Forum
Hojla!
No, tukaj je spet ena od mnogih zgodbic.
Upam, da jo boste brali in, da vam bo všeč!
Pa začnimo!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

1. POGLAVJE

''Zakaj si lovil na našem ozemlju?''
''Bil sem lačen, pa še sploh nisem vedel, da je to vaše ozemlje,''
''Ne laži!''
Zina je gledala umazanega in suhega fanta, ki je bil privezan na visokem kolu sredi vasi. Nič posebnega, samo še en fant, ki lovi tam kjer ne bi smel.
Ni se preveč obremenjevala z njim. Pomembnejše delo ima, na primer ugotoviti kako bratu priskrbeti zdravilo.
''Zakaj si šel tako daleč od svoje vasi?'' ni odnehal poglavar.
''V naši vasi so slabi časi,'' je začel s svojim slabotnim glasom. ''Rastline ne rastejo in živali so izginile. Poslali so me, da poiščem gozdni prah, saj je svečnica prebrala v žerjavici, da nam samo on lahko pomaga.''
Zina je začela poslušati, omenil je gozdni prah. Ravno to je potrebovala, da pozdravi brata.
Poglavar se je nasmehnil: ''In zakaj so poslali ravno tebe?''
''Saj me niso, sam sem odšel,''
Poglavar je kakor, da se mu ne da več ukvarjati z njim zamahnil z roko in nagovoril svoje ljudi: ''Lahko se vrnete na delo, zvečer bomo presodili kazen,''
Fant ga je prestrašeno pogledal s svojimi velikimi očmi, nato pa svoj pogled prenesel na noge.
Zina je stekla v svoj šotor. Zdaj je točno vedela kaj mora storiti.

***

Tor je gledal za poglavarjem, ki je odhajal.
Začutil je osamljenost. Ni mogel pobegniti.
Ko se je malo stemnilo je do njega prišla črna postava. Že je mislil, da so odločili o njegovi kazni, ko je opazil, da se je proti njem premikala deklica. Oddahnil si je.
''Pomagal mi boš do gozdnega prahu,'' je takoj rekla deklica.
Začudeno jo je pogledal.
Deklica je zavila z očmi.
''Če hočeš, da te osvobodim mi moreš pomagati,''
S pogledom je ošinil svoje zvezane roke. Deklica je izvlekla nož iz nožnice ter ga pristavila k vrvi.
''Da ne bi skušal pobegniti,'' ga je pogledala naravnost v oči.
''Kam pa naj bi šel,'' je zagodrnjal.
Razrezala je vrv. Tor si jih je začel drgniti, da bi pregnal bolečino.
''In zakaj naj bi ti pomagal?'' je vprašal in vzel svoje stvari.
Zdaj ga je deklica začudeno pogledala.
Nasmehnil se je ter se obrnil k gozdu.
''Sledi mi.''

***

Počasi sta stopala po mokrih gozdnih tleh.
''Zakaj potrebuješ gozdni prah?'' je po dolgem času fant pretrgal tišino.
''Zaradi brata. Bolezen spanja ima.''
''Bolezen, ko zaspiš in se nikoli več ne zbudiš, razen, če najdeš zdravilo,'' je zamrmral.
''Gozdni prah,'' je dodala.
''Kako pa veš, da potrebuješ gozdni prah, da ga pozdraviš?''
''Prisluškovala sem svečnikom in svečnicam na njihovem zboru,''
Ošinila ga je s pogledom. Šele zdaj si ga je lahko podrobno ogledala. Imel je rjave lase in prav take tudi oči. Na obrazu je imel močne poteze, ki so kazale, da je doživel nekaj zares hudega. Telo so mu prekrivala oblačila iz zajčje kože, obute pa je imel usnjene škornje.
Njegove oči so bile pozorno opazovale pot kakor, da je vedel, da jima bo nekaj skočilo na pot in je samo čakal kdaj se bo to zgodilo.
Vedela je, da je sedaj ona na vrsti, da začne z pogovorom.
''Kako ti je ime?'' je začela z najosnovnejšim vprašanjem.
Presenečeno jo je pogledal: ''Tor. Tebi?''
''Zina.''
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
No, kako se vam zdi? Mnenja, teorije?
Vesela bom vsakega nexta in komentarja.
12. februar 2018
Next odlično!
12. februar 2018
Hvala
12. februar 2018
SvetePomaranče
SvetePomaranče
Zelo mi je všeč, sploh tole ime 'Zina' se mi zdi strašno edinstveno. Upam, da čimprej nadaljuješ!

Next
12. februar 2018
Veseli me, da ti je všeč! Ja, to ime se je tudi mwni zdelo narvnost odlično. Sicer pa sem našla spletno stran kjer so odlična imena in piše tudi njegov izvir ter pomen. Če želiš ti lahko pošljem link, samo napiši.
12. februar 2018
SvetePomaranče
SvetePomaranče
Oh, to bi bilo super, hvala!
12. februar 2018
Next! ^-^
13. februar 2018
Hvala . Ne vem če danes pride nxt.
13. februar 2018
Hojla!
Hvala vam za vse nexte!
In tukaj je že nadaljevanje:

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

2. POGLAVJE

''Tukaj si bova zgradila zavetišče,'' je rekel, ko sta prispela do velike smreke.
Zina je začela nabirati veje za ogenj, Tor pa je iz les naredil zavetišče. Ko je bilo zavetišče pripravljeno in ogenj prebujen sta malo pojedla nato pa je Tor pokazal Zini kako se nastavijo zanke.
Večer je minil mirno in nenavadno tiho.
Odpravila sta se spat. Zina je zaspala v trenutku, Tor pa ni in ni mogel zaspati. Razmišljal je kako naj pobegne tej čudni deklici. Hotel je že poskusiti, ampak se je spomnil, da sta blizu tabora in bo raje poskusil, ko bosta bila daleč od njega, da jim slučajno ne bi kaj sporočila.
Malo bolj pomirjen se je še bolj zavil v ovčje pregrinjalo in zaspal.

***
''Pohiti že!!!!!!!'' je zakričal Tor.
Ta pa res ne zna čakati, je pomislila Zina in stekla k njemu.
''Zakaj se dereš?!?!'' je bila zdaj ona jezna.
Naveličano jo je pogledal in zavil z očmi: ''Samo sledi mi,''
Počasi sta se odpravila po gozdni poti.
Sonce je svetilo skozi liste dreves, da se je zrak obarval zeleno. Prečudovito, je pomislila Zina.
Začela sta hoditi po bolj strmem pobočju, ko je Tor kar na enkrat zavil na stransko pot.
''Zakaj greva tja?''
''Želiš priti do gozdnega prahu ali ne?'' je naveličano zagodrnjal Tor.
Zina je užaljeno pokimala.
Noge so se jima ugrezale v mokra tla. Že na daleč se je čutilo, da se bližata močvirju.
''Koliko ča še?'' je vprašala utrujeno.
''Veliko.''

***
Stalno ta nadležna vprašanja, si je Tor mislil ob vsakem njenem vprašanju.
Čutil je, da jima sledijo. Ne smejo ga ujeti, za dekle pa mu je bilo malo mar. Približevala sta se močvirju in tam ji bo pobegnil. Sploh ne bo opazila od velikanskega trstja.
V glavi se je smejal svojemu načrtu, ko je mimo njegove glave priletela puščica in se zapičila naravnost v drevo pred njim.
Prestrašeno se je obrnil. Nikogar ni bilo. Počasi se je pomaknil proti drevesu kjer je bila puškica. Pri njem je že stala Zina.
''Kaj je bilo to?'' je bila prestrašena.
Utišal jo je z tihim ''Šššššš''.
Podrobno je pogledal puščico ne da bi se je dotaknil. Imela je smrtonosno, črno konico. Njen les je bil črn in na koncu je imela z črnim trakom zavezane črna peresa. Tako jo je bilo v noči komaj opaziti.
A to ni bilo vse, na lesu je imela znamenje… prekrižano spiralo. Zastal mu je dih.
''To ni mogoče,'' je po tiho dahnil.
''Kaj je narobe?'' je živčno vprašala Zina.
''Našli so naju,'' je bil še vedno ves iz sebe.
''Kaj?!?''

***
''Ko sem bil majhen me je mama zavrgla, očeta pa nisem nikoli spoznal. Oni so me posvoji. Hoteli so da postanem eden od njih, jaz tega nisem hotel in sem pobegnil. Zdaj me približno že dve leti lovijo. Enkrat so me že ujeli in me hudo poškodovali,'' pokazal je svoje rane na hrbtu. Rdeče vdolbine so bile široke za en prst in globoke kakor seme mandarine. ''Rekli so, da, če še enkrat pobegnem, da se bo huje končalo. In zdaj sem na begu. Našli so me.'' Je govoril tiho in previdno, a čutilo se je da ga je strah.
''Kdo so Oni?'' je vprašala.
''Rekli so, da ne smem nobenemu povedati in ker sem pobegnil so v veliko nevarnosti, da ostali izvejo,''
''Mi boš nekoč povedal?''
Zasvetile so se mu oči, Zina je to razumela kot, če me prej ne ubijejo.
Žalostno ga je pogledala, hotela mu je pomagati, a ni vedela kako.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Upam, da vam je všeč!
Mnenja, teorije?
14. februar 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg