Forum
Živijo.
Sem nova tukaj in z vami sem pripravljena deliti svojo zgodbo(:
Na igrah sem izključno zaradi pisanja, ne zanima me pisanje srčkov in opisov v smislu 'Si najboljša oseba na svetu! Ne vem kaj bi brez tebe!", če osebe sploh ne poznam, z njo pa sem se pogovarjala samo kakšen dan, pa še to samo : 'Hej', 'Hej', 'Kako si?' ' Vredu, ti?'
Vesela bom bralcev in ne bom zanikala, da si jih ne želim, ker sem si naredila račun izključno zaradi tega, da slišim mnenja. Vsaka pisateljica reče, da sprejema kritike in to napiše skoraj pod vsak objavljen next, a v resnici samo pričakuje, da ji napišete: Popolnost, perfekcija, nimam pripomb, najboljša pisateljica na svetu.. itd. Okej, nič nimam proti pohvalam, a tudi rada povem svoje mnenje in sem takšna oseba, ki noče nikomur pokvarit dneva, razpoloženja, samo rada odgovorim na predlagano. Pisateljica napiše, da naj podamo svoja mnenja in kritike in točno to tudi naredim. Že dolgo spremljam zgodbice, analiziram in to je v bistvu smisel vsega. Pisanje zgodbic, pričakovanje, da se bodo kar vsule pohvale in ko slišite drugačno mnenje in veste, da ima bralec prav preprosto nehate pisati. Ni prav. Hočem samo povedati, da verjemite vase, v vaše sposobnosti in prav tako v bralce, ki so najboljši kritiki! Z njihovimi kritikami, ki se vam najbrž zdijo neutemeljene in žaljive lahko zelo izboljšate stil, zgodbo. Povedati hočem samo še, da bodite izvirne in še naprej tako izjemne pisateljice, kot ste!
Hvala vsaki bralki/bralcu posebej, vesela bom mnenj, kritik, vesela bom, da bom z vami izboljšala svoje like, karakterje, zgodbo, da bom izboljšala sebe. Vesela bom tudi besedice 'next', ki najbrž zna marsikoga spraviti ob živce, ker predvidevam, ko se trudiš za nadaljevanje, ko vložiš svoj prosti čas, da bralci dobimo nadaljevanje, najbrž ni lepo prebrati samo 'next', ampak še nekaj spodbude, lepih besed, tudi kritik v mojem primeru... Ampak kot pravim vesela bom tudi tega, ker vsem, da berete in to mi daje motivacijo.
Uživajte v prvem delu, ki je malce daljši, podajte mnenja in bodite lepo!






-*-1 DEL-*-
»Mami,« sem se zadrla skozi vežo in z nelagodjem občutila dežne kaplje na roki,« veža spet toči.« Roko sem si rahlo obrisala v brisačo, ki je štrlela iz omare za čevlje, ter se čudila nad njenimi paličnimi odtisi olja. Brisačo sem potisnila nazaj, globoko se je usidrala med črne lakirane čevlje in takoj za tem sem nežno zaprla vrata omare, izdelane iz bukovega lesa.
»Mami?« ponovno sem jo skušala priklicati, tokrat iz povsem drugačnih razlogov.
Sezula sem si čevlje, ter za sabo pustila lužico deževnice in kljub nesnagi se mi tokrat ni ljubilo pobrisati za sabo.
V mislih sem imela Sybil in brez, da bi se ozirala na mamo sem nadaljevala:« Sybil naju je povabila na večerjo. Bi šli?«
Sybil je bila prodajalka na ulici Bristol na peti aveniji, mamina dobra prijateljica in odlična kuharica. V žarnici je prasketalo in jezno sem se zazrla v vežo, v kateri je botrovalo že nekaj vode. Glasno je zabliskalo in luč je ugasnila.
Glasno sem zavzdihnila:« Spet problem z elektriko?« Moj glas je znova prekinil strel in zaslišala sem besno lajanje.
Oba psa, večji hrt in manjši Maltežan, sta se mi ovijala okoli nog in sedaj sta samo še tiho javkala. Zasmejala sem se in manjšega psa stisnila k sebi, drugega pa pobožala za ušesi.
»Saj je samo nevihta.« sem jima prigovarjala. »Upam, da ne bo kaj resnejšega.« Moški glas je prekinil moje tiho govoričenje in psa sta znova ponorela.
Skušala sem jo miriti in ko je znova zabliskalo, dež pa je tako močno udarjal ob hišna okna in tla sta prestrašeno stekla v predsobo. Strel je za trenutek razsvetlil tujčev obraz. Nisem ga poznala in zadenjsko sem se umikala od strahu, ki me je stiskal v srcu.
»Ti si Casey, ne,« moški je znova spregovoril, njegov glas je bil sproščen, kot da sploh ne bi opazil kakšen strah je naselil v meni,« Barbara je rekla, da boš kmalu prišla.«
Kako pozna ime moje mame? Sem panično pomislila.
Prekleto, kako je sploh prišel noter?
Je vlomil?
Je ubil mojo mamo in čakal še name?
»Nekdo je klical. Bilo je nujno,« je znova začel, ko je opazil, da sem tiho,« šlo naj bi za neko Sybil?«
Prižgal je svetilko in opazila sem, da je njegov obraz namrščen, kot bi se skušal spomniti, če je prav izrekel povedano. Prestrašeno sem ga pogledala, ko je opazil, da v rokah držim premočen dežnik in ga usmerjam proti njemu.
»Je zlomljen?« je začudeno vprašal in me še bolj osvetlil.
Luč me je zaslepila, zato sem si roko položila prek oči. »Oh,« zavedal se je moči male svetilke, zato je soj uprl v tla,« oprosti.«
»K-k-kdo si ti?« sem zajecljala in besno sem se preklela v mislih, ko sem pomislila, kako prestrašeno sem zvenela.
Tujec se je rahlo zasmejal in ko je opazil, da se mu nisem pridružila je stopil proti meni.
Je jezen, ker se nisem smejala?
Me bo sedaj ubil?
Srce mi je glasno razbijalo. Priprla sem oči in čakala na najhujše, ko sem začutila, da je tujec molil roko proti meni:« Graham. Vajin novi podnajemnik zgornjih prostorov.«
Olajšano sem zavzdihnila in desnico krepko stisnila.
»Casey.«
Znova je zasvetila žarnica in spustila sem dežnik, da je padel na tla. »Hej, si v redu,« Graham se je zazrl v moj obraz,« izgledaš bleda.«
Mokre roke sem utrla v kavbojke. »Ja, ja. Samo prestrašili ste me.« sem se zasmejala.
Šele zdaj, ko je bleda luč objemala tujčevo telo in obraz sem si ga lahko v miru ogledala.
Dobro, sem pomislila, šteti mora kakšnih 23 let, čeprav so njegove poteze na obrazu vrezane tako ostro, da bi mu jih zlahka prisodila 30.
Mehko postriženi rjavi lasje, so se mu rahlo kodrali pri ušesih in skoraj pepelnato črne oči so strmele vame izpod nasršenih obrvi. Njegov obraz je bil lepo oblikovan, skoraj simetričen in na licu mu je igral prefrigan nasmešek. Oblečen je bil preprosto. Črne hlače in črni jopič nista tesnila njegovega telo, za razliko od črnih čevljev, ki so bili trdno zavezani na njegovih stopalih. Naj me vrag pocitra, če ne bi rekla, da je bil najin novi podnajemnik prekleto privlačen.
Ko sem tako strmela vanj in presojala njegov videz, so se njegove ustnice raztegovale in mi nekaj govorile, nato pa se znova razpotegnile v širok nasmešek. »Kaj?« sem bleknila, ko so se črne oči zastrmele vame, pričakujoč odgovor.
Hitro sem se popravila:« Oprostite? Kaj ste rekli?«
Zasmejal se je:« Rekel sem, da imata lepo hišo.«
Tudi sama sem se v trenutku obrnila naokrog in si ogledala že skoraj razpadlo vežo:« Ja, ampak, saj se to reče za vsak dom, ne?«
Ko sem se obrnila so se najine oči srečale:« Resno mislim.«
»Saj verjamem.«
»Ne, Casey, resno mislim. Nikoli ni važna zunanjost ampak občutek. Zapomni si to. Občutek je tisti, ki razsoja. In jaz se tukaj počutim domače. Zato si dovolim reči, da imata prijeten dom.«
Nasmehnila sem se.
»Hvala.«
»Ni za kaj.«
Povabila sem ga na prej, zakaj, v veži me je zazeblo od starega okna, ki se ga ni moglo več zatesniti. »Bi kaj pili?« stopila sem v kuhinjo, za pult in nato se z pogledom zazrla v zaprt hladilnik, dokler mi ni oči neslo nazaj h gostu.
V očeh sem zagledala dvom, ki ga je še isti trenutek zamenjala hladna odločnost:« Sok bo v redu.«
Prikimala sem in iz hladilnika vzela vrč ter iz vrhnjih omaric dva kozarca. »Torej,« podala sem mu kozarec,« kaj vas je prineslo sem? Hampshire v tem letnem času ni nič kaj prijeten.«
Nakazala sem na okno in mislila na nevihto, ki je besnela nad mestom. Tudi sam se je zagledal in nekaj časa po ustih prenašal požirek soka:« Všeč mi je. Majhno mestece, prijetni domačini, več travnatih površin kot betona.«
Prikimala sem:« O, to pa ja. V trgovine uvažamo samo lokalne pridelke. Občina in kmetje so glede tega zelo strogi.«
Še vedno sva stala, zato so se mi lica rahlo obarvala, ko sem se spomnila:« Oh, oprostite, sedite, vendar.«
Kot bi se zbudil iz zamišljenosti me je pogledal in se nasmehnil, češ saj je v redu, ter nato sledil moji ponudbi. Ko je sedel, so vzmeti rahlo za škripale.
Tudi sama sem sedla in še v istem trenutku me je zapekla krivda:« Rekli ste, da je mami prijela nujen klic?«
Prikimal je in kozarec napolnjen do polovice z domačim pomarančnim sokom, položil na klubsko mizico in dejal:« Barbara je rekla, da ti naj povem, da je klicala Sybil.«
»Čudno.« sem se zamislila.
«Ravnokar sem bila pri njej. Bila je dobro.«
Z zanimanjem me je poslušal. »Prepričan sem, da ni nič hudega.«
Tudi sama sem prikimala v znak strinjanja. »Če bi bilo kaj hudega bi poklicala.« je pripomnil in komolce naslonil na stegna.
»Ja, samo upam lahko, da ne bo vrglo ven telefona.« Prikimal je in zavladala je tišina. Bilo mi je neprijetno, zato sem poklicala psa:« Jessie, Chloe!«
Od psov ni bilo ne duha ne sluha. Ponovno sem poskusila. Prekinil me je Graham:« Zagotovo se skrivata. Nevihta jih zna hudo prestrašiti.«
Presenečeno sem ga pogledala, skoraj rahlo osramočeno:« Imate psa?«
Znova se je namrščil, kot da je že sedaj povedal preveč v sebi, a je vseeno nadaljeval:« Imel sem ga kot otrok.«
Prikimala sem.
»Najboljši prijatelji.« rečem in se medlo nasmehnem.
»Prosim?«
»Pravim, da so psi najboljši prijatelji.«
»Res je. Resnično znajo potolažiti.«
»Mhm.«
Nasmehnil se je. »Ko sem ostal sam, ju ni bilo nikjer. Bil sem presenečen, da imata psa.« je dejal.
»Aja?«
Nasmehnila sem se. »Očitno je res kriva nevihta. Drugače sta povsod, tudi tam, kjer jima ravno ni treba biti.«
Zasmejal se je. Prijeten smeh ima, sem pomislila.
»Ni že malo pozno?« sem zaskrbljeno opazila.
Oba sva se zazrla v stensko uro in se pri tem nasmehnila. V žarnici sem zaslišala značilno prasketanje, kar je pomenilo, da bova še v isti minuti obtičala v temni hiši.
»Zopet bo zmanjkalo elektrike.« je pripomnil Graham.
Tudi on je ujel čudno prasketanja in uspešno napovedal prihodnost. Ko je hišo oblila tema je zaškrtalo v ključavnici. Zaslišala sem lajež psov. Torej sta še živa, sem pomislila in se nasmejala.
-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*- NADALJUJEM?-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-
03. avgust 2014
Popolnoma se strinjam s tabo!
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext! Začetek je super in zanima me kaj se bo zgodilo
03. avgust 2014
u175616
u175616
WoW... Tole je tak perfektno! Komaj čakam nadaljevanje *.*
Neeeeeeeeeeeeeext!
03. avgust 2014
Priznam, da sem malo razočarana, zaradi malo bralcev, a vseeno nadaljujem. Vesela bi bila dodatnih bralcev in mnenj(:

-*2 DEL-*

< Kako lahko poznamo smrt, če še življenja ne?>







»Graham?«
Tišino je prekinil moj klic. Slišala sem njegovo, kot struna napeto dihanje, a iz njegovega grla je prišlo le tiho grgranje.
»Ste dobro?«
»Ja.«
Končno, sem pomislila. »Dobro. Imate kje v bližini svetilko?«
Zaslišala sem čofotanje čevljev, kot bi nekdo hodil po mlaki in z grenkobo pomislila, da se je v veži nabralo najbrž že kar nekaj vode. Morala bi nastaviti posodo.
»Ne,« odgovoril je tiho in zaznala sem sled jeze,« ne spomnim se kam sem jo odložil.«
Slišala sem njegove tihe korake in se spraševala kam gre. Odgovor sem dobila takoj. Kozarec se je razletel po tleh in Graham je glasno zaklel.
»Casey?«
Prepoznala sem mamin glas, lahno raskav in trd in nelagodno sem prepoznala še sledi očitne žalosti. Le kaj se je zgodilo?
»Si dobro?«
»Ja, mami. Razbila sem kozarec. Ko bo prišla elektrika bom pobrisala.«
Graham je jezno zašepetal:« Znam prevzeti odgovornost.«
Prikimala sem, a šele čez nekaj trenutkov sem registrirala, da me ne vidi, zato sem glasno rekla:« Seveda.«
Glasno je zavzdihnil.
»Sovražim nemoč.« sem zaškrtala z zobmi. V odgovor sem dobila tišino.
Dobro, kaj sploh naj reče na to? Jaz tudi.?
Olajšan vzdih se je izlegel iz najinih ust, ko je mama posvetila z svetilko. Sobo je zajel snop svetlobe.
»Sta dobro? Se je kdo porezal?«
Osvetlila je Grahamov obraz in roko si je položil prek oči, nato še v mojega, a sem pogledala stran:« Prekleto, mami. Močen sij je.«
V močni svetlobi sem videla rahel skomig z rameni:« Se je kdo porezal?«
Odkimala sem:« Ne. Saj ti pravim, da bom pobrisala.«
»Sem kaj rekla?«
Graham naju je prekinil.
»Hvala za skrb, Barbara. Je celoten Hampshire brez elektrike? Morda vama je skurilo varovalke?«
Olajšano sem zavzdihnila, nisem si hotela nakopati še enega prepira.
»Ne vem. Bom pogledala, ko se nevihta malo umiri,« s svetilko je posvetila po sobi in sedaj snop obrnila v tla, a še vedno se je jasno videl Grahamov obraz,« poiskala bom sveče.«
Prikimal je in ko je odložila svetilko, da je delno osvetlila še njo sem glasno vdihnila:« Mami si dobro?«
Ko sem si jo podrobneje ogledala sem šele sedaj spoznala, da je jokala. Oči je imela rdeče in zabuhle iz nosa ji je tekel smrkelj, ki si ga je obrisala kar v rokav puloverja.
»Mami?«
Zatresla so se ji ramena.
»Mami?«
Znova so jo preplavile solze in med iskanjem sveč si jih je brisala v pulover.
»Barbara, ste dobro?«
Oglasil se je še Graham in prvi stopil do nje, ter ji roko položil na ramo. Obrnila se je in zaihtela.
»Sybil.«
To je bilo vse kar je izrekla. Prestrašeno sem stekla na drug konec sobe in jo objela. Glavo sem zakopala v še njene mokre od deževnice lase in ji zamomljala, da je ne maram videti takšno.
»Kaj je bilo?«
»Mrtva je.«
Mrtva, mrtva, mrtva, mrtva, mrtva, mrtva, v glavi so mi odmevale besede, kot besneči komarji v poletnih večerih. Trudoma sem jih želela spraviti iz sebe.
»Saj se hecaš, ne?«
»Želim, da bi se.«
Sybil? Mrtva? Ne, ne, ne! More biti pomota! Strašanska pomota!
» Kaj se je zgodilo?«
Graham je bil tiho. Strmel je v prizor mame in hčerke, brez posebnega odraza na obrazu.
» Ne vem. Tamra je narasla. Šla je gledat. Načelnik je rekel, da se je najbrž spotaknila in utopila.«
Najbrž?
» Bo obdukcija?«
Graham je zainteresirano pogledal. Obe sva se zazrli vanj in zdelo se je, da mu je postalo nerodno.
» Ne vem. Vse kaže na nesrečo.«
»Ampak ali te ni klicala Sybil?«
Dobro sem se spomnila Grahamovih besed. « Barbara je rekla, da ti naj povem, da je klicala Sybil.«
»Ne, bila je Monica.« Mama me je zmedeno pogledala.
»Rekla je, da se je Zake igral ob reki.«
»Reki? V neurju se je igral ob reki?«
Vse skupaj je postajala zmešnjava. Velika zmešnjava.
» Bilo je pred neurjem. Igral se je gusarje. Monica je rekla, da ko je začelo deževati, se je od strahu skril. Niso ga mogli najti. Pomagala sem iskati.«
Monica je bila v Hampshiru dobro znana po svojih otrocih. Pogosto so povzročali lažne preplahe in težave.
»Skrbelo jo je, ker se je pripravljajo k nevihti. Iskali smo okoli reke in ga klicali, pa ga ni bilo nikjer. Dež je močno šel in Tamra je vse bolj naraščala. Thomas je zagledal truplo v vodi. Mislili smo, da je bil Zake, a ko smo ga potegnili ven je bila-»
Mamin glas se je zlomil. Znova je zajokala. Nisem želela, da še enkrat pove, kar je bilo očitno.
»Kje je bil Zake?«
Sem vprašala in jo pobožala po hrbtu.
Medel nasmeh ji je igral na obrazu:« Frajer se je skril v jamo, blizu Campa. Rekel je, da nas ni slišal.«
Tudi sama sem se nasmehnila. »Je bila Sybil še živa?«
Ob Grahamovem vprašanju sta nama nasmeha zamrla. »Ne. Preverili smo utrip. A obraz je imela spačen v groznem strahu. Kar mravljinci so me spreleteli.«
Luč je zasvetila, a kmalu ugasnila, da me je stisnilo pri srcu. Bilo me je strah. Zaslišala sem prasketanje. Te žarnice bo res potrebno zamenjati, presneto.
»Najbrž ji je spodrsnilo in se je ustrašila. Pod vodo jo je najbrž zgrabila panika.«
Poznavalsko naju je pogledal.
»Ali,« pogledala sem ga,« pa jo je kdo porinil.« Mama si je usta prekrila z roko in zašepetala nekaj o Jezusu. Nisem je dobro razumela.
»Ne verjamem. Če je Tamra narasla, napadalec ne bi tvegal, da bi padel še sam. Skale so najbrž spolzke.«
Obe sva prikimali v znak strinjanja.
»Poleg tega, je naša skupnost zelo povezana. Vsi se spoznamo med seboj. Nihče ne bi bil sposoben česa takšnega.« je dodala mami in tudi sama se prikimala gostu. Nič ni rekel.
Naenkrat sem se domislila:« Je Sybil pomagala pri iskanju.«
Mama je odkimala in se začudeno zastrmela v strop:« To je najbolj čudno od vsega. Trkala sem na njeno hišo in ni bilo nikogar. In kar naenkrat je bila v vodi.« Oči je uprla v tla:« Mrtva.«
Tudi sama sem Sybil namenila minuto tišine.
Po izteku se je pojavila luč in mama si je obrisala solze. Pogledala je Grahama. »Oprosti, najbrž ni nič kaj prijetna dobrodošlica.«
Zamahnil je z roko:« Razumem situacijo. In resnično mi je žal.«
Mami je še zadnjič globoko vdihnila:« Si lačen? Vem, da je že pozno, ampak vseeno?«
Odkimal je:« Res je že pozno. Prilegel bi se mi počitek.«
Med njunim pogovorom sem stopila v kopalnico po krpo in metlo, ter pobrisala po tleh črepinje in sok.
»Prinesla ti bom sveže brisače. Na levo je kopalnica.« je dejala mami. V zahvalo me je pogledala.
Prikimal je:« Hvala, Barbara. Res ste prijazni.«
Zamahnila je z roko in pomislila sem, da bi se mu morali midve zahvaliti. Zadnja dva meseca sva komaj shajali in Graham je prišel kot naročen.
Odšel je po stopnicah in se nasmehnil Maltežanki Chloe, ki je v ustih prinašala žogo. »Ne zdaj!« sem ostro odvrnila in odmaknila pogled od nje.
Tujčeva postava je izginila v zgornjem nadstropju.

-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*- NADALJUJEM?-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-
04. avgust 2014
Jaa neeext ;D
Sem nameravala že včeraj prebrat ko si mi link poslala pa potem nisem (: sem pa že takoj opazla, da je dobra zgodba in sem zato šla zaj prebrat hahah meni je začetek res ful všeč ko je tak skrivnosten pa to pa že takoj se nekaj zgodi pa tvoj stil pisanja je res popoln. Vidi se da vložiš vlko časa pa truda v to ;P v glavnem komaj čakam na next

Boga Sybil drugač :'((( pa men se zdi, da jo je res nekdo potisnil... morajo odkrit kaj se je zgodlo (;

Neext!
in ne sekiraj se zaradi bralcev - če jih ni veliko še ne pomeni, da pišeš slabo... jas sem vidla da je največ bralcev pri slabih zgodbah tak da ja ti samo nadaljuj!
04. avgust 2014
Koooooooooooooooončnoooooooooo!!!!! < 3 < 33333
Cel dan sem čakala na next!
Ne sekiraj se! Bralci bodo že prišli, bom jutri malo oglaševala okoli, če nimaš nič proti
Zgodbica je izjemna! Kar potegnalo me je noter!
Zato hitro na comp in napisat en dolg neeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!
04. avgust 2014
u153052
u153052
next-nova bralka
04. avgust 2014
neeeext+ nova bralka
zelo zanimiva zgodba, mislim da take še nismo imeli na igrah123, ful dobro
05. avgust 2014
u122384
u122384
No, pa sem končno vse prebrala in prvo kar moram reči je: ODLIČNO.
Vem, da hočeš tudi kritike, ampak res, imaš velik besedni zaklad, ampak te malo slovnica zafrkava; ne boj se, ni tako očitno, samo včasih se zmotiš med z in s.
Drugače, pa ne vem, katere kritike bi še lahko dodala, ker je očitno, da si si nabrala veliko izkušenj iz drugih zgodbic in verjetno tudi rada bereš, ker veliko okrašuješ povedi, tako kot v dejanski knjigi!
Glede bralcev, verjemi, tudi moja prijateljica je imela probleme s tem, ampak njena zgodbica je bila prav tako dobra kot tvoja. Sčasoma bodo opazili tvojo, ker ne rabi nihče oglaševat, da bi ljudje ugotovili, kako dobra pisateljica si.
NEXT!
05. avgust 2014
u175108
u175108
W. A. U.
To je super! Pišeš res tako zainteresirano, da se počutim, kot da sem tam in vse to spremljam. Čestitke! To res uspe le redkim. Pri večini je zame bolj: bla. Bla. Bla. Pri tebi pa je... eksplozija! Tako odlično je.
Oh, pa rekla si, naj napišemo kritike pa to: včasih pri premi govoru ne daš presledka in zato je malo čudno. Sem prekopirala:

Naenkrat sem se domislila:« Je Sybil pomagala pri iskanju.«

V glavnem moraš dati tukaj samo space pa bo. Pa včasih ti manjkajo vprašaji in najde se nekaj slovničnih napak. Ampak to ni nič tako posebnega. Tvoje pisanje je tako zanimivo in ker daješ velikanske nexte, se ne pritožujem (drugi, recimo, dajejo pa zelo kratke).
Pa še nekaj je... lahko bi stvari malo bolj natančno opisovala. Pri tebi se vidi, da ciljaš na profesionalnost, zato bi lahko kdaj 'pozabila' na govor in malo povečala opis. Upam, da veš, kaj mislim, ker je to malo težje razložit.
Ne sekiraj se zaradi napak, ker ni človeka, ki se kdaj pa kdaj ne bi zmotil. Samo komu daj še pregledati tekst preden ga objaviš, pa bo. Recimo, če kdo v tvoji družini bere več kot ti in ga zelo zanima pisanje (saj veš: pri drugih lažje najdemo napake kot pa pri sebi).
Pa tudi ne skrbi zaradi bralcev. Sčasoma bodo prišli. Nekateri začnejo brat teme, ker so prijatelji s pisateljem in ga preprosto nočejo užalit. Pri tebi se pa vidi, da gre za talent. Bralci bodo prišli slej ali prej. Pa tudi če nas imaš manj... Ni boljše, da je več razpisov (in ne samo tistih 'nextov'?) (:
To bo za danes to...
Neext!
05. avgust 2014
u122384
u122384
Z love se strinjam pri tem, da daš komu za pregledat besedilo, ker tudi jaz ne najdem napak v njem, dokler mi kdo tega ne pokaže, ker v glavnem samo preletim besedilo. Saj ni treba, da je kakšen profesor slove, ampak mora pa znati tista osnovna slovnična pravila.
05. avgust 2014
u170602
u170602
Okey, seveda bom tudi jaz rekla, da pišeš dobro. Vsak ima svoj stil in tvoj me je res zelo pritegnil. Prebrala sem delček zgornjih komentarjev. Ko pišeš v prvi osebi se večinoma krat posvečaš bolj temu, kaj ima ta oseba v glavi. Vendar ne toliko opisovanju. zato pravim, da to ni nujno. Seveda opišeš kaj se dogaja, kaj je kdo naredil. Vendar, ko pišeš v tretji osebi takrat res samo opisuješ. V prvi osebi pa pustiš bralcem v 'glavo' osebe, ki pripoveduje to zgodbo. Seveda so nekatere slovnične napake in to je povsem normalno. Glede na to, da si se odločila pisati v slovenščini brez slenga, potem glej, da bodo vse besede v slovenščini in ne v kakem 'narečju'. Drugače pa mislim, da je ta tematika zdaj zelo priljubljena in zanimiva.
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!
05. avgust 2014
Hvala vsem za pozitivne komentarje. Vesela sem, da ste našle tudi nekaj kritik in to pravzaprav niso bile kritike ampak popravki. Res je, da sem le preletela skozi in je v prvem delu kar nekaj napak, ampak imam toliko navdiha, da hitreje tipkam in se očitno tudi zatipkam.
Zdaj si mislim, da se izgovarjam.
Zagotovo boste še zasledile kakšne napake. Za tisto, da naj malo bolj opisujem, v teh delih ni bilo kaj tako za opisat. Upam, da ste si predstavljale ampak v hiši je bila tema, bolj sem se posvečala govoru, spoznavanju glavne osebe. Sedaj v tem delu je tudi malo več opisa, ampak še vedno ne preveč.
Uživajte v naslednjem delu.

-*3 DEL*-






Pogled mi je ušel k uri. Tik, tak, tik, tak, tik, tak, naloga, tik, tak. Zopet me je preblisnila enaka misel.
Sranje. Pozabila sem narediti nalogo.
»Grahamu bom nesla brisače.« Mama se je vrnila iz pralnice.
Hitro sem skočila na noge: «Bom jaz.«
Presenečeno me je pogledala, ko so njene roke ostale prazne, moje pa so nežno objemale tkanino.
»Kakor hočeš.« Njen pogled je vrtal vame. »Stopila bom pod tuš.« Z roko si je šla skozi kratke lase, že skoraj osušene in kasneje je pogladila gube na kavbojkah, čeprav jih na hlačah ni bilo. Nekaj jo je težilo in brez, da bi se spraševala, sem vedela da gre za Sybil.
»Mami?«
Pogledala me je, a v njenih očeh je bila odsotnost in na njenem obrazu je igral medel nasmešek, ki mi ni bil preveč všeč. Hotela sem ji reči nekaj tolažilnega, a nisem znala oblikovati pravilnih besed.
Na koncu sem bleknila:« Pusti še nekaj vroče vode zame.«
Prikimala je in vprašala sem se, če je bila morda razočarana. Si je želela mojih tolažilnih besed?
»Pojdi že« Nakazala je na brisače v rokah. Pogoltnila sem slino in pokimala. Noge so me kar same nesle po stopnicah, kot da ne bi prenesle več maminih žalnih oči, kot da ne bi več prenesle žalosti, ki jo je ovijala kot presto.
A niso bile noge tiste, ki so bežale.
Bežala sem jaz.
»Graham?« zaklicala sem v kopalnico. »Ste stopili pod tuš?« Pod je škripal pod mano in dovolila sem si pogledati v kopalnico, ki je bila prazna. Opazila sem dva velika madeža na preprogi, ki sta vpadljivo zrla vame. Upala sem, da jih Graham ne bo opazil. Po vsej verjetnosti sem upala zaman.
Vrata v spalnico so bila priprta in skoznje se je slišalo tiho mrmranje. Prepoznala sem Grahamov glas.
Pusti brisače v kopalnici, neumnica! Gost je! Prinašalec denarja! Odšel bo, če boš tako silila vanj!
Misli so mi švigale po glavi. »Graham?« Prekleto, Casey! Kaj ti je?
Nežno sem odrinila vrata. Ustavi se! Pogled sem ozrla po sobi. Stal je na sredini. Črna majica in jopič sta bila odvržena na stol in medtem, ko je govoril so se mu hrbtne mišice nežno dvigale in spuščale.
»Graham?«
Poskočil je in telefon mu je padel iz rok. Ko se je obrnil mu je iz oči bliskala jeza.
»Koliko časa si že tukaj?« Nemogoče je bilo spregledati ostrino v njegovem glasu.
Od spredaj je še bolj vroč, sem pomislila in se v trenutku okarala.
»Odgovori!« Zaškrtal je z zobmi. Zmedeno sem zajecljala:« Nekaj sekund.«
Vidno si je oddahnil, nato pobral telefon in zamrmral, da zdaj ne more govoriti. Hitro sem ga prekinila :«Ne, ne, ne, saj odhajam. Samo brisače sem vam prinesla.«
Stopil je k meni in zdaj je njihova mehkoba objemala njegove dlani. »Hvala.« tiho je zamomljal in jih odložil na stol. »Lahko bi jih pustila v kopalnici.«
»Vem.«
V njegovih očeh ni bilo več jeze, zamenjala jo je nečimrnost, zato sem hitela pojasnjevati:« Mama mi je naročila naj vas vprašam, če želite vrč vode za čez noč?«
Bila je laž. Jezik se mi je zapletal in nelagodno sem se spominjala pridigarjevih besed:« Šla boš v pekel, če boš lagala.« Pastor je dobro vedel, kako v grešnikih naseliti slabo vest.
Tiho me je opazoval, ko mi je pogled ušel na njegove prsi. Opazila sem tetovažo.
»Lepa tetovaža.«
Hotela sem biti prijazna, a v zameno je hitro pograbil majico in si jo oblekel, kot bi šele zdaj opazil, da je zgoraj brez.
»To vse?«
Obrnil se je in si šel čez rjave lase. Zagledal se je v staro omaro.
»Prav, prinesla vam bom vrč. Bodo tri kocke ledu dovolj?« Nič ni rekel in njegovo tišino sem si razlagala, kot pritrditev.
Odrinila sem vrata:«Casey?«
Obrnila sem se in se nasmehnila v njegov obraz. »Ne vikaj me več.«
Prikimala sem:« Kakor želite.« Na njegovih ustih sem zasledila majhno sled smehljala, ki je zamrla takoj, ko so se za mano zaprla vrata.

*
Žarki so se odbijali od reke Tamre, ki je po nevihti le še nežno valovila in metala bakreno sled na sedeže lokalnega avtobusa. Z slušalkami v ušesih sem opazovala okolico in se nerodno presedala, stisnjena med fantoma iz nižjega razreda.
»Samo malo.« Prerinila sem se skozi dečkovo veliko torbo na kolesca in nos pritisnila še na rosno šipo. Sybilina trgovina je bila prazna, na vratih sem lahko razločila napis 'ZAPRTO' in ko smo švignili čez semafor, sem bila olajšana.
»Stiskaš me.« Dečkov piskajoč glas se je oglasil blizu mojega ušesa. Opazila sem, da sem bila naslonjena na njegovo roko, ki je bila po mojem umiku rdeče barve. Zamomljala sem nekaj v opravičilo in se naslonila nazaj. Glasba mi je odmevala v ušesih in črno torbo sem stiskala k sebi. Tistih borih treh zvezkov, ki mi jih je uspelo zjutraj zriniti vanjo, sploh nisem občutila, zato se mi je zdelo, da k sebi stiskam le trdo pletenino.
Dečka sta izstopila na naslednji postaji, postaji osnovne šole v Hampshiru in se nerodno opotekala pod pritiskom težke torbe.
Do srednje šole, ki je ni bilo v Hampshiru, temveč v Rutlandu, večjemu mestu oddaljenemu kar precej kilometrov stran, so manjkale še štiri postaje. Utrujeno sem se naslonila nazaj. Včerajšnjo noč nisem morala zaspati.
Ko sem zaprla oči in ko mi je lunin sij obsijal veke, sem pred sabo videla le Sybil kako se je utapljala v Tamri, kako je moledovala za pomoč, a ko je iz sebe skušala spraviti krik, je bila ledena voda tista, ki ji je to preprečila.
To je bila tako grozna smrt, sem pomislila in skušala odgnati njeno podobo. Ko sem znova pogledala skozi okno, sem opazila, da je travnate površine že zamenjal beton in da se je regionalna cesta do Rutlanda pričela gostiti.
Sonce mi je skozi avtobusno okno grelo lice in sijalo v oči, da sem pogled zopet uprla v tla. Sovražila sem to.
Iz ušes sem iztaknila slušalke in jih zrinila na dno žepa, telefon pa pospravila v torbo. Glasbe v tem trenutku nisem več prenesla, čeprav so mi ušesa zapolnjevali Sybilini kriki na pomoč. Smrt te ženske me je pretresla, saj smo do sedaj v Hampshiru obravnavali le naravne smrti starostnikov. Nesreče so bile redke, sploh če je bil razlog zanje reka Tamra.
West Sussex. Naslednja postaja. Avtobus se je spraznil za trenutek, nato so ga spet napolnili zvoki življenja. Zraven mene se je zrinil mozoljavi najstnik iz prvega letnika. Prepoznala sem ga. Shane Dokley. Prvi šolski dan je bruhal v razredu.
»Slišala si, kajne?«
Z svojimi ledenimi očmi se je zazrl vame ter mi povzročil kurjo polt. Ko je to zaznal se je obrnil stran. »Tvoj pogled.« je zamomljal in si popravil očala, ki so mu spolzela na konico nosu.
»Kaj?«
Zmedeno sem gledala, kako je svoj pogled znova uprl vame, a se je ta umilil.
»Žal mi je.« je rekel in me stisnil za roko. »To delamo v naši cerkvi. Pastor Thomas je prepričan, da ljudem tako nakažemo, da niso sami.«
Skušal mi je pojasniti stisk roke, ki jo je kar nekaj časa podržal v svoji. Čudile so me njegove besede. Zakaj bi mu bilo žal? On je bruhal v razredu. Njega so zasmehovali že cele tri mesece. Zdelo se je, kot da srednješolci v Rutlandu tega niso hoteli pozabiti.
»Ti si bruhal. Meni bi moralo biti žal.« sem bleknila, še preden sem se zavedala.
Njegove oči so zopet potemnele a v kotičku ustnic mu je igral nasmešek.
»Mislil sem na tisto žensko, ki se je včeraj utopila v Tamri,« zopet je skušal pojasniti,« mama hodi v Hampshire po zelenjavo. Slišala je.«
»Kako veš, da sem jo poznala?« Vse besede so padle na svoje mesto. Morala bi vedeti, da govori o Sybil.
»Se mar v Hampshiru ne poznate vsi?« Z roko si je zastrl pogled name, zakaj, dražila ga je sončna svetloba, ki se je še samo okrepila.
Nisem se nasmehnila.
»Oblečena si v črno. Žalne oči imaš.« Znova je poskusil. Nisem skušala izgledati tako žalostno. »Kakorkoli.« sem zamrmrala in odmaknila pogled.
»Jo je kdo porinil?« zaskrbljene besede so me zopet obkolile in nisem se jih branila.
»Utopila se je,« zaškrtala sem z zobmi,« imeli smo nevihto. Tamra je narasla.«
Avtobus je ustavil. Jasno sem videla velika polja in griče, ki so dominirali nad modrim nebom. East Sussex. Pravili so mu božja Montana in nisem vedela točno zakaj.
Ko so oči raziskovale predzadnjo postajo je Shane izstopil.
-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*- NADALJUJEM?-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-
05. avgust 2014
u122384
u122384
Ja, itak nadaljuj!
Takih prav posebnih kritik več nimam, ker so samo tu pa tam kake napake, ki pa so povezane z mojim glupim laptopom, ki včasih sploh ne zaznava presledkov.

Next!
05. avgust 2014
Nimam kaj pripomniti razen tega, da sem vesela da sem našla tole zgodbico, ker je zadnje čase težko najti kvalitetno zgodbo v slovenščini

Next!
05. avgust 2014
u153669
u153669
hm..kje naj začnem...vesela sem, da mi je dolgčas in iščem zares dobre zgodbe, saj sem naletela na tvojo zgodbo. Sklepam, da pišeš kriminalko al triler...al nekaj temu podobnega, ker sama najraje berem te knjige in sem enostavno nora na njih. oz. na Carterja, Pattersona, Gerritsen...ampak to zdaj ni važno. Tudi sama hočem napisati takšno zgodbo ampak mi zaenkrat še ne uspeva ravno. Ampak tudi to ni važno. Dejstvo je, da je premalo takšnih zgodb na igrah takih kot tvoja, in mi je zeloo všeč, da ni nobenih slik, ker je to bistvo tega, da si vse sam predstavljaš in pa podrobno opisovanje. Zares mi je všeč (: . Drugače te napake, ki narediš pri pisanju so pa res minimalne (: vidim, da od takrat ko si začela si objavila vsak dan, samo tako naprej.

en gromozanski next (:
05. avgust 2014
u153669
u153669
seveda sem komaj sedaj zasledila na tvojem profilu, da je bolj ljubezenska ;D. Ampak mi je še vseeno zelo všeč (:
05. avgust 2014
ful dobro, res
neeeeeeeeeeeeeeeeeext
in naj rečem da imaš pistaljsko žilico in te občudujem
06. avgust 2014
Jas sem sigurna, da jo je nekdo porino!
Dober next kot vedno ;D

NEXT!
06. avgust 2014
Živijo. Hvala vsem za lepe komentarje.

ι'м.α.ρʀσвʟᴇм. - očitno imava skupno točko! Prebrala sem že veliko knjig, različnih žanrov, a najljubši žanr so mi kriminalke, trilerji. Carter je moj najljubši pisatelj, enostavno obožujem njegov slog pisanja. Moja zgodbica je ljubezenska kriminalka, a seveda ni poudarek le na umorih, ker je težko spisati kvalitetno kriminalko. Veliko moraš vedeti o delovanju policije, o medicini, patologiji... Drugače pa hvala za lep komentar. In seveda prihaja ogromen next, pisala sem ga več kot eno uro...

*-4 DEL-*






»Hej!« sem zakričala in prepričana sem bila, da me ni več slišal. Jezno sem opazovala njegovo postavo, ki je izginjala med avtomobili. Nesramnež, sem pomislila. Še poslovil se nisi. Postaja na East Sussexu se je spraznjevala in domačini so kar drli na avtobus. Veliko jih je hodilo na delo v Rutland.
»V Hampshiru se je zgodilo nekaj groznega.«
Naprezala sem ušesa, da bi bolje slišala. Obrvi so se mi dvigovale gor in dol, ko sem se mrščila in svoj obraz uperjala v griče. Seveda. Sybil.
»Pri Watsonu so našli podganji strup. Nekdo bi skoraj zastrupil vso živino,« obrnila sem glavo in opazovala, starejšo žensko v dolgi rožasti halji, kako je sopihajoč zvok prihajal iz njenih majhnih ust, zamaščenih pod oblogami maščobe,« si predstavljaš, Mary? Kje bi kupovali mleko in sir?«
Oddahnila sem si. Novica še ni priplavala do East Sussexa.
»Vsi vemo, da so tam najkvalitetnejši izdelki.« Ženska za njo je zagnano kimala, bila je vsaj dvajset kilogramov lažja in mišice na roki so se ji napenjale pod težo velike vreče.
»Seveda,« sedli sta na prazna sedeža za mano,« a slišala sem, da so letošnji nalivi povzročili kar nekaj škode.«
Avtobus je odpeljal in sončna svetloba me je žgala v lice. Sosednji sedež je ostal prazen.
»Dvomim, da bo to vplivalo na kvaliteto. Vsi kmetje so glede tega zelo strogi,« glas je stišala in morala sem se nasloniti na sedež, da sem kaj slišala,« pravijo, da bi si raje odrezali vratove, kot prodali pridelke škropljene s pesticidi.«
Razočarano sem se obrnila nazaj in prenehala poslušati, čeprav je bilo to skoraj nemogoče. Glas ženske v rožasti halji je bil vreščeč in podkrepljen. Slišalo bi se je do Hampshira. Ob tej misli, sem se nasmehnila.
»Odhajaš v Rutland?« Ženska je znova zahreščala in popadel jo je silovit kašelj.
»Slišala sem, da je danes ob enajstih sejem. Nabaviti si hočem nekaj škarjic za obrezovanje trte.« Je nadaljevala.
»Ne. K sinu nesem zlikane srajce,« to je pojasnila brez sramu,« sedaj živi v Wiltshiru.«
»Koliko je že star Goergie,« ženska poleg nje se je zasmejala in med smehom je pokinkala,« je še vedno z Sylvio?«
Pogledala sem nazaj in opazila ogromno rdečico, ki se ji je širila vse do vratu. Pogled starejše ženske je občutno seval samo zadovoljstvo.
»Decembra jih bo dopolnil 32,« med govorjenjem je zakašljala,« Sylvia ga je zapustila pred nekaj meseci.«
Obrnila sem se nazaj, bila sem jezna, ker jo je spravljala v zadrego in obenem tudi zato, ker sem še kar prisluškovala na njune besede.
»Je še kar patruljni policist?« Starejša ženska je besede, mlajši pljunila v obraz, zaverovana v svoj prav, da le ti niso vredni počenega groša.
»Ne,« v glasu mlajše sem zaznala velik ponos,« napredoval je v detektiva. V samega detektiva, Karla!«
Karla se je zasmejala, a bil je prisiljen smeh. »V detektiva, praviš? Za umore?«
»Nisem čisto prepričana. Ampak v Wiltshiru ne obravnavamo umorov. Mesto je čisto kot solza.«
Zaznala sem dvom v njenih besedah. »Seveda, kakšna kraja, tu pa tam.«
»Seveda, vendar so vsa mesta povsem nedolžna. Razen Rutlanda. Načelnik in župan Hayes organizirata kampanjo proti drogam.«
Ženska poleg nje, tista Mary, je ostala tiho.
Karla je nadaljevala. »Pred dnevi so obravnavali umor dveh mulcev. Prevelik odmerek heroina.«
»Res? Nič nisem slišala.«
»Ja, saj ti pravim. Predoziranje. Grozna stvar.«
Zopet sem se naslonila na sedeže tako, da sem z kančkom očes opazovala ženski. Karla ji je požugala z prstom:« Zadnjič, ko sem bila v Rutlandu, sem na svoje lastne oči,« za nameček je svoj zamaščeni prt uprla v svoje, komaj vidne oči,« pravim ti, Mary, na svoje lastne oči videla kako je neki mulc ukradel starega Willya.«
Zavzdihnila sem.
»Zagotovo je bil na drogah,« poznavalsko je pokinkala,« v svojem celem življenju si ne bi upala ukrasti staremu Willyu niti centa! Moj oče, naj počiva v miru, bi me našeškal po nagi riti, ti povem Mary!«
»Ampak, ni nujno,« Karla jo je grobo prekinila,« na drogah je bil! Zagotovo! Če bi bila 30 let mlajša, o bog mi pomagaj, bi stekla za njemu in ga za lase vlekla na policijo! Pa bi videl s kom ima opravka!«
Mary se je uzrla v moje oči. Ko je spoznala, da sem ves čas poslušala je rahlo zardela. Odmaknila sem pogled, zdelo se mi je, da moje lice ne žge več od sonca, temveč od sramu in krivde.
»Če boš prisluškovala, te bo kaznoval, deklič! Na koruzi boš moledovala, da ti oprosti!« Spomini so se mi zvrteli pred očmi. Jaz v majhni komori, spovednici, kleče na trdem lesu in na drugi strani Pastor, že povsem zaripel od jeze.
Avtobus je znova ustavil. Pogledala sem na uro. Kazala je, da se bliža sedmi. Spraševala sem se, kaj sta tista fanta, počela tako zgodaj v šoli. Ob naslednji priložnosti, ju bom vprašala, sem pomislila.
Mary je vzela vrečo in si jo dvignila na hrbet. »Se vidiva.« je zamomljala Karli in nič me ni presenečalo, ko ni prejela odgovora.
»Nasvidenje.« sem ji tiho rekla v slovo in v zameno mi je poklonila nasmeh. Bilo mi je oproščeno. Olajšano sem zadihala. Čeprav sem bila veliko let starejša in Pastor zagotovo ni več zmogel takšne jeze, me je po hrbtu oblival hladen pot že ob misli na spoved.
Postaja na Wiltshiru je bila skoraj prazna. V okrožju je delovalo več tekstilnih obratov in tudi nekaj gradbišč se je našlo, čeprav, sem pomislila, bi jih lahko naštela na prste ene roke. Opazovala sem Mary, kako je izstopila in kako ji je pogled nesel k mojemu oknu. Namenila sem ji širok nasmešek, a se je obrnila veliko prej, da ga ni morala videti. Ustnice sem stisnila skupaj in videla kako je pokorna ženska nesla vrečo vse do tedaj, ko je izginila za vogalom postaje.
Lokalni avtobus je speljal. Sonce se je počasi dvigalo iznad oblakov in gost pesek je povzročil, da se je k nebu pognal dim.
Še petnajst minut, sem pomislila in rahlo odprla zadrgo na torbi. Cesta je bila vse gosta, upala sem si trditi, da se je promet zgostil vsaj za tretjino. Velike kartonaste škatle, različnih barv, so stale v vrsti pri semaforju in nestrpno čakale zeleno luč.
Zamaščena roka me je potrepljala po rami. Hitro sem se obrnila in se zagledala v Karline oči. »Ti si tisto dekle iz Hampshira, kajne?«
Pokimala sem.
»Si že slišala, da so Watsonu podtaknili podganji strup? Imaš kaj pri tem?«
Z pogledom je vrtala vame in jezik se mi je zapletal.
»Ne, gospa. Nič nisem slišala.«
Na roki so se ji zatresle maščobne blazinice, ko se je oprijela sedeža, zakaj, zapeljali smo se skozi veliko luknjo, narejeno pod težo, že veliko avtomobilov.
»Prekleta, mularija,« besno je zasikala,« manjka mi še samo pretres možganov.«
Komaj sem potlačila smeh. Seveda, gospa, tudi za luknje v cesti, smo krivi, sem ji odgovorila v mislih.
»Kaj se smejiš?« je revsknila name.
»Nič, gospa. In zagotavljam vam, da nimam nič pri tem.« Poudarila sem besedico 'nič', da bi le razumela, da tokrat nisem jaz grešni kozel.
»Seveda, seveda.« je zamomljala. »Saj, ti verjamem, deklič.«
Po radiu se je odvijala neka pesem. Skušala sem ji prisluhniti.
»Pa poznaš tistega, ki je to storil?«
Zatrla sem jezo in se z prisiljenim nasmeškom zazrla v njo:« Ne, gospa. Mogoče pa tokrat niso bili mladostniki.«
Spretno sem se skušala izogniti besedi 'mularija.'
»Ah, kaj pa, deklič? Kdo drug bi pa to storil? Starejši imamo pamet,« potrkala sem je po čelu,« medtem, ko mlajšim puhti v zrak. Z pokolom živine, bi tvegali hrano in povem ti, da bo nekega dne še te zmanjkalo.«
Pogoltnila sem cmok in prikimala:« Seveda, a pomislite gospa, kaj pa bi si, če je to res, pridobili mi?«
Grdo me je pogledala:« Zadovoljstvo, deklič! Zadovoljstvo! Pogled v vaše oči mi pove vse.«
»Tvoja mama je Barbara, kajne?« Zopet je spregovorila, ko sem utihnila. »V Hampshiru prodaja cvetje, kajne? Ljubka trgovinica, ni kaj.«
Prikimala sem. Vrat me je bolel, zato sem si ga pričela masirati. »Saj sem vedela!« Karla je tlesknila z zobmi. »V tvojih letih sem bila urna in hitra, kot urica,« oči je oprla v moj vrat,« edina bolezen, ki sem jo imela so bila potolčena kolena.«
Potolčena kolena niso bolezen, sem pomislila.
»Pa še tedaj sem morala klečati na koruzi! Zdaj pa mi veselo zatekajo, naj se me bog usmili,« pogledala je v streho avtobusa,« poglej!«
Dvignila je haljo in pogled v zamaščena stegna je bil vse prej kot dobrodošel. Hitro sem odmaknila pogled.
»Vidiš? Starši so krivi, ja, ja! Če ne bi ure in ure klečala ter molila v Jezusovo podobo bi bilo danes vse drugače! Povem ti!« Haljo je razgrnila nazaj in dodala:« Še gležnji mi zatekajo, zaradi tega. Bog že ve, zakaj me na stara leta kaznuje!«
Zatekle noge imate od vročine, sem zlobno pomislila, in od prevelike teže.
Ko je avtobus znova ustavil, na zadnji postaji, blizu srednje šole Rutland, sem olajšano vstala. Prav tako Karla in za v slovo mi je nezadovoljno navrgla:« Tako lahen nahrbtnik, deklič? Pazi, da se ti ne zlomi hrbtenica.«
Zasmejala sem se in ji pomahala. Nisem se več ozrla na njo, a za sabo sem še vedno slišala globoko sopihanje.
-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*- NADALJUJEM?-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-
06. avgust 2014
Neeeeeeeeeext!
06. avgust 2014
u153669
u153669
tudi meni je Carter najljubši pisatelj ;D njegove knjige so res svetovne! (:
obvezno next (:
06. avgust 2014
u122384
u122384
Zdej pa res več nimam nič za napisat, bom ti pa sporočila kritike (ko jih seveda najdem).
Next!
06. avgust 2014
Nov del.
Imam vprašanje, so vam nexti predolgi?
Pa še, vam je všeč, če na koncu nexta postavim vprašanja? To sem opazila pri veliko zgodbicah.

*-5 DEL-*






Srednja šola Rutland je razprostirala svoje pročelje vse do glavne ulice. Stala je med drevesnimi nasadi in skrivala svojo že zamazano sivo fasado. Od velikih polkrožnih oken se je odbijala svetloba in metala sled na drobne delce prahu, ki so vrtinčili v zraku.
»Živijo.«
Prestrašeno sem kriknila in se prijela za srce, ki je neenakomerno bilo.
»Prestrašil si me.«
Očitajoče sem se zazrla v Shanov obraz. Medla svetloba mu je metala bakrene pramene na dolge, pri ušesih privihane rjave lase. Na obrazu mu je igral rahel nasmešek.
»Vem.«
Roke sem zakopala globoko v žepe in pogledala okoli sebe.
»Ne skrbi. Nihče ne vidi, da se pogovarjaš z zgubo, ki je prvi šolski dan bruhala v razredu.«
Zardela sem in ko je to opazil se je zazrl v tla, brcajoč drobne kamenčke. Pomislila sem, da mu morda dolgujem opravičilo.
»Nisem,« začela sem, a me je prekinil,« vem. Žal mi je, če te spravljam v zadrego.«
Odkimala sem z glavo:« Ne, saj ni to.« Ponižano sem nadaljevala. »Tudi sama nimam ravno dobrega ugleda.«
Ni kazal sledi presenečenja. Bila sem rahlo užaljena. »Žal mi je, da si nisem poslovil.«
Nisem vedela na kaj namiguje. Veter se je igral z mojimi lasmi in mi jih metal na obraz, da sem si jih razdraženo neprenehoma dajala za ušesa.
»Prej.« je rekel. »Na avtobusu.«
Razjasnil se mi je obraz. »Aja, tisto.«
Pokimal je in ni nič več rekel. Z hrbtom se je obrnil proti meni in iz tal pobral večji kamen. Zabrisal ga je v zastavo, ki je plapola v vetru in jo zgrešil le za las. Nato se je obrnil, v njegovih očeh je sevalo zadovoljstvo in žgoča želja, po tem, da bi ga pohvalila.
Nisem vedela zakaj, a dejstvo, da je izstopil na East Sussexu me je zanimalo bolj, kot njegove sposobnosti metanja kamenčkov.
»Kam si pa sploh šel? Mislila sem, da greš v Rutland.« Nisem hotela zveneti radovedno, niti nisem hotela siliti vanj, a izgledalo je, da mu je vseeno.
»V East Sussexu imajo dobro trgovino, založeno z elektronsko robo. Mislim, da se imenuje Electric Emporium,« pogledal me je,« če boš hodila kaj okoli.«
Odkimala sem. Roke je potegnil še bolj globoko v žepe, že spranih kavbojk, da se mu je zarisala sled boksark.
Odmaknila sem pogled. »Kakorkoli, zanimam se za nov fotoaparat. Vsak dan hodim mimo polic, če se je cena kaj znižala,« lica so mu pordela,« z mamo nimava ravno veliko prihodkov, da bi si ga lahko privoščil.«
Nič nisem rekla. Prvi dijaki so se že začeli zbirati. Niso kazali zanimanja za najino majhen pogovor in vsi so se umirjeno umikali proti vratom.
»Kako si se lahko vrnil tako hitro?« Skupaj sva začela hoditi proti vhodu. Delal je korake z širokim razponom, da sem ga komaj dohajala.
»Peš sem šel.« Komaj sem slišala zven njegovega glasu, saj ga je prekinil piš vetra. Presenečeno sem v mislih izračunavala, koliko časa bi potreboval do Rutlanda.
»Do Rutlanda potrebuješ več kot 45 minut, če greš peš,« ni me hotel pogledati v oči,« tako hitro že nisi mogel priti do sem, Shane.«
Ko sem izrekla njegovo ime se je zdrznil.
»Hitro hodim« Spačil se je in potegnil desno roko iz žepa, da je lahko odprl vrata. Na drobni roki so se mu zarisale sledi rahlih mišic.
»Prav, ampak vseeno se ti čas ne zmanjša dosti. Z avtobusom je od postaje v East Sussexu in do Rutlanda trideset minut vožnje. Tudi če bi hodil hitreje, bi prišel kasneje, kot jaz.« Vztrajala sem in razlagala svoje ugotovitve.
»Umiri se, detektivka.« Zasmejal se je. Lahko sem opazila razmik med enicama in v njegovih očeh se je naselila hudomušnost.
»Resno mislim, Shane.«
»Saj.«
Prijel je naramnico svoje torbe in se smejal. Njegov smeh je odmeval po hodniku.
Ko se mu nisem pridružila je odnehal:« Nekdo me je peljal.«
Poravnal si je lase saj so mu silili na obraz, čez zapacana očala. Tudi te si je snel in si jih obrisal v dosti preveliko majico.
»Peljal? Ljudje ob tem času hodijo v službe, Shane.«
Očitajoče sem ga pogledala v oči.
»Saj. Stric Willy je moral do Rutlanda. Peljal me je.« Nahrbtnik si je nategnil do vratu, da je pri prsih stiskal majico.
»Stric Willy?«
Zmedeno sem mežikala z očmi. »Kaj,« jezno me je premeril z očmi,« sedaj ne verjameš, da imam strica?«
»Ni to.«
Zavzdihnil je. »Kdo bi te razumel, Casey.« Velik kazalec se je premaknil in Shane se je zazrl vanj. »Poslušaj,« pogled je zopet romal name,« moram iti. Se vidiva.«
Prikimala sem in se tudi sama odpravila. Hodniki so se začeli polniti in trudoma sem se skušala spomniti, kje sem že slišala to ime. Willy. Ime se mi je žgoče vtisnilo v spomin in se mi veselo rogalo.
»Presneto! Kdo si Willy?« Sem zamomljala.
Stresla sem glavo, kot bi se skušala otresti vseh podatkov. Nenadoma mi je v misli prišla Sybil. Njena glava je tonila vse globje in globje, rečje se ji je zatikalo v nosnice in ji polnilo pljuča. Tesno sem zamižala, da so me zabolele oči. Ne, ne, ne, ne, nočem te več gledati! Pojdi iz mojih misli, Sybil!
»Ko bi jo videl! Vsi smo se ji smejali, ko je klicala na pomoč!«
Ustavila sem se in besno prijela nekega fanta za majico. V njegovih očeh sem zaznala presenečenje in šok, vrat mu je ob robih postajal že nekoliko rdečkast, tako sem ga stiskala.
»Kaj ti je?« Njegov prijatelj me je besno pogledal. Členki so mu pordeli.
»Komu ste se smejali?!« Bila sem besna.
Nista odgovorila, zato sem jezno revsknila na oba:« Kaj? Vama je smešno, če človek umira? Ha?«
Oba sta se spogledala, roka me je v stisnjeni pesti začela boleti, zato sem spustila njegovo majico, ki mu je sedaj ohlapno in zmečkano ležala na prsih.
»Kdo govori o smrti, človek?« Je brez sape, še rahlo prestrašen zasopihal.
»To ni hec.« je dejal njegov prijatelj. Obrvi so se jima jezno dvigovale in spuščale, ko sta mrščila čelo.
»Se vama zdi?« iz mene je kar sopihala jeza.
»Ne napadaj ljudi, deklič! Jezus dobro ve, kaj počne, ko jezdi čez vrata v Jeruzalem. Kot prerok je dobro vedel, da bodo vodilni duhovniki, zastopniki oblasti, znoreli ko bo storil, kar se je namenil storiti. Ko požene iz templja menjalce denarja in prodajalce živali, je duhovnim voditeljem povsem jasno, da je grožnja in da ga morajo ustaviti. V manj kot štiriindvajsetih urah je obsojen na smrt s križanjem. Zato ne napadaj ljudi! Križana boš in obsojena na smrt!« Povsem rdeča postanem, ko so že tretjič spomnim pastorjevih besed. Spomnim se njegovega žgočega pogleda, ko te je po telesu kar zapeklo od krivde in fantova pogleda sta prav takšna.
»Ja,« prisilim se, da se znova zazrem vanju,« čas da in čas vzame. Vsi bomo enkrat tam. Vsi bomo mrtvi.«
Prijatelj se nasmehne in pokima:« Lepa, stari!« Podata si roki.
»Kdo je potem klical na pomoč?« Nočem odnehati, pastor se v mislih povsem razblini.
»Aja, to!« Oba se zasmejita. »Abby, smo nastavili lažno kačo. Skoraj je umrla od strahu.« Ko se zave, da je omenil smrt utihne.
Zadovoljno ga pogledam. »Čas da in čas vzame,« ponovim njegove besede,« da bolezni, stiske, revščino. Da pa tudi, takšne kretene, kot sta vidva. Res bi lahko umrla.«
Jezno se spogledata.
»Lahko bi jo stiskala huda bolečine v osrednjem delu prsnega koša, ki bi se kruto širila v vrat, obraz zobe. In nosila bi jo na vesti.«
Njuna pogleda sta sedaj nema. Seveda sem pretiravala, dekle bi lahko v najhujšem scenariju, le omedlela.
»Živa je.« Tisti, ki sem ga stiskala je tiho zasopihal v svoj bran.
»Navedla si simptom srčnega infarkta,« prijatelj se sedaj jezno zazre vame,« je posledica ateroskleroze venčnih žil. Prehranjujejo srčno mišico in Abby bi že prej kazala znake.«
Oba se začudeno zazreva vanj. Postane mu nerodno.
Skuša nam pojasniti:« Imela bi srčne bolečine. Težka sapa. Slabost. Bruhanje.« Jezna sem, ker me je zasačil.
»Zato ne bodi tako prestrašen, Todd.« Zazre se vanj in k sebi trdno stisne košarkarsko žogo, ki je prej nisem opazila.
Zlobno se nasmehnem. »Todd,« obrne se k meni, sedaj si je že opomogel,« veš, da Tod po nemško pomeni smrt?«
Zopet prebledi in v očeh se mu naseli strah.
-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*- NADALJUJEM?-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-
07. avgust 2014
Next!

pa odgovor na vprašanji:
- meni so popolnoma v redu dolgi nexti (sem navajena z wattpada dolgih nextov tako da so tvoji res super ker so dolgi )
- ta vprašanja na koncu so meni všeč + včasih se zgodi da pisatelj dobi kakšno novo idejo za pisanje naprej
07. avgust 2014
u153669
u153669
next (:
Super je, če so tako dolgi (;
08. avgust 2014
u175108
u175108
meni je všeč, da daješ nexte vsak dan. in zdaj, ko me nekaj časa ni bilo, sem vsaj v miru lahko vse prebrala. hvala (:
pa še vedno svetujem, da popraviš težave s premi govorom (ta stvar me tako spravi iz tira)
Neext!!
10. avgust 2014
Ponovno našla navdih(: Tako je pač, ko se vrneš iz morja.

-*6 DEL*-






*
Značilni ropot v jedilnici mi je odmeval v ušesih in mukoma sem se prisilila pojesti še zadnjo žlico navadnega, polnomastnega jogurta.
Nasproti mene je sedela Veronica. Z prsti je bobnala po mizi in njen črni, že povsem spraskan lak je botroval na njenih nohtih.
»Sovražim šolo.«
Odmaknila sem pogled in pladenj z malico porinila stran od sebe. Bolečina v glavi je bila ostra in sunkovita ter se je počasi lokalizirala nad očesom. Zastokala sem in zaprla oči. Po mojem telesu se je počasi širila slabost.
»Mislim, da bom bruhala.«
Odprem oči in utripajoča svetloba se mi takoj zasidra v zrklo.
Veronica se mi medlo nasmehne in si do zadnje kaplje krvi zgrize kožico na prstu.
»Ne delaj tega.«
Zazre se vame, njen pogled odseva jezo in se prav nič ne omehča nad mojo bolno podobo.
»Zakaj?«
Bel prtiček si prisloni na prst in njene veke se skoraj zgrudijo pod pritiskom črnega senčila.
»Saj sem ti že povedala. Bruhala bom.«
Globoko vdihnem, ne prenesem več pogleda nanjo, zato se zagledam v šolski pano.
»Kaj? Tudi ti ne preneseš več pogleda name?«
Od njenega vreščečega zvena glasu me zaboli v ušesu. »Ni to,« pred očmi se mi za bliska,«samo ne prenesem pogleda na kri.«
»Nujna življenjska tekočina je.«
Skomigne z rameni.
»Jaz nujni življenjski tekočini pravim voda.« Začne me zbadati v predelu senc, čela in vratu. Oteženo diham.
»Kakorkoli. Kaj te boli?« Črna majica se ji že para na rokavih in nadležno vzdihne.
»Glava. Vrat,« ko se zagledam v njo, vidim samo črtice in pikice,« čelo, sence, mišice.«
Njen smeh mi odmeva v ušesih in zven postaja glasnejši in glasnejši in glasnejši…«Ne reci, da te boli vse to?«
Pokimam. »Sem že omenila, da mi je slabo?« Zopet zaprem oči.
»Prevečkrat.« Zdi se mi preveč nadležna. »Obisk stranišča ti ne bo škodil.«
Glavo naslonim na mizo. Ker ne čutim levega predela nog, se mi zdi, da sem paralizirana.
»Ne,« usta imam povsem suha,«morem.«
Zoži oči. »Poiskala bom medicinsko sestro.«
»Ne more mi pomagati.« Hitro odvrnem.
»Seveda ti lahko. Specializirana je na tem področju.«
»Migreno imam. Traja lahko nekaj minut, eno uro ali celo nekaj dni.«
»Casey, k zdravniku moraš.« Ne odgovorim. Občutljivo zavoham kri, usidrano na belem robčku. Po požiralniku se počasi vrača jogurt,
Zastokam.
»Najbrž obstajajo tablete, ki omilijo bolečine. Ali pa vsaj simptome.«
»Moral bi mi diagnosticirati vrsto migrene.«
»Ti jo pa bo.«
»Nič ne morem, Veronica. Mislim, da bom umrla.«
Veronica vstane in mi izpod nosa potegne pladenj. »Kmalu.« Zamomlja v pozdrav.
»Pomagaj, pomagaj, pomagaj mi!« Pred sabo zagledam Sybil.
»Prekleto, Casey! Boli me! Ne morem dihati!«
Las mi pade pred oči. »Prosim,« milo zajoka,« pomagaj mi.«
»Tukaj je.« Zaslišim Veronico.
»Casey?«
Ne odgovorim. Po licu mi spolzi solza.
»Ne morem.«
»Kaj ne moreš?«
»Oprosti.«
Roko iztegnem proti njeni. »Oprosti mi.«
»Casey?«
Primem se za lase. »Prekleto, oprosti mi, prav?«
Nekdo me strese. Pred očmi se mi zatemni. »Casey?! Za božjo voljo, zbudi se?« Prepoznam glas profesorja angleščine.
»Profesor Mason, je tukaj vse v redu?«
Pete.
»Casey ima hude napade migrene. Odpeljal jo bom v bolnišnico.« Skuša me dvigniti iz stola.
»Vam lahko kako pomagam?«
» Steci v moj kabinet, na levi strani hodnika. Na mizi boš našel ključe od avta.«
Negibno obležim v profesorjevih rokah.
»Veronica,« njegov glas mi odmeva in Sybiline oči me nemočno gledajo,«imaš številko njene mame?«
Kaj si storila, Casey? Zakaj mi nisi pomagala?
»Vse sem storila.« Zajokam.
Nič nisi storila. Bila si doma. Nisi me iskala.
»Nisem vedela.«
Vse si vedela. Kaj si storila? Kaj si storila? Kaj si storila?
»Casey?« Nekdo me poboža po licu. »Ostani z nami.«
»Ne morem.«
»Nisem kriva.«
»Prisežem.«
-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*- NADALJUJEM?-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-
Evo, ker vam je všeč.
Zakaj se Casey tako zelo obremenjuje z smrtjo Sybil?
Je bila res nesreča?
Kdo je Pete?

P.S mogoče še kakšen del danes. Če se mi bo ljubilo, haha(:
11. avgust 2014
u153669
u153669
Počuti se krivo, ker je ni bilo poleg in ji ni mogla pomagati? ugibam...
mislim, da ni bila nesreča
ne vem (še)

pa next (:
11. avgust 2014
u175108
u175108
- Strinjam se z тнє●яαιηвσω. misli, da če bi bila tam, bi ji lahko pomagala. ali pa jo je Sybil povabila, če gre z njo, pa je zavrnila. ali pa sta se skregali pred tem... za zadnjo nisem tako prepričana
- Zagotovo in prepričana sem, da ne
- Hmmm, kak naj jaz to vem?
Neeeeeext!!
jaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!
11. avgust 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg