Forum
Prolog: Lice sem naslonila na mrzlo šipo in zavzdihnila. Moja sapa je zarosila majhno okno velikega letala, ki me je peljalo stran od vsega, kar sem poznala.
14. december 2016
Oktober 2016
»Anna, ta kij bi z lahkoto ujela! Kaj je danes s tabo?« Asya ni bila nič manj na robu živčnega zloma kot jaz. Saj vem, da je moja trenerka, vendar sem si tisti trenutek želela le, da bi ji presneti kij zabrisala v glavo.
Kot sem rekla, Asya je naša trenerka. Vendar je v resnici bolj prijateljica. Mislim, z njo preživljamo štiriurne treninge od ponedeljka do sobote in vse tekme. Če si z nekom toliko časa, te to nekako zbliža.
Jezno sem podrgnila koleno, na katerega je padel kij in od bolečine so se mi v očeh nabrale solze. Tai me je sočutno pogledala.
In kdo je Tai? No, to je samo punca, ki je moja najboljša prijateljica že od rojstva, ki mi je kot sestra, ki je bila vedno tam zame, s katero si delim obsedenost z norveškim duetom Marcus & Martinus, samo oseba, ki mi pomeni največ v življenju in bi bila brez nje izgubljena. Ja, vse to je Taira Caitlin Swite.
S Tai imava eno tistih zgodb, po katerih bi lahko posneli najstniški film. Najini mami sta najboljši prijateljici že od srednje šole in približno hkrati sta imeli prva resna fanta. Približno hkrati sta izvedeli, da sta noseči in približno hkrati sta tista fanta izginila brez sledu. Približno hkrati sta si kupili vsaka svoje stanovanje v isti večstanovanjski hiši in nič 'približno hkrati,' ampak zares hkrati, sta rodili hčerki. In s hkrati ne mislim na isti dan. O, ne. Mislim na isto minuto. Obe s Tai sva rojeni 24. 6. ob 6.24. Saj sem rekla, da je filmska zgodba. S Tai sva se družili že kot dojenčici in postali neločljivi. Skupaj hodiva v šolo, na ritmično gimnastiko, skupaj odštevava za Silvestrovo, pleševa po hodniku in delava domače naloge. Prijateljici, kot sva midve, bi težko našli kje drugje na svetu.
Kakorkoli, pogoltnila sem solze, z jezikom pogladila zvezdice, ki sem jih dobila včeraj in zastokala. Je lahko ta dan še slabši?
V splošnem imam rada ponedeljke. Lahko si predstavljam, da povprečen najstnik ob tem omedli, a tako pač je. Pa ne zato, ker bi bili ponedeljki svež začetek ali kaj podobno klišejskega. Tudi ne zato, ker čez vikend pogrešam šolo. Preprosto zato, ker so lahki.
Zbudiš se, po možnosti pri Tai ali ona pri tebi, se stuširaš, oblečeš, počasi ješ toast z Nutello za zajtrk, si umiješ zobe, mogoče malo mejkapa, spneš lase, mogoče dokončaš kakšno domačo nalogo in se počasi odpraviš v šolo. V miru prideš na drugo uro, ker ne hodiš na nemščino in nimaš prve, opraviš z angleščino, francoščino, likovno, športno in zgodovino (ja, ob ponedeljkih nič matematike), poješ kosilo, greš domov, s Tai narediš nalogo, greš na avtobus, prideš na trening, se preoblečeš, imaš balet, ples, nekaj skokov s kolebnico, malo fitnesa, ponoviš težine (ravnotežja, rotacije, skoke), po treningu greš na vročo čokolado ali sok, odvisno od vremena, se z avtobusom pelješ domov in preostanek dneva preživiš na kavču s svojo bff, filmi in kokicami. Umirjen, ustaljen ritem, ki se ponavlja teden za tednom, eden redkih dni brez norenja in hitenja.
Toda celo ponedeljki niso vedno fajn in ena takih izjem je bil današnji dan. S poležavanjem do pol devetih ni bilo nič, pač pa me je budilka vrgla gor že ob sedmih, saj sem imela preduro in prvo uro nadomeščanje fizike. Najhujši od vseh predmetov, navsezgodaj zjutraj blok ura v ponedeljek, da se ti teden fino zagravža, še preden se sploh začne. Včasih se sprašujem, če so naši učitelji sploh človeška bitja.
Iz postelje sem se torej skotalila praktično sredi noči in vsa omotična stopila pod prho. Kot naročeno se je iz nje vlila ledena voda, zaradi katere me je skoraj infarkt. Nutelle je zmanjkalo, zato sem bila obsojena na ovsene kosmiče z banano, ki sem jo komaj našla. Vzelo mi je osem minut, da sem prebrskala vse neurejene omarice, v katere bi mami morda pospravila sveže (no, zdaj ne več) sadje. Rada imam svojo mamo, vendar zna biti strašansko raztresena. To ne bi smela biti značilnost organizatorjev porok, ampak tudi Tairina mami Rose je taka, tako da res ne vem več, kaj naj si mislim.
Zaradi iskanja zajtrka nisem imela časa dokončati francoskih nepravilnih glagolov (Preklet bodi, glagol prendre! Kaj je sklanjatev za tretjo osebo množine?!) in resno sem se bala, da mi bo učiteljica napisala opomin. Samo še to mi manjka. Šla sem v kopalnico in med umivanjem zob glasno stokala od bolečine, saj me je ob vsakem premiku čeljusti zobni aparat zabolel kot hudič. Mogoče pa ovseni kosmiči le niso bili slaba izbira.
Komaj sem se skozi dež in meglo privlekla do šole, kjer me je malo razveselila Tai in zelo razbesnel presneti važič Oliver. Oliver je genij za matematiko, fiziko in kemijo s svojim uspehom zafrkava vse ostale. To me ponavadi ne moti, saj sem ima Oli koordinacijo telesa enako pravkar skoteni žirafi, kar se zelooooooo pozna pri športni, prav tako ne bi skupaj spravil pesmi, pa če ga ubiješ. In v tem sem jaz zelo dobra. (V pisanju pesmi, ne v ubijanju, da se razumemo. Čeprav, če bo Oliver tako nadaljeval, mi bo morda, nekega dne uspelo…) Toda danes mi je šel tako strašansko na živce, da sem mu vsako minuto bolj želela vreči učbenik v glavo, Tai me je prijela za roko, kot bi brala moje misli.
Nisem mogla verjeti, da sem mi je uspelo prebiti skozi ves pouk. Pri kosilu sem hitro pogoltnila ogabno enolončnico in skupaj z mojo najboljšo prijateljico odšla domov. Obe sva se ustavili pri njej, kjer sva se mučili z nalogo, dokler ni bila ura pol treh, ko sva končno lahko pograbili torbi in oddrveli na bus.
Upala sem, da mi bo vsaj trening dobro del, vendar nisem imela te sreče. Balet in ples sta bila še kar v redu, vendar je fitnes odpadel in sledilo je mučenje – vaje po glasbi. Asya mi je določila kije in prisežem, da sem ji želela odgrizniti glavo. Saj ni bila ona kriva, da sem imela jaz slab dan, vendar je bila moja vaja s kiji ravno novo, nisem je še popolnoma obvladala in bila je zelo zelo zelo hitra in težka. Taira je dobila žogo. Neskončno sem ji zavidala, njena vaja z žogo je res dobra in ona jo res naredi tako, da niti Asya nima pripomb. S to vajo je lani postala državna prvakinja. Jaz pa z obročem. Naslednji dve uri sem se ubijala s kiji in preklinjala svet na splošno kar pripelje do trenutka, ki sem ga opisala prej. Rob dvojnega živčnega zloma.
Po treningu sem stekla v garderobo kjer je do mene prišla Tai. »Anna, ne bom te vprašala če si v redu, ker vem, da nisi. Že cel dan si nataknjena. Samo povej, a je kakšen poseben razlog za to ali je danes pač tak dan?« se je pozanimala. »Nič takega, samo vse gre danes narobe.«
»Štekam. A preskočiva čokolado in greva direktno domov? Spanje rabiš.« Strinjala sem se. Res je, morala sem se naspati in spočiti. Zapustili sva garderobo in se odpravili proti avtobusni postaji. Priznam, nisem gledala, kod hodim. Z mislimi sem bila doma. Nisem opazila, da sem stopila na cesto in takrat me je zadelo.
14. december 2016
Next
14. december 2016
Neeeeeext omg fuuul dobr začetk
14. december 2016
u219227
u219227
Omg, to je ful dobr! Odlično pišeš!
Neeeeeeext
15. december 2016
u219049
u219049
Super začetek!
Next
16. december 2016
Ker mi prejšnjič ni uspelo je tukaj naslovnica:




-------------------------------------------------------------------------------------------------------
in slika za prejšnji Next:




-------------------------------------------------------------------------------------------------------



Zadnje, česar se spomnim, je bil Tairin krik in nekaj srebrnega. Potem je moja glava udarila na asfalt.
Začutila sem rezko bolečino v komolcu in nekaj lepljivega, kar mi je polzelo po vratu. Če čutim bolečino, torej nisem mrtva. To je že nekaj. Poskusila sem se premakniti, vendar me je v zatilju topo zabolelo in raje sem ostala na mestu. Želela sem ugotoviti, koliko časa sem bila nezavestna.
Postala sem pozorna na okolico. Še vedno sem ležala na cesti, torej ni moglo miniti več kot nekaj minut. Medlo sem slišala nekakšen pogovor, vendar ga nisem mogla razumeti. Naenkrat sem nad sabo zagledala obraz. Vse je bilo megleno, vendar se mi je zdel fantovski. In bil je nenavadno znan, vendar ga nisem znala umestiti. Raje sem se skoncentrirala na pogovor.
Zdelo se mi je, da govorijo v nekem skandinavskem jeziku, morda švedščini ali… norveščini. V glavi mi je naredilo klik. Zavedla sem se, od kod mi je obraz znan. To je bil Martinusov obraz. Zamižala sem in čakala, da se res zbudim. Očitno so blodnje, v katerih vidiš svojega najljubšega pevca, stranski učinek butanja z glavo v asfalt. Vedela sem, da sanjam, saj ni bilo možno, da sta v tistem avtu sedela Marcus in Martinus.
Vendar sem pomislila: Kaj, če se to res dogaja? Bilo je preveč neverjetno, logika mi ni dopuščala, da bi verjela, vendar nisem imela občutka, da sanjam. Komolec me je skelel, z zatilja pa mi je po vratu kapljal tanek curek krvi. Resno sem dvomila, da bi me bolelo, če bi bila nezavestna.
Odprla sem oči in poskušala izostriti megleno nad sabo. Močno sem zamežikala in končno zagledala ostro sliko. Taira je histerično nekaj vpila v telefon. Bila sem precej prepričana, da kliče rešilce. Še dobro, ker sem se počutila, kot bi me za deset minut postavili v sokovnik. Vsaka mišica telesa me je bolela od padca, poleg tega pa me je še zelo zeblo na hladnem asfaltu. Malo sem obrnila glavo, da bi videla kaj več. Neznan moški, verjetno voznik, je stal pred avtomobilom in si ogledoval, če je kje kaj odrgnjeno. To se mi je zdelo malo do zelo brezsrčno. Mislim, jaz tukaj ležim na pol mrtva, on pa pregleduje avto. Še malo sem obrnila glavo. Tam sta stala Marcus in Martinus. Prav zares. Živa. Pravzaprav se mi je zdelo, da je zelo romantično, da te zbije avto, v katerem sedita osebi, ki si ju želiš spoznati že pol življenja. No, okej, tisti del, ko te zbije avto morda ni tako sanjski, vse ostalo pa.
Preprosto stala sta tam, vsa popolna, v supergah, kavbojkah in usnjenih jaknah in izgledala sta precej izgubljeno, kar niti ni bilo tako presenetljivo. Če bi moj avto zbil nekoga, bi bila tudi jaz malo živčna.
Okrog nas se je zdaj zbrala že precejšnja množica in začutila sem, da je Tai počepnila ob meni. »Anna, daj no, reci kaj. Zbudi se!« Počasi sem obrnila glavo proti njej in vidno ji je odleglo. S ceste je pobrala mojo športno torbo, vstala in se odmaknila za nekaj korakov. Hvaležna sem ji bila, da se me ni dotaknila, saj me je vse tako bolelo, da sem hotela kričati. V laseh sem imela kri, oblačila pa vsa mokra.
Končno sem zaslišala sireno v daljavi. Zdelo se mi je, da je rešilec do nas potreboval pol leta. Ne bi me čudilo, če bi prej dobila sive lase. Trije ljudi so skočili iz kombija. Eden je šel do Tai, ki je jokala ko dež, druga dva pa sta me premaknila na nosila. Od bolečine se mi je skoraj zmešalo in spet sem omedlela.
19. december 2016
Neeeeext
19. december 2016
Next
19. december 2016
u219049
u219049
Next
19. december 2016




Zbudila sem se in vse je bilo belo. Najprej sem pomislila, da sem oslepela. Potem sem pomislila, da je snežilo. In nazadnje sem pomislila, do so me ugrabili vesoljci in sem ujeta v njihovi sterilni vesoljski ladji, kjer bodo na meni delali poskuse, vendar se mi ta teorija ni zdela zelo verjetna. Ampak nikoli ne veš.
Toda izkazalo se je, da ni nobena od mojih zmešanih teorij resnična. Bila sem preprosto v bolnišnici. In ne vesoljski bolnišnici, čisto navadni bolnišnici z belo posteljnino in belimi aparati in belimi omaricami in medicinskimi sestrami v belem in slepečimi belimi lučmi in drozgastim kosilom nedojemljive barve. Jaz sem ležala v eni teh belih postelj in ob meni so na belih plastičnih stolih sedele mami, Tai in Rosa.
Videti so bile blazno srečne, da sem se končno zbudila, čeprav je mami po mojem skoraj raztreščilo od skrbi. Zasula me je z besedami. »Joj, Anna, samo da si dobro! Ne veš, kako me je skrbelo! Saj te ne boli preveč? Potrebuješ kaj? Sploh te ne krivim za nesrečo, voznik je vozil veliko prehitro. Vendar, saj veš, kaj sem te vedno učila: poglej levo in desno, preden prečkaš prehod! Čeprav, seveda, kot sem rekla, voznik je vozil veliko prehitro. Si res dobro? Joj, kakšne skrbi si mi povzročila, mislila sem, da me bo konec od groze! Vedno sem trdila..« Nikoli nisem izvedela, kaj je vedno trdila, saj jo je Tai prekinila. »Mae,« tako je namreč ime mami, »V redu je, avto jo je samo oplazil. Zdravniki so rekli, da mora samo počivati, pa bo vse normalno.« Obrnila se je k meni. »Ampak ti imaš pa res srečo!« Mami jo je pogledala. »Zdaj ni čas za tvoj sarkazem, Taira.«
»Pa saj nisem sarkastična! Od vseh ljudi na svetu, ki bi lahko bili v tistem prekletem avtu, v njem sedita ravno Mac in Tinus. Od vseh ljudi na svetu! Kaj sta sploh delata tu? Saj ne, da se pritožujem, to je tako super, ampak resno? Ravno onadva! Pa saj ne morem verjeti!« Bila je tako navdušena, da sem se zarežala. Seveda, tudi jaz sem bila super vznemirjena, vendar sem še prebavljala podatek. Zdelo se je preveč neverjetno. To sem povedala tudi Tai, pa je le odmahnila z roko. »Pa kaj, če je gromozansko naključje? Super je! Uživaj v tem in ne razmišljaj zakaj!« Imela je prav. »Oh, skoraj bi pozabila najboljši del. Dobila si kartico! Od njiju! Zares!« Skoraj sem se zadavila. To je sicer le malo imelo zvezo s kartico, samo poskusila sem bolnišnično kosilo. Je pa novica o kartici pripomogla k temu. Tai je počakala, da se odkašljam, nato pa mi podala papir.
Nepoznavalec ne bi verjel, koliko lahko dvema trinajstletnicama pomeni prepognjen papir z nekaj besedami in sličico. Na najino nesrečo so bili v sobi samo taki nepoznavalci, zato sva si z navdušenim cviljenjem prislužili nekaj neodobravajočih pogledov. A ni nama bilo mar. Kartica je bila kratka. Na njej je pisalo le »Žal nama je za nesrečo in čim prej okrevaj, Marcus in Martinus,« vendar sva jo s Tai obravnavali, kot bi bila posuta z diamanti. »Kako kul podpis ima Marcus,« je zavzdihnila moja najboljša prijateljica. »Kako kul podpis ima šele Martinus,« sem zavzdihnila jaz. Spogledali sva se in se zarežali. To je bila ena redkih stvari, v katerih se nisva strinjali – kdo je boljši. To je pravzaprav trajalo že, odkar sva slišali zanju.
To se je zgodilo septembra 2012, ko sva bili stari 9 let. Takrat sta zmagala tisto norveško tekmovanje, vedno pozabim, kako se reče. Našli sva njun posnetek na YouTubu in bil nama je zelo všeč. Potem sva ju še poguglali in ko sva končno ločili, kdo je kdo, je meni bolj postal všeč Tinus, Tairi pa Mac. In to je postala najina debata. Kadarkoli nama je bilo dolgčas sva se pogovarjali o tem. Zakaj je kateri lepši ali bolj cute ali boljši pevec ali ima lepša oblačila in sploh o vsem, kar nama je prišlo na misel in je bilo vsaj približno povezano z njima. In po štirih letih se nič ni spremenilo.
»Anna? Zemlja kliče!« Tai me je vrgla iz razmišljanja. »O čem tako poglobljeno tuhtaš, da je bolj pomembno od tvoje lastne najboljše prijateljice. Nekaj sem ti rekla, ti pa nič.«
»Razmišljala sem o tem, kako vedno debatirava, kdo je bolj cute. Čeprav je to očitno Martinus.« Nadaljevala sem, še preden je lahko ugovarjala. »Ampak, kakorkoli, kaj si mi rekla?«
»Rekla sem, če ne bi bilo totalno mega, da te pridet obiskat. Daj no, samo pomisli!« Zavila sem z očmi. »SEVEDA bi bilo mega. Bila bi najboljša stvar v mojem življenju! Ampak to se lahko zgodi le v najinih sanjah.« V tistem trenutku so se odprla vrata.
04. januar 2017
mnenje? LE KDO bo prišel skozi vrata?
04. januar 2017
u220250
u220250
Ful dobr pišeš+nadaljuj mi to stvar kr mi je ful ušeč <3
04. januar 2017
Neeeeeeeeeeeeeeeeext prišla sta m&m
Vsaj upam da sta onadva
04. januar 2017
Hvala obema♥ Liškica5 bomo vidli, bomo vidli...
dερгεssεd. bom nadaljevala, ne skrbi hvala za pohvalo
05. januar 2017
u220485
u220485
Next <3
11. januar 2017





Bilo je, kot bi se soba napolnila z novim zrakom z dvojno svežino. Verjetno zato, ker je bila na hodniku klima. Pomislila sem, kako neverjetno fantastično bi bilo, če bi skozi tista vrata vstopila M&M. Tinus bi se zaljubil vame in Mac v Tairo in živeli bi srečno do konca svojih dni na zasebnem otoku na Karibih. Seveda Anna. Sigurno. Tudi Taira je imela rahlo zabegnjen pogled in občutek sem imela, da razmišlja o natanko isti stvari kot jaz. Tako zelo sem si želela, da se presneta vrata ne bi odpirala tako počasi, da se mi je skoraj strgalo. Pravzaprav se vrata niso odpirala tako grozno počasi. A za dekle, ki bo morda vsak čas spoznalo svoja idola, se vsaka minuta vleče kot testo za pico s premalo moke. Kako zelo sem upala, da bosta res vstopila onadva! Stisnila sem svoj obesek za srečo v pest in se tresla od razburjenja.
Ta obesek je stvar, ki mi pomeni največ na svetu. Je hkrati ogrlica prijateljstva, zapuščina moje tete in moj srečni talisman. Vsak dan ga nosim že od vrtca naprej. Pravzaprav je samo polovica obeska jin jang. Jaz imam črno polovico, jin, Tai pa belo, jang. Ko sva bili stari štiri leta in sva bili že neločljivi, nama ju je podarila moja teta Kim. Eno leto kasneje je umrla. Bila je bolna, vendar mi mami ni nikoli povedala, kaj je imela. Vedno je rekla, da sem še premlada za to. Obesek je na črni usnjeni vrvici in okrog vratu ga nosim, odkar sem ga dobila. Nikoli ga ne snamem, na tekmah ga preprosto skrijem pod dres. Postal je praktično del mene.
Stiskala sem ga tako močno, da so se mi pobelile konice prstov. Končno so se odprla vrata. Teh nekaj sekund se mi je zdelo kot celo tisočletje. V sobo sta vstopili osebi, ki sta mi spremenili življenje.
24. januar 2017
Next
25. januar 2017
Neeeeeeext!!!!!!!!!!
25. januar 2017
kdo mislite, da je stopil v sobo?
25. januar 2017
Marcus & Martinus
25. januar 2017
Marcus and Martinuss *__*
Omg nexttt
26. januar 2017
Next
26. januar 2017
Bomo vidli,bomo vidli.... Kdo bi posvečeno?
27. januar 2017
Jst prosim
28. januar 2017
Dobiš
29. januar 2017
kdaj bo nextt?
01. februar 2017
Next!!
01. februar 2017
Next bo, ko bo in prosim ne sprašujte tega ker ne vem, kdaj ga bom imela čas napisati
01. februar 2017
Oprosti nic takega nisem mislila z tem. Samo vprasala sem. Pa dobro pises bdw.
02. februar 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg