Forum
Hello!

To sicer ni prva zgodbica, ki sem jo začela pisati, je pa nekako prva, za katero sem odločena, da jo bom dokončala.
Pred vami je realistična zgodba z nekaterimi dogodki, ki so se zgodili v mojem življenju.

Inspiracijo za zgodbo sem dobila predvsem iz treh pesmi:
~ Happier, Ed Sheeran;
~ Barcelona, Ed Sheeran in
~ Send my love, Adele
.

Odločila sem se tudi, da bom pred vsakim delom napisala tudi del pesmi, ki je bil inspiracija. To bo lahko katerakoli pesem, ne samo te tri, ki sem jih naštela.

Vesela bom, če mi boste svetovali kaj glede mojega pisanja, predlagali izboljšave in takšne stvari. Verjamem, da vsakemu pisatelju, pa naj bo amater ali pa se profesionalno ukvarja s tem, to veliko pomeni.

[P r o l o g]
V desni roki sem čutila pekočo bolečino, zato sem prenehala z udarjanjem in si šla na stranišče umit kri. Mogoče sem danes res pretiravala.
Glede bolečine sem ustvarila neke vrste krog brez začetka in konca. Fizična bolečina lajša psihično, ampak fizična bolečina je pa samo v glavi, zato sploh ne obstaja. Tako sem se pomirila.

|Happier, part no. 1|

✮Life can get you down so I just numb the way it feels
I drown it with a drink and out-of-date prescription pills
And all the ones that love me they just left me on the shelf
No farewell
So before I save someone else, I've got to save myself

V telovadnici sem ostala še dolgo zatem, ko so moji prijatelji že odšli. »Fizična bolečina lajša psihično,« sem razmišljala med tem, ko sem udarjala v steno. Prezirala sem rezanje, ker bi se preveč poznalo in nisem bila sposobna narediti niti enega reza na svoji koži. Raje sem izbrala obliko, zaradi katere sem imela členke čisto krvave. Vem, da to ni dobro, ampak bolečina mi zagotovi, da sem še živa. Razmišljala sem o vsem, kar se mi je trenutno dogajalo. Priprave za evropsko in svetovno prvenstvo v robotiki, ki so bile razlog, da sem v šoli ostajala pozno popoldan, ko so moji sošolci že zdavnaj poležavali doma pred televizijo. Približeval se je konec šolskega leta, zato se moram še posebej potruditi pri ocenah. Kemija bo pač zaključena štiri, ampak ta predmet mi res ne leži. Tudi zadnje ocenjevanje le te me ne skrbi, ker imam praktično že zaključeno, ne glede na oceno. Bolj me skrbi matematika, kjer sem ves čas nihala med štiri in pet. Glede na to, da sem dobila vse teste štiri, spraševanja pa pet, sem imela povprečje točno 4,5. Zadnja pisna ocena bo odločala o končni oceni. Seveda pa še vedno lahko upam, da bo učiteljica pustila, da v zadnjem mesecu popravimo oceno, če smo ravno na meji. Zadnja stvar, ki me je mori, je klavir. Ob misli na to mučenje sem v steno udarila bolj močno kot prej in posledica tega je bila, da sem se zvila od bolečine. »Fizična bolečina lajša psihično,« sem spet na glas pomislila. Glede bolečine sem ustvarila neke vrste krog brez začetka in konca. Fizična bolečina lajša psihično, ampak fizična bolečina je pa samo v glavi, zato sploh ne obstaja. Tako sem se pomirila.
Klavir je ta trn v peti. Pa saj sem nadarjena, problem je, ker se mi ne da vadit. Komu bi se pa dalo vsak dan eno uro zapraviti za to? Kar pa me najbolj odvrača od instrumenta in obiskovanja glasbene šole, je moja glasbena učiteljica. Ne razume, da mi je za klavir vseeno, da ni moja prioriteta. Misli, da imam dovolj časa, da pred izpitom vadim po tri ure na dan. Misli, da v mojem življenju ni nič drugega kot klavir, nima razumevanja za druge dejavnosti, ki so mi bolj pomembne.
V desni roki sem čutila pekočo bolečino, zato sem prenehala z udarjanjem in si šla na stranišče umit kri. Mogoče sem danes res pretiravala. Vzela sem vato, ki sem jo vedno imela s sabo in medicinski lepilni trak. Vato sem prilepila na členka sredinca in kazalca, ker mi je kri tam najbolj tekla. Nato sem pograbila torbo s kimonom in se odpravila domov. Treniram karate, že osem let in zato imam tudi neke vrste strašljiv sloves, od takrat, ko sem pretepla sošolca, ker je temnopolti sošolki rekel stvor samo zaradi barve kože. Mislim, da je bilo to v tretjem razredu.
Zazvonil mi je telefon. Oči. Pričakovala sem njegov klic. »Lia, kje hodiš?« »Prihajam domov, s fanti smo igrali nogomet na igrišču,« ni bilo prvič, da sem se zlagala glede tega, kje sem bila. Ampak nikoli se nisem tako zlagala, da bi bilo res daleč od resnice, nekaj čisto namišljenega. »Jake me je ponesreči spotaknil in sem si poškodovala roko. Mi lahko nastaviš razkužilo na nočno omarico?« »Seveda, kaj je pa bilo? Kaj resnega?« je zaskrbljeno vprašal. »Ah, ne, samo posnela sem si kožo s členkov in zdaj mi teče kri.« »Ok. Kaj boš jedla?« V njegovem glasu sem zaslišala olajšanje. »Em, tekoči sadni jogurt in donut, prosim.« »Zmenjeno. Pridi čimprej. Imaš ključe?« Pobrskala sem po torbi. »Em, ja, mislim da. Aha, tukaj so.« »Ok. Adijo.« »Adijo,« sem rekla in prekinila.
Čez pet minut sem bila doma. Tiho sem odklenila vrata in previdno stopila v stanovanje. Obstajala je možnost, da moja sestrica Brynn že spi. Pozdravila sem starša, ki sta sedela v dnevni sobi in se odpravila do svoje sobe. Prižgala sem luč in vrgla torbo poleg postelje. Na nočni omarici me je čakalo razkužilo in povoj; to bo v redu za čez noč. Pograbila sem stekleničko in si v kopalnici povila roko. Potem sem se odločila, da bom šla jest večerjo. V predalu s kruhom sta bila še dva krofa z luknjo, donuta, moja najljubša, brez polnila in posuta s sladkorjem. Iz hladilnika sem si vzela jagodni jogurt in ga nalila v enega od čistih lončkov, ki so stali na pultu. Usedla sem se za mizo in pograbila TV spored za naslednji teden. Brez kakšnega posebnega zanimanja sem ga prelistala, medtem ko sem počasi žvečila. Pekoči občutek v desni roki me je spominjal na moje početje. Starša tega res ne bi odobravala. Ampak pri takih poškodbah se je na srečo lahko zlagati, kako si jih dobil.
Ko sem pojedla, sem pospravila krožnik in lonček in vzela eno od polivinilastih vrečk, ki smo jih imeli shranjene v predalu za kakršnokoli priložnost. Vanjo sem zavila roko s povojem, da se ta ne bi zmočil med tuširanjem. Pod tušem sem pustila, da mu topla voda teče po telesu. Kako sproščujoče. Nisem si smela privoščiti predolgega tuširanja, ker bi to lahko zbudilo Brynn. Oblekla sem si sveže spodnje perilo in nase navlekla pižamo. Vrečko sem obesila na radiator, da se bo posušila. Telefon sem nesla v kuhinjo, kjer sem ga dala polnit in ga pustila tam čez noč. Imam pač stroge starše, kolikor vem, večina mojih sošolcev sploh ne spi ponoči, ker gledajo posnetke na YouTubu, igrajo igrice ali pač nekaj. Jaz sem o tem lahko samo sanjala. Sem pa imela eno uteho in to je moj MP3. Na glasbo ponoči sem se tako navadila, da brez nje ne morem zaspat. Slušalke sem udobno, kolikor je plastika pač lahko udobna, namestila v ušesi in se pokrila z odejo.

✮ Kako se vam zdi?
✮ Mnenja, predlogi?
18. julij 2017
-Super je (:
-Zaenkrat še nimam, a zagotovo se bo kmalu našla kakšna teorija x'd
Neeext
18. julij 2017
hvala
haha, bomo videli kako bo glede teorij x'D
18. julij 2017
Next ^^
18. julij 2017
Next
18. julij 2017
Storyline mi je že zdaj všeč ^-^
Next
18. julij 2017
Začetek mi je zelo všeč.. (:
Next
18. julij 2017
Next
19. julij 2017
Next
to bo še na suuper zgodba
19. julij 2017
Hvala vsem za nexte.
Drugi del pride danes, ko pridem z bazena.
19. julij 2017
Heej!
Kako ste? jaz sem super, utrujeno, ampak super.
če bi katera posvečen Next, naj mi samo reče.
uživajte!

|Happier, part no. 2|

✮This is the end
Hold your breath and count to ten Feel the earth move and then
Hear my heart burst again
~ Adele, Skyfall✮

»Ti to resno misliš?« me je presenečeno vprašala najboljša prijateljica Kaya, ko sem ji povedala, da grem čez dober mesec v Ameriko. »S kom?« »Saj veš, z ekipo. Iskreno, sploh nisem vesela, da smo se uvrstili na Global Innovation Award. Res fantastičen dosežek, ampak to pomeni še več ur v šoli po pouku, še več dela. Namesto, da bi si lahko po evropskem prvenstvu odpočili, nas bo čakalo še garanje za to,« sem potarnala. Kaya je pokimala, čeprav sem verjela, da ne razume čisto točno, zakaj mi je tako hudo. Nikoli ni bila v ekipi. Ona trenutno vidi to, da grem v Ameriko, njo pa bom pustila doma. Čisto vseeno ji je, da se ne grem zabavat in da Amerika pomeni, da bom še ne vem koliko ir preživela v šoli. Hodili sva proti slednjo stavbi in pili vsaka svojo limonado. To je bila najina rutina, vsako jutro sva pri Kayi doma naredili pijačo. Pozimi je bila to vroča čokolada, poleti limonada. Vmes pa kakor kdaj. Živiva v istem bloku in spoznali sva se, ko smo se mi preselili sem. Prej smo živeli v hiši, ampak sta starša iskala neko domovanje, ki bi bilo blizu moje nove šole in bi v njem bili sami. Hišo smo so namreč delili z očijevima bratoma in babico. Tako smo prišli v ta blok, ki stoji v bistvu na 'vhodu' v center mesta. No, od takrat se s Kayo poznava. To je že osem let in pol, skoraj devet. Čas teče. Včasih prehitro.
»Kaj imamo prvo uro na urniku?« Kaya me povleče nazaj v resnični svet. »Matematiko. In potem angleščino.« »Imaš nalogo za matematiko?« Kaya nikoli ne naredi naloge. In posledično tudi toliko zna, zato pa je matematika njen najslabši predmet. »Seveda,« ji odgovorim. »In ne, ne dam ti je za prepisat.« Kaya že odpre usta, da bi ugovarjala, pa sem ji rekla: »Ne, glej, celo uro časa še imaš do začetka, za nalogo so bile pa samo tri naloge iz učbenika. Toliko se lahko potrudiš. Pojdi v knjižnico in tam delaj.« Prišli sva do najinih omaric, kjer sva se preobuli v copate, na to pa sva se odpravili proti knjižnici. Knjižničarka je že navajena, da jaz ves čas visim v knjižnici. Ime ji je Rosy in je stara okoli trideset let. Kar dobro se razumeva. »Dobro jutro!« sem dokaj veselo zaklicala, ko sem vstopila v knjižnico. Rosy je dvignila pogled in se mi nasmehnila. »Jutro, Lia! Jutro, Kaya!« Kaya se je usedla za bližnjo mizo, jaz pa se položila torbo na tla in se naslonila na pult. »Kako ste?« jo nasmejano vprašam. »Dobro, dojenček raste,« zašepeta in se potreplja po trebuhu. Šepeta zato, ker sem edina učenka na šoli, ki ve za njeno nosečnost. »Super, me veseli,« odvrnem in pogledam proti Kayi. Zdi se, da ji naloge res predstavljajo velik problem. Rosy ne reče nič, zato kar začutim, da je nekaj narobe. Obrnem se k njej, da bi ugotovila, kje je težava.
V moji roki. Seveda. Nezavedno sem jo položila na pult in brez povoja res izgleda hudo. »Pa ne spet, Lia,« razočarano reče. Vsi učitelji na šoli vedo za moj problem. Za mojo jezo. Ampak to me ne jezi, ker mi pomagajo. Znajo pomagati. »Saj ni tako hudo, kot zgleda,« odmahnem z roko in zajavkam od bolečine, ko Rosy pregleduje rane. »Lia, nehaj s tem, škoduje ti,« tiho reče in s tem pove, da je debata zaključena. Zavzdihnem in se posvetim Kayi in njenim matematičnim problemom.
Matematika. Srednjeveško mučenje v današnjih časih. To sicer ni moje osebno mnenje, ampak ni pa tudi moj najljubši predmet. Poleg tega za mano sedita Drew Collins in Bert Ropter, moja najhujša sovražnika. Minilo ni niti deset minut cele ure, pa sem zaradi njiju skoraj že ob živce. Vame mečeta papirčke in majhne koščke radirk. Kaya vidi, da sem tik pred izbruhom in mi pod mizo stisne roko. Čez par minut sem obrnem nazaj, da bi fanta prosila, če lahko nehata, ko me naenkrat košček radirke zadane v nos. »To!« sem zasmeje Drew, Bert pa mu da petko: »Nos! Petdeset točk!« »Okej, fanta, zabavno. Lah…« Stavka mi ni uspelo dokončati, ker mi je radirka priletela naravnost v usta. »Ojoj,« se je zgrozila Kaya, medtem ko sem jaz izpljunila radirko. »Zdaj. Je. Pa. Dovolj,« sem jezno rekla, idiota pa sta se še naprej režala kot pečena mačka. Mimogrede, zakaj se tako reče? Kakorkoli. Šla sta čez mejo. »Vidva idiota, Drew in Bert, takoj nehajta metati vame papirčke in koščke radirke, ali pa vana svojo radirko zatlačim v goltanec! Oh, ne, počakajta, uboga radirka. Vaju bom pač kar tako zadavila!« zavpijem in cel razred utihne. Mogoče sem malo pretiravala. Pa še moja roka izgleda grozno… ni čudno, da se me ljudje bojijo. »No, Lia, dovolj bo. Vidva pa, moram reči, da ima vajina sošolka prav. Mogoče je vama vseeno za ocene, glede na to, da bosta itak imela popravni izpit iz matematike in vaju verjetno ne čaka kakšna služba v zdravstvu ali politiki, ampak nekateri posamezniki v tem razredu, kot je Lia, se trudijo pridobiti znanje. Sta lahko še manj obzirna? Bert, ti se boš presedel k Anni, ti, Drew pa boš šel čisto zadaj, tako da se ne boš mogel z nobenim povezati. Sta razumela?« je dokaj umirjeno povedala gospa Chanson. Ker je očitno opazila, kako razburjena sem, me pošlje iz razreda: »Saj veš, kje se lahko pomiriš. Vzemita si kolikor časa potrebuješ.« Pokimam in zardim, nisem navajena pozornosti vseh. Pač nočem, da vsi vejo, da hodim k šolski psihologinji Zari. To je popolnoma moja stvar. Na hitro pospravim stvari v torbo in zapustim razred.
Zarina pisarna je v tretjem nadstropju, tako kot učilnica za matematiko, zato pot ni dolga. Jezno odprem vrata in zaloputnem z njimi. »Nekdo je pa jezen,« zaslišim moj najljubši glas na svetu.

✮Kako se vam zdi?
✮ Predlogi, kritike, izboljšave?
19. julij 2017
Next
kar tako naprej
19. julij 2017
Next
zeloo dobro
19. julij 2017
Next
super je
19. julij 2017
kdai bo pa Next ?
20. julij 2017
poskusla bom danes dokončat, pa nevem če mi bo ratal, tako da verjetno jutri zjutraj... mela sem neke opravke, ki so nadomestili pisanje, zato se je vse skupaj malo zavleklo. ampak prosim, ne pričakujte, da bo Next vsak dan. to pa zato, ker tudi traja, da dobim inspiracijo za nov del. če bom kdaj brez idej, vam bom povedala, kaj se dogaja in da ne pričakujte preveč. ampak več kot nekaj dni zagotovo ne bom potrebovala, ker če bom, bo zgodbica (kot vse prejšnje) padla v vodo.
20. julij 2017
Next!
Mimogrede: ne čakaj na nekaj, česar morda ne bo. Samo umiri se in sprosti se in ideja bo prišla. Morda ne bo nič fantastičnega, vendar se lahko iz vsake misli - pa če je ta še tako majhna - napiše mojstrovino.
Maš to
20. julij 2017
Hvala za vse nexte in spodbude, tule je Next!

|Happier, part no. 3|

✮So don't believe everything they say
And be yourself at the end of the day
Don't let anyone stand in your way
Don't ever stop your dreaming
~ Mackenzie Ziegler, Monsters✮

»Ja,« je napol zarenčim in si iz kota pisarne privlečem žogo za sedenje. Potem se obrnem k Zari: »Drew in Bert sta idiota.« »Pokaži mi roko,« reče Zara. Zavzdihnem in položim roko na mizo. »Tole izgleda pa huje kot ponavadi. Zakaj?« »Mogoče sem malo preveč udarila včeraj,« se poskušam delati brezbrižno, ampak Zare ne morem pretentati. Ona ve vse o mojih težavah, pozna me bolje kot kdorkoli. Bolje kot Kaya. »Na kaj si mislila?« me vpraša. Odmaknem pogled, vem, da bo razočarana.
Zdaj ona zavzdihne. »Klavir?« Prikimam, ker ne morem govoriti. »Oh, Lia. Zdrži še ta mesec in pol. Prosim. Ne zame. Zase. Potem pa bo vse lažje.« Naenkrat se nagne čez mizo, me poboža po laseh in zaskrbljeno reče: »Pa pazi, da ne bo tako, kot na začetku.«
*flashback*
Bila sem besna. Res, ubijala bi lahko v takem stanju. Ta ponedeljek je šlo vse narobe.
Kot prvo, zjutraj sem morala na klavir zaradi recitala in nisem mogla ostati v knjižnici, kot vsa ostala dekleta, ki niso imela izbirnega predmeta prvo uro. Ne, že na vse zgodaj sem morala sedeti za klavirjem in poslušati svojo teatralno učiteljico klavirja, ki mi je spet pridigala o tem, kako malo vadim. Saj res malo vadim, ampak moje igranje je vseeno dokaj dobro. Zadovoljivo.
Potem sem prišla nazaj v šolo, pri geografiji je učiteljica vrnila teste. Glede tega testa sem imela dober občutek, pa sem pisala tri. Še en poraz.
Starši so ponoreli, ko sem jih po pouku poklicala glede ocene. »To je zaradi tega, ker se nič ne učiš!« To ni res. Saj se učim. Samo premalo. »Ves čas gledaš v ta prekleti telefon.« Okej, priznam, to je resnično. »In kako je bilo na klavirju?« Še ena točka manj zame. Tik pred koncem pogovora, sem se zlagala, da imam še nekaj dela za raziskovalno nalogo in bom dlje v šoli.
In tako sem si v telovadnici spet uničevala členke. Ampak sem šla res čez mejo. Bolj ko sem udarjala, bolj jezna sem bila. Z vsakim udarcem sem si domišljala, da bom uničila vse težave. Zadnji udarec me je skoraj pokopal. Bolečina je postala neznosna in moč udarca me je odbila od stene na blazino, ki sem si jo vedno pripravila. »Aaaa!« sem zakričala in se prijela za desno zapestje. Bolelo je, grozno je bolelo. »To je moja kazen,« sem pomislila. Počasi sem se dvignila v sedeči položaj in se s hrbtom naslonila na steno. Vseeno mi je bilo, če je po steni razmazana moja kri, da bom umazala majico. Sopihala sem in poskušala premakniti roko v pregibu zapestja. Ko sem naredila cel krog, sem olajšano zavzdihnila. Ni bilo zlomljeno ali zvito.
Hvala bogu. Samo to bi mi še manjkalo. To bi bila pika na i, češnjica na vrhu smetane. Sarkazem, seveda. Ulegla sem se nazaj na blazino in razmišljala, zakaj si to počnem. Je res vredno? Seveda ni, ampak… pač pomaga. Sprostim jezo in žalost. Ja, to je najboljše. Zaprla sem oči in ležala. Ni minilo veliko časa, ko sem naenkrat zaslišala korake. O ne, v takem stanju me ni smel nihče najti. Hitro sem poskušala vstati, pa se mi je zavrtelo v glavi in sem se sesedla nazaj. S hitrimi koraki se mi je približevala približno petindvajset let stara ženska, z oranžno-rjavimi kratkimi lasmi in zaskrbljenim izrazom na obrazu. Pobrskala sem po spominu in ugotovila, da je to nova psihologinja in učiteljica za zgodovino. »Lia, kaj se je pa tebi zgodilo?«
Čez dober teden so se učitelji odločili, da o tem ne bodo povedali mojim staršem, za to sem jih izrecno prosila. Odločili so se tudi, da imam dvakrat na teden pred in po pouku pogovore z Zaro in da se lahko grem v primeru, da me bo kdo razjezil, pomirit na stranišče, v Zarino pisarno ali v knjižnico. In da ne sme trajati več kot pol ure.
Najprej sem mislila, da bodo pogovori dolgočasni. Ampak sem se zmotila. Zaro je zanimalo vse o mojem življenju, stvareh, ki jih imam rada, kaj me zanima, vse. Bilo je zabavno. Res mi je prirasla k srcu.
*the end of flashback*
Obe sva pomislili na ta dogodek, vem, da sva.
Okno je bilo odprto na nagib. Vstala sem in prislonila stol k steni, ker sem premajhna, da bi ga lahko dosegla kar tako. Odprla sem okno na stežaj in se naslonila na okensko polico. Zari to ni všeč, ampak mora se znebiti občutka, da bom padla dol. Po drugi strani, lokacija je izvrstna za samomor.
»Lia, tole ti ne bo všeč, ampak…,« začne govoriti in vem, da mi res ne bo všeč, »… če ne boš nehala s tem, bom povedala tvojim staršem.« Šokirano se od okna obrnem k njej. »Ne, samo tega ne!«

✮Mnenja, predlogi, kritike?
20. julij 2017
Zelo lustno ^^ I always love psychological themes.

En nasvet: Poskusi se izogibati temu, da prideta dva narekovaja skupaj npr. "......" "...."
Poskusi vmes vtakniti se kaksno poved ali pa daj vsaj v novo vrstico, da dobis:
....... : "............ ."
"............ ," ........ . (Saj razumes, ne?)

Next!
20. julij 2017
Next
20. julij 2017
Senca~, hvala za nasvet, bom upoštevala.
21. julij 2017
Next in ja Senca~ ima prav, bi bilo lazje brati
21. julij 2017
Next
21. julij 2017
This is amazing ^-^
Next
21. julij 2017
Hello!
kako ste? moji reproduktivni organi se zelo slabo počutijo, ampak bom že preživela.
tule je Next za vas. eno vprašanje: a sem jaz edina, ki prav ne more pogoltnit tablete?

kakorkoli, nazaj k nextu. uživajte.

|Happier, part no. 4|

✮Just stop your crying
It's a sign of the times
We gotta get away from here
We gotta get away from here
Just stop your crying
It'll be alright
They told me that the end is near
We gotta get away from here
~ Harry Styles, Sign of the times✮

Moji starši ne smejo izvedeti. Nočem, da bi jih bilo sram zaradi hčerke, da bi bili razočarani nad mano. Poskušali bi mi pomagati, seveda. Ampak nekako me ne razumejo. Ne razmišljajo kot jaz in ne bi razumeli mojih dejanj. »Vedno obstaja rešitev za probleme in to ni jok, namerne poškodbe ali kaj podobno nesmiselnega,« je vodilo mojih staršev. Res jih nočem razočarat.
»Saj… saj ne bi tega naredili?« zmedeno in presenečeno vprašam. Vidim, da ji je težko. »Če bi šlo predaleč, bi bila to moja dolžnost,« mi odgovori.
»Če bo šlo predaleč? Pa saj sem samo enkrat malo močneje udarila, takoj zatem sem pa končala! Ni tako kot na začetku! Ko ste me našli, sem si skoraj zdrobila zapestje, se spomnite? Tisto je bilo hudo, ne pa tole, kar se mi je včeraj slučajno zgodilo. Pač sem pretiravala, ampak ni nič kritičnega. In o starših sva tudi že razpravljali. Ne bomo jim povedali, to je moja edina želja. Niti poskusila se nisem upirati tem pogovorom, kar bi v drugačnih okoliščinah takoj naredila. In nisem poskušala zato, ker ste vsi obljubili, da moji starši ne bodo vključeni in ne bodo izvedeli. Če jim boste povedali, ne bom nikoli več prestopila praga tele pisarne. In takrat se bo šele začela moj pekel.« Moj monolog jo je pustil odprtih ust. »Lia, saj veš, da nočem nič slabega…,« se poskuša rešiti, ampak ji ne dovolim: »Ja? Nič slabega? Slabo bo, če bodo moji starši izvedeli!«
Naenkrat se zavem, kako grozno se obnašam in kako se mora Zara zaradi mene počutiti. In da je ona tu, da mi pomaga. Vsa ta spoznanja mi udarijo v možgane in to je preveč zame. Solze mi stečejo po licih navzdol. »Oh, Lia,« zavzdihne Zara in pride okoli mize, da me objame. Zahlipam: »Nisem hotela biti nesramna, oprostite mi.« Zara se odmakne od mene in mi ponudi robček: »Nič ni narobe, verjetno si v stresu. Nekaj ti moram povedati.« Takoj se pripravim na slabe novice in med brisanjem nosu razmišljam, kaj bi lahko šlo narobe.
»Zac in Ingrid sta zaskrbljena zaradi tebe. Bojita se, da si boš v Barceloni in Washingtonu zaradi stresa kaj naredila,« začne. Dobro, verjetno imata prav. Ampak zakaj je to problem?
»Oh,« presenečeno rečem, ko ugotovim, kako bosta verjetno ukrepala. »Ne bom smela zraven, a ne? Da ne bi škodovala ugledu ekipe in šole na splošno, a ne?« To je to. Najhujše, kar se mi lahko zgodi.
»Ne. Eh, sploh ne,« se zasmeje Zara. »Prosila sta me, če bi šla z vami zaradi tega, ker sem edina, ki te lahko obvladujem. To so njune besede.«
»Ja! To je super! Kako bomo pa v sobah?« se razveselim. »Učitelja sta mnenja, da bi se najlažje poškodovala ponoči, ko te nihče ne bi videl. Zato bova midve v isti sobi in Tyra in Ingrid v drugi skupaj,« mi pove Zara in vidim, da je prav tako navdušena kot jaz.
»Vidim, da si se pomirila. Zdaj pa pojdi nazaj k pouku,« reče in se mi nasmehne. Vem, da potovanji komaj čaka, ker obožuje raziskovanje sveta. »Ok. Po pouku pridem, da predelava temo potovanje, prav?« jo še vprašam preden grem iz pisarne. »Seveda. Ti me moraš konec koncev tudi seznaniti s potekom tekmovanja in o FLL-ju na splošno,« mi odgovori in pomaha. Pomaham nazaj in se odpravim nazaj do razreda. Preden vstopim v razred, globoko vdihnem in izdihnem in tako se psihično pripravim na vstop nazaj v resničnost.
»Oh, si se razjokala na stranišču, revica,« se mi posmehne Drew, ko se usedem nazaj na svoj prostor. »Ah, kje pa, Drew. Ličila so predraga, da bi jih razmazala zaradi nekega zaostalega pubertetnika, ki ne zna umiriti svojih hormonov,« se mu sladko nasmehnem nazaj in si mislim, da zaradi njega ni vredno izgubljati živcev. Tisti, ki me slišijo, se tiho zasmejejo, Drew ostane brez besed. Kaya mi stisne roko, kar zelo cenim, in mi tako pove, da je vesela, da sem v redu. Nasmehnem se ji in se osredotočim nazaj na snov.
Ko končno zazvoni, si oddahnem. Pri angleščini imamo tri skupine in v moji skupini ni ne Berta, ne Drewa. Pa še angleščina je moj najljubši predmet. Zaradi učiteljice.

✮Mnenja?
✮Predlogi? Kritike?
22. julij 2017
Kar se tiče tablet, sem na srečo pogruntala tehniko, ki deluje zame. Drugače pa kot vsaka stvar: vaja, vaja, vaja... Wait. That sounded wrong. Don't get addicted. Pills are bad.

A ni luštno, da njeni starši nič ne vejo... So jealous...

P.S. I am not reading first part where the lyrics of the song is written. Sorry.

Next! ^^
22. julij 2017
Oh, še nekaj sem se spomnila! Členjenje besedila.
Odstavki. Lepo prosim
22. julij 2017
Next in ful hudo..glede tablet...js jih fulne maram on ne nemorm jih pojest
22. julij 2017
Next
ja js tut zlo slabo prenašam tablete
22. julij 2017
Next
22. julij 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg