Forum
Napisala bom zgodbo z naslovom Hlad želja, ki bo seveda izmišljena, lahko pa dodam tudi kakšen resničen odlomek iz mojega življenja. nO trenutno to ni važno, bom začela.

HLAD ŽELJA ellaaa

Tisti dan sem se vračala iz šole. Popolnoma pobita in šibka. Za vsako malo norčarijo na moj račun sem postala bolj razdražljiva. Ko sem končno po tisti dolgi poti, ki se je vlekla vse do konca sveta prišla domov sem torbo zalučala čez hodnik, čevlje brcnila nekam v kot in stekla v svojo sobo. Svojo bolečino, ki se mi je nabirala v grlu sem izpustila z verige in tako sem jokala, da se je vlilo še iz neba.
V tistem sivem, mokrem vremenu sem postala še bolj žalostna. Iz predala sem vzela svoj dnevnik in poiskala stran, nekje na sredini. Iz lončka sem potegnila črno pisalo in z žalostnimi črkami napisala:
»mislim, da se svet podira.« Nato sem debelo knjigo zložila nazaj v predal in s svoje stene v moji sobi strgala veliko risbo z dekletom, ki jo je tolažljivo stiskal k sebi fant s svetlečimi blond lasmi in tistimi nežnimi očmi, ki so dekle božale in spodbujale, da je šla naprej in da se ne sme predati…
Risbo sem zmečkala… hotela sem jo strgati, pa sem bila v dvomih. Pustila sem jo vso zmečkano v košu za smeti in se usedla na rob postelje. Začela sem razmišljati… razmišljati kaj ko bi… »Oh ne punca, pozabi!« sem si nato rekla in pozabila na strašno misel, da bi skočila skozi balkon. Prebrala sem že toliko romanov o tem, da se mi je misel kar zagnusila. Stresla sem se. Vrnila sem se nazaj na hodnik, kjer je še vedno ležala torba. Iz nje sem zvlekla nekaj zvezkov z lepimi platnicami. Vse po vrsti sem jih odpirala na prvi strani in črtala ime Ellie Mochovitez. V glavi se mi je še enkrat pojavila slika blondinca, ki objema dekle… Zabliskala se je strela in zaslišala sem še glasnejše deževanje. Vse zvezke sem do konca počičkala s črtanjem in se vrnila nazaj v svojo sobo. Zrla sem skozi okno in opazovala drevesa, ki se zibljejo v strašnem neurju, dež in ljudi ki so tekli z enega kraja na drugega in nad glavo držali plašče ali zvezke ali mape… Nato sem se zazrla nazaj na mesto, kjer je še malo prej bila prilepljena risba, ki pa zdaj pridno leži v košu za smeti. Izjemno dolgo sem strmela v tisto prazno mesto stene, ki se je kar bleščalo in samevalo v vsej svoji lepoti. Zdramil me je nadležen zvok glasbe.
Zvonil je mobitel. Zvlekla sem se do pulta, kjer je bil odložen in pritisnila zeleno tipko. »Prosim?« Sem tiho zaječala in v grlu se mi je zopet pojavila bolečina. »Ellie, si ti? Ali jokaš?« se je oglasil glas na drugi strani. Bila je Anja. Moj angelček, ki me spomni na vse pomembne in manj pomembne stvari. Tista oseba, ki skrbi, da se dobro počutim in je pravi super genij. Pogoltnila sem slino in prikimala.
Pozabila sem, da me Anja ne vidi pa sem jo pustila brez odgovora. »Kaj pa je bilo?« jo zopet zaslišim in se stresem. Na hitro si obrišem premočena lica in kar se da normalno odgovorim, "Nič,Nič se ni zgodilo. Zakaj kličeš?« Takoj mi odgovori »Imaš kaj časa? Lahko bi se učile in pote…« prekinem jo s smrkanjem »Oprosti Anč, rada…rada bi bila malo zase«. Prisiljeno se nasmehnem. Kar tako sama sebi, če bi me slučajno kdo videl… »O, v redu. Se vidiva v šoli – adijo.« »Adijo«. Na mobiju kliknem na rdečo tipko in ga odložim nazaj na pult. Zopet odprem predal z dnevnikom in vanj zapišem:
»Potrebujem objem.« Potem obstojim. Zares obstojim. Pogledal sem čez okno sobe in… okamenela. Uvidela sem nekega človeka. Nekega človeka, ki se prosto sprehaja po dežju. Lase ima zmočene in obraz moker. Brez plašča ali dežnika tava po ulici. Zdaj se premaknem. Nežno poprimem za kljuko balkona in ga odprem. »Hej, se ti ne zdi, da dežuje?!« zakličem s čim glasnejšim glasom kar ga premorem. Vidim da je mlad fant moje starosti. Obrne se k balkonu in me pogleda. »Ja. Pa?« Brezskrbno odgovori in še kar gleda vame. »Prideš noter (?) je toplo!« začudeno odvrnem in glas se mi spremeni v normalnega, kot pred dnevi… Fantiča vidno preseneti moj odziv in prikima. Stopi s ceste na naše ozemlje in pozvoni na vrata. Hitro stečem do vrat in odprem. Od blizu je nekam drugačen, kot od daleč… nekam... lepši je.
01. november 2011
Jaz, Ellie:



01. november 2011
neeeext! FuŁ dobr!
01. november 2011
Lase si odmaknem s svojega rdečega obraza in solzavih oči. Fant reče, »Sem Erik.« in mi poda roko.
»Ellie Sharpan« odvrnem in mu sežem v hladne dlani. »Najprej obrazloži zakaj se ne greješ ob kaminu doma, potem te pa spustim noter.« Se mu nasmehnem in solza v očeh ne čutim več. Erik zavzdihne in vidim, da mu bi bilo lažje, če bi se normalno pogovorila. »Stopi noter,« nato rečem »boš kaj pil?« Erik vstopi v predsobo in se zasmeje, da bi kakšna skodelica čaja dobro prišla. Usedeva se za mizo in ponudim mu odejo in brisačo.
Na štedilnik pristavim vodo za čaj nato pa se usedem.
02. november 2011
u64219
u64219
next !
02. november 2011
"Kaj delaš zunaj? Se ti ne zdi, da... iz ne ba kapljajo čudne kaplje po imenu dež?"
Rečem in se nasmejem. "Že res. Imaš prav..." Zresne se. Zazdi se mi kot, da nekaj tlači globoko vase in skriva pred ljudmi. "No, am rekla sva, da mi boš zaupal zakaj kar tako tavaš po ulici. Ampak sem ti prizanesla, ter te spustila noter. Hej še vedno si zame neznanec! Zdaj pa prosim, če razložiš... zakaj sem te spustila noter." Erik si je brisačo ovil okoli glave in dejal, "Ni me." Nisem imela kaj, kot da se ne bi zasmejala, a sem mu potlej vseeno brisačo odmaknila z glave in obraza.
02. november 2011




(Erik)

Spomnila sem se na čaj, zato sem hitro šla pogledat kaj se dogaja. Voda je ravnokar zavrela in kasneje sem lončka s čajem odnesla na mizo. Erik je srknil požirek in dejal;
"Veš, bila je tako lepa. Lepa kot angel, ki se je ravnokar okopal v srebrni vodi...
In bil sem tudi trdno prepričan, da se je okopala v srebrni vodi, dokler se nisem vrnil nazaj v realnost. In čez tri mesece se je pač moralo zgoditi. Bila sva sama... pripovedovala mi je o svojih sanjah. Pripovedovala kako je skoraj padla z lestve, pa sem jo rešil. Zardela... njena lička so se obarvala tako lepo, da bi jo najraje kar pojedel.
In ko je rekla, ¨saj nisi jezen,ker sem ti to zaupala?¨ sem jo poljubil. Veš, imel sem občutek kot da lebdim... in lepotica se mi je čisto predala. Ampak kot veš, ni vse postlano z rožicami in noben tip ni popoln. Pa me je zapustila, zaradi drugega.
Te še vedno čudi, zakaj ne čutim kapelj po imenu dež?" Morala sem srkniti požirek čaja, pa čeprav sem vedela da je še zelo vroč. Pa sem reskirala, opekla sem si jeziček, pa me vseeno ni bolj bolelo, kot to da... "Veš, Erik imaa zelo podobno preteklost."
02. november 2011
pardon, imava*
02. november 2011
Sem dejala. Erik me je začudeno pogledal, "Mar res?".

(Dan 2 v postelji)

Zbudila sem se na svoji veliki postelji zraven medveda Meda. "Jutro mali," sem ga pozdravila in se pretegnila. "Danes bom spet videla..." sem veselo dejala, a sem se takokj naslednji trenutek spomnila, da je konec. Hitro sem vstala iz postelje in pogledala na uro, "6.15". Imam še petnajst minut, potem se grem zrihtat" sem si rekla v mislih, ter zletela po stopnicah v kuhinjo. Tam je že stala mama in si rezala koščke jabolka. "Dobro jutro," rečem vsa zaspana in v glavi zopet postanem žalostna in šibka.
Leno in zdolgočaseno se vržem na stol za mizo in zašepetam "Brez nega življenje nima smisla." Ker sem to zašepetala tako tiho, je mama vprašala "Kaj? O kom govoriš?"
In na mizo je prinesla krožnik z narezanimi jabolki posutimi s cimetom. "Kaj? Oh, ničesar nisem rekla," odvrnem "Zares ne." Mama le zmigne z rameni in si postreže s kosem jabolka. Mami, zakaj ne uvidiš kako žalostna in pobita sem? Ti res ni več zame?
V očeh in grlu zopet čutim neizmerno bolečino. V grlu me stiska in v očeh še komaj zadržujem solze. Mama me pogleda. "Oh, kje je moja stara Ellie-ca tarelica? Zakaj je tako slabe volje?" Poboža me po laseh in mi ponudi jabolko. Zaprem oči in tako solze gredo svojo pot. "Mami..." komaj slišno zamomljam. Nato se obrne in me pogleda
"Hej, kdo je bil pa tisti mladenič včeraj? Ravno je odhajal iz hiše, ko sem stopila iz avta.
Povej, povej." me priganja mama, a se ne počutim nič boljše. No morda malo, saj je bil fant zares zelo prijeten...
03. november 2011
Mama Kriss



03. november 2011
"Mami, poslušaj. Tega fanta, ki si ga včeraj videla sploh ne poznam dobro. Samo noter v hišo sem ga spustila, ker je taval zunaj cel premočen brez dežnika ali česarkoli." Rečem mami in še sama ugriznem v kos jabolka posutega s cimetom. "O kom, pa po tem govoriš?" odvrne in se zamisli. "Čakaj, čakaj... Leon! Leon mochovitez! Pa ja ni..."
Zamolja skozi polna usta in prestrašeno pogleda. "Oh , ljubica tako mi je žal. Saj boš videla... še toliko jih bo..." me bojame in opgladi po laseh. Zaprem oči in se predam žalosti. Ne mama, nič več jih nebo. on je en in edini. Zato bom samotarka, do konca življenja. KO odprem oči na hitro prešinem uro na steni. "Mmm, ura je pet do pol. Grem se stuširat." zajavkam in se odmaknem objemu. "Prav ljubica." reče in me poljubi na čelo. Stečem po stopnicah do kopalnice. Sprham se, oblečem in v torbo zložim še zadnji zvezek, ki je ležal pod posteljo.
05. november 2011
V torbi opazim fotografijo Leona Mochoviteza. Vzamem jo v roke in jo natančno pogledam. Po spominu primerjam Erikov obraz z Leonovim. Fotografija mi pomeni toliko bolečih spominov... zato jo vržem skozi balkon in veter jo je odnesel daleč stran.
Zaslišim mamo, kako kliče "Adijo ljubica, se vidiva!" Pograbim torbo na rame in stečem po stopnicah, "Počakaj, me pelješ?" zmotim mami med obuvanjem škornjev. Ko uvidi, da sem že nared za odhod pokima in tako me odpelje v šolo, kjer sem se prvič soočila z besedami "Oprosti, ne moreva biti več skupaj..." Zopet potočim solzo ali dve in komaj stopim iz avta. "Mami, pojdi z mano." otročje potožim, mama pa le zakliče ´adijo´ in odpelje naprej.





"Dobro, dobro saj bo šlo." Si govorim v mislih in stopim v garderobo. Takoj zagledam prijateljice in sosošlke iz B razreda. Tiho brez, Dobro jutr-a se usedem na svoje mesto in začnem sezuvati čevlje. Prijateljice me začudeno pogledajo. "Kaj je zdaj? Nič več, ˝goodmorning evribadi!˝ ??" reče Liza in me oponaša, kako veselo prikorakam v garderobo in vse lepo naglas pozdravim. Lizzia - Liza:



06. november 2011
"Daj no, pusti človeku, da diha! Pač nismo vsak dan enako razpoloženi..." Lizo zavrne Marry, ki sede poleg mene in mi čevlje pospravi pod klop. Nato se spet dvigne k meni in prijazno vpraša "Kaj je narobe Ellie? Ti je Mimi... am ˝izplavala˝*?" Jah, Mimi je moja zlata ribica doma. Imela sem tri, a mi je pred tednom dni ena poginila-kar tako ne vem zakaj. Joj, ko bi le bilo le to. Marry, zakaj te ne zanima kako se imava z Leonom? Tako bi razumela vse moje težave in skrbi. "Ne. Ni Mimi ˝izplavala˝*." rečem in na kjukico obesim brezrokavnik. Mary me zaskrbljeno pogleda, ter me objame prek ramen, kot to počno prijateljice. Z Mary se zares dobro zastopiva. Poleg Lize, Ashley in Anje se z njo družim najbolj. Ko se napotiva v razred se ustrašim - Kaj, če na hodniku srečam Leona?!

*izplavala - poginila

Mary:


08. november 2011
Ja, in tako je bilo. Mary mi prišepne "V jakni sem šminko pozabila..." in steče nazaj v garderobo. Hodnik je prazen, le jaz na začetku preproge in Leon na drugi strani preproge. Kaj zdaj? Se sprašujem in tako ranljivo stojim, da bi me en sam dotik z mezincem že podrl. Leon me pogleda s svojimi diamantnimi očmi in v meni zazna strah in... poraz. Končno stopiva korak naprej in zopet obstaneva. "Oprosti Ellie." spravi iz sebe. Kaj? Samo- ˝oprosti Ellie˝? Mislila sem, da mu, pardon SEM mu pomenila več. Ne pa samo ˝oprosti Ellie˝. Pogled pobesim proti tlom in čutim kako se mi v očeh začno nabirati solze. "Samo oprosti?" tiho zaječam. Leon naredi še en korak naprej, ter tiho odvrne "Ljubezni ni mogoče ukazovati..." To reče tako tiho in sočutno, da bi se mu najraje spet privila v objem in... oh, kaj za vraga sploh razmišljam?! KONEC JE! konec.
11. november 2011
Pogumno dvignem glavo in odkorakam naprej mimo njega. Za vsak slučaj se nisem ozrla nazaj, da ne bi videl mojih mokrih oči. Pogum je vse bolj izpuhteval in ostalo ga je ravno dovolj da sem prilezla do razreda. Razred je bil že nabito poln tako, da me ni skoraj nihče opazil. Vprašala sem le kaj imamo na urniku za prvo uro. Spet matematika.
Ko je ga. Minec prišla v razred sem se dvignila h kvišku in rekla: "Ga. Mojca slabo mi je. Smem za trenutek zapustiti razred?" Minčeva je pokimala in zamrmrala kratek "Mhm."
Sprehodila sem se iz razreda na stranišče in si obrisala posušene sledi solz. Odšla sem še spiti kozarec vode in se nato vrnila v učilnico. "Se bolje počutiš?" Vpraša učiteljica in me premeri od glave do peta. "Ja, sem že bolje." Izrečem komaj slišen stavek in seusedem nazaj na svoje mesto. Grozen dan. Hočem nazaj domov v toplo posteljo... Kar naenkrat se mi je v glavi prikazala podoba Erika! Saj res, čisto sem že pozabila na tist deževen dan. Erika že dolgo nisem videla pohajati na ulici. No, saj sploh nisem nič kukala na ulico...

Leon:



27. november 2011
next!
27. november 2011
neeeeeeeeeext!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
10. junij 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg