Forum
''Prosim te nehaj, nič ne bom pozabila saj sem pa že odgovorna!'' sem še zadnjič rekla mami preden sem končala s pakiranjem še zadnjih stvari. Vedno ko smo šli na kakšno potovanje ali podobno, je imela skrb da sem vzela vse ker sem v najstniških letih bila zelo neodgovorna in pozabljiva. Zdaj pa sem stara 22 let in sem bolj zrela. ''Oprosti Em. Res te bom pogrešala.'' Objela me je in vlile so se ji solze. Prav tako meni. Saj odhajam iz Chicaga v New York, kjer si bom poiskala primerno službo in morda uresničila svoje sanje ter izboljšala svoje znanje igranja na klavir. Pametno bi bilo če bi se predstavila. Ime mi je Emma Tisdale. Ne nisem v sorodu z Ashley Tisdale. Sem edinka, zato me bosta mama in oče še bolj pogrešala. ''Em, čas je za odhod!'' je zavpil oče z dvorišča. Še zadnjič sem pogledala svojo skoraj že prazno sobo in se odpravila ven do avta. Mama in oče sta me peljala na železniško postajo. Tam sem se odpeljala do New Yorka. Ko sem prispela sem iz žepa potegnila listek, kjer naj bi bil zapisan naslov kjer sta mi mama in oče najela stanovanje. Razgledovala sem se po mestu. To je res mesto sanj. Ponavadi naj bi po New Yorku vozili taxiji, jaz pa nisem videla nobenega. Stopila sem do nekega moškega ki je bil obrnjen v hrbtom proti meni. ''Oprostite gospod, bi mi lahko povedali kje lahko najdem kakšen taxi?'' Obrnil se je in me grdo pogledal ter pokazal na taxi ki je stal nekaj metrov daleč od mene. Prijela sem se za glavo in šla do taxija.
Ni še zanimivo vem
01. september 2014
Ko sem prispela do bloka kjer bom živela sem bila navdušena. Ni bil nek novejši in moderen ampak kar precej starejši, kar imam jaz zelo rada. Pred blokom je stala neka ženska, zelo postavna, dolgolasa blondinka. Ko me je zagledala se je nasmehnila. ''Živjo, ti si najbrž Emma Tisdale kajne?'' me je vprašala ter se nasmehnila. ''Ja to sem jaz.'' Še sama sem se nasmehnila. ''Jaz sem Amy, živim v sosednjem bloku in sem prijateljica od lastnika teh stanovanj. Prosil me je naj ti sama razkažem stanovanje ker on nima časa.'' ''Prav.'' sem odvrnila in ko sem že hotela pograbit prtljago je ona prijela največji kovček ter mi ga nesla po stopnicah. ''So vsi ljudje tukaj v New Yorku tako prijazni?'' sem jo vprašala, ona pa se je zasmejala in skomignila z rameni. ''Nažalost ne poznam vseh da bi vedela ampak veliko ljudi ki jih poznam so prijazni.'' Prispeli sva v drugo nadstropje in iz žepa je potegnila ključ ter odklenila vrata mojega stanovanja. Vstopili sva. ''Super je. Ravno prav veliko je za mene.'' ''Moje je enako veliko. Lahko se kdaj oglasiš na kavi.'' je rekla in mi dala ključ v roko. ''Bom, potrebujem družbo in trenutno poznam samo tebe tukaj.'' Nekaj časa sva še klepetali. Bila je res prijetna. Ko je šla sem razpakirala svoje stvari, kar je trajalo do večera. Nato sem se odpravila na balkon. Gledala sem zvezde. Spomnila sem se kako pogrešam mamo in očeta. Ampak večno ne bi mogla živet z njima in si morem uredit svoje življenje. Naenkrat se je pripeljal nek temen velik avto, za njim pa še nek manjši. Iz njih so izstopili neki moški, vsi bolj temno oblečeni in eden s kapuco ter sončnimi očali. Hitro so šli v naš blok. Avta pa sta se odpeljala naprej. Postalo me je strah da v tem bloku živijo kakšni kriminalci. Počasi sem se odpravila spat in se naslednje jutro takoj ko sem spila kavo odpravila v mesto iskat službo. Na hodniku sem pri sosednih vratih videla enega izmed tistih moških. Sedel je na stolu in listal časopis. Celo pozdravil me je in jaz sem ga nazaj. Hitro sem stekla ven ker me je še vedno bilo strah. Odpravila sem se do zavoda za zaposlovanje in povprašala za delo. ''Kakšen je vaš poklic?'' me je vprašala tista delavka tam. ''Profesorica glasbe in klavirja.'' Debelo me je pogledala. ''Ta šola ravno to išče, lahko greste že kar takoj tja.'' Postala sem presrečna ko mi je v roke dala naslov od osnovne šole. S podzemno železnico sem se odpeljala do šole. Ravnatelj je trdil da sem premlada saj sem komaj končala študij, a je na koncu privolil. ''Začnete delati jutri in ne pozabite prit.'' je rekel in se kislo nasmehnil, jaz pa sem ga že skoraj objela od sreče. Ko sem prispela nazaj do bloka sem na hodniku naletela na tistega moškega s kapuco in sončnimi očali. Ni me videl in se je zaletel v mene. ''Oprostite. Ste vredu?'' Njegov glas je bil zelo prijeten. ''Da vredu sem. Zakaj se skrivate? Ste kriminalec?'' sem ga vprašala, on pa je odkimal. ''Kaj pa? Kot vaša soseda bi lahko vedela da ne bi živela v strahu.'' sem zastokala, on pa je pogledal okoli sebe. ''Če bi vam povedal bi bilo moje življenje v nevarnosti.'' Ko sem že hotela nekaj rečt je prišel nek drug moški. ''Zac pridi že.'' Ko me je videl se je prijel za glavo in ga zvlekel ven. Torej mu je ime Zac in je njegovo življenje v nevarnosti. Izvedeti morem kaj se plete tukaj.
01. september 2014
Izmučena sem sezula čevlje s peto in se vrgla na kavč pred TV. Zaspala sem in zbudil me je zvonec na vratih. Odprla sem in zagledala Amy. ''Ker si rekla da boš celo dopoldne iskala službo sem ti prinesla malo špagetov ki so mi ostali od kosila.'' je rekla in mi dala v roke posodo. ''Hvala, saj res, od veselja sem pozabila da sem lačna.'' Planila je v smeh in namignila sem ji da lahko sede na kavč. ''Torej si našla službo?'' Pokimala sem. ''Na osnovni šoli bom učila.'' ''Waw, hudo. Čestitam. Si ti mogoče uspela izvedeti kdo je ta ki živi v sosednjem stanovanju? Ves čas je zaprt noter, če pa kam gre ga pa varujejo in se ne vidi niti delček njegovega obraza.'' Odkimala sem. ''Vem samo da mu je ime Zac in ima prijeten moški glas. To je vse.'' ''Haha za trenutek sem pomislila da je Zac Efron!'' je vzkliknila in se zasmejala, jaz pa prav tako. ''No uživaj zdaj v špagetih in se vidiva jutri da mi poveš kakšen je bil prvi dan. Jaz sem zelo radovedna.'' je rekla in šla do vrat, jaz pa za njo. ''Se vidiva in hvala za špagete.'' Zaklenila sem vrata in šla jest. Do večera sem urejala vse potrebno za prvi dan v službi, potem pa sem postala tako utrujena da sem zaspala kar za mizo. Spet me je zbudil zvonec. Bila sem prepričana da tokrat ni Amy. Odprla sem in zagledala tistega človeka s kapuco in očali, Zaca. ''Če obljubite da me ne boste izdali vam povem kdo sem.'' je zašepetal in gledal naokoli. Spustila sem ga noter, on pa je zaklenil vrata. Nekaj časa je bila tišina, potem pa je snel kapuco in sončna očala. Bil je on. Zac Efron. ''Kaj za vraga?!'' sem vzkliknila, on pa je prišel do mene in mi dal roko na usta, jaz pa sem momljala naj me spusti. ''Potreboval bi vašo uslugo.'' ''Mojo? Vi vsemogočni Zac Efron?'' ''Prosim pomagajte mi. Rotim vas.'' Šel je na kolena. ''Dam vam denar. Povejte koliko želite.'' je rekel, jaz pa sem ga nekaj časa samo gledala. ''Če mi boste dali denar potem to ne bo usluga. In če se lahko tikava vam mogoče naredim to uslugo.'' Pokazala sem na stol in on je sedel ter se rahlo nasmehnil.
01. september 2014
''Torej..Mi lahko najprej poveš tvoje ime?'' je vprašal. ''Odvisno za kakšno uslugo me prosiš. Ampak naj ti bo. Emma sem.'' ''Emma..Prosill bi te za veliko uslugo. Nekdo mi grozi da me bo ubil in zato se skrivam tukaj in ne morem sam ven niti s kapuco in očali. Dovolj imam skrivanja in vseh teh varnostnikov. Rad bi obiskal svoje prijatelje pa jih ne morem. Bi lahko ti šla z mano? Če bom šel s tabo bo manj opazno in ko bova hodila po mestu se bova držala za roke da bojo mislili da sva skupaj, jaz pa drugače nimam punce. Prosim te...'' Obupan je bil, to se je videlo v njegovih očeh. Zares ne bi želela biti na njegovem mestu. ''Kdaj pa?'' sem ga vprašala. ''Jutri zjutraj bi šla od tukaj.'' je rekel. ''Oprosti ampak imam razgovor za službo jutri zjutraj.'' Zavzdihnila sem, on pa je spet šel na kolena. ''Prosim prosim prosim Emma. Ne veš kako hudo je bit zaprt tukaj. Oddolžil se ti bom, jaz ti bom poiskal drugo službo če tukaj ne bo več možno.'' Res se mi je zasmilil. ''Prav. Ampak samo jutri.'' ''Hvala. Šla bova z vlakom. Se dobiva jutri zjutraj ob sedmih pred blokom in prosim nikomur ne povej za to.'' Pokimala sem in šel je. Moja prijaznost me bo pokopala. Zaradi njega bom izgubila možnost za službo. Ampak sem v srcu čutila da mu je vredno pomagat. Čeprav bo verjetno ko bo policija prijela tistega morilca pozabil da sem mu pomagala, ampak jaz bom vedela da sem naredila nekaj dobrega za nekoga. Odpravila sem se v posteljo in takoj zaspala. Zjutraj sem se zbudila ob šestih in na hitro spila kavo ter se uredila. Pred blokom me je že čakal Zac čisto nervozen. ''Greva?'' sem ga vprašala, on pa me je premeril od glave do pet in pokimal. Prijela sva se za roke in šla. Vsakega avta ki je peljal mimo se je bal in je gledal za njim. ''Bi že nehal? Tako boš bolj opazen.'' Takoj je nehal. Ko sma končno prispela do železniške postaje sma šla na vlak ki je odpeljal do tistega dela New Yorka kjer živi Zacov prijatelj. Med vožnjo ni spregovoril ničesar, jaz pa prav tako ne.
02. september 2014
Next
11. oktober 2015
Neeeeeeeeext!!!
13. november 2015
Neexxttt
02. december 2015
u193768
u193768
Next
11. maj 2016
u208800
u208800
Next
11. maj 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg