Forum
u35164
u35164
Odločla sm se, da napišm eno srhljivko, grozljivko, triler... kakorkoli se vam jo da imenovt Slik ne bom limala, da je boljša predstava, bom pa napisala opise (če se mi jih bo dal). Pisala bom samo slovnično pravilno (bo tut mal izjem), čim mn kletvic (potrebne so v taki zgodbi) itd.
Za vse nesramne komentarje se nam zmenla in upam, da se tut vi ne boste. Tem je uglavn tok večji užitk ljudi v glavo je***, če reagirajo na to kar pač počnejo.

Zanimiv bo, oblubm (no razn tistim k itak nč ni zanimiv).

Nej začnem pisat?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

15. januar 2011
u35164
u35164
Caitlin in Mike sta na zadnjih sedežih prepevala pesem, ki je nisem poznala. A po petju sodeč, je tudi onadva nista najbolje. Simon, Mikov mlajši brat, je v eni roki držal pivo, z drugo, pa je dirigiral pevskemu duetu. Samo zmajala sem z glavo in se obrnila naprej. Gledala sem na s soncem obsijano cesto, ki se je zvijala kot kača. Čeprav sem imela na sebi samo zgornji del bikinija in izredno kratke hlače, sem se počutila, kot da bi bila v savni. Zavzdihnila sem in si lase spela v čop. Glavo sem naslonila na mehek vzglavnik usnjenega sedeža in se kljub mučni vročini, poskušala nasmehniti. Na cesti smo bili čisto sami, a vsake toliko časa, se mi je zazdelo, da nam nekdo sledi. Da slišim še en motor.
»Kaj je narobe?« je vprašal Andre in me prijel za roko. Ne vem kako mu je uspevalo speljati te ostre ovinke, s samo eno roko.
»Nič.«
»Ni res. Predobro te poznam,« je dejal. Najina pogleda sta se za trenutek staknila in ne glede na to, da sva oba imela sončna očala, sem lahko čutila njegov topel in nežen pogled. Pogled, ob katerem sem se vedno stopila. Vedno.
»Prav. Občutek imam, da nam nekdo sledi,«
»Neumnost…«
»Res je. Vem, da smo sami in vse, ampak takšen občutek imam. Že od vsega začetka,« sem rekla in ga zaskrbljeno pogledala. Stisnil je mojo roko in začel s svojim mirnim in brezskrbnim glasom…
»Princeska moja, noben nam ne sledi…« kako sem sovražila ta vzdevek!
»Ampak…«
»Nič ampak. Noben nam ne sledi, prepričan sem,« je rekel in me poljubil na čelo. Najini prepleteni dlani, sem si položila v naročje. To moje mišljenje je bilo res neumno. Bili smo nekje bogu za hrbtom. Že to, da smo se tukaj nahajali mi, je bilo čudno.

Next?
16. januar 2011
u34032
u34032
nexteeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeej! *_*
16. januar 2011
u35192
u35192
nektt kull jee
16. januar 2011
u34032
u34032
DEJDEJDEJ
16. januar 2011
next
16. januar 2011
u35164
u35164
Jutr bom objavla, a prouu???
16. januar 2011
u34032
u34032
neeeeeeeee D:
16. januar 2011
dodajte me pod frendeee pliss)
16. januar 2011
u34041
u34041
next
17. januar 2011
next !
17. januar 2011
next
17. januar 2011
u34032
u34032
DEJ NOOOOO D:
17. januar 2011
u35164
u35164
Peljali smo se še nekaj časa; Caitlin, Mike in Simon, pa so še vedno prepevali.
»Prosim ne reči, da bo to trajalo celo pot,« sem dejala bolj Andreu, kot pa sebi. V odgovor je pijancem dejal naj bodo tiho, češ da želi njegova »princeska« malo zadremati.
»Hvala,« sem mu rekla in trojica je upoštevala njegovo prošnjo, oziroma ukaz. Stisnila sem se na cel sedež in se objela prek kolen, glava pa mi je počivala med njimi. Nekaj trenutkov sem razmišljala o zabavi, na katero smo se peljali, naslednji trenutek, pa me je že zmanjkalo.
Potem pa sem zaslišala glasen tresk, ki me je zagotovo tudi zbudil. Pred nami se je znašla ogromna skala in Andre je sunkovito zavil, naravnost v ne tako globok prepad. Zadnje kar se spomnim, je ostra bolečina, ki mi je šinila po celem telesu in Caitlinin krik. Nato pa me je grozljiva tema posrkala v njeno kraljestvo.
17. januar 2011
u9975
u9975
ok neeeeeeeeext"""!!!
17. januar 2011
u34032
u34032
nexteeeeeeeeeeeeej *_*
18. januar 2011
u34041
u34041
NeXt!_!
19. januar 2011
u35164
u35164
»Elizabeth! Elizabeth!« počasi sem odprla oči. Nad sabo sem zagledala znani in angelski obraz Andrea, ki ga je osvetljevala šibka svetloba. Bila sem vesela, da sem ga zagledala. Ko je bil ob meni on, sem bila na varnem. Kjerkoli in kadarkoli.
»Beth, reci kaj! Karkoli!« je obupano dejala Caitlin. Tudi ona se je sklanjala nad mano.
»Andre, Caitlin,« sem šibko odvrnila in se poskusila nasmehniti. Caitlin me je močno objela in me ni izpustila kakšnih dobrih pet minut. Poznali sva se že od najinega rojstva, saj sta se v bolnišnici spoznali najini mami. Ne bi zmogli preživeti druga brez druge.
»Kje smo?« sem vprašala in poskušala sesti. A nisem zmogla. Bila sem prešibka. Vse me je bolelo, a stisnila sem zobe in vsemu mojemu telesu zabičala naj utihne.
»Tudi mi ne vemo,« je odgovorila Caitlin. Šele zdaj sem začela opazovati prostor. Kolikor sem ga pač lahko, saj je bila v sobi edini vir energije majhna svečka. Pod samo sem začutila mokra in hladna tla. Nekje v oddaljenem kotu velike, verjetno kletne sobe, se je slišalo enakomerno kapljanje vode. Prav tako, pa je bila v sobi temperatura odločno pod 20 stopinjami.
»Kje sta Mike in Simon?« sem vprašala in še enkrat poskusila sesti. Končno mi je uspelo, a z veliko pomočjo Caitlin in Andrea.
»Mike je odšel raziskovat, Simon pa je obležal. Ni ranjen. Večinoma je kriv alkohol, da je obležal in se še vedno ni zbudil,« je dejal Andre in nadaljeval, »Najbolj si jo skupila ti. Bila si na tisti strani, ki je najmočneje trčila na tla… Mislili smo, da si mrtva… Čudež je, da si preživela,« Potem pa me je močno objel in me poljubil na čelo. Kot majhno deklico.
20. januar 2011
u34032
u34032
next *_*
21. januar 2011
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg