdo omeni, ali pa ko se spomnim na tebe. Včasih gledam skozi okno in se sprašujem, če boš kdaj spet zapeljal na dvorišče, in me objel, kot si to naredil vedno. Sprašujem se, zakaj je moral vzeti ravno tebe, in ne nekoga drugega. Kaj sem storila narobe, da je vzel osebo, ki jo imam rada. Vem, da si še vedno z mano, da me varuješ. Ker te vidim. Si majhna zvezdica na nebu, ki me vsak dan gleda in ki pazi na nas. Sprašujem se, kakšen bi izgledal zdaj, če se to ne bi zgodilo, če ne bi umrl. Vem, da nočeš da sem žalostna, ampak je pač kaj je. Zdaj si zadajam to težko nalogo, da sem močna, zaradi mame, babice, strica… Rada te imam, vedno sem te in vedno te bom. Nikoli te ne bom pozabila. Nikoli. Zdaj se sploh zavedam kaj sem izgubila. Izgubila sem osebo, ki mi pomeni največ.” Zlomila sem se. Nisem morala več nadaljevati. Bolečina je premočna. Zakaj ravno ti ati. Zakaj?
Pospravila sem sliko v predal in si obrisala solze, ki so brez premora tekle po mojih bledih licih. Ne, bilo je preveč za mene. Najprej pritisk v šoli, zmerjanja starejših, nato je odšel on, ki ga imam najraje. Preveč.
“Hope?” Se je slišalo iz kuhinje. Hitro sem si obrisala solze, vzela knjigo in se pretvarjala da berem. “Ljubica, pridi na kosilo.” So se vrata odprla. Pogled sem dvignila k blond razmršenemi lasmi. Mami.
“Nisem lačna.” Sem se narejeno nasmehnila, ona pa je samo zaprla vrata sobe. Očitno je ugotovila, da ni čas za pogovor. In tokrat je imela prav. Zadnje danes kar potrebujem je pogovor.
▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃



▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃▃
Odprla sem vrata pekla ali tako rečeno šole. Mojo glavo so takoj prepadli glasovi in kričanja drugih učencev. Nekateri so se lovili, smejali, odpirali in zapirali omarice, kričali drug na drugega. Ampak takoj sem jaz pridobila njihovo pozornost. Vsi so me opazovali, ko sem hodila proti svoji omarici. Po tiho so se smejali, si nekaj šepetali med tem, ko so me opazovali, in s prstom kazali name. Jaz pa sem samo hodila mimo njih in se delala neopazno, ampak neuspešno.
“Umaknite se, punca brez družine prihaja mimo!” Je zavpila Samantha.
Dvignila sem glavo in pogled preusmerila v njo. Prebadala sem jo z očmi, med tem ko se je ona živahno smejala.
“Aja, pozabila sem. Saj še imaš mamo, ampak ta bo kmalu umrla, ne?” Je vprašala, ter se spet začela smejati.
“Pusti me na miru.” Sem siknila na robu solz in stekla mimo nje.
Glasovi so postajali še groznejši v moji glavi. Nasmejani obrazi so mi skakali pred obrazom, in bilo je preveč, da bi zdržala. Stekla sem na stranišče.
“Oh, poglej. Hope. In kje je upanje v tem imenu?” Je vprašala tečen glas.
“Ni ga, Wendy. Ne trudi se.”
Prerinile so se mimo mene, ter me pustile samo. Toliko boljše.
Naslonila sem se na umivalnik in začelo težko dihati. Premočno je, da bi naredila nazaj. Prešibka sem za to.
“Ampak, zakaj jaz?” Sem vprašala v svoj odsev v ogledalu.
“Zakaj?”


26. december 2013
omggg, vedno boljša si, človek!!!;**
neeeeeeeext
26. december 2013
valda da bom prebrala, omggg, neeeeeeeeeext
26. december 2013
nexttttttttttttttttttt
waw *-*
26. december 2013
omgg, punca se mi smili reeeessss
neeeeeeeeext!!
*O*
26. december 2013
u153052
u153052
neeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxtttttttttttttt
26. december 2013
neeeext+ ful fajn pišeš
26. december 2013
omajgaaaaaš kak dobrooooooooo <33333333333333 next nujno
26. december 2013
Neeeeeeeeeeeeeeeext
27. december 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
27. december 2013
next
27. december 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxt
o šit!perfekcija na vidikuuu!!!! <333333
27. december 2013
neext!
27. december 2013
neeeeeeeeeeeeeexttttt!!
27. december 2013
u142227
u142227
Waw *_____________________*

neeeeeeeeeeeeext
27. december 2013
wma
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!
27. december 2013
u155895
u155895
nnnnnnnnnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxttttttttttttttttttttttt
27. december 2013
Perfekcija nextt
27. december 2013
ti si res talentirana *__* next
27. december 2013
neeext
28. december 2013
u138721
u138721
Vse je vedno bolj težje. Vsak dan bolj. Sploh ni več razloga za življenje. Ne najdem ga več. Niti kančka upanja. In dosegli so svoje. Zdaj se še jaz sovražim. Na sebi opazim še samo grdoto in gnus, ki si bi ju najraje izbila iz telesa, ampak ne gre. Ampak a se resnično hočem ubiti? Samo zaradi nekaterih ljudi, ker me sovražijo? Ne. Ne bom se. Vem, da je na svetu še samo ena stvar, ki mi veliko pomeni. Mama. Kaj bo brez mene in očeta. Bila bo zlomljena. Ne. Tega ji ne bom naredila. In ne bom si dovolila storiti kaj takega. Samo za njo ne. Ne smem.



Izginila sem iz šole. Nevidno, kot vedno. Čeprav mi včasih ni uspelo. Bila sem negotova. Nisem vedela, komu se naj izpovem. Če se bom mami, bo vse šlo narobe in panika bo glavna. Wendy sem že izgubila, tako kot vse ostale. Konec je. Nobenemu se več nisem morala izpovedati. Nobenemu.
“Hope.” Je nekdo zašepetal. Način njegovega izgovarjanja imena, me je zdrznila po vsem telesu. Nihče drug ga ni izgovoril s tako lepim glasom. Razen on. On je bil in bo vedno poseben.
Obrnila sem se in videla jezen moški obraz kako me je gledal. Njegovi lasje so bili razmršeni po vsej glavi in njegove ledeno modre oči so me prebadale s pogledom. Ampak je še bil vedno oseba, ki sem jo imela rada. Zelo.
“Veš kaj. Mislil sem, da si drugačna, ampak sploh nisi. Navadna vlačuga si!” Je rekel z gnusom.
Kaj? Kaj za vraga je mislil s tem? On. Jake. On mi je to rekel?
“Samo umri že enkrat.” Je siknil in me ruknil v ramo, ko je šel mimo mene. Pred mano se je vse zarosilo. V očeh so se mi začele nabirati majhne solze, ki so se začele vedno bolj stopnjevati.
“Res? To hočeš?! Tudi prav. Še pred tremi leti si mi rekel, da sem ti najpomembnejši človek na svetu!” Sem zavpila za njim.
Njegovo telo se je počasi ustavilo, ter se obrnilo proti meni. Bil je jezen. Razburjen.
“Ljudje se spreminjajo.” Je rekel. V njegovem glasu sem lahko začutila žalost, ki je prepodla moje srce. Bila sem zlomljena.
“Ampak spomini ostanejo.” Sem zašepetala, dovolj naglas, da je slišal.
Samo obrnil se je in stekel proč. In bam, moje srce je počilo. Spet sem bila jaz tista. Jaz, ki je na koncu vedno zlomljena. Samo jaz in noben drug.




Priznam, toti next je amlo bolj kratek, je bla bff pri meni, pa nisn mogla več pa prej napist, nasljednič bo več, i promise;**
28. december 2013
next
28. december 2013
u142227
u142227
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
28. december 2013
u155895
u155895
neext
28. december 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!
28. december 2013
wma
neeeeeeeeext
28. december 2013
Nexttttttt
28. december 2013
neext
28. december 2013
nujno nexttttt kak obožujem toto zgodbiiiiiico <3333333
29. december 2013
Neeeeext supr je
29. december 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg