Forum
u202183
u202183
Hojlaaa dekleta(:
Tukaj sem z novo zgodbico. Hvala vsem, ki ste mi pomagali pri razvijanju te zgodbice in hvala ➳тωαи'ѕ. Hvala, da si si vzela čas in mi naredila naslovnico. Dolžna sem ti (;
Okej. Sedaj pa nekaj pravil...
- ne smeti teme oz. NE OGLAŠUJ!
- brez žaljenja, da ne maraš 5SOS ali kaj podobnega.
- upoštevaj zgornja pravila in bomo vsi srečni in veseli X''D

Tu bo notri tudi Louis Tomlinson.

Okej pa začnimo X''D







IGRALSKA ZASEDBA:

Zoey Deutch as Leilah Hyland
Luke Hemmings as himself
Louis Tomlinson as himself
Dominic Sherwood as Ian Stanton
Mackenzie Foy as Riley Brooks

Prolog||Half Dead||Luke Hemmings FanFiction

Zlo. Vsepovsod. A tega se ne zaveda nihče. Nihče ne vidi očitnega, ki ne mora biti bolj očitno. A zlo je okoli nekaterih. Pogovarja se z njimi. Se smeji. Celo joka. Samo, da bi lahko nekega dne skočilo na tistega in ga ubilo.
To so bitja brez čustev. Brez omejitev. So nenaravna. Bitja iz temne strani. Bitja, ki za dobro jutro ubijejo deset ljudi. Bitja, ki se hranijo z dušami. Sorodniki vampirjev. Čeprav vampirji tudi prebivajo tu, okoli nas. Niso tako nevarni, kakor ti.
Moramo jih iztrebiti. To so mi v glavo vcepili že v otroštvu. Pobijam vse. Zločince, vampirje in njih. Nimfe. Ja, tudi jaz sem morilka, čeprav ubijam zlo na Zemlji. In veste kaj? Na to sem ponosna.

To je to ^-^
Prvi vtis?
Mnenje?
08. maj 2016
Next Next Next Next
zelo cool ideja
všeč mi je!
08. maj 2016
u196293
u196293
Hudo.....
Neeeeext takoj
08. maj 2016
u211706
u211706
Omg full cool ideja *0*
Itak da bo top zgodba tako da
Neeeeeext
08. maj 2016
omg full dobra ideja *__*
Next, čim prej
08. maj 2016
Next! odlična ideja
08. maj 2016
u208800
u208800
Next!!! Luke<33
08. maj 2016
u208800
u208800
Pa dvomm da kdo nebi mu rd 5sos! Kr pol je pa idiot! Sory ampa je res to hahah
08. maj 2016
u202183
u202183
Zdajle bom šla pisat vaš Next. Prosila bi, če bi oglaševale
08. maj 2016
u209910
u209910
mene zlo zanima, kaj sledi ... Next
08. maj 2016
Uvod je svetovn.. Me že zanima nadaljevanje.. Next
08. maj 2016
u202183
u202183
Hoj hoj punce (:
Tukaj je Next. Hvala vsem za komentarje in da berete. Ne bom dolgovezila. Če katera želi, ji posvetim kakšen Next.
I hope you like it (:







Chapter 1||Half Dead||Luke Hemmings FanFiction

Nekoč, pred davnimi časi, je živelo dekle v deželi veselja, brez zla… Navadno se pravljice začnejo na takšen način ali pa še drugače. Vse govorijo o deželi, kjer vlada mir in harmonija. V deželi, kjer vsi živijo srečno do konca svojih dni. No nekako tako. Tako sem vsaj slišala. Nikoli nisem brala pravljic ali pa, da bi mi jih kdo bral. A naučila sem se eno. Svet, v katerem živim, ne spada pod besedo 'pravljica'.
Sedela sem na robu telovadnice in zavistno opazovala ostale, ki so trenirali. Tudi sama sem se jim želela pridružiti, a zaradi Felixa ne morem. Bebec, kakršen je, me je na treningu zbil na tla, in pohodil mojo nogo, da se je zvila pod čudnim, skoraj nemogočim kotom. Nikoli ne bom pozabila, kako se je slišalo pokanje kosti in kako me je presekala bolečina.
Nekdo me je potrepljal po hrbtu. Ozrla sem se k višku in zagledala svojega najboljšega prijatelja. Ian. Angelsko se mi je nasmehnil. Prisedel je k meni na tla in s pogledom ošinil mojo nogo.
»Kako si Lily?« me je vprašal. Moje ime je malo preuredil in je iz Leilah nastalo ime Lily. Samo njemu dovolim, da me tako kliče. Že tako mi ni všeč, da me kliče po tem imenu, ki sploh ni moje. No se mi ne zdi logično.
»Bi že nehal s tem? Dobro sem in ne potrebujem nekoga, ki bi ga ves čas skrbelo zame. Samo nogo sem si zlomila,« sem zagodrnjala. Zaslišala sem Ianov pritajen smeh. Zavila sem z očmi.
»Daj no mala. Pusti vsaj nekomu, da te malo razvaja,« se je pošalil in si navil moj rjav pramen las okoli prsta. Zavila sem z očmi. Pustila sem mu, da se igra z mojimi lasmi, medtem ko sem opazovala ostale pri treningu.
»Magnus je rekel, da počakaj še teden ali dva in povoji bodo romali iz tvoje noge v koš,« mi je vzpodbudno rekel in me prijateljsko objel. To me je razveselilo. Pogledala sem ga in se mu žareče nasmehnila. Nevede sem se pogladila po nogi, ki je bila na debelo povita.
»Komaj čakam,« sem šepnila.
Ian se je nasmehnil in vstal. Stekel je do vadbene lutke, na kateri vadimo udarce. Zelo spominja na človeško telo, a prstov nima in obrazov. Ne vem, kje vse je to dobila Riley, naša vodja. Iana sem še nekaj časa opazovala, kako izvaja vaje in vadi udarce. Ko pa je prišel pretep v ringu pa sem vstala. Na nek način nisem več želela niti pogledati ringa. Kar mrzli pot me oblije, ko se spomnim Felixa z menoj v ringu nazadnje.
Ian je opazil.
»Leilah!« me je poklical. Ozrla sem se k njemu. Vprašljivo me je pogledal.
»V sobo grem. Noga me preveč boli.« sem se glasno zlagala. Kaži so mi vedno gladko tekle z jezika, čeprav se nisem marala lagati. Videla sem, kako je Ian obotavljivo pokimal in se posvetil dvoboju v ringu. Močno sem vdihnila in poizkušala čim hitreje s šepanjem zapustiti sobo.
Takoj, ko sem se odšepala skozi vrata sem se znašla na hladnem, osamljenem hodniku. Stene so bile kovinsko sive barve, na njih pa so bile pritrjene bakle, ki so osvetljevale pot. Hodniki, ki so povezovali sobe, kjer se izvajajo treningi in preoblečevalnice, so se mi vedno zdeli malce strašljivi. Ne spet tako, da bi prestrašeno pohitela stran, ampak vseeno so me navdajali z manjšim strahom. Hodniki višje so bili pa prav prijetni. Polni ostalih članov klana. Verjetno tudi zato.
Šepajoče sem se odpravila proti moji sobi. Živim v podzemnem svetu, kakor se izraža Riley, naša vodja. Naš dom je zakopan pod zemljo in v vsaki sobi je vsaj pet zračnikov, skozi katere prihaja zrak. Tako zračimo prostore in dobivamo vedno svež zrak. Zgradil ga je vodja pred tremi generacijami, da bi lahko mirno in varno delovali v tolpi.
»Leilah!« sem zaslišala za seboj, ko sem bila že na pol poti do svoje sobe. Počasi sem se obrnila in zagledala Felixa. Izdajalski del mene se ga je prestrašil in sem se komaj zadržala, da nisem trznila ob njegovem dotiku moje roke.
»Kaj je?« sem nataknjeno vprašala.
»Magnus te kliče,« je zadihano rekel. Magnus? Pa ne no!
»No super. Počakajte, da pridem tja. Pol leta bo zadostovalo,« sem godrnjaje rekla in pričela šepati nazaj, na drugi konec zgradbe, ki je pod zemljo.
»Zato sem pa jaz tukaj,« je rekel. Hotela sem ga že vprašati, kaj je mislil s tem, a se je že približa in me brez opozorila dvignil. Od presenečenja sem iz svojih ust kratko kriknila. Felix se je zahahljal in pričel z menoj v naročju hoditi do Magnusove ambulante, na drugem koncu zgradbe.
»Spusti me. Zagotovo sem težka,« sem oporekala in poizkušala splezati iz njegovega naročja, a ni šlo. Sploh ni opazil, da se upiram.
»Tepka. Lahka si. Verjemi. Iana sem že nesel, a sem ga komaj odnesel na želeno točko,« se je zasmejal. Predstavljala sem, kako je Felix nesel v naročju Iana.
»Ne delaj mi nočnih mor. Vse živo si lahko predstavljam,« sem zagodrnjala in se z dlanjo udarila po čelu. Idioti. Fantje ne poznajo mej.
Nekaj časa sva hodila v tišini. Opazovala sem, kako so bakle izginjale za nama. Nato pa sem se ozrla k Felixovemu obrazu. Skoraj bi me kap. Od desnega očesa in do brade je potekalo pet zarez. Bile so sveže, saj sem videla še malo krvi okoli njih.
»Si bil mar na pohodu?« sem ga vprašala.
»Da. Riley mi je naročila, pa sem ji rekel, da nisem dober za na pohode. Ne, me ni morala poslušati. Sedaj sem pa skupil pol obraza. Adijo čudovit obraz. Pozdravljen grdo obraz. Ko sem bil pri Magnusu, mi je naročil, naj te poiščem,« mi je povzel vse. Zadrževala sem smeh. Vem, kako je Felixu pomemben izgled. Vsak dan si počeše svoje rjave lase, najmanj dvajsetkrat in se vedno po vadbi opazuje v ogledalu in preverja, če so lasje na svojem mestu, ali pa da nima kakšne modrice na obrazu. Prejšnji teden ga je zaskrbelo glede gub.
»Kar daj smej se,« je rekel. No, če že ponuja. Nisem več zadrževala smeha in sem se zasmejala. Moj smeh je odmeval po celotnem hodniku. »Nisem se še ti opravičil,« je rekel po nekaj minutah tišine. Zmedeno sem stresla z glavo.
»Am, glede česa?« sem ga vprašala.
»Da sem ti naredil poškodbo. Oprosti, glede zloma,« se je opravičil.
»Mislila sem, da se 'o presvetli Felix' ne opravičuje. Poleg tega, pa nisi takrat dajal vtisa, kot da ti je žal. Sladko si se smejal na ves glas,« sem ga opomnila.
»Ja. To je bilo še preden me je Riley pričela pošiljati na naloge, namesto tebe,« je zamomljal. A zato se je šlo.
»Sam si si kriv, če ne b…« sem hotela pridigat.
»Magnus, tukaj sva!« se je zadrl, ko sva vstopila v belo sobo. V moji glavi je zadonelo. Auč. Visoka štima, ni kaj.
»Se moraš dreti?« sem ga vprašala vsa nataknjena. Pokimal je in me dobesedno vrgel na trdo posteljo, na kateri nas pregleduje Magnus. Udarec mi je iztisnil zrak iz pljuč. Hlastnila sem po zraku in Felixa jezno pogledala. Vrnil mi je nasmeh in izginil ven iz sobe.
Tako kot vedno sem se razgledala po ambulanti. Bila je popolnoma bela. Bel strop, stene, omarice, tla, zastori, beli okvirji slik, postelja in lahko bi še naštela. V sobi je dišalo po razkužilu. Nikoli nisem marala vonj po razkužilu. Fuj.
»Leilah. Si pa hitra,« se je začudil Magnus.
»Felix me je nesel,« sem pojasnila in sedla.
»A zato se mi je zdelo, da sem ga slišal,« se je posmehnil in sedel na stolček poleg postelje. Opazovala sem ga, kako si je snel plastične rokavice. Dam vam pet sekund, da ugotovite, kakšne barve so. Pet…štiri…tri…dve…ena…nič. Bele. Tako je.
»Ja. Am, zakaj me rabiš?« sem ga vprašala.
»Oh. Saj res. No, kolikor sem te videl po hodnikih lomastiti s povito nogo se mi zdi, da lahko povoje odstranim. Vidim kako se mučiš, a vidim tudi, da se je noga dodobra zacelila,« se je nasmehnil. Presenečeno sem ga pogledala.
»Ampak Ian…«
»Ian je to od mene slišal takrat, ko so te pripeljali sem,« je pojasnil. Aha.
»Končno,« sem olajšano rekla in se nasmehnila. Konec muk.

Mnenje?
08. maj 2016
u209910
u209910
Next. Men je začetek všeč. Lol, čeprav mi še zmer ni čist jasn, za kaj se gre drgač pa le tako naprej
08. maj 2016
Next
08. maj 2016
Next Next Next Next
08. maj 2016
u196293
u196293
neeeeeeeext
08. maj 2016
Next
08. maj 2016
Neeext fuuul dobr
08. maj 2016
Next
09. maj 2016
u209548
u209548
Neext
10. maj 2016
u202183
u202183
Hej hoj punceee ;D
Tukaj je Next in hvala vsem, da berete.
I hope you like it ;$







Chapter 2||Half Dead||Luke Hemmings FanFiction

Vsa navdušena sem bingljala s svojima nogama, medtem ko sem sedela na svoji postelji v sobi. Z nasmeškom na obrazu sem opazovala svojo skoraj zaceljeno nogo. Povojev več ni bilo na tistem mestu, je pa bila še manjša oteklina in skoraj zbledela modrica. Normalno lahko še hodim, a moram počakati deset dni, da lahko pričnem s treningom.
Nekdo je potrkal na vrata. Ni mi bilo treba ugotavljati kdo je. Z gotovostjo smem trditi, da je pred vrati Ian. Z nasmeškom sem zavpila: »Naprej!«.
Vrata so se odprla in vstopil je, kdo drug kot, Ian. Nasmehnil se je in počasi se zaprl vrata in se zazrl vame. Opazoval je moj nasmešek in se začudeno namrščil. Verjetno ni opazil noge. Nalašč sem začela premikati noge, da je opazil mojo prej povito nogo brez povoja.
»Nimaš več povojev,« je ugotovil in se nasmehnil.
»Aha,« sem se nasmehnila in se še bolj zarežala. Stopil je do moje postelje in sedel poleg mene. Bil je nenavadno tih. Moj nasmešek je zbledel. Iana je neki težilo in nameravala sem ugotoviti kaj.
»Ian, je kaj narobe?« sem ga vprašala.
»Sestanek je bil. Malo prej.« je rekel.
»Kaj?! Pa saj je sestanek šele čez dva dni. Kako bi lahko bil danes. Riley ni tako neorganizirana,« sem vsa presenečena razmišljala.
»Točno tako. A ta sestanek je bil pod 'NUJNO',« je pojasnil. Izbuljila sem oči. Takšen sestanek je v primeru zapletov. Kaj je lahko šlo narobe? Odstop vodje, torej nje ali pa kaj bolj drastičnega?
»Kaj pa je bila tema tega sestanke?« sem prekinila tišino, ki je vladala med nama nekaj minut, ko sva bila zatopljena vsak v svoje misli. Pogledala sem ga in opazovala njegove obrazne poteze, kako so se spreminjale.
»Povečalo se je število ilirov,« je rekel. Moj obraz je v trenutku prebledel.
Iliri so grozna, sprevržena bitja. Bitja, proti katerim se mi borimo. So morilci, ki ne morijo zaradi zabave, ali hlepenja po krvi. Hlepijo po občutkih in duši. Hlepijo po naših spominih. So bitja popolnoma podobna ljudem, a privlačnejša. So potomci ženske, ki je prodala dušo hudiču in zanosila z njim otroke. Iliri nastanejo tudi drugače, kot spolno. Lahko se sami odločijo, torej prodajo dušo hudiču ali pa jih iliri spremenijo po nekem postopku, ki nam ni znan.
»K-kaj?« sem vprašala. Mogoče nisem prav slišala.
»Tako kot si slišala. Povečalo se je število ilirov v tem mestu. Katastrofalno. Več nas bo na terenu. Tudi ti,« je rekel.
»Ampak, jaz imam bolniško. Pa še izven forme sem,« sem vsa presenečena zinila.
»Enako sem rekel Riley, pa mi je odgovorila: 'se bo že sama znašla.'. Si moraš misliti?« je rekel ves nataknjen. Nikomur ni dišalo po nalogah, kjer smo morali iztrebiti par pripadnikov ilirov. Bilo je nevarno in nisi vedel kaj te čaka. Bilo je zastrašujoče.
In tako je Ian ostal pri meni še kakšnih trideset minut. Spravila sem ga v dobro voljo, na kar sem bila prav ponosna. Želela sem vsem pomagati, ne glede na to, kakšno ceno bom morala sama plačati.
Ko je odšel sem se skobacala s postelje in se odpravila ven iz stanovanja. Za sabo sem zaklenila vrata in odkorakala po hodniku naprej. Nekajkrat sem premočno udarila z nogo ob tla in me je rahlo zaskelelo. Takrat sem se spačila in malo postala, da je bolečina bila mimo, nato pa nadaljevala pot.
Kmalu sem se znašla pred velikimi črnimi lesenimi vrati. Močno sem vdihnila in izdihnila in pritisnila na hladno železno kljuko. Vrata so se škripajoče odprla in pred mano se je pojavila velika soba. Na sredini je stala velika bela hrastova miza, ki mi je bila že dolgo poznana, okoli nje pa razporejeni stoli malo temnejšega odtenka in rdečimi satenastimi blazinami. Nad mizo pa je videl velik lestenec, ki je popolnoma osvetljeval prostor. Po stenah pa so bile razobešene slike, ki so pričevala zgodovino našega klana. Sejna soba.
Na drugi strani je stalo rjavolaso dekle, ki so se ji lasje valovili vzdolž njenega hrbta. Bila je oblečena v črno laderno jakno in kratke črne hlače. Ostalo nisem morala opaziti. Riley.
»In kako je šel sestanek?« sem rekla in za seboj zaprla vrata. Riley se je obrnila in se presenečeno zazrla vame.
»Dobro. Vidim, da nimaš več povojev,« je mirno pripomnila.
»Ja. Sem se sama znašla,« sem rekla. Prebledela je.
»Ian ti je povedal,« je ugotovila. Pokimala sem.
»Poslušaj Leilah…Nisem tako mislila, samo…« je začela.
»Riley. Nehaj. Tvojo igro sem že zdavnaj odkrila. Skrbi te, da te bom nadomestila. A si morda pozabila, da sem odklonila ponudbo vodje? Če misliš, da sem ti konkurenca, pa se pošteno motiš. Kar prilizuj se ostalim, meni se ne boš,« sem povedala svoje in prekrižala roke.
»Seveda ne mislim tega!« se je takoj branila.
Zavila sem z očmi.
»Lažeš, kakor pes teče. Daj, povej mi samo nekaj. Se me želiš znebiti?« sem jo vprašala. Še bolj je prebledela. Vedela sem, odkar je postala vodja, da se me želi znebiti. Mnogi so temu nasprotovali in mene želeli na tem mestu, a sem odklonila. Nisem jaz za takšne reči.
»Seveda ne. Izgubila bi najboljšo lovko v tem klanu,« je rekla počasi.
»Na-a. Po tvojem, bi izgubila konkurenco,« sem rekla. Jezno me je pogledala. Njene zelene oči so me prebadale od same jeze.
»Če vse veš, zakaj nikomur ne poveš?« je vprašala.
»Ker nisem neumna,« sem skomignila z rameni.
»In kaj delaš tu?« me je vprašala.
»Pogoj imam. Ali počakaš, da se mi noga zaceli in me nato pošlješ v smrt ali pa me premestiš v drug kraj, v drug klan,« sem rekla. Obrnila sem se, brez da bi ji pustila zadnjo besedo in odprla vrata. Izginila sem za njimi in se znašla na hodniku. Šele sedaj sem se zavedala kaj sem naredila. Zavzdihnila sem in samo upala, da bo izbrala prvo opcijo.

Mnenje?
10. maj 2016
Next
10. maj 2016
Omggg kok je hudoo me ti zejbavass!!prfektt je tok zanimiu jee
Nextt
10. maj 2016
Neeext fuuuul popouno!!!
Riley mi ni tok usec edin hahah
Next Next takoooj Next
10. maj 2016
Next
10. maj 2016
neeeext
10. maj 2016
Next!!
10. maj 2016
u208800
u208800
Next
10. maj 2016
u211706
u211706
Omg!!
Perfect *--*
Neext
10. maj 2016
u193768
u193768
Next
11. maj 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg