Forum
Dež je spral še zadnje sledi zime. Veter se je poigraval z golimi vejami drevja v bližnjem mestnem parku, ko je Deby s počasno kretnjo spustila roleto na svojem oknu.
Otopelo se je obrnila in napotila proti kuhinji. Z nemim užitkom je naredila požirek vročega čaja, globoko vdihnila, da se pomiri in odtipkala telefonsko številko, ki jo je našla na koncu oglasa. Pred tremi dnevi je ostala brez službe. Pregledala je vse oglase in ta je bil edini, ki se ji je zdel obetajoč.

Že res, da ima rada svoje majhno stanovanje v centru mesta, a bila je pripravljena iti od tu. Sama ga je opremila in v njem se je odlično počutila. Bil je njen varni pristan. Toda zdaj, po grdi, nepričakovani odpovedi, si je želela nekam proč, stran od mestnega vrveža in lažnih prijateljev. V slušalki je poslušala ponavljajoči pisk zvonjenja.

Edward je se je ob zvoku telefona zdrznil. Grdo je zaklel, ko mu je krožnik spolzel iz rok in se razbil na ploščicah pod njegovimi nogami. Obrisal je mokri roki v kuhinjsko krpo, ponovno zaklel, ker je moral sam opravljati gospodinjska dela in dvignil slušalko. Zaradi neznane številke na ekranu telefona je uradno in počasi rekel: »Edward Parker, ranč Green house.«
»Pozdravljeni, sem Deborah Somevill, kličem zaradi vašega oglasa za gospodinjo,« je zaslišal prijeten ženski glas v slušalki.

Srce mu je hitro poskočilo, že tri mesece je neuspešno iskal gospodinjo. To je bil šele četrti klic glede oglasa. Predhodne tri kandidatke so se poslovile takoj, ko so slišale njegovo ponudbo. Vseeno se je odločil za resnico, zato bo novi kandidatki predstavil stvari take kot so, čeprav je krvavo potreboval gospodinjo, še posebno zdaj, ko se je marec iztekal in je bilo na ranču veliko dela s katerim je bil v zaostanku.
»Halo, gospod Parker, ste še tam?« ga je ženski glas vrnil v stvarnost.
Odkašljal se je: »Halo, se opravičujem za kratek premor, kličete glede mojega oglasa? Ja, še vedno iščem gospodinjo.« Malo je pomolčal, se prestopil ter si z nezavedno kretnjo šel z roko skozi lase in nato suvereno nadaljeval: »Ne bom vas zavajal. Potrebujem gospodinjo za ranč. Potrebujem nekoga, ki bo skrbel za hišo, saj veste, da nam bo kuhal, čistil, pral in likal. Poleg je potrebno skrbeti še za manjši zelenjavni vrt ob hiši. Tukaj živimo štirje moški. Dedek Hubert, moj bratranec Thomas, njegov desetletni sin Jack ter jaz. Naš ranč je dobre pol ure vožnje severno od Whitneya in najbližji sosed je oddaljen slabih petnajst minut vožnje. Bi vam to ustrezalo?«
»Mislim, da bi to bilo čisto sprejemljivo. Predvidevam, da bi živela z družino in bi moj delavnik bil 24 ur na dan?« se je nasmehnila.
»Pravilno predvidevate, žal to ni služba za osem ur, to bo pravzaprav, način življenja,« ji je pritrdil sogovornik in po kratkem premolku nadaljeval, »povejte mi kaj o sebi in zakaj mislite, da ste prav vi pravi za to delo?«
Deby je ponovno vdihnila in počasi začela: »Stara sem enaintrideset let, samska sem, ne pijem in ne kadim, nimam družine ali kogar koli pomembnega, zato mi ni problem spremeniti načina življenja. Po poklicu sem vzgojiteljica, zaradi zmanjševanja oddelkov sem ostala brez službe in vaš oglas se mi je zdel ravno pravšnji zame. Želim si stran iz mesta. Že od nekdaj mi je mirno podeželsko življenje bolj pri srcu od mestnega. Pri štirinajstih sva z dedkom ostala sama. Dedek je že takrat bil bolehen in sem sama dobrih deset let skrbela zanj in za majhno hišico z vrtom, ki sva jo imela v predmestju Wace. Glejte gospod Parker, potrebujem službo. Ne bojim se dela. Vsa našteta dela mi ne delajo problemov. Prosim, dajte mi priložnost, še vedno me lahko odslovite, če vam ne bom ustrezala,« je rekla s tiho prošnjo v glasu.
Edward je komaj krotil radost, njegove tihe molitve so bile uslišane. Končno je našel nekoga, ki bo prevzel breme gospodinjstva z njegovih ramen. Odkar je Thomasova žena Mary umrla, so šle stvari glede gospodinjstva samo navzdol. Dobre dve leti jim je gospodinjila ovdovela gospa Hillbert, toda zdaj so jo leta dohitela in zdravje ji je opešalo, zato je dala odpoved in se preselila k hčerki v Whitney. Ni smel pokazati veselja in hvaležnosti, saj bi lahko pomislila, da je z njimi kaj narobe in bi si premislila, zato je počasi rekel: »Prav imate, gospodična Somevill. Najbolje bo, da vam dam priložnost, da pokažete ali ste sposobni za to delo. Kdaj bi vas lahko pričakoval?«
Deby si je oddahnila, veselo je nadaljevala: »Jutri bi lahko prišla z avtobusom do Whitneya, v kolikor vam to ustreza? Pogledala sem vozni red, avtobus prispe v Whitney ob 17.30.«
»Ob 17.30 vas bom čakal na postaji. Nasvidenje do jutri,« ji je zaželel in ko mu je odzdravila je prekinil zvezo in se glasno zasmejal. Z urnimi koraki je stopil v dnevno sobo in z žarečim pogledom zaobjel svojo družino, ki je sedela pred televizijskim ekranom in razpravljala o oddaji, ki so jo spremljali.
»Kaj?« je kratko vprašal Thomas in s pričakovanjem gledal bratranca.
Edward jih je opazoval in se skrivnostno nasmihal. »Dobili smo gospodinjo! Jutri popoldne jo grem počakat na postajo v Whitney,« se je zdaj glasno zasmejal.

____________________________________________________________________________________
NEXT??
Pα še ѕlιĸe(Pιѕαlα вoм v ɴorмαlɴι pιѕαvι dα вo lαže вerljιvo)

Ɗєву





Ɛɗωαяɗ






ƝƐXƬ?
09. marec 2015
u159814
u159814
next <3
09. marec 2015
u189407
u189407
neext
09. marec 2015
Jack je energično zaploskal, dedek se je samo nasmehnil in pritrdilno pokimal.
»Super! Končno!« je kratko komentiral Thomas in se še sam zasmejal.

Na drugem koncu države se je Deby končno sprostila in je vsa mehka obsedela za mizo. Čez nekaj trenutkov se je glasno zasmejala in radostno dvignila obe roki, droben vrisk veselja ji je izletel iz ust. Odločila se je, da bo takoj spakirala svoje stvari, da bo jutri imela dovolj časa, da pospravi stanovanje, ki bo zdaj nekaj časa stalo zaklenjeno in prazno.





Edward je prišel petnajst minut prezgodaj. Sedel je na eno od treh lesenih klopi ob dolgi, nizki stavbi avtobusne postaje. Pred njim so stali skoraj prazni peroni, eden od avtobusov je ravnokar odpeljal in prvi, ki bo prišel, bo avtobus iz Wace s katerim bo prišla njegova nova gospodinja. Zadovoljno je opazoval prometno cesto, ki je peljala poleg postaje. V mislih si je za hip poskušal predstavljati gospodično Somevill. Iz povedanega je predvideval, da je pusta, dolgočasna in umirjena ženska. Najbrž je majhna, okroglolična, povprečna ženska v staromodni opravi. Takoj nato so se mu misli začele vrteti o ranču in delal si je seznam opravil ter poizkušal določiti kje naj začne z deli. Čeprav je njegov bratranec bil priden delavec, je bil samo to, delavec. Vse odločitve in vodenje je prepustil Edwardu, konec koncev ranč je njegov. Iz zamišljenosti in načrtovanja se je spustil na realna tla takoj, ko je avtobus ustavil pred njim. Lenobno je vstal in prvič opazil, da ni edini, ki koga čaka. Opazoval je ljudi, ki so sestopali. Nekaj jih je suvereno zakorakalo mimo njega, otrok je stekel dedku v objem, starejša ženska z goro vrečk se je skušala preriniti mimo dveh mladeničev. Neosebno je opazoval vrvež dokler se njegov pogled ni ustavil na manjši okrogli ženski z očali, ki je stopila po svojo prtljago v avtobusni bunker. Naredil je že korak proti njej, ko je zaslišal ženski glas za seboj: »Teta Gerty!« Ženska se je obrnila ter razširila roki, da ji je mlajša rjavolaska lahko stekla v objem. Obstal je, saj je spoznal svojo zmoto. Opazoval je naprej. Po prtljago sta stopila še dva moška in šele čez čas je pristopila še visoka, postavna mladenka. Nejeverno jo je opazoval. Vzela je svoj kovček in dodatno torbo ter stopila proti njemu. Ker je bil edini, ki je stal pred avtobusom kot vkopan in jo gledal, se mu je nasmehnila in vprašala: »Gospod Parker?«
Samo pokimal ji je. Njen nasmeh je postal toplejši in večji, spustila je torbo ter stegnila svojo dlan: »Deborah Somevill.«
Prijel je ponujeno dlan: »Edward Parker.« Misli so mu z vrtoglavo hitrostjo letele po možganih. To dekle, ne more biti njegova nova gospodinja, najverjetneje se mu je zlagala, saj ni mogla biti starejša od dvaindvajset let. Poleg vsega, ta postavna manekenka s porcelanasto kožo, dolgimi svetlimi lasmi in temno modrimi očmi ni sodila na ranč, kvečjemu na naslovnico modne revije. Opomnil se je, da videz včasih vara in se ponovno zahvalil višji sili, da je pravočasno razdrl zaroko s preračunljivo, zlobno kačo, ki se je skrivala za milo zunanjostjo in zaigrano prijaznostjo gospodične Evelin Jackobs. Gospodični Somevill je obljubil priložnost. »Naj vam pomagam, gospodična Somevill?« je rekel vljudno in iz njene roke vzel kovček, ter pobral torbo. »Kaj pa imate tukaj?« je vprašal presenečen nad težo torbe.
Nasmehnila se mu je in skomignila z rameni: »Nekaj osnovnih aparatov. Svoj šivalni stroj, likalnik, multipraktik, mešalnik in fen.«
Začudeno jo je gledal in na koncu razumevajoče pokimal.
»Prosim, recite mi Deborah ali še bolje kar samo Deby,« je rekla, ko je ujela korak z njim.
»Samo, če boš ti meni rekla Edward,« je rekel prisiljeno prijazno in pri tem upal, da ni opazila, kako ga je zmedla. Še nikdar ni bil tako na trnih, še nikdar ni bil tako vzburjen zaradi ženske in istočasno jezen nase, da ji je tako na hitro obljubil priložnost. Ni imel časa skrbeti še za eno osebo. Zanimalo ga je, kaj ima za bregom in zakaj si želi delati kot njihova gospodinja. Je res obvladovala vodenje gospodinjstva? Je sploh znala kuhati?
Deby ni opazila njegovih mešanih občutkov, preveč je bila obremenjena sama s seboj in svojimi čuti, ki so ponoreli ob pogledu na visoko, mišičasto postavo zelo privlačnega moškega. Predstavljala si je, da je njen delodajalec moški v zgodnjih petdesetih in povprečnega videza. Toda Edward ni mogel imeti več kot šest ali sedemintrideset let in je žarel z moško privlačnostjo. Njegove temno rjave oči so prodorno gledale in dobila je občutek, da ji skuša prebrati dušo. Temni, kratko postriženi lasje so obkrožali njegov odločen obraz, na katerem se je videl vpliv trdega dela.
Edward je pospravil njeno prtljago na zadnji sedež in jo pozorno opazoval. Spoznal je, da ji je očitno naredil krivico s svojim prvim vtisom. Zdaj, ko jo je opazoval je videl, da je starejša, še vedno ni kazala enaintrideset let, a tudi v zgodnjih dvajsetih ni bila več. Njena manekenska postava ni bila tipično manekenska, saj je, za razliko od presuhih deklet, ona zdravo vitka in na ženskih delih zadovoljivo zaobljena. Moral ji je priznati tudi moč, saj je videl s kakšno lahkoto je dvignila svojo prtljago, za katero je zelo hitro ugotovil, da sploh ni tako lahka. Bila je prijetna ženska s prelepim nasmehom in izpolnil bo svojo obljubo in ji dal priložnost, za katero je upal, da bo pokazala, da se je pravilno odločil. Potreboval je žensko roko na ranču. Problem je bil samo ta, da ga je njegova nova gospodinja neverjetno privlačila. Zaradi ranča in družine bo moral prezreti to privlačnost. Da bi se zamotil je začel govoriti o ranču in njihovem življenju. Razkril ji je, da vsakih štirinajst dni pridejo v Whitney po nakupih, razložil njihov urnik in ji jasno predstavil, kaj pričakuje od nje.

Next?

Šє ѕƖιкє:

Jαcк





Ƭнσмαѕ




09. marec 2015
u189407
u189407
neeext
09. marec 2015
Deby je občudujoče zrla v pročelje enonadstropne hiše pred katero se je raztezala velika veranda.





Nekoliko desno je stalo gospodarsko poslopje, levo pa je opazila ograjen vrt, ki se je zaključeval z majhnim sadovnjakom. Takoj, ko se je avto ustavil pred vhodom, so se odprla vrata in ven je stopil deček, takoj za njim, sta sledila še dva moška. Edward jih je grdo pogledal medtem, ko se jim je Deby veselo nasmehnila.
»Pozdravljeni, gospodična Somevill, dobrodošli na ranču Green house, upam, da ste prijetno potovali do sem,« je bil prijazen dedek Hubert in ji ponudil roko ter se predstavil.

Stisnila je ponujeno dlan in se zahvalila za dobrodošlico ter prosila, če ji lahko vsi rečejo Deby. Stisnila je tudi drobno Jackovo roko in mu v zameno za njegovo iskreno veselje pomežiknila.
»Večerja bo čez petnajst minut, veselim se, da bo to v bodoče tvoje delo,« je rekel Thomas, ko ji je ponudil svojo dlan.
»V kolikor imaš čas, lahko odneseš prtljago v zgornje nadstropje,« je spodbodel Edward svojega bratranca in prekinil spoznavanje pred hišo.
»Žal, hitim v kuhinjo,« je odvrnil Thomas in izginil nazaj v hišo, ostali so mu sledili, saj proti večeru ni bilo toliko toplo, da bi lahko že posedali na verandi.
»Dokler čakamo na večerjo, ti bom razkazal hišo. Odnesiva tole v tvojo sobo, začneva lahko kar v zgornjem nadstropju,« je rekel Edward in se po lesenih stopnicah odpravil gor.
Deby in Jack sta mu sledila. Dedek se je vrnil v dnevno sobo. Vsi so lahko slišali, da Thomas ni najbolj spreten v kuhinji, saj je nekaj grdo zaropotalo in Deby je predvidevala, da mu je pokrovka padla na ploščice.

»Dobro, da imamo zdaj Deby, drugače bi morali kmalu kupiti novo posodo,« je zamrmral Jack ter še tišje dodal, »upam, da bolje kuhaš od teh dveh rančarjev.«
Deby ga je veselo pogledala in mu samo pokimala, oba sta pogledala Edwarda v hrbet in se pri ponovnem pogledu samo zarotniško nasmehnila.
Deby ni skrivala navdušenja nad veliko, zračno spalnico, katero so ji namenili. Na sredini sobe je kraljevala velika postelja. Pod oknom je stala lesena starinska miza, ki je bila namenjena tako toaletni mizici kot pisalni mizi. Ob steni za vrati sta stali nizka komoda ter garderobna omara. Soba je bila rustikalno opremljena in naravna barva lesa je pripomogla, da se je Deby takoj počutila zelo prijetno. Hitro je spoznala, da je v istem delu hiše še Edwardova soba in kopalnica, ki si jo bosta delila. Na drugem koncu hodnika so bile še tri spalnice in majhna kopalnica. Tam so imeli sobe dedek Hubert, Thomas in Jack. Opazila je, da je hiša potrebna čiščenja, a prav tako je morala priznati, da so moški pravzaprav kar dobro skrbeli za red in čistočo. Center življenja se je nahajal v pritličju, v veliki dnevni sobi, ki se je skozi jedilnico povezovala z ogromno kuhinjo, ki je imela še vrata na hodnik. Spodaj je bila še ena kopalnica, pralnica ter majhen kabinet v katerem si je Edward uredil delovni prostor za urejanje papirjev in druge dokumentacije povezane z rančem. Ob kuhinji je bila še majhna shramba in vrata za klet. Ravno so končali ogled, ko jih je Thomas pozval naj sedejo k večerji. Dedek Hubert je sedel na čelu mize, Deby so posadili poleg Jacka in nasproti Edwarda, medtem, ko je Thomas sedel poleg Edwarda in nasproti svojega sina. Spoznala je, da so navajeni svojega reda in urnika. Vzdušje je bilo prijetno in sproščeno. Veliko so se pogovarjali in morala je priznati, da so bili moški zelo uvidevni, saj ji niso postavljali intimnih vprašanj, za kar jim je bila hvaležna. Zdaj, ko je videla manjši del ranča in hišo ter spoznala svoje nove sostanovalce, katerim bo gospodinjila, si je oddahnila in se sprostila. Res so bili prijetna družina. No, v resnici so bili prijetni in prijazni vsi razen njenega delodajalca. Edward je zelo malo govoril. Pravzaprav se je držal rahlo nedostopno in zadržano. Pogled mu je pogosto uhajal k njej, kot bi tuhtal ali se je pravilno odločil, ko ji je ponudil priložnost. Vseeno je bila odkrita do sebe in si priznala, da se je kljub Edwardovi zadržanosti ob njem počutila dokaj sproščeno in presenetljivo varno.

Thomas je s hvaležnostjo sprejel njeno ponudbo, da pospravi posodo. Edward se je odpravil v delovno sobico, dedek in Thomas pa sta sedla v dnevno sobo pred televizijo. Jack ji je pomagal odnesti posodo v kuhinjo, nato ji je delal družbo dokler ni vse pomila in pospravila. Vzela si je čas in dobro pregledala kuhinjo in shrambo. Od jutri bo ona zadolžena za kuhanje, zato ni hotela presenečenj, prav tako si ni želela, da bi se nemočno vrtela v prazno in iskala posodo in hrano. S temnolasim in temnookim fantičem sta se sproščeno pogovarjala. Jack je bil iskreno vesel njene družbe. Vse, kar ji o njihovem življenju ni povedal Edward, je sedaj izvedela od gostobesednega fanta. Ravno smejala sta se Jackovi šali, ko je v kuhinjo vstopil Edward.
»Ura je že deset. Mislim, da je že čas, da gre Jack v posteljo, jutri je šola in tudi ti Deby se moraš še razpakirati in odpočiti. Ne pozabi, da te bom zbudil ob petih,« je ukazovalno povedal in se obrnil ter odšel v dnevno sobo.
Jack je salutiral v Edwardov hrbet, kot ubogljiv vojak svojemu generalu, nato je pogledal Deby, tiho sta se nasmehnila drug drugemu. V minuti je pospravila do konca, nato sta skupaj odšla do dnevne sobe, zaželela moškim lahko noč in se odpravila v zgornje nadstropje. Na vrhu stopnic sta si zaželela lahko noč in odšla vsak na svojo stran. Deby je najprej izbrskala svojo pižamo in torbico s toaletnimi potrebščinami ter odšla v kopalnico. Ni si želela srečati Edwarda. Preveč je bil postaven in privlačen za njeno dobro. Všeč ji je bilo na ranču in ni želela izgubiti dobre službe zaradi poželenja. Čisto prav ji je prišel njegov zadržani pristop in če ji uspe, da se ga čim več izogiba, bo čisto prijetno živeti in delati pri Parkerjevih.
Next?
09. marec 2015
u189407
u189407
neeext
09. marec 2015





Zbudilo jo je trkanje na vrata njene sobice. »Ura je pet, vstati bo treba!« je slišala Edwardov glas, ki je prihajal iz hodnika.
Lenobno se je pretegnila in se nasmehnila. Iz daljave je slišala njegove korake, ko se je spuščal po stopnicah. Vstala je in se odpravila v kopalnico. Bila je dobre volje. Čeprav to ni bila niti približno njena ura za vstajanje je bila budna in pripravljena na nov dan. Bila je spočita in rahlo vznemirjena, začenjal se je njen prvi delovni dan in dokazati mora, da je vredna zaupanja. Sinoči je hitro pospravila svoje obleke v omaro in ker ni mogla takoj zaspati je vzela eno od treh knjig, ki jih je prinesla s seboj. Slišala je vodo, ko se je Edward tuširal pred spanjem. Misli so ji nehote ubrale svojo pot in ji požgečkale domišljijo s podobami golega Edwardovega prsnega koša. Presenetila je samo sebe, saj ni bilo v njeni navadi, da sanjari o moških, še posebno ne o moškem, ki ga ni dobro poznala. Zmajala je z glavo in se prisilila, da je brala naprej. Kmalu je odložila knjigo in ugasnila luč na nočni omarici, saj ni želela zjutraj težko vstati. Zdaj je stala pred ogledalom, ki je visel na notranji strani vrat garderobne omare. Hitro je smuknila v kavbojke in rdeč pulover. Lase si je spletla v kito in se odpravila v kuhinjo. Ravno je skuhala kavo, ko je vstopil dedek in jo lepo pozdravil. Z nasmehom mu je odzdravila in pred njega postavila skodelico z dišečo tekočino. Na pladenj je naložila skodelici za Thomasa in Edwarda. Hubert je srknil svojo kavo in skodelico postavil na pladenj.
»Dobra kava,« jo je pohvalil in odnesel pladenj v gospodarsko poslopje.

Deby se je lotila priprave zajtrka. Vmes je srkala svojo kavo, na radiu je poiskala lokalno radijsko postajo in se prepustila veselim ritmom. Že sinoči se je odločila, da bo spekla omleto s šunko in zelišči, poleg pa ocvrla še nekaj rezin slanine. Ob šestih se je povzpela v zgornje nadstropje in zbudila Jacka. Cela kuhinja je lepo dišala in obljubljala razvajanje za gurmane. Moški so končali delo in prišli v hišo. Med umivanjem rok, so se omamljeni od vonja, pričakujoče spogledovali. Čez nekaj trenutkov so vsi sedeli pri zajtrku. Iz zadovoljnih moških ust se je slišalo uživanje ob dobri hrani. Thomas ni mogel prehvaliti njenih kuharskih sposobnosti, Jack si je celo dvakrat naložil in Hubert je zadovoljno mrmral. Le Edward ni izdal svojih misli. Disciplinirano je pojedel svoj delež, vstal od mize in odkorakal ven. Glede na to, s kakšnim užitkom so pospravili hrano, si je Deby mislila ali so res dobri in neizbirčni jedci ali pa so sami tako zanič kuharji, da jim je zdaj vse dobrodošlo. Hitro je ostala sama, saj so se moški razkropili po svojih opravkih. Najprej je poskrbela za perilo in vklopila pralni stroj. Pospravila je posodo in se odpravila v zgornje nadstropje. Pospravila je spalnice, jih prezračila in grobo očistila obe kopalnici. Bilo je še veliko dela, a vedela je, da vsega ne bo mogla postoriti naenkrat. Vrnila se je v kuhinjo in hitro pripravila slano skutino pito za malico. Medtem, ko se je pita pekla, je pospravila še spodnjo kopalnico. Okrog pol enajstih je prvi prišel dedek in pokukal k njej v kuhinjo, kjer je že pripravljala kosilo. Postregla mu je s skutino pito in še predno jo je uspel pojesti sta prišla še Thomas in Edward. Moške je pustila ob majhni mizici v kuhinji, sama je odšla obesit perilo. Ko se je vrnila jih že ni bilo več. Še sreča, da je sebi in Jacku shranila po košček pite, saj je na mizi našla le še prazen pekač. Nasmehnila se je in nadaljevala s kuhanjem. Dokler Jack ni prišel iz šole je uspela pobrisati prah v spodnjem prostoru in pomiti po tleh. Postavila je mizo za kosilo in poslala Jacka po moške. Ni čakala dolgo, ko so prišli. Bili so glasni in umazani. Najprej so se, na njeno srečo, sezuli pred vrati in si otresli ves prah, nato so zasedli kopalnico, vedela je, da jo bo morala ponovno pomiti, a bolje to, kot da umažejo celo hišo. Med jedjo so veselo kramljali, Jack jim je pripovedoval o šolskem dnevu in kontrolni nalogi iz zgodovine. Thomas je razglabljal z dedkom o konjih, Edward pa je jedel v tišini. Po jedi je dedek legel na kavč v dnevni sobi, da si spočije. Thomas se je posvetil čiščenju kamina, ki so ga pred večerom prižigali, poskrbel je tudi za drva. Edward pa je odjahal na svojem velikem rjavcu. Deby je pomivala posodo in spotoma pomagala Jacku z domačo nalogo. Pozno popoldne, malo pred večerjo, je Edward vstopil v hišo in za trenutek postal na vratih. Hiša je prijetno dišala po čistem, kar njim nikoli prej ni uspelo. Dedek in Thomas sta imela razpravo pred televizijskim ekranom. Stopil je proti kuhinji in na vratih obstal. Opazoval je, kako sta pri mizi Deby in Jack sklanjala glavi nad matematičnim učbenikom. Deby je razlagala enačbo z eno neznanko in se cela posvetila dečku, ki nikdar ni maral matematike. Toliko sta bila zatopljena v snov, da ga sploh nista opazila. Opazoval je svojo gospodinjo. V resnici je bil presrečen, da se je oglasila na njegov oglas. Bila je dobra gospodinja, res, da je bila šele en dan pri njih, a opazil je, da je dopoldne odprla okna v spalnicah in jih prezračila, uspelo ji je oprati dva stroja perila, že dolgo niso tako dobro jedli in odlično se je razumela z njegovo družino. Njen smeh je bil nalezljiv in težko se je krotil, da se ni še on od srca smejal z njimi. Očitno, bo tudi dobra šolska inštruktorica in bo Jack končno delal šolo brez problemov. Vedno je zaposloval spretne in sposobne ljudi, očitno je tudi tokrat imel srečo. Presenetilo ga je, da je naenkrat začutil, da je prav ona tista, ki jo je vedno pogrešal na svojem ranču, v svoji postelji. Misel ga je pošteno zbegala. Bila je preveč popolna, da bi bila resnična. Malo ga je razjezilo, ker ni nič vedel o njej. Lahko bi se mu zlagala, da je ostala brez službe. Ne sme se navezati ali navaditi na njo, saj lahko že jutri izgine iz njihovega življenja. Toliko skrbi glede ranča in družine je na njegovih ramah, da si res ne more vzeti časa še za njo. Stresel je z glavo, da bi si jo izbil iz misli. Celo noč je slabo spal, saj je venomer premišljeval o njej. Njegovo lačno telo se je odzvalo na njeno zapeljivo postavo. Bil je samo moški, ki je bil že predolgo brez ženske. Deby pa je bila ženska z veliko začetnico. Danes se je cel dan držal stran od hiše in nje, a misli so mu venomer uhajale k njej. Vseeno se je odločil, da se bo držal svojega načrta in se držal čim dlje od nje. Upal je, da bo zdržal. Čakal ga je težek boj. Boj samega s seboj. Opomnil se je, da mora misliti na dobrobit ranča.
Prvi ga je opazil Jack: »Zdaj razumem enačbo z eno neznanko!« je veselo vzkliknil fant.
Nasmehnil se mu je. »Super,« je dodal veselo in odkorakal stran.
Deby in Jack sta se spogledala. Fant je skomignil z rameni: »Nikdar ni bil tako zadržan in nedružaben, ne vem kaj mu je?«
Tudi Deby je nemočno skomignila z rameni in vstala. Ni vedela kaj naj si misli o njem. Vsi so bili v hiši in čas je bil, da postavi večerjo.

Next?
10. marec 2015
u189407
u189407
kolk si stara? ker tole je profesionalno napisano
neeeeext, takoj! x'd
10. marec 2015
To je prekopirano iz ene strani jas sem sam slike pa nekej svojga dodala pa sej kot sm že rekla nisem rekla da je moja zgodbica ampak ni popolnoma prekopirano
Dodajam tudi svoje stvari.
(Objavila sem jo zato da bo zgodbica znana tudi drugje in jaz berem take zgodbe ki jih potem prekopiram in dodam svoje besede )
10. marec 2015
Thomas in Deby sta se odpeljala v Whitney. Bil je dan nakupov in odpravila sta se takoj po zajtrku. Že sinoči so sestavili nakupovalni seznam. Za hrano in ostale hišne potrebe so zadolžili Deby, moški so ji samo narekovali drobnarije, ki so jih sami potrebovali. Deby je že sinoči pripravila pecivo za današnjo malico. Ko se bosta vrnila, bo hitro skuhala kosilo in popoldne nadaljevala z dnevnimi opravili ter na voljo bo Jacku za vsa šolska vprašanje. Že dober teden je živela na ranču in bila je zadovoljna s svojo službo in načinom življenja, ki si ga je ustvarjala. Življenje na podeželju ji je res prijalo. Imela je svoj ritem dela. Nihče ji ni govoril kaj mora storiti in kdaj, prav tako se niso vmešaval v njeno delo, še najbolj pa jim je bila hvaležna, da niso iskali njenih napak ali jih ji vsaj niso omenjali. Bili so nezahtevni in prijetni, z izjemo molčečega in zadržanega Edwarda. On se je izogibal nje in ona se je držala čim dlje od njega. Vsi so bili zadovoljni. Deby je enkrat začela premišljevati o Edwardovi nedostopnosti, a ni našla pravega odgovora. Enostavno ga ni razumela, prepričala se je, da ima ogromno dela in veliko skrbi in je zato tak. Zdaj sta se z Thomasom peljala proti mestu in med potjo prijateljsko kramljala. Poslušala sta lokalno radijsko postajo, saj je obema ugajala taka glasba. Vmes ji je Thomas razlagal o zgodovini njihovega kraja, sem in tja navrgel še kakšno čenčo o njihovih sosedih. Morala si je priznati, da ji je Thomas zelo všeč. Komu pa ne bi bil všeč postaven in prijeten moški z dobrim smislom za humor, ki se rad smeji in je izvrsten sogovornik? Thomasa je vzljubila, a le kot sestra ljubi brata. Ob njem se ni počutila rahlo vznemirjeno in ni čutila drobne napetosti v trebuhu, tudi srce ji ni hitreje utripalo. Ne, tako zmedeno se je počutila le ob njegovem bratrancu, ob moškem, ki ga je imela za prepovedanega.
Dedek Hubert je stopil v hlev, kjer je Edward čistil konjsko stajo. Nekaj trenutkov je opazoval vnuka pri delu, nato pa le vprašal: »Kaj je narobe Edward?«
Edward se je ustavil sredi giba in pogledal dedka. »Nič ni narobe, le kako si prišel do takega zaključka?« je lenobno vprašal in odvrgel gnoj s svojih vil ter se naslonil na njih, da bi slišal kaj mu hoče dedek povedati.

»Edward, dobro veš, da te poznam. Že dolgo časa te nisem videl takega in res me zanima zakaj se izogibaš Deby? Zakaj si tako presneto napet in nedostopen? Nisi si podoben,« je odgovoril starec brez oklevanja.
Edward je samo skomignil z rameni in se ponovno posvetil delu.
Dedek je samo zmajal z glavo in nadaljeval: »Deby je zelo privlačna, mlada, samska ženska. Odlična gospodinja je in očitno uživa v delu in življenju na ranču. Toda, tudi ona je samo človek. S Thomasom se zelo dobro razume. Tudi Thomas je samo moški, vprašanje časa je, kdaj bo o njej začel premišljevati kot moški, ki bi se lahko ponovno poročil. Tudi drugi moški, ki jih najemaš za delo, bodo kmalu začeli hoditi na ranč. Le glej, da ti ne bo kasneje žal,« je zaključil dedek in se obrnil ter odšel v hišo. Povedal je svoje in ker Edward nikoli ni bil zabit in je presneto dobro znal brati med vrsticami, ga je prepustil premišljevanju. Nikoli se ni vmešaval v vnukovo življenje, a občasno ga je moral opomniti na dejstva.
Edward je še nekaj trenutkov tiho delal, nato je obstal in se zazrl proti hiši. Tiho je zaklel. Dedek je imel prav. Izogibal se je Deby. Že zdaj mu je bilo težko živeti v njeni bližini, če pa se zaljubi v njegovega bratranca, ne bo mogel gledati njune sreče in si jo na skrivaj želeti. Prav tako, ne bi prenesel možnosti, da mu jo odpelje kateri od najetih delavcev. Ponovno je zaklel in se še bolj predal delu v nameri, da si s fizičnim naporom prežene postavno gospodinjo iz misli. Neuspešno.
Edward je končal z delom in se odpravil proti hiši. Ni še uspel prečkati dvorišča, ko je zagledal avto. Thomas in Deby sta se vračala. Zdaj se ni mogel umakniti. Videla sta ga. Počakal je, da je Thomas ustavil avto. Odprl je vrata in pograbil prvo škatlo s sedeža. Ni si mogel pomagati, skrivoma je poškilil k Deby.





Ni izgubljala časa, odprla je druga vrata in še sama vzela škatlo s sedeža. Pustil je, da je šla pred njim. Mukotrpno je strmel v njeno zaobljeno zadnjico v ozkih jeans hlačah in se opomnil, naj ne hodi več za njo. Njeno ljubko, žensko pozibavanje z boki ga je vzburjalo bolj kot kaj drugega. Na kuhinjsko mizo je odložila svojo škatlo in si slekla jeans jakno ter jo odvrgla na prvi stol. Edward jo je posnemal in svojo škatlo odložil poleg. Še predno mu je uspelo oditi ven po novo škatlo, je opazil njene vabljivo okrogle prsi pod oprijeto bombažno majčko. Ugriznil se je v jezik, da ji ni česa rekel. Ljubi bog, kako ga je razvnemala. Ne bi bilo prav, da ji kar koli govori, saj je bila čisto pristojno oblečena. Ozka in oprijeta oblačila so se kot ulita podala njenemu omamnemu telesu. Ni kriva, da je njega to tako vznemirjalo. Ves namrščen je odšel ven. Dedek Hubert, ga je samo začudeno pogledal, ko sta se srečala na hodniku. Nekaj nerazumljivega mu je zamrmral in se lotil nove škatle. Ko so vnesli nakupljeno robo je s pladnja izmaknil pecivo nato pa smuknil ven in se lotil dela, a le zato, da bo čim dlje od nje.

Deby se je najprej lotila kuhanja kosila. Medtem, ko se je kuhalo je začela pospravljati nakupljeno robo. Vso hrano je razporedila po omaricah, hladilniku in shrambi. Čistila je zložila v pralnico in naročene stvari odnesla po sobah. Jack se je vrnil iz šole in se ji nemudoma pridružil v kuhinji. Veselo sta klepetala. Jack ji je z zanosom pripovedoval o svojem šolskem dnevu. Kasneje mu je ona morala poročati o svojem prvem nakupovanju in vtisu, ki ga je dobila o mestu. Njun smeh je zmotil Edward, ki je v dnevni sobi prevrnil pladenj s šalicami za kavo. Kosilo je bilo skoraj pripravljeno. Deby je že postavila mizo in vsak čas bi jim postregla, zato so bili vsi v dnevni sobi. Po nakupovanju si je Thomas zaželel kave, zato je Deby njemu in dedku postregla v dnevni sobi. Ni uspela pospraviti praznih šalic, zato je zdaj upala, da ni večje umazanije. Urno je stopila v dnevno sobo, da se prepriča.

»Oprosti, nisem zanalašč,« se je opravičeval Edward.
Prvič je opazila, da je tudi njemu lahko nelagodno. Zatrla je nasmešek, ki je pretil, da razkrije kako jo to zabava. »Vsakemu se lahko zgodi,« je mirno pripomnila in počepnila ob črepinjah. Urno jih je pobirala. Na njeno presenečenje je isto storil tudi Edward.
Skupaj sta čepela poleg mizice in metala razbite delce na pladenj. V nekem trenutku sta oba stegnila prste po isti črepinji. Njuni prsti so se dotaknili in oba sta urno povlekla roko nazaj. Presenečeno sta se spogledala. Čutila sta energijo, ki se je pretakala okoli njiju. Napetost se je lahko videla. Nekaj trenutkov sta se nemo opazovala, nato je Deby vstala.
»Grem po metlo in krpo,« je dodala in izginila v hodnik.
Edward je do konca pobral večje črepinje in se s pladnjem umaknil v kuhinjo.
Dedek in Thomas sta se spogledala. Dedek se je smehljal, Thomas ga je nejeverno gledal, nato se je namuznil: »Zanimivo.«

Next?
10. marec 2015
u189407
u189407
aha
drgač pa itak neeeext ;D
10. marec 2015
Edward se je hotel zamotiti. Svoje misli je moral speljati stran od svoje gospodinje. Ni se poznal. Še nikdar ga niso obsedale tako pohotne misli. Naslednji teden je pri sosedu, gospodu Urbantu, že tradicionalna, spomladanska veselica. Tam ne bo manjkalo zabave željnih žensk. Z eno od njih si bo potešil svojo moško potrebo. Samo dober teden mora zdržati. V upanju, da se bo zamotil, se je lotil popravila traktorja. Ni še dobro začel, ko mu je zdrsnil ključ in mu je roka omahnila med ostre, kovinske dele. Glasno je zaklel in povlekel krvavečo roko. Kri je lila.





Pograbil je prvo krpo, ki jo je imel poleg in si zavil dlan. Z urnimi koraki se je napotil proti hiši. Še enkrat je zaklel, ker je ravno, ko je stopil na prvo stopnico, Deby odprla vrata. Pogleda je njegovo krvavečo roko in mu pridržala vrata, da je lahko vstopil. Na hodnik je odložila košaro z mokrim perilom in stopila za njim.
»Naj pogledam,« mu je ukazala.
»Lahko sam!« ji je zarenčal nazaj.
»Ne bodi otročji. V vrtcu smo morali opraviti precej zahteven tečaj prve pomoči. Usposobljena sem za nezgode,« mu je očitajoče povedala in povlekla roko, da si jo ogleda. Najprej je snela umazano krpo in mu hitro sprala kri s tekočo vodo. V naslednjem trenutku mu je na zevajočo in krvavečo rano položila brisačo. »Drži!« je rekla in začela odpirati omarico s prvo pomočjo.
Nejeverno jo je gledal, ko je vzela razkužilo, iglo in nit za šivanje. »Ne pretiravaj!« ji je zabrusil.

»Ne bom,« je rekla mirno. »Sedi!« je ukazala in ga povlekla na rob banje. Roko mu je naslonila na umivalnik. Odstranila je brisačo in mu zlila nekaj razkužila na rano.
Ni pričakoval tako pekoče bolečine, zato je zasikal. Še sam je pogledal svojo rano in molčal. Očitno je res potreboval nekaj šivov. Rana je bila dolga in globoka.
Okoli rane je s hladilnim sprejem posprejala in mu omilila bolečino. Urno in spretno mu je s petimi šivi zaprla rano. Še enkrat je razkužila, nato potresla antibiotični prah ter povila. Ves ta čas nista spregovorila niti besedice.

»Naj ti pomagam, da si slečeš delavski kombinezon. Ves je umazan in zdaj tudi krvav,« je predlagala.
»Lahko sam,« je urno skočil na noge in sam začel z levo roko odpenjati zadrgo.
Ni ji ušlo, da z levico ni tako spreten, kot si je želel. Skomignila je z rameni: »Kakor želiš. Če si premisliš, povej.« Pospravila je zdravila in ga pustila samega v kopalnici.
Globoko je začel dihati. Ljubi bog, če bi se ga še enkrat dotaknila, bi ga razneslo. Kljub kljuvajoči bolečini je ves čas bil napol vzburjen. Ni smel tvegati in ji dovoliti, da mu pomaga sleči kombinezon, lahko bi opazila njegovo stanje. Še zmešalo se mu bo, je pomislil in v sebi zaklel, ker mu slačenje ni šlo od rok.

Edward je stopil k baru v dnevni sobi. Vzel je kozarček in ravno pograbil steklenico viskija, ko je Deby vstopila s pladnjem.

»Nikar. Alkohol ti bo samo poslabšal stvar. Kri bo hitreje stekla in bolečina se bo okrepila. Prinesla sem ti čaj in protibolečinske tablete. Pojej kos mesne pite, spij tableto in roko dvigni na naslonjalo kavča. Prinesla sem ti tudi led,« mu je resno pridigala.
»Si najpametnejša?« je stisnil skozi zobe, ko se je obrnil od bara k njej in se ji zazrl v obraz.
»Ne. Samo glede tvoje roke vem kaj govorim. Tudi brez alkohola, te bo začelo boleti. Ko se bo rana začela ohlajati, ti bo kljuvalo v roki in v glavi boš imel občutek, kot bi te nekdo s kladivom enakomerno udarjal po njej. To so dejstva, ti pa naredi po svoje,« je skomignila z rameni in odložila pladenj na mizico poleg kavča.
»Bom!« je zasikal.
»Mislila sem, da si odrasel in pameten moški. Mogoče sem se zmotila,« mu je rekla resno in se odpravila po perilo. Zdaj ga bo lahko obesila. Ni ji bilo več mar za nergajočega moškega v dnevni sobi. Pravzaprav, ni si želela, da bi ji bilo mar. Kadar koli sta bila blizu se je med njima iskrilo. Enkrat ga je ujela, kako strmi v njo. Ni ji ušel njegov strasten pogled, a ko je opazil, da ga gleda, se je njegov pogled spremenil v trdega in rahlo sovražnega. Očitno mu je bila všeč, tako, kot je bil on všeč njej. Za dobrobit cele družine in njene službe, bo bolje, če ne bosta prevečkrat skupaj. Razmerje z delodajalcem, bi lahko imelo katastrofalne posledice. Očitno sta se tega oba zavedala. Še dobro, da sta se, si je mislila.
Na vratih je naletela na dedka Huberta.
»Okoli traktorja je vse krvavo. Kaj se je zgodilo? Se je kdo poškodoval?« je prestrašeno vprašal.
»Edward si je porezal roko. Poskrbela sem zanj. Zašila sem mu rano in povila. Zdaj je v dnevni sobi in se obnaša kot razvajeni otrok,« je stvarno odgovorila in odšla po svojih opravkih.

Dedek Hubert se je samo nasmehnil in počasi stopil v hišo. Thomas je imel prav, ko je rekel, da bo vse skupaj še zanimivo, je pomislil.
Do večerje je bil Edward že pravi tečnež. Nergal je in se kregal z vsemi. Godilo ji je, ker je upošteval njen nasvet in si ni postregel z alkoholom. Pridno je pojedel pito in vzel dva tableta. Med večerjo se je kujal. Nihče mu ni več nič svetoval. Sploh se niso menili zanj. Večer je potekal, tako kot po navadi. Pogovarjali so se o delu, ki so ga opravili tisti dan in si naredili načrt za naslednjega. Moški so se umaknili v dnevno sobo, Deby je pospravila krožnike in se za nekaj minut usedla z Jackom ob njegovi domači nalogi, ki mu je še ostala. Spet sta imela matematiko. Tokrat je Deby takoj opazila Edwarda, ki je prišel in se naslonil na podboj vrat. Radovedno ga je pogledala. Ostal je tiho, zato se je obrnila nazaj k Jacku. Ni se menila zanj. Z Jackom sta hitro končala. Fant je urno pospravil svoje zvezke in v upanju, da bo lahko gledal svojo priljubljeno nadaljevanko, zdirjal v dnevno sobo k dedku in očetu.
»Si kaj želel?« je prijazno vprašala Deby in se radovedno zazrla v molčečega Edwarda, ki se je še vedno naslanjal na podboj vrat.
»Pravzaprav sem,« je tiho rekel.
Očitno je bilo, da mu je nerodno.
»Kaj ti lahko postrežem?« se je trudila biti vljudna.
»Upal sem, da mi boš lahko nekaj pomagala,« je priznal.
»Seveda, se bom potrudila. Kaj potrebuješ?«
»Že včeraj bi moral plačati nekaj računov. Pozabil sem. Z levo roko bom težko to naredil. Thomas se ne spozna na računalnik. Bi lahko ti plačala račune po elektronski banki?« je s težavo izustil svojo prošnjo.
»Seveda. Saj mi boš pomagal?« se mu je nasmehnila.
Samo pokimal ji je in se odpravil proti svojemu kabinetu. Urno mu je sledila. Z roko ji je nakazal naj sede na njegov stol. Računalnik je bil prižgan in računi so stali na mizi. Očitno je poskušal sam urediti zadeve, a ko mu ni šlo, mu ni preostalo drugega, kot da prosi za pomoč. Cenila je trenutek njegove predaje in mu ni oteževala situacije. Sledila je njegovim navodilom in kmalu sta opravila z računi.
»Potrebuješ še kaj?« je vprašala.

»Ne. Hvala,« je bil prijazen.

»Prav. Naj ugasnem računalnik?« jo je še zanimalo.

»Lahko ga ugasneš.« Slonel je na robu mize in jo opazoval.

Tokrat v njegovih očeh ni prebrala ničesar. Tudi iskrice nelagodja niso letele okoli. Počasi je vstala in se napotila ven.
»Kdo bi si mislil, da lahko normalno zdrživa skupaj v majhnem prostoru, sama?« ji je izletelo iz ust, ko je zapuščala kabinet.
»Kdo bi si mislil?« je potrdil njene besede, saj je vedel o čem govori. Gledal je v vrata, skozi katera je odšla. Nasmehnil se je. Očitno se ji je dozdevalo, zakaj se tako bedasto obnaša v njeni družbi.

Next?
a dam več slik ali je ena do dve dovolj?
10. marec 2015
u189407
u189407
neext
11. marec 2015





Edward je sedel na kavču in brez prave volje menjal televizijske kanale. Poškodovana
roka ga je bolela. Držal jo je na naslonjalu kavča. Moral je priznati, da je imela Deby prav. Res ga je kljuvalo in od vsega ga je bolela glava. Nikdar ni bil pristaš protibolečinskih tablet, a zdaj je redno posegal po steklenički. Nejevoljno je opazoval neumne oddaje, ki so se menjavale na ekranu tako kot je on stiskal tipko za spreminjanje kanalov na daljinskem upravljalniku. Ni mu šlo v račun, da ne more nič delati. Še oblekel se je težko. Dedek in Thomas sta delala zunaj. Jack je bil v šoli. Skozi okno je lahko opazoval Deby, ki je urejala zelenjavni vrt.

Zadovoljen je bil, da so jeseni vrt pognojili in ga je on pred kratkim preštihal. Zrl je skozi okno in takrat je opazil dva lončka rož na oknu dnevne sobe. Sploh ni vedel, kdaj jih je postavila tja in kje jih je dobila. Zadnje rože, ki jih je prejšnja gospodinja imela, so se posušile tik predno je Deby prišla. Malo se je ozrl po dnevni sobi. Priznal si je, da se v njihovi hiši čuti ženska prisotnost. Zdaj je opazil drobne stvari, ki jih lahko naredi samo ženska. Še vedno ni vedel ali je imela Deby kaj za bregom, ko se je odločila, da pride k njim. Zdela se mu je zadovoljna s takim življenjem. Lepo je skrbela za hišo in za njih. Prvič je pomislil, da je celotna njena zgodba res tako preprosta. Nasmehnil se je, ko je z ramo poskusila odstraniti lase, ki so se ji izvili iz čopa. Ni ji uspelo, zato je pihnila, a tudi to ni prineslo trajnega uspeha. Na koncu je s prsti, umazanimi od zemlje, zataknila lase za uho. Bila je nadvse ljubka .





Gledal je njen hrbet kako se zvija, ko je poskušala doseči plevel v oddaljenem kotu. Sanjal je o njenem dolgem in elegantnem vratu. Želel si je, da bi jo lahko poljubil, ji po vratu puščal mokro sled svojega jezika, ko bi se spuščal k vabljivemu, čvrstemu in ravno prav velikemu oprsju. Hrepenel je po njenih ustnicah. Tako rad bi se prepričal ali je tudi njen okus tako mamljivo sladek kot pogled na njen obraz. Izgubil se je v poželenju.
Slišal je odpiranje vrat. Vedel je, da se Deby vrača v hišo. Videl jo je, ko je zapustila vrt. Ustavila se je in pobožala velikega psa, ki se je ves čas sukal okoli nje. Poznal je njen nenapisani urnik. Čas je bil, da naredi dopoldansko malico in začne kuhati kosilo. Najprej je zavila v kopalnico. Pokukala je k njemu in ga vprašala, če kaj potrebuje. Samo odkimal ji je. Ni upal spregovoriti, da ga glas ne bi izdal. Vsekakor ji ni mogel povedati, da bi potreboval njo. Opazil je, da si ni umila samo rok. Tudi umazanijo z obraza je sprala in njeni lasje so spet bili vsi trdno speti v čopu. Iz kuhinje je prihajalo pridušeno ropotanje pomešano s tiho glasbo. On se nikoli ne bi spomnil vključiti radijskega sprejemnika. Dokler je bila Thomasova žena Mary živa, je njihovo hišo vedno napolnjevala glasba. Mary je imel rad, bila je prijazna ženska z veliko energije. Venomer se je glasno smejala.
Bila je dobra gospodinja, a spoznal je, da mu je Debyna prisotnost na ranču bolj všeč. Deby je delovala bolj milo, čeprav je hišo vodila s trdo roko. Thomas je podedoval nekaj malo zemlje, na kateri je stala stara in majhna hiša ter že trohno gospodarsko poslopje. V nevihti je strela udarila v poslopje, ki je zgorelo do tal. Tudi hiša je bila pošteno poškodovana. Na Green housu sta živela z dedkom sama, zato je predlagal, da se komaj poročena Thomas in Mary preselita k njima. Nista imela gospodinje in on sam še ni premišljeval o poroki. Zdaj so zemljo obdelovali kot del ranča. Pogorišče pa so spremenili v pašnik. Takrat so premišljevali, da bodo enkrat že začeli gradnjo nove hiše, a za zdaj se to še ni zgodilo, čeprav je Edward mesečno nakazoval denar od najema zemlje na Thomasov račun. Trenutno so bili vsi zadovoljni s takim načinom življenja. Na hodniku je zaznal senco, ki ga je predramila iz spominov. Deby je odšla zložiti perilo iz stroja. Medtem, ko se bo kosilo kuhalo bo obesila perilo. Spet jo bo lahko opazoval pri delu. Nasmehnil se je sam sebi, da, poznal je njen urnik. Obnašal se je kot dvanajstletnik, ki skrivaj opazuje svojo postavno učiteljico in sanjari o njej. Postal je pomilovanja vreden.

Edward je skočil pokonci in urno zgrabil za Debyno zapestje. Gledal jo je presenečeno. Po kosilu se je udobno namestil na kavč in začel gledati oddajo na Discoveryju.
»Zaspal si. Samo pokriti sem te hotela,« je prestrašeno rekla Deby in strmela v njegove prste na svojem zapestju.

»Oprosti. Prestrašila si me, jaz pa sem prestrašil tebe. Še enkrat oprosti,« se ji je nelagodno nasmehnil in spustil njeno roko. Sam si je še malo povlekel odejo višje. »Hvala. Zelo si pozorna.«

»Poklicna deformacija,« je rekla skozi smeh in se napotila ven.

»Kasneje bi lahko skupaj spila kavo. Malo družbe mi bo prav prišlo. Ne bom te ugriznil,« je predlagal Edward.
»Prav,« je rekla kratko in se nasmehnila.
Skozi okno jo je opazoval, ko je obešala že drugi pralni stroj perila. Veter ji je malo nagajal, a je uspešno obesila velike kose posteljnine. Nato se je nekaj minut igrala z njegovim psom. Metala mu je palico in vsakič ji je prinesel palico nazaj. Sproščeno se je smejala. Danes je bil prepozen, da bi se ji pridružil pri igri s psom, a jutri ji bo sledil takoj, ko bo vzela škaf s perilom. Pes bo sigurno ob njej in lahko bosta skupaj uživala v trenutkih spontane sprostitve. Še vedno se je smehljal, ko se je vrnila v hišo. Dokazal bo obema, da lahko uživata v družbi drug drugega. Neumno je bilo, da se jo je izogibal. Mogoče bosta razvila pravi odnos. Mogoče, bo odkril kaj o njej, kar bo pregnalo njegovo poželenje po njej. Kdo ve, kaj vse lahko odkrije?
Mogoče, ji bo všeč in mogoče, bi se lahko zapletel z njo. Mogoče, …. Iz misli, ga je predramil zvok poltovornjaka, ki se je ustavil pred vhodom. Nejevoljno je vzdihnil. Tako si je želel popiti kavo v Debyni družbi, zdaj pa bo dobil obiske. V drugih okoliščinah bi bil vesel mladih kavbojev, ki jih je najemal za pomoč pri delu na ranču. Bili so prijetni fantje. Vsi delovni in z zdravim smislom za humor. Gledal jih je, kako se bližajo vhodnim vratom. Prej nikoli ni opazil kako presneto postavni so. Kot bi stopili z reklame za Marlboro. Glasno je pozvonilo. Deby je urno stopila odpret vrata. Vmes je pogledala k Edwardu. Samo neumno jo je gledal. Ni hotel razkriti, da ve, kdo je prišel. Če bi povedal, bi vedela, da rad kuka skozi okno in lahko bi dojela, da tudi njo opazuje, ko se smuka okoli hiše. V mislih se je ponovno zahvalil dedku, da je sezidal hišo tako, da okna v dnevni sobi gledajo na dva konca, na vhod in na vrt ob hiši. Potrudil se je in vljudno vstal. Slišal je predstavljanje v hodniku. Zaškrtal je z zobmi, saj je bila Deby nadvse vljudna s prišleki. Vedel je, da ji je vsak stisnil dlan. Hudimana, ti fantje, so bili po letih bliže Deby, kot ji je bil on s svojimi osemintridesetimi. Sedem let res ni veliko, a kaj, ko ni vedel, kako na to gleda Deby. Spet se je oštel. Le kaj mu je bilo? Saj se je odločil, da ne bo zapeljal svoje gospodinje, samo prijateljstvo je hotel. Tiho ljubosumje, mu je takoj sporočilo, naj se ne slepi.
Fantje, za katere je zdaj spoznal, da so že zdavnaj prerastli ta izraz, so glasno vstopili v dnevno sobo. Deby jim je sledila. Brez besed je zložila odejo, da bi se moški lahko normalno posedli.
»Skuhala bom kavo,« je rekla prijazno in izginila v kuhinjo.
Vsi so občudujoče strmeli za njo.

Zdej pišem eno svojo
(Upanje umre zadnje če te slučajno zanima)
NEXT?
11. marec 2015
u189407
u189407
neeext!
drgač pa bom pogledala, ko bom mela čas ;D
11. marec 2015
»Torej, si končno dobil novo gospodinjo?« je vprašal Frank.
»Ja. Potrebovali smo novo gospodinjo in tako sem najel Deby,« je stvarno odgovoril Edward.
»Zasedena?« je tiho šepnil Andy.
»Prste stran od nje!« je zarenčal Edward in jih vse štiri resno premeril s pogledom.

Samo zasmejali so se in naredili nedolžne obraze.
»Tvoja?« je zanimalo Nathana.
»Mogoče,« je zasikal Edward.
»Torej je še vse odprto,« se je nasmehnil Lester.
Edward jih je samo grdo pogledal in ponovno tiho zasikal: »Prste proč!« Glasneje in bolj prijazno je začel pogovor: »Naslednji teden bi začeli z delom na polju. Upam, da boste vsi prosti in boste lahko prišli k meni,« Bal se je, da bi Deby lahko slišala kaj od njihovega začetnega pogovora. V kolikor bodo tiho, bo posumila, da šepetajo in spet bo v nelagodni situaciji. Na njegovo srečo, možje niso bili neumni in so takoj sprejeli pogovor.





Deby jim je postregla kavo in na mizo položila krožnik z domačimi keksi z marmelado, ki jih je spekla zjutraj.
»Ti ne boš spila kave z nami?« jo je vprašal Lester.
»Nisem vas hotela motiti,« je preprosto odgovorila.
»Nič ne motiš,« so gostje odgovorili v en glas.
Deby je pogledala Edwarda.
»Prosim, pridruži nam se. Če se ne motim, sva imela kavo v načrtu, še predno so tile prispeli,« se ji je Edward nasmehnil.
Debi je iz kuhinje prinesla svojo skodelico in sedla na kavč med Edwarda in Nathana.
Moški so si postregli s keksi in kavo. Niso jo mogli prehvaliti.
»So resni ali se samo prilizujejo? Če sem prav razumela, delajo zate in v prihodnje jih bom morala velikokrat nahraniti,« se je zasmejala Deby in vprašujoče pogledala Edwarda.
»Lepa, pametna in očitno zna kuhati. Edward, tokrat ti je padla sekira v med,« se je zakrohotal Lester.
Edward je uspel samo pokimati v potrditev vseh trditev. Nagajivo se je nasmehnil Deby in ji tiho svetoval: »Drži jih na kratko in ne nasedaj njihovim sladkim besedam.«

Vsi so se zakrohotali.
»V soboto je spomladanska veselica pri Urbantu. Boš ti povabil Deby ali jo lahko kdo od nas?« je Andy vprašal Edwarda.
»Nič še nismo govorili o veselici. V kolikor si bo Deby želela iti jo bom jaz peljal,« je strogo rekel Edward. Njegov glas jim je jasno sporočal, da ne bo trpel nobenih igric.
»Prav, šef!« se je zarežal Andy, nato pa bolj vljudno nadaljeval, »Deby moraš priti na veselico. Vedno je živahno in zabavno. Vsi bomo tam. Ne bo ti dolgčas.«

»V kolikor se odločim in pridem, bom vesela vaše družbe,« je rekla prijazno. Ni si upala pogledati Edwarda. Iz njej neznanega razloga je ob omembi veselice postal tog in neprijazen. Počasi je vstala in pobrala prazne skodelice. »Žal vas moram zapustiti, delo me čaka,« je rekla in izginila v kuhinjo. V naslednjem hipu je v hišo prihrumel Jack. Veselo je pozdravil moške v dnevni sobi, nato pa ves poklapan sedel s kupom knjig za kuhinjsko mizo.
»Kaj imava danes?« ga je veselo vprašala Deby in pred njega postavila krožnik s keksi in kozarec soka.
Hvaležno jo je pogledal, vzel keks in s polnimi usti nesrečno izdavil: »Geografijo.«

Deby je končevala večerjo in se prek rame učila z Jackom. Edward je tiho pristopil v kuhinjo in sedel k Jacku za mizo. Svojo ranjeno roko je položil na mizo in si še sam postregel s keksom.
»Bojim se, da ne morem več,« je potarnal Jack in proseče pogledal Deby.
»Mislim, da si dovolj naredil. Bi pripravil krožnike?« se mu je nasmehnila.
Jack je kot torpedo zaprl zvezek in skočil od mize. Vse svoje stvari je pograbil in stekel iz kuhinje. »Takoj bom nazaj, da pogrnem mizo!« je zavpil čez ramo.
»Je vse v redu?« je prijazno vprašal Edward.
»Ja,« mu je odvrnila Deby in ga vprašujoče pogledala. Ni ji bilo čisto jasno kaj jo sprašuje.

»Res? Spraševal sem se, če nisem bil preveč grob, ko smo se pogovarjali o veselici. Vsako leto se je udeležimo vsi. Celo dedek in Jack,« je priznal o čem jo je spraševal.
Samo začudeno ga je pogledala, še vedno ji ni bilo jasno, kje je problem.
»Si želiš iti?« jo je spet vprašal.
»Če greste vsi, zakaj pa ne. To bo nekaj novega zame. Ne vem, v čem vidiš problem? Glej, če nočeš, da bi šla, pač ne bom šla,« je iskreno rekla in se naslonila na kuhinjski pult.
»Ni stvar v tem,« je rekel hitro.
»V čem pa?« jo je zanimalo.

»Mogoče si želiš, da bi te kdo od fantov spremljal?« je le izdavil.
»Če sem prav dojela, bodo fantje tam. Kaj ni vseeno s kom grem?« je rekla še vedno ne vedoč kaj muči Edwarda.
»No, saj veš. Mogoče ti je pa kdo on njih všeč in bi raje videla, da te on pelje? Kot vrsta zmenka?« je rekel previdno.

Nejeverno ga je pogledala. »Ne želim si ljubezenskih zapletov. Ne potrebujem zmenka. Tvoji možje so prijetni in zabavni, a so samo to. Prav tako ne bi rada ovirala vaju s Thomasom pri privatnem življenju. Najbolje bo, če bosta dedek in Jack moja spremljevalca,« se mu je zdaj že prijazno nasmehnila.
Vrnil ji je nasmeh, res, da bolj kisel, a vseeno nasmeh: »Prav, potem gremo skupaj.«
V kuhinjo je prihrumel Jack in iz omare vzel krožnike. Edward jo je še enkrat pogledal, nato pa odšel v dnevno sobo.

Deby je v postelji brala knjigo, ko je nekaj grdo zaropotalo v kopalnici. Urno je skočila na noge in stopila na hodnik. Približala se je kopalničnim vratom in dvakrat potrkala: »Si v redu? Ti pomagam?«

»V redu sem. Ne potrebujem pomoči. Vrni se v svojo sobo. Lahko noč!« je strogo zavpil Edward z druge strani vrat.
»Pusti bom jaz pospravila, ko boš končal,« je vztrajala pri svojem.
»Nikoli ne poslušaš?« se je naprej hudoval. Nato je zaslišala še kletvico in novo ropotanje.
»Edward?« je s strahom vprašala.

»Oh, vstopi,« je bevsknil.

Previdno je odprla vrata. Edward je stal na sred kopalnice z brisačo okoli bokov, z drugo si je brisal poškodovano roko.
»Zmočil si prevezo,« je stvarno ugotovila. »Obleci se, ko poberem stvari, ki so popadale, ti bom prišla previti roko. S pogledom ga je samo oplazila, osredotočila se je na polomljene kotne poličke v tuš kabini. Ni si upala privoščiti podrobnega pogleda na pol golega Edwarda.
Urno je stopil mimo nje. Poškodovano roko je držal na prsih, z drugo je pograbil svoje obleke. Njegov skremženi obraz je izražal bolečino.
next?
11. marec 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg