Forum
Zgodba se odvija se v starejšem času, zato ni tehnologije.
__________________________________________1_________________________________________
"Pošteno dekle ima dve možnosti, kadar se znajde v tako nerodnem položaju," mi je rekla teta Adelaide. "Da se poroči ali pa si najde službo primerno svojemu stanu."
Ko sem se z vlakom peljala mimo gozdnatih gričev in zelenih travnikov, sem bila pred drugo možnostjo; deloma že zato, ker nikoli nisem imela priložnosti, da bi poskušala uresničiti prvo možnost.
Predstavljala sem si, kakšna neki bi se zdela sopotnikom, če bi me sploh kdo od njih opazil, kar pa ni bilo preveč verjetno: dekle srednje velikosti, ki je s svojimi šestindvajsetimi leti že preraslo rosna leta, v rjavi volneni obleki s čipkastim ovratnikom krem barve in čipkastimi čopki na manšetah (ker je krem barva veliko bolj praktična od bele, takega mnenja je bila teta Adelaide). Črno palerino sem imela odpeto pod vratom, ker je bilo v vlaku vroče; rjava žametna čepica, pod brado zvezana z rjavim žametnim trakom, pa je bila tiste vrste, ki bi zelo pristajala ženskim tipom, kot je bila moja sestra Phillda, na glavi, kot je moja, pa ni videti preveč primerna. Imela sem bakreno obarvane lase s prečo na sredini; padali so mi ob straneh predolgega obraza in bili zadaj za čepico speti v vozel. Oči sem imela velike, ob določeni svetlobi jantarjeve barve; te so bile najboljša stvar na meni. Bile pa so preveč drzne -tako je trdila teta Adelaide; to je pomenilo, da niso znale gledati s tisto milino, ki tako pristaja ženskam. Imela sem prekratek nos in usta prevelika. Zdelo se mi je, da nobena stvar na meni ni skladna; poleg tega sem bila obsojena na takšna potovanja zaradi iskanja službe, ki jo bom opravljala do konca življenja, kajti sližiti si moram kruh, ker nikoli ne bom dosegla prve od tistih dveh možnosti-moža.
Za nami so bili zeleni griči Somerseta, bili smo že v osrčju resav in gozdnatih devonskih gričev. Že prej so me opozorili, naj si dobro ogledam gradbeno mojstrovino, Brunelov most, ki se boči čez Tamaro pri Saltashu, kajti ko bom prišla čezenj bo Anglija za menoj in bom že v Cornwallu.
Misel na vožnjo čez most me je pričela razburjati. Takrat še nisem bila polna domišljije-morda sem se spremenila pozneje, kajti bivanje v hiši kot je bila Mount Mellyn, zadostuje, da še tako praktičnega človeka spremeni in napolni z domišljijo-takrat pa še nisem mogla razumeti, od kot takšno razburjenje.
Saj to je nesmisell, sem si dopovedovala. Mount Mellyn utegne biti čudovito posestvo; Connan TreMellyn bo mogoče prav tako romantičen kot zveni romantično njegovo ime; toda to se tebe ne tiče. Tvoje področje bo v pritličju, mogoče na podstrešju, edina skrb pa ti bo mala Alvean.
Kako čudna imena imajo ti ljudje, sem si mislila in gledala skozi okno. Pokrajino je obsevalosonce, toda sivina strmih skal v daljavi je bila grozeča. Bile so kot okameneli ljudje.
Družina, h kateri sem bila namenjena, je bila cornwallska, ljudje tamkaj pa govore svoj lastni jezik. Mogoče jim bo celo moje ime, Matha Leigh, zvenelo čudno. Martha! Vedno me je pretreslo, kadar sem zaslišala to ime. Teta Adelaide me je vedno klicala Martha, doma pa sem bila Philldi, in očetu, ko je bil še živ, vedno le Marty-Martha nikoli. Nisem se morala obraniti občutka, da je Marty ljubkejša od Marthe, tedaj pa sta me navdajala žalost in strah, kajti reka Tamar bo za dolgo časa pretrgala zvezo z Marty. V novi službi bom najbrž gospodična Leigh, mogoče gospodična ali pa se slabše in še vedno le-Leigh.
Ena številnih prijateljic tete Adelaide je izvedela za »težaven položaj Connana TreMellyna«. Potreboval je pravo osebo, ki bi mu pomagala iz težav. Dovolj mora biti potrpežljiva, da bo skrbela za njegovo hčerko, dovolj izobražena, da bo lahko poučevala in dovolj gosposka, da otrok ne bo trpel v bližini osebe, ki ne pripada njegovemu stanu. Očitno je bilo da Connan TreMellyn potrebuje žensko pomoč. Teta Adelaide je ugotovila, da ustrezam.
Ko nam je umrl oče, ki je bil vikar podeželskega župnišča, naju je vzela teta Adelaide in odpeljala v London. Dvajsetletna Martha in osemnajstletna Phillda naj bi imeli svoje poletje. Od konca tega poletja se je Phillda poročila, jaz pa se nisem niti po štirih letih življenja pri teti Adelaide. Tako je prišel dan, ko mi je nakazala dve poti.
Pogledala sem skoz okno. Pripeljali smo se v Plymouth. Sopotniki so izstopali; sedla sem na svoj sedež in opazovala vrvenje na peronu.
Ko je odpravnik vlakov zažvižgal in smo se že skoraj odpeljali dalje, so se vrata odprla in vstopil je moški. Pogledal me je z opravičujočim pogledom, kot da upa, da nimam nič proti, če si oddelek, a sem se pogledala proč.
Ko je bil Plymouth za nami in smose bližali mostu, me je vprašal: "Vam je všeč naš most, kaj?"
Obrnila sem se in ga pogledala.
Zagledala sem moškega, malo mlajšega od tridesetih, dobro oblečenega, toda po modi podeželskega gospoda. Imel je temno moder plašč in sive hlače; klobuk je imela tak, kakršnim smo v Londonu rekli »lonec«, ker je bil tej posodi najbolj podoben. Ta klobuk je odložil poleg sebe. Zdel se mi je nekoliko nesramen zaradi rjavih oči, ki so ironično mežikale, kot da bi se dobro zavedal svaril, ki sem jih bila deležna, kako naspametno se je spuščati v pogovor z neznanim moškim.
Odvrnila sem: "Zares, mislim, da je mojstersko delo."
Smehljal se je. MOst je ostal za nami in pripeljali smo se v Cornwall.
22. januar 2012
u60429
u60429
Aaa neextiii < 33 :*
22. januar 2012
bom bom
22. januar 2012
jutr bom nextala
22. januar 2012
nextiii
22. januar 2012
u64528
u64528
Hmm...jutri je že hmm...10 dni nazaj!!!!!!!Pa nexti!!!!!!!!!!!!
07. februar 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg