Forum
u122384
u122384
Grozljivka ali zgodba o vampirjih? Morda oboje?
Je zgodba o mladi 14 - letni Rose, ki spozna, da se oče ne misli vrniti v Avstralijo zaradi službe, mavreč zaradi nečesa bolj, hm, grozljivega?
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
*Rose*

Zrem v daljavo, kjer se bohotijo mogočna hrastova drevesa in počasi začenjajo prastari gozd. Vse mi je tako znano in domače. Zakaj, zakaj bom morala ravno jaz, čez dober mesec dni to zamenjati za prašen zrak v Avstralskemu ‘mestecu’ Newcastle? Ah ja, zaradi očetove ‘popolne’ službe, se bomo preselili in tako bom za sabo pustila prelepe gozdove in prav tako vse prijatelje, ki so mi v podporo, čeprav tudi njih zaboli srce, ker me ne bodo videli vse do zimskih, kaj pa vem, morda celo do poletnih počitniških dni. “Rose, pridi, večerja je na mizi!” Zaslišim mamin glas iz pritličja, ki me takoj prebudi iz zamišljenosti. “Prihajam!” Zakličem nazaj in odhitim. Čudno ime kajne? Mislim, saj ni nič narobe z imenom. Prekrasno je. Ampak zakaj sta me tako poimenovala, če sem se rodila in odraščala v Sloveniji? No, to me ravno ne zanima toliko, kolikor me zanima to, zakaj se bomo preselili ravno ob božičnih praznikih? Lahko bi vsaj počakala do konca šolskega leta ?! Mojih staršev ni lahko razumeti. Celo prijatelji to priznavajo. Vstopim v osvetljeno jedilnico in se vsedem na enega izmed - hm, čudno, prisegla bi, da oče in mama nista omenila nobenih obiskov - šestih, z usnjem prekritih stolov. “Mama, ali kdo pride?”
“Oh, oprosti, pozabila sem ti povedati. Tudi mojo sodelavko Anito sem povabila. Saj veš, kasneje morava opraviti še nekaj v zvezi z mojo odpovedjo. » Previdno stiša glas, saj ve, da sem zadje čase zelo občutljiva glede te teme.
Kmalu pozvoni pri vhodnih vratih in vljudno pozdravim uslužbenko banke, v kateri dela tudi moja mati. Pokličem tudi sestro Tino in brata Aljaža, ki zdolgočaseno prideta do jedilnice, kjer se jima – seveda od vljudnosti - na obrazu razpotegne vidno prisiljen nasmešek in takšna ostaneta vso večerjo, nato pa se vsi trije odločimo, da bi bilo bolje, če mamo in njeno prijateljico pustimo sami.
Odpravim se v svojo sobo, ki je obrnjena tako, da imam lep razgled na mogočne gozdove, po katerih se vsakič pogosteje pojavljam s svojo psičko Luno. Tudi tokrat ne naredim izjeme in peljem ljubljenčka na sprehod – brez povodca, tega pri nas na srečo še niso uvedli – sama pa se zamislim. Kakšen mir je tukaj. Ali bo tako tudi v Avstraliji? Zagotovo ne. Mama mi je govorila o tem. V svojih mladistniških letih je tam večkrat obiskala mojega očeta, dokler se ni do bratovega rojstva ustalila tam. Newcastle naj bi bilo za Avstralijo majhno mestece. Ja, si mislim. Tukaj bi veljalo za večje od Ljubljane ! Tokrat me iz razmišljanja ne prebudi mehek mamin glas, temveč globok in nekako ‘zarjavel’, ki prihaja od neznanca, ki stoji za mano in me poskuša strastno spraviti v svoj objem.
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Bah, nekaj sem spravila skupaj, upam da vam bo všeč.
Poskusite vriniti zgodbo tudi prijateljem, če vam je všeč!

Ali boš redno bral/a zgodbo?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

02. avgust 2013
u146670
u146670
Neeeeeeext
02. avgust 2013
u122384
u122384
Tnx za podporo.plis.... povej usm prjatlom!
02. avgust 2013
u122384
u122384
No, bom kr pisala naprj!
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
*Rose*

Bilo mi je vse bolj neprijetno, ker me je sedaj neznanec že poskušal poljubiti. "Sprosti se punčka. Samo malce se bova spoznala..." Je rekel in me odvlekel globoko v gozd.Čez približno 500 metrov sem zagledala nekakšno razpadajočo lopico, kamor je bil tudi namenjen. Ko sva prišla noter, sem zagledala še nekaj deklet, ki so se prestrašeno skrivale v kotih sobe. Čez nekaj časa sem ugotovila, da je tudi ostalih 11 punc njegovih ujetnic. "Malce grem na sprehod. Da ne bi nobena pobegnila. Komaj sem vas zbral." Razmišljala sem o njegovem stavku. Kaj je mislil s 'Komaj sem vas ujel?'
Takrat sem pogledala po ostalih. Zakaj ne bi pobegnila? Tudi če nam je zabičal naj ne gremo nikamor, saj ga ni tukaj! Kot da bi mi brala misli, je ena od deklet rekla "Bolje, da ne greš nikamor. Poskušale so, a niso se vrnile." Je tiho povedala in se nato prestrašeno obrnila k škripajočim vratom, čez katera je vstopil naš ugrabitelj in za njim še dva mlajša fanta."Z njimi pa kar v mesto. Gospodar bo zeloo vesel ko jih vidi!" Se je zlobno nasmehnil in pomignil fantoma. Ta sta nas pogledala in premerila. "In njih boš spremenil? Takšna nuja pa že ni! Hahaha..." Je rekel eden od spremljevalcev. "Oh, utihni Roby! Katero pa naj bi vzel? Dobro veš, da morajo biti iste starosti!"
"Prav, če ti tako rečeš." Je odgovoril Roby in vsem nataknil verige, nato pa se je na presenečenje vseh ujetnic odpravil proti enemu od zidov. V nekakšnem čudnem jeziku je zdrdral neko besedilo in stopil čez. Ker je držal verigo, smo tudi me morale stopiti za njim. Oči so se mi razširile in zagledala sem veliko mesto, v daljavi panekakšno graščino. Nemo sem odprla usta in na obrazu se mi je zarisala maska groze, ob pogledu na prizor, ki sem ga videla.
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------
a)Kaj je videla Rose?
b)Next?
03. avgust 2013
nextt
03. avgust 2013
next
03. avgust 2013
next
03. avgust 2013
u122384
u122384
tnx za podporo. meni se zdi, kot da pišem obupno.
03. avgust 2013
ne pa ne super pišeš
03. avgust 2013
u122384
u122384
“Ne, ne, ne!” Se zakričala in se panično pognala proti – vsaj tako je izgledalo – nekemu plemiču, ki je v naročju trdno držal mojo sestro in ji šepetal na uho. Seveda nisem prišla daleč, saj so mi pot prekrižale verige, iz katerih sem se tako močno želela osvoboditi. “ Oh, zdaj pa še ona! Umiri se! Sicer tvoja sestra ne bo preživela.” Se je nasilnež razburil in me udaril po licu, ki je sedaj že močno zateklo. Skrhano sem se usedla na tla in bridko zajokala. Svet se mi je podrl in sedaj sem si želela čim prej oditi od tukaj, iz gozda, mesta in cele države. Nisem se več počutila kot doma. ‘Kaj naj naredim ?’ sem se znova in znova spraševala v mislih, na poti proti gradu, katerega sem opazila že prej. Pogledala sem po mestu. Tako…Strašljivo je izgledalo. Tako, ne domače do tujcev. Imela sem nek čuden občutek, da to ni navadno mesto. To misel je samo še bolj potrdila scena, ki sem jo videla. V kletki na glavnem trgu si bili natlačeni ljudje prestrašenih obrazov, in vsake toliko časa, je prišel kakšen meščan in se posladkal s toplo in sladko tekočino, ki se je pretakala po njihovih žilah. Spreletel me je srh, ob misli na mojo sestro. Ne bom pustila, da bi umrla tako! Oh, ko bi le imeli avtomobile tukaj! Hodili smo že vsaj 3 kilometre! Kaj pa naj bi rekla? Gospod vampire noge me bolijo a se lahko ustavimo? Na srečo nič ni bilo potrebno, saj je ‘G. Vampir že trkal na srhljivo velika vrata še večje graščine. Ko smo vsopili v notranjost, sem doumela, da se grozljivo mesto nikakor ne more primerjati s tem, kar sem videla.Mučilne naprave ?!? Pa kaj je s temi ? Sem pomislila. Ah, saj res, vampirji so ! No, to me ni čisto nič pomirilo. Oči so se razširile iz mešanice veselja in zmedenosti, ko je do mene stopil eden od služabnikov, me osvobodil verig in rekel: “Stopite za mano gospodična.” Kaj se pa tukaj dogaja? Sem takoj pomislila, ko sem opazila, da mi v roke vriva nekakšno pismo, naslovljeno name…
04. avgust 2013
u146670
u146670
Neeext
04. avgust 2013
u122384
u122384
A res? Kaj pa če ne?
04. avgust 2013
next
04. avgust 2013
u122384
u122384
Oprostite, ampak bo moja sestra Tina do nadaljnega zaradi zdravstvenih težav odsotna.
09. avgust 2013
next
12. avgust 2013
next
17. januar 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg