Forum
u155122
u155122
(Zgodbica ni ff, kar pomeni, da v zgodbici ne bo nič v zvezdi z 1D v njej bo nastopal le Zayn)
Upam, da vas bo vsaj 5 bralo mojo zgodbico :')
*+*+*+*+*+*+*+*+*+*+*

Dež je lil preko mojih lic, temni oblaki pa so pokrajino spremenili v takšmo; kakor, da vsa narava joče. Jokala sem tiho, dež pa je sproti pral moje slane solze, katere so iz oči lile prav tako, kakor dež z neba. Truga je stala pred menoj v moji roki pa je bila bela vrtnica katera me je spominjala na njegov nasmeh, na nasmeh tistega kateri leži v njej. Z preluknjanim srcem, sem počasi odložila vrtnico na trugo in jo poljubila, da je na njej ostal rahel madež moje kreme za ustnice. Truga se je počasi spustila v črno zemljo iz mene pa je izbruhnil še večji jok. Lomilo me je v srcu in trebuhu roke so bile mrzle, vsi pa so počasi odšli iz pokopališča, kmalu je trugo zasulo ogromno črne zemlje. Ostala sem tam in nekaj časa stala nato pa iz žepa povlekla obesek na srebrni verižici. Nežno sem ga obesila na križ kateri je štrlel iz nagrobnika. "Z Bogom." Sem le rekla in odšla iz pokopališča v tišini.

Čez 4 leta...

Moje ime je Alteha, stara sem 20 let. Pred štirimi leti je umrl moj najboljši prijatelj. Sedaj pa se je med nami pojavila nekakšna nova oblika življenja. Mrtveci, nekateri so oživeli naprimer oče moje najboljše prijateljice. Prijazen je takšen kot prej, le da mu srce več ne bije. Ne razumem, kaj se je zgodilo, da je tako...

"Poznamo mrtvece, prijazne, brez telesne temperature in srčnega utripa. Nadzorujejo svoje vedenje in imajo čustva, kljub temu, da jim srce več ne bije." Povem ko stojim pred ljudmi, katerim po krvi še teče topla kri in pred nekaterimi kateri v sobo prinesejo mraz. "Česa se je za bati?" Vpraša Ellen, katera sedi tik pred menoj. "Bojimo se lahko takšnih, kateri te bodo pojedli." Odvrnem in v roke primem svojo puško. Vsi v sobi so utihnili jaz pa sem si na glavo nato poveznila kapo in očala. "Josef pridi z menoj." Nato še dodam in odidem iz učilnice. Prišel je za menoj in stopil pred menoj. "Kaj?" Reče in kihne. "Koliko let je star tale šmrkelj?" Vprašam. "Ne vem natančno, mogoče 20 let." Mi reče. Zagabilo se mi je nato pa sem roke položila v soje boke. "Nikoli ne vemo kdaj se lahko zbudijo še ostali, zato zberi par sebi enakih in pojdi stražiti na pokopališče." Rečem. "Še vedno upaš, da se bo tvoj dvignil?" Reče nato za menoj glas, kateri mi prežere bobniče v ušesih. "Zelo smešno Bill, res si duhovit." Mu rečem ter se obrnem in grdo pogledam. "Ne bo se zbudil, luknjo ima skozi glavo." Mi reče. "Res si prijazen." Mu odvrnem in odidem mimo njega. "Bill, zakaj moraš biti vedno takšen do nje?" Vpraša Josef. "Brigaj se zase mrtvak. Sploh pa sem zelo prijazen." Reče. "Tvoja hčerka je." Mu reče Josef. "Zame ne bo nikoli." Mu odvrne Bill in odide mimo množice, katera je prišla iz šole v kateri smo imeli razgovor o varnosti. Prišla sem domov in pogledala na omarico, kjer je bila slika mene in njega. Malce sem se nasmehnila nato pa se mi je obraz spet povesil. Odšla sem v svojo sobo in gledala v prazno vsaj dve uri. Po dveh urah strmenja sem se odpravila na pokopališče. "Čer." Reče Josef ko pridem. "Se je kdo zbudil?" Vprašam. "Ne." Mi odvrne. Pokimala sem in pogledala v tla. "Upanje umre zadnje." Mi nato reče in na ramo položi roko. "Vem." Mu odvrnem in pogledam v nebo, katero je postajalo čedalje tmneje, ampak kljub temu si izbral svetle odtenke zahajajočega sonca. "Če se bo zbudil, mi poveš?" Rečem. "Tudi če boš spala." Mi reče. "Hvala ti." Mu odvrnem in odidem na sprehod. Prišla sem do groba in na njem je še vedno visel srebrni križec. Zavzdihnila sem in počepnila ter iz žepa povlekla vžigalnik ter vžgala svečo, katero sem prinesla včeraj ampak je nisem imela časa prižgati. "Pridi no, ne spati." Se spet pogovarjam s grobom. "Zbudi se." Še dodam in se dvignem ter odidem iz pokopališča. Prišla sem domov pojedla kos kruha in jabolko ter se spravila pisati pred računalnik. Kmalu je cagar na uri pokazal 11 zvečer. Shranila sem kar sem napisala spila vino do konca in odšla v kopalnico se preoblekla in umila ter odšla spati. Okoli treh ponoči pa; "Alteha!" Zaslišim po stopnicah. Takoj sem se zbudila in skočila iz postelje. Odprla sem vrata in rekla "Je?", Josef pa je kot v odgovor pokimal...

Next??




31. maj 2014
NEEEEEEEEEEXT *OOO*
31. maj 2014
u170070
u170070
O fak!!!!!FULL DOBR PIŠEŠ!!!!! <3
31. maj 2014
u165577
u165577
neeeeeeeeeeeeeeext
++novaaaa bralkaaa
31. maj 2014
u165821
u165821
neeeeeeeeeeeeeext *OOO*
31. maj 2014
u155122
u155122


Okoli treh ponoči pa; "Alteha!" Zaslišim po stopnicah. Takoj sem se zbudila in skočila iz postelje. Odprla sem vrata in rekla "Je?", Josef pa je kot v odgovor pokimal...
Nase sem nadela hlače in obula čevlje katere sem zagrabila in stekla mimo njega na pokopališče. Prišla sem do tja ko me Bill ustavi. "Kam pa kam?" Me vpraša. "K tipu kateri ima preluknano glavo!" Zavpijem in ga odrinem iz pred sebe ker mi je zaprl pot na pokopališče. Stekla sem tja in pri grobu zagledala človeka, malce je bil blaten z roko pa je segal proti obesku kateri je visel 4 leta na križu. "Zayn!" Sem zavpila in stekla k njemu v objem. Debelo je pogledal in prav nič me ni objel. "Kdo, si?" Vpraša. "Jaz sem Althea." Mu rečem in ga pogledam v oči, katere so bile še vedno lepo rjavo rumene, le da so bile žilice okoli zenic malce preveč krvave. Njegov nos je bil še vedno tako fotogeničen, njegovi lasje pa še vedno isto mehki. "Ne spomnim se te, kaj delam tukaj?" Vpraša. "Umrl si pred štirimi leti." Rečem. "Kaj? Kako, živ sem!" Reče. "Tvoje srce ne bije, telo pa ni toplo." Rečem v očeh pa so se mi delale solze. "Ne..." Le odvrne. "Ja, potipaj svoje čelo." Rečem. Z roko pa je segel proti svojemu čelu in pogladil luknjo. "Kako?" Vpraša. "Ne vem. Ne vem Zayn. Ne vem. Nekdo te je ustrelil ko sva odšla v bife, ukradli so te ves denar, mene pa so močno poškodovali." Rečem. "Ne...ne more...ne, tukaj sem." Reče. "Samo kakor truplo brez srca." Rečem in ga primem za hladno roko. "Ko bi vedel kdo si." Mi reče in odide mimo mene. Iz odprtih oči so mi padle solze. "Jaz sem...Althea.." Rečem in se obrnem. "Ne spomnim se." Mi reče in odide naprej. Jaz pa sem postala tako žalostna, da so se mi roke začele tresti, kakor, da me je nekdo priklopil na elektriko. Odšla sem za njim. "Glej, mrtvec je oživel." Reče Bill. "Bill?" Nato reče Zayn. "Kako...njega se spominja, mene pa ne?" Rečem obupana ko stojim poleg Josefa. "Ne vem." Mi nato reče Josef. "Jap jaz sem." Reče nato Bill. "Ah...a.." Odvrne Zayn in hodi naprej jaz pa za njim. Bill pa mi spet prekriža pot. "Kam pa kam?" Me vpraša. "Za mojim mrtvecom!" Zavpijem in ga skušam odriniti, ampak on me samo na trdo zagrabi in porine ob zid, kateri je okoli in okoli velikega pokopališča in cerkve. "Samo še enkrat to stori, pa prisežem, da te bom živo vrgel v trugo in vrgel v luknjo!" Mi reče in me grobo zagrabi za ovratnik. "Nimaš pravice." Rečem in ga brcnem v trebuh, da se zgrudi na tla in stečem za Zaynom. "Vse je isto." Zasliši Zayn in pride do moje hiše. "Kako se me ne spomniš?" Ga vprašam. "Ne vem, oprosti." Mi reče in pogleda okoli sebe. "Kako ne? Skupaj sva bila od oroštva, rada sva se imela in skupaj delala vse mogoče neumnosti. Razbila sva okno g. Lufer in naju je pritožila županu. Kako se ne spominjaš?!" Vsa obupana pogledam vanj. On pa je malce namrščil obraz in postavil roko na čelo ter me gledal. "Se spominjaš ko sem prič vozila avto? Pa sem se bala in si rekel, da me boš ves čas gledal?" Zayn je dobil obraz kakor, da se je nekaj spomnil. Nekaj časa je gledal v tla nato pa rekel . "Ne spomnim se." Obupano sem izdihnila in se prijela za glavo ter si mislila; zakaj ni ostal mrtev. Odšel je naprej jaz pa sem se sesedla na stopnice hiše in se začela glasno jokati. "Zakaj jočeš?" Nato zaslišim nežen glas. "Ah ne vem Kate, ne vem." Rečem. "Kako ne?" Me nato vpraša. "Zayn se me ne spominja. Ti si tudi ustala od mrtvih če lahko rečem, pa se me spomniš! On pa se me ne!" Rečem in se naprej jokam ter držim za glavo. "Mogoče potrebuje nekaj časa, daj mu čas komaj zbudil se je." Mi reče in sede poleg mene. "Ah ne vem." Le rečem. "Po eni strani bi bilo bolje, da mrtvi ostanejo mrtvi, brez zamere." Še nato dodam, Kate pa me prime za roko. "Tako je tudi bilo namenjeno, brez zamere." Mi nato odvrne in močno stisne k sebi.

Čez 2 dni....

Sedela sem na verandi in v roki držala puško ter z drugo k ustom tiščala orglice in igrala na njih. "To pesem poznam." Zaslišim glas v temi, kati prostor na verandi je osvetljevala le svetilka na mizi okolico pa le blaga luna. "Zayn?" Nato rečem in umankem orglice od ust. "Ja.." Odvrne in pride do mene v rokah pa drži obesek. "Zdaj se spomnim. Tale obesek si mi dala, ko sem bil star 14, nosil sem ga do tistega dneva ko me je tisti debeli tip ustrelil, ko sem se postavil pred tebe." Mi reče. Pokimala sem oči pa so se mi zasolzile. "Ja..." Le odvrnem. "Moj Bog, 4 leta, pa kako si se spremenila." Mi reče. "Torej se me spomniš?" Ga vprašam. "Ja...Althea, spomnim se te kakor najlepšo deklico, črnih las in zelenih oči, velika 166, dolgi lasje, kateri so sedaj še daljši. Spomnim se celo, kako si padla po stopnicah naravnost name." Mi reče. Nasmehnila sem se iz oči pa mi je padla solza. Razprl je roke jaz pa sem se dvignila iz stola in stekla proti njemu in ga močno objela. "Ti ne veš kako sem te pogrešala, vsak dan." Rečem. "Jaz pa sem pogrešal tvoje tople roke." Mi reče in močno stisne k sebi, njegova majica pa je imela rahel vonj po vlagi. "Pridi, pojdi se stuširati, tak ne moraš biti." Mu rečem in ga primem za roko ter odvedem v hišo. Dala sem mu brisače in obleke, katere sem hranila v kovčku v moji omari. Odšel se je stuširati, jaz pa sem ta čas iskala svežo prevleko za posteljo. Prišel je iz kopalnice in rekel: "Ali je mogoče tole luknjo zapreti?" Me vpraša. "Mogoče ja, ker ti ni prišlo skozi lobanjo, le vanjo. Po mojem je to mogoče ja." Mu rečem. "Nevrjetno, še vedno je vse isto na tebi, le da si hladnejši, srce pa ti ne bije." Rečem in pridem do njega, ter roke položim na njegov prsni koš ter naslonim glavo k srcu, katero ni utripalo. "Plus, luknjo imam v glavi." Mi reče in objame. Malce sem se nasmehnila in ga nato objela. "A je mogoče, da mi roka ne bo odpadla če boxsam?" Me vpraša. "Ne bo ti odpadla, če ni odpadla očetu od Natashe, ko je padel po stopnicah kakor hlod." Rečem. "Ahahaha, zanimivo." Mi reče in odide do mize ter nase povezne majico. "Zakaj iščeš sveže rjuhe?" Me vpraša. "Da boš imel kje spati, zombiji prav tako spite." Rečem. "Ne kliči me zombi no, zombija smo klicali Charliea, ker je imel vedno podočnjake." Mi reče. "Ti jih imaš." Mu rečem in v rokah držim rjuho. "Lahko se popudram." Mi reče. Nasmehnila sem se in ga mahnila z rjuho. "Že prvi dan me napadaš!" Mi reče in se zasmeje. "Hehehe, butel." Mu rečem. "Konec koncev, ali se bojiš spati v postelji z mrtvecem?" Me vpraša. "Ja." Odvrnem. "Ne boj se, ne bom te pojedel." Mi reče. "Enkrat si to rekel." Odvrnem in vanj zalučam rjuho ter odidem po stopnicah gor. "Ohoho, še vedno sem v formi!" Zavpije in steče za mano, v kratki majici, spodaj pa je imel le brisačo. Takoj me je dohitel in zagrabil okoli pasu ter dvignil v zrak in me nosil na okoli. "PA DAJ NO!" Zavpijem in se zarežim, ko me vrže na posteljo. "To sem si želel storiti tisto noč, ko sem usodno skočil pred teboj in te rešil." Mi reče. "Res?" Vprašam in se dvignem ter ga pogledam. "Jap...da bi te lahko žečkal do smrti! Grrr!" Zavpije. "Aaaa, zombi me napada." Zavpijem in padem na postejo, on pa skoči dobesedno name in me začne žečkati. "Daj mir, ahahahah!" Umiram od žečkljivosti okoli vratu in po nogah. "Meehehehe.." Se zasmeje in se zvrne čez mene na drugo stran postelje, nato pa me zagrabi za roko in povleče k sebi in stisne. "Aww.." Odvrnem ko me močno stisne okoli pasu. "Oprosti, nimam še mire." Mi reče. "Še lep čas je ne boš imel." Mu rečem in se umaknem od njega. "Se me bojiš?" Me vpraša. "Če povem po pravici, malo. Ker, še vedno je vrjetno, da se ne boš moral nadzorovati. Tvoje celice so mrtve, zato ne boš veliko razmišljal, bolje, da za enkrat spiš spodaj v sobi z železnimi vrati. Oprosti." Mu rečem in pogledam v tla. "Saj razumem." Mi reče in se dvigne s postelje in odide mimo mene. "Oprosti." Še enkrat rečem in se obrnem k njemu. "V redu je. Razumem te." Mi odvrne in odide dol. "Ti pomagam?" Zavpijem za njim. "Ni potrebno, sam znam obleči kovtre." Mi reče in kmalu je slišati kako se železna vrata zapro in zaklenejo. Stisnilo me je pri srcu in sedla sem na posteljo ker me je obletela slabost. Slekla sem si hlače in majcio ter nederc in nataknila tanjšo in široko kratko majico in legla na posteljo, pogrnila sem se z rjuhami in zavzdihnila. Ponoči ko sem trdno spala pa je Zayn potiho odklenil železna vrata in šel skoznje, počasi je hodil po hodniku in nato odšel na stopnišče ter potiho hodil do vrat moje sobe. Odprl jih je, oči pa so se mu svetlikale v siju lune, kakor mački, kateri posvetiš v oči z lučjo. Počasi je prišel do mene in zagledal mojo roko jo nežno prijel z ledeno mrzlo roko in se sklonil ter pribljižal svojo glavo k zapestju. Nežno se je taknil zapestja z ustnicami, da me ne bi zbudil. Nato pa je z hladno roko pobožal moje čelo. Odprla sem oči in se ga brez besed prestrašila. "Aaaa!" Sem zavreščala in se nato oddahnila ko sem zagledala, da je on. "Oprosti." Mu spet rečem in se primem za usta in hitreje diham. "Saj v redu." Mi reče. "Zakaj, me nisi zbudil že pri vratih, ne bi se te ustrašila, ker v parih mesecih ko se to dogaja, ne moram spati trdno in prav tako ne moram spati brez strahu." Mu rečem in se malce dvignem. "Saj te razumem, oprosti." Mi reče in sede na posteljo. "Ne moram zaspati, tako sem utrujen, oči pa nočejo in nočejo zlesti skupaj." Mi reče in položi glavo na dlani, katere rok je naslonil na svoja kolena. "Ne skrbi, po mojem si le malce vznemrijen." Mu rečem in položim roko na njegovo ramo. "Ne bi rad bil zloben, ampak lačen sem, da bi pojedel goro piščancev." Mi reče. "Eh, nisi zloben." Mu rečem in se dvignem. "Prinesla ti bom hrano prav, ostani tukaj." Mu rečem in odidem dol, odprem vrata in zagrabim puško ter si jo vtaknem v spodnjice, nato pa odidem v kuhinjo kjer odrežem dva velika kosa kruha in dva velika zreska mesa, katere sem spohala popoldne za kosilo. Pogrela sem jih v mikrovalovni pečici in odnesla gor. Zayn pa je ležal na postelji in gladil svoje čelo. "Če te skrbi glede luknje, ne skrbi v sebi imaš še toliko delujočih celic, da se bo samo zacelilo z malo pomoči." Rečem in mu v roke položim krožnik. "Eh, saj ni pomembno, hvala." Mi reče in začne jesti. Ko je pojedel se je vlegel čez celo posteljo in rekel "JEJ SIT SEM PO 4 LETIH." Mi reče jaz pa sem se le zasmejala in odnesla krožnik dol, zaprla vsa okna in še enkrat za vsak slučaj zaklenila vrata ter odšla gor zaprla železna vrata, katera imam na hodniku in prišla po stopnicah od vrat v svojo sobo in zaprla vrata. Prišla sem do postelje in legla nanjo. Zayn pa me je le gledal. "Zakaj me tako gledaš?" Ga vprašam. "Ker te nisem videl že 4 leta." Mi reče in se nasmehne. Nasmehnila sem se mu nazaj in ga pobožala po laseh nato pa obrnila in pogrnila z rjuho. "Lahko noč." Mu rečem. "Lahko noč + te lahko objamem?" Me vpraša. "Ja..samo ne me preveč stisniti." Mu odvrnem. Nasmehnil se je in svoje hladne roke položil okoli mojega pasu in me stisnil k sebi, tokrat ne premočno. "Nočko." Mi reče. "Lahko noč." Mu odvrnem in zaspim...

Next???
31. maj 2014
NEEEEEEEXT *.*
31. maj 2014
o gosh *-* i like it very much<3 next c:
01. junij 2014
Next!
01. junij 2014
u171845
u171845
OMFG NEEXTTT
01. junij 2014
u165821
u165821
neeeeeeeeeeeeeeext
01. junij 2014
u155122
u155122
Zjutraj sem se prebudila, soba je imela vonj po vlagi, zavese so nežno plapolale ob malce odprtem oknu. Počasi sem pogledala za seboj in zagledala Zayna, njegove oči so bile trdno skupaj, njegov prsni koš pa se je nežno premikal gor in dol, počasi, umirjeno. Oči so se mi malce zasolzile, če prav je njegova koža že malce bolj rožnata in ne bela kot list papirja. Podočnjaki so še vedno isti, ustnice pa še vedno modre. Zayn je na enkrat odprl oči in se nasmehnil. Nasmehnila sem se mu nazaj in ga pobožala po licu, on pa je s svojo hladno roko in krvavimi črtami okoli nohtov segel do mojega lica. Stresel me je mraz ampak sem roko kljub njegovemu mrazu položila na njegovo in jo stisnila, kljub temu, da je njegova koža hladna, malce vlažna ampak vseeno kompaktna. "Kako si spala?" Mi na to reče. "Dobro, pa ti?" Ga vprašam nazaj. "Zaspal sem kot, da bi me nekdo uspaval." Mi reče in se nasmehne s svojimi modrimi ustnicami. "Dajva še malo zaspati, ura je tako ali tako osem." Mu rečem in umaknem roko iz njegove. Zayn se je ulegel nazaj, jaz pa sem nežno legla čez njega in položila roko čez njegovo glavo in ga poljubila na luknjo v čelu. Zayn je dal svoje roke na moj pas in me nato stisnil k sebi. Na enkrat pa so se vrata moje sobe na stržaj odprla in nekdo je zakričal, ženska: "Moj Bog! Z mrtvecem je spala!!" Obrnila sem se in zagledala Ellen, katera tako ali tako dela zgago, vedno, tudi ko sem zaspala s svojim psom na kavču. "Ellen, počakaj!" Zavpijem in se dvignem iz Zaynovega trupa ter obrnem, da mi v hrbtenici močno poči. "Vedno narobe razume." Rečem in se primem za hrbet, z drugo roko pa se podpiram na postelji. "Glej, kdo je spal z mrtvecem z preluknjano glavo!" Reče Bill in pride v sobo z puško. "Bill, nazaj!" Zavpijem, ker se v moji glavi plete, da bo Zaynu naredil še drugo luknjo v glavo ter zagrabim puško in namerim vanj. Zayn je za menoj le preplašeno gledal in me držal za eno od rok, katero sem imela na postelji, da sem se lahko podpirala. "Kaj pa boš naredila? Tistega mrtvaka pa pusti na miru, kako se ti ne gabi ležati z mrtvim človekom, kateri ima v glavi luknjo!" Zavpije Bill in v rokah trdno drži šibrovko, katera bi Zaynu naredila še par lukenj, ali pa eno ogromno. "Izgini iz moje sobe!" Zavpijem v očeh pa so se mi porajale solze. "Nora si, nora. Mrtvake ljubiš, sram te bodi." Mi reče in odide iz sobe ter močno zaloputne z vrati, meni pa je puška padla iz rok na tla in začela sem se glasno jokati. "Althea? Daj no, saj je po eni strani povedal prav, ampak, ne se jokati no." Mi reče in od zadaj močno objame, jaz pa sem se preplašila in skočila v zrak. "Oprosti, oprosti, ampak si se pogledal včeraj v ogledalo?" Ga vprašam. "Ne.." Mi odvrne. "Pojdi se." Mu rečem ter pokažem na drugo stran sobe kjer stoji veliko zrcalo postavljeno v drugo smer. Zayn je ustal in odšel pred ogledalo. Ko je stopil pred njega, pa so njegove roke odšle na njegova lica, nato na čelo. Jaz pa sem se še bolj jokala. "Sedaj vidiš? Bel si, kakor moja majica. Okoli oči imaš črne črte, ustnice so modre, oči so še vedno rjavo rumene, ampak polne rdečih žilic, poglej tvoje telo, isto je ampak hladno kakor led. Ne slišim več tvojega bitja srca, ne čutim krvi, katera bi tekla skozi tebe." Rečem in se jokam ter stojim na strani postelje. "Se me zato bojiš?" Me vpraša. "Ja, oprosti, ampak se te bojim na smrt." Mu rečem in se z roko primem za glavo. "Oprosti." Sem še enkrar rekla in se začela jokati še bolj močno. "Althea." Mi reče in pride do mene ter hoče položiti svojo roko na mojo ramo, ampak si premisli. Pogledala sem ga v oči v katerih ni bilo leska ampak so bile motne. "Oh, Zayn." Sem rekla in ga močno objela, če prav me je v tem trenutku zabolelo čez celo telo in močno streslo. "Zayn, kaj čutiš?" Ga vprašam ko imam glavo na njegovem prsnem košu, v njem pa ni slišnega srca. "Ne vem." Reče. "Zato se bojim, bojim se te ljubiti, bojim se te, ker si prazen, brez čustev. Ko boš prvič zajokal, kar se po mojem ne bo zgodilo nikoli, bom mogoče vrjela, da si spet z menoj, bojim se te zato." Mu rečem in roke položim na njegova hladna lica. Zayn je zamižal in utihnil, svoje roke pa je še močneje stisnil okoli mojih bokov. "Saj me razumeš?" Ga vprašam. Pokimal je in nato rekel. "Si me kdaj ljubila?" Iz oči so mi stekle solze (kokr zle pred compom k pišem to). "Ne vem." Le rečem in ga gledam v njegov obraz. "Kako ne veš?" Me nato vpraša in odpre oči. "Ne vem." Še enkrat rečem in se umaknem od njega in pograbim obleke ter stečem v kopalnico, kjer zagrabim britvico in zarežem po zapestju. Zayn je pritekel za menoj in udrl v kopalnico. "Neee Zayn, pojdi ven!" Zavpijem in skrijem roko. "Zakaj?" Me vpraša. "Kri...." Le rečem. "Kri me ne moti." Mi reče in pride do mene v lijaku pa vidi ogromno količino krvi. "Alteha, zakaj to počneš." Mi reče in me obrne ter prime za roko iz katere teče kri. "Ker me boli srce." Mu rečem, on pa zagrabi brisačo in jo položi na moje zapestje ter zaveže. "To, ti ne bo pomagalo, da te srce ne bo več bolelo." Mi reče in odide iz kopalnice ter si na skrivaj oblize prste, kateri so bili polni krvi.

*+*

Popoldne sem odšla do pokopališča. Vsi pa so me seveda grdo gledali. Zayn se je skrival pri stopnicah moje hiše. "Se je kdo prebudil?" Vprašam. "Kaj, da bi se še s stistim ljubila?" Vpraša Bill. Zagrabila sem pumparico katero sem imela na hrbtu v držalu in ga močno usekala po obrazu, da je bilo slišno kako je počila kost. "Samo še enkrat mi to reči, prisežem, da te bom ubila, tako, da se ne boš nikoli več zbudil." Mu povem in pumparico držim v višini pasu. Bill se je le držal za lice in bil na kolenih, na tleh. "Se je kdo zbudil?!" Še enkrat vprašam. "Ne." Odvrne Josef. "V redu." Odvrnem in odidem nazaj. "Ogabna si." Nato zaslišim na levi strani, Ellen. "Nisem." Le odvrnem in odidem naprej do hiše. Zayn se je tresel na stopnišču in se gugal kakor psihopat. "Zayn, si v redu?" Ga vprašam. "Ja." Mi odvrne, jaz pa ga primem za roko. "V redu sem." Mi še enkrat reče in pogleda. "Zakaj imaš rožnata lica?" Ga vprašam. "Ne vem." Mi odvrne in se prime za lica. "Upam, da nisi uporabil ličila." Mu rečem. "Nisem, prisežem." Mi reče, jaz pa se ob njegovi izjavi začudim.

Proti večeru smo imeli v novič sestanek glede Zaynove rdečoličnosti, kar je nenavadno. "Torej, tudi če me imate vsi za takšno, da sem oganba, ker sem spala v postelji z mojim najboljšim prijateljem in se objemala, ker sem ga borna 4 leta pogrešala, Zayn ima čudne učinke. Na njegovi beli polti, so se pokazali znaki kožne barve in ne bele. Je še kdo zasledil isto?" Vprašam. Vsi pa so odkimali. "Zayn res nisi uporabil ličila?" Ga vprašam. "Ne, obljubim." Mi odgovori in se popraska po glavi. Nekaj časa je v sobi bila tišina nato pa sem se spomnila dogodka od zjutraj. "Zayn, nisi ti....polizal krvi?" Ga vprašam. "Ne?" Le reče. "Ne laži mi, ker sem te videla, ko sem se porezala na kozarcu!" Rečem vsi pa so zastrmeli. Seveda pa sem lagala o tem, da sem se porezala na kozarcu. "Mogoče." Mi nato reče. "Priseži, večina ljudi tukaj notri je mrtvih." Rečem. "Ja, sem." Mi odvrne in pogleda v tla. "Kaj če...je kri kriva za to, da se ti je polt obarvala bolj kožno." Rečem in pogledam po prostoru biologije in v kotu v omari zagledam igle. Prišla sem do omare in iz nje potegnila iglo in cevko, nato pa še čašo in epruveto. Prišla sem na mizo in v konec igle zataknila cevko, drugega pa zapičila v mojo roko, nato pa je kri stekla v čašo. Vsi so me seveda le debelo gledali, kaj spet počnem. Ko se je nateklo nekaj krvi, sem polovično količino izlila v epruveto in prišla do Zayna. "Spij." Mu rečem in epruveto podtaknem pod nos. "Ne morem, piti tvoje krvi." Mi reče. "Lizal pa si si lahko roke, ko si jih imel polne krvi, kaj?" Mu rečem malce bolj na ostro. Zayn je počasi prijel epruveto in jo nesel k svojim ustom ter spil požirek krvi. "Spij vse." Mu nato rečem in odidem do mize ter si na roko položim gazo in obvijem roko z lepilnim trakom. Zayn je spil vso kri in mi oddal epruveto katero sem vrgla v smeti. "Plačala jo boš." Se uglasi učiteljica. "Pa jo bom." Odvrnem in se naslonim na mizo. Zaynu pa je počasi barva kože postajala bolj podobna človeški. Prijela sem ga za zapestje in otipala znak toplote. Zayn pa je le debelo pogledal. Pogledala sem ga v oči in mu rekla. "Topel si."...






Next??
1) Mnenje?
01. junij 2014
neeeeeeeeeext <3333 omajgad popouno, sicer morm še ta tazadni next prebrat sam useno <33333
01. junij 2014
Neeeeeeext *00*
Popolno *.*
01. junij 2014
u165821
u165821
neextt
01. junij 2014
Nxxet!
SUPER
01. junij 2014
next!
01. junij 2014
neeeeeeeext
končno prebrala joj
01. junij 2014
u155122
u155122
HA HA HA HA X'D
01. junij 2014
u155122
u155122
To je tvoje mnenje das končn prebrala: HAHAHAHAHAHA
01. junij 2014
u122384
u122384
W-O-W!
Next!
Me ne moti, da oglašuješ...
01. junij 2014
u155122
u155122
Hahaha x'D
01. junij 2014
u171845
u171845
neeexttt
01. junij 2014
u163790
u163790
next
01. junij 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeext
01. junij 2014
u155122
u155122
Zayn pa je le debelo pogledal. Pogledala sem ga v oči in mu rekla. "Topel si."...Zayn me je pogledal in se rahlo nasmehnil. "Kaj naj ne bi tole pomenilo?" Na enkrat reče Bill, kateri se prikaže z povitim obrazom. "Nekaj že." Odvrnem in se postavim pred Zayna. "Kako si zaščitniška do mrtveca." Mi reče Bill in naredi res zloben obraz. "Briga te." Odvrnem in primem Zayna za roko in začnem vleči iz šole. "Konec sestanka!" Zavpijem in Zayna porinem skozi vrata in jih zaprem. "Še vedno ne veš?" Me vpraša. "Kaj, bi morala vedeti?" Ga vprašam. "Kdo je Bill." Mi nato reče Zayn in se podrgne po rami. "Navadne, zanikeren prasec je! To je dovolj, da vem o njemu." Mu rečem in pogledam v stran. "Še vedno ne veš...." Nato potiho reče Zayn in pogleda vame. "Česa?" Vprašam. "Kje sta tvoja starša?" Me nato vpraša. "Par mesecev kasneje, ko si umrl, sta se vračala iz mesta in na poti so ju oropali, očeta so na mestu ubili, mamo pa ugrabili. Policisti so jo našli minuto prepozno, da bi jo lahko rešili, ugrabitelji so jo ubili." Povem in si z rokami pomanem obraz. "George ni bil tvoj pravi oče." Mi nato reče Zayn. "Kaj? Kako? Po njemu imam zelene oči." Rečem. "Bill ima zelene oči." Reče Zayn. Mene pa je kar zaneslo, ko sem spoznala kruto resnico. "Bill, je moj...oče?" Rečem in ga debelo pogledam. "Ja.." Mi odvrne Zayn in pogleda v oči. Prijela sem se za usta, iz oči pa so mi padle solze. "Ne, ne more biti, ne more! Kako veš?!" Zavpijem. "Nekaj dni prej ko sem umrl, sem slišal Billov in Jasminin pogovor, Jasmin je rekla, da bi moral bolje skrbeti zate, ker je kljub vsemu tvoj biološki oče." Mi pove Zayn in pride do mene, ko vidi, da sama ne moram stati. Prijel me je pod rameni in naslonil nase. "Pa ona je moja prava mama?" Vprašam. "Ja, ona pa je." Mi reče Zayn in poboža po laseh. Solze so mi stekle po licih kakor potok po strugi v gozdu. Padle so na Zayna, kakor slap na skalovje. Nežno me je stisnil še bolj k sebi in me naprej božal po laseh. "Ne more biti..." Le odvrnem potiho. "Pa je." Mi reče in poljubi na čelo. Počasi sva odšla v mojo hišo. Jaz sem se vsa obupana gugala na stolu in gledala v prazno k sebi pa stiskala sliko moje mame in mojega očeta - očima, če lahko tako rečem. "Si v redu?" Me nato vpraša Zayn. "Nimam pojma." Odvrnem in položim sliko na mizo ter se dvignem iz gugalnika. "Grem se stuširati." Nato rečem in odidem mimo Zayna v sobo, kjer zberem nogavice in spodnije ter svežo majico ter nato odidem v kopalnico. Slekla sem umazane obleke, katere že pošteno smrdijo po potu, vlagi in zemlji, ker jih nisem menjala vsaj en mesec, ker smo ves čas kopali v rudniku, kjer naj bi baje našli zlato. Stopila sem v banjo in po sebi spustila vodo, katera me je nežno božala po telesu. Rjava voda je tekla iz mene v banjo. Močno sem se našamponirala in opravila, takšne in drugačne ženske stvari ter se še naprej močila pod tušem. Nisem se zavedala okolice, ker mi je voda tako dobro dela, da si niti predstavljati ne morate. Na enkrat pa me je nedko zagrabil odzadaj in ugasnil vodo. Mrzle roke, rahlo rožnate polti so me objele okoli pasu. "Zayn...." Le rečem on pa me prime za usta in šepne v uho. "Bodi tiho, zunaj nekdo hodi, čudno se oglaša." Mi reče in naprej drži za pas. Potiho sem pokimala in nakazala, da se premakneva iz banje. Spustil me je in skočil iz banje ter nato prijel brisačo in me ovil vanjo. Naenkrat pa je zmanjkalo elektrike. Ustrašila sem se, ker se bojim teme in skočila k Zaynu. Stisnil me je k sebi in pobožal po laseh. "Zamižala sem nato pa odprla oči in se umaknila ter hitro osušila, nataknila spodnjice in majico ter odšla do omare in iz nje povlekla puško. "Od, kdaj imaš te stvari po vsej hiši?" Me vpraša Zayn. "Od kar se je prvi mrtvec zbudil." Odvrnem in eno od pušk pomolim Zaynu. "Nikoli ne veš, kaj se zbudi." Rečem in grem do vrat in jih počasi odprem. Zayn je hodil za menoj in bil tik za menoj. Počasi sva odšla po stopnicah dol, v kuhinji pa sem zaslišala, da je nekaj padlo na tla. Počepnila sem na stopnicah in pokazala, naj bo Zayn tiho. Počasi sem se pomikala dol in prišla do kuhinje, vrata sem odprla, pred seboj pa sem zagledala tipa brez roke. Čudno sem pogledala, dokler se ni obrnil. Nosa ni imel več, njegove oči pa so bile skoraj čisto bele, trgal pa je mlado meso teletine, katerega sem danes kupila, za jutri, da bom naredila zrezke v omaki. Srce je začelo biti hitreje kot se kolo vrti, ko avto pelje 80km/h. Oči so se mi zarosile. "Zayn, teci gor in zapri železna vrata!" Zavpijem. "TAKOJ!!" Še nato dodam, Zayna pa zaslišim kako je stekel gor. Tisti človek je zarjovel in začel hoditi proti meni, z puško sem začela streljati v glavo in kmalu mu je počila glava, njena vsebina pa se je raztreščila čez kuhinjo. Na tleh ga je treslo, zagrabila sem ogromen nož za sekanje kosti in ga zabila naravnost v njegov še preostali del glave. Mlatila sem po njemu dokler ni zadal niti enega znaka življenja. Kmalu pa sem zaslišala še nešteto teh zvokov, rjovenja in korakanja. Tako sem se preplašila, da sem stekla v omaro in zgrabila pumparico in dvocevko ter nove kalašnike za puško. Stekla sem gor in začela tolči po vratih. "Zayn odpri!" Zavpijem, Zayn pa je odprl vrata, stekla sem v sobo in zaprla vrata ter jih zaklenila. "Kaj se je zgodilo?" Me nato vpraša. "Prišli so, tako kot sem rekla." Začnem v občutku šoka govoriti. "Kdo?" Me nato spet vpraša. "Mrtveci, brez mišljenja. Njihove možganske celice so že razpadle. To so tisti, kateri so mrtvi dlje kot 50 let." Odvrnem in začnem staviti puške na mizo. Odšla sem do kamina in premaknila ročico. Odšla sem do mize in pograbila prt na katerem so bile puške in naredila culo. "Pridi." Rečem Zaynu in odidem do kamina. "Kaj?" Le reče in pride do mene, zagleda pa globoko luknjo, kjer ni vidnega dna. "Kaj je to?" Me vpraša. "Ne boj se, skoči za menoj." Mu rečem in ga primem za roko. "Ampak..." Odvrne in me pogleda. "Ne boj se, veliko krat sem tako prišla dol." Rečem in ga spustim in skočim. Zayn je le debelo pogledal in nato skočil za menoj. Kamin pa se je naposled zaprl ročica, pa se je pomaknila notri in skrila. Letela sem po toboganu in na koncu priletela v mehke kupe sena. Kmalu je za menoj priletel še Zayn in padel name. "Wahhaw, boljše kot tisti vlakec smrti." Mi reče in se nasmehne. "Bi rekla ja." Odvrnem in se dvignem ter zagrabim baklo. "Kam greva?" Me vpraša. "Na varno." Mu odvrnem in hodim naprej. Hodila sva slabih pet minut in prišla do velikih jeklenih vrat. Odprla sem jih in vstopila Zayn pa takoj za menoj. Vrata sem zaprla in utipkala kodo za alarm, puške pa vrgla na mizo. "Kaj je to?" Me vpraša. "Tole sem delala štiri leta, ker mi je bilo dolg čas, pred dvema mescema, pa so tale železna vrata nadomeščala lesena. "Kaj delaš tukaj notri, kot laboratorij je." Reče Zayn in se razgleda. "Tukaj delam kirurške posege, iščem zdravilo oz. iščem snov katera je storila, da si se zbudil. Poleg tega pa delam še hibridna semena, hibride živali." Mu odgovorim in pritisnem na gumb pri steni. "Kaj vse sem zamudil." Mi reče in se nasmehne. "Ja...veliko." Odvrnem in na enkrat se vrata premaknejo in zagledam dolgo stopnišče. "Primi puške in pridi za menoj." Mu rečem in odidem po stopnišču navzgor. Kmalu sem prišla na vrh Zayn pa je bil tik za menoj. "Woohow, kaj za vraga?" Reče in pride do okna. "Tukaj bova nekaj časa, do jutra, potem pa greva nazaj in poizvema kaj se dogaja. Tukaj bova 1000% varna pred zlobnimi mrtveci, ker ne znajo plavati in ne plezati, pa tudi ne leteti." Mu rečem in odidem v sobo. "RES SEM VELIKO ZAMUDIL!" Reče in pride za menoj. "KAKA VELIKA POSTELJA!" Nato zavpije Zayn in skoči na posteljo ter se valja po njej kakor dojenček. "Moja je!" Zavpijem in skočim na njega ter ga začnem zečkati. On pa se je začel smejati, kakor se do sedaj v parih dneh še ni. "Ahahahahaha, nehaj, nehaj!" Zavpije in se zareži ter na enkrat obrne, da je na meni. "Eno čustvo." Rečem in ga gledam. "Kaj, misliš s tem?" Mi reče. "Smeješ se, vesel si, to je prvo čustvo. Nihče od takšnih tebi podobnim se niso tako smejali, ampak so vse povedali v enem tonu." Mu rečem in ga naprej gledam. "Mogoče bi te lahko rešila, dala bi ti drugo srce in kri." Mu rečem on pa me je le čudno pogledal. "Veš, da je to ne mogoče." Mi nato odvrne. "Kaj če je?" "Če je, potem sem jaz polikan kekec." Mi reče. "Pa si, kri katero si spil, ti je dobro dejala, toplejši si, smeješ se kot si se nekoč, sedaj čakam samo, da se boš začel jokati." Mu rečem in položim roke na njegove, ker do ram nisem segla ker sem ležala pod njim, on pa je sedel na meni. "Da bi se videla kako si zaščitniška do mene, še nikoli nisi bila tako." Mi reče in se nasmehne. "Nočem te še enkrat izgubiti." Mu nato rečem in se nasmehnem. Zayn se je nasmehnil, da je pokazal zobe in jezik položil med njih. "Najraje bi te žečkal do smrti." Mi reče in začne žečkati...

Neeext??
1) Kaj bo bilo z Zaynom?
2) Mnenje?




01. junij 2014
Wow,vse kar lahko rečem je da je popolno in prfektno
Next
01. junij 2014
u155122
u155122
Še usaj 4 nexte rabim
02. junij 2014
u170070
u170070
oooooooooooooooooooooooooooooooooooooommmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggg!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
kok ti dobr pišeš!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT
02. junij 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!! to je popolno čimprej next *puppy face*???
02. junij 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg