Preživela je menjave lastnikov. Preživela je stoletja samote. Ali so preživeli tudi bivši stanovalci?

/.../There's a light ahead that shines into this grave That's in the end of all this pain. In the night ahead, there's a light upon this house on a hill Living, living still, their intention is to kill and they will, they will But the children are doing fine, I think about them all the time Until they drink the wine and they will, they will, they will. /.../


House On A Hill, The Pretty Reckless
01. julij 2018
~Lily~
~Lily~
Next
01. julij 2018
1.

2. april 1812

Skozi gozd zaveje hlad, spomladanskemu času navkljub. Iglice zašelestijo, listje pa tiho zašepeta svarilo. Ki pa ga nihče ne sliši. Noč se zdi težka, nepopustljiva in skrivnostna. V daljavi se kuha nevihta, ko dvajsetletna samohranilka Amelia petletno hči Rebecco zavije v mehko odejo. Deklico poljubi na čelo: “Lepo spi.”
“Mati… strah me je.”
“Dragica, nič ni, zgolj nevihta. Zdaj pa zaspi, poskrbeti moram še za Charlesa in Esther,” dekle pogladi mehke hčerkine lase in tiho odide iz sobe. Odide v sosednjo sobo, kjer v zibkah že ležita dve štručki, oba temnolasa in bledopolta. V trenutku, ko se približa Charlesovi posteljici, se zunaj zabliska, strela pa razsvetli sivo, nevihtno nebo in temno okolico. Svetloba prikaže okolico stare hiše v grozeči luči – stoletja star gozd, skorajda neprehoden, in v daljavi temno jezero, zaradi vremena razburkano. Grom in strela zbudita otroka, ki planeta v vreščav jok. Amelii ne preostane drugega, kot da vekajoči štručki vzame v roke in ju skuša s hojo po sobi pomiriti.
Besneči nevihti navkljub vekanje kmalu potihne in Amelia zdaj mirna otročička nežno položi v posteljici, ju poljubi na mehko in dišeče čelo ter ju pokrije s pleteno odejico. Na vratih se še enkrat obrne in s pogledom preleti speča dojenčka.

V pridušeno osvetljeni dnevni sobi sede na udoben naslonjač in v roke vzame knjigo Letitia angleške pisateljice Rachel Hunter. Ko se zunaj zabliska, sunkovito dvigne pogled. Že tako ji je neprijetno, biti sama sredi ničesar, kjer milje naokoli ni nikogar, le gozd in polja, besneča nevihta pa njeno srce napolne s težkim občutkom strahu. To hišo je kupila z zdaj bivšim partnerjem, a čim mu je povedala, da je zanosila, je pobral šila in kopita ter jo pobrisal, njo pa pustil samo s hčerko in nosečniškim trebuhom. Preklet naj bo. Preklet naj bo in njegov ‘rad bi imel družino, a ne še zdaj.’. Tako je zatopljena v lastne misli in v knjigo, da ne vidi sence zunaj, kin a mrazu preži nanjo.

~~
Šele ob udarcu sekire ob lesena vrata plane pokonci, knjiga pa ji pade iz naročja. Ko nekaj trenutkov ne sliši ničesar, se ji zdi, da si je vse le domišljala. A ponovni zvok lomljenja lesenih vrat ovrže njene dvome. Plane pokonci in s pogledom panično preleti prostor, ki se kopa v polmraku, plameni ugašajoče sveče pa po stenah slikajo grozljive sence. Dekle panično išče lovsko puško, a kot zakleto je ne najde, v lesenih vratih pa že zeva luknja. Z grozo opazuje, kako orokavičena dlan seže skozi luknjo v vratih in se povabi v temno hišo. Sekira udari ob tla, kapuca pa zdrsne z neznačeve glave in razkrije vsiljivčev obraz.
01. julij 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg