Forum
Tut jst sm se odločla da bom napisala svojo zgodbico...
Men osebno se zdi še kr uredu, pa na začetki je tko mal ne-izvrna...
Vi, ku pa berete, pa prosim pište komentarje, kaka se vam pač zdi... Pa noum zamirla če napišete "BEDNA" sam ne pisat BEDNA, zato kr se vam jst zdim... "BEDNA"... xD
09. maj 2010
"Vse najboljše za te, vse najboljše za te, vse najboljše dragaaa Rebeeekaaa, vse najboljšeee za teeee!"
"Lepo fušate," sem rekla svojim prijateljem, ko so mi peli pesem za moj 17 rojstni dan.
Skupaj u en glas so se užaljeno zahvalili. Jaz pa sem jim odvrnila, da jih imam vseeno rada. Drugače pa smo za " mojo rojstnodnevno zabavo" bili zunaj... Tudi ko smo jedli torto (to se seveda more početi na prav vsaki rojstnodnevni zabavi) smo bili zunaj. In sicer moja IZVIRNA domislica... Bili smo, kot na pikniku. Kakorkoli že-meni je bilo vse zelo zabavno in mislim, da se je tako zdelo tudi ostalim. Ampak vse kar je lepo se enkrat konča in tudi ta rojstnodnevna zabava se je mogla. Počasi so vsi odšli domov. Prav tako pa tudi jaz.
09. maj 2010
u13868
u13868
ajde piši
09. maj 2010
u13868
u13868
upss sorry
09. maj 2010
u19386
u19386
kull....nekt.....
a je to resnična ali izmišljena..XD'?
09. maj 2010
u13868
u13868
next
09. maj 2010
Zbudim se v novo jutro, pogledam skozi okno, sonce vidim sijati, ptičke vidim leteti-vse je tako lepo
Nato pa pogledam na uro, ki je kazala 10.30 ZJUTRAJ. "Malo bom še zaspala," sem polglasno rekla sama sebi in se ulegla nazaj na posteljo. Kljub soncu in pesmi ptičkov sem z lahkoto zaspala. Sanjala sem, da sem bila slavna oseba. In vsi so bili obsedeni z menoj. Obnorela sem cel svet... Čisto cel svet. Od Amerike do Azije. Še tam kjer niso imeli nobenih električnih naprav so me poznali...In nato...SEM SE ZBUDILA. V bistvu me je mama. Ohh sovražim njeno bujenje, vedno me z kričečim glasom zbudi ravno iz najlepših sanj. Kakšen ŠOK. In nato sem na njeno željo odšla jest. Nato pa sem ugotovila...Koliko sem pojedla včeraj. Tisti VELIKI KOS torte, pa nekaj čipsa smo tudi imeli. Pa tisti smoki. In ene 3 kozarce kokakole. Kaj še? Ooh mojo "specialiteto" katero imajo vsi radi, tudi jaz.
Bom sploh jedla zajtrk? Morda tudi kosila ne? Tudi večerje? In nato morda naslednji dan kakšno jabolko... No ja morda pa tudi ni tako grozno, grem na tehtnico. Pol minute je trajalo, da je tehnica pokazala mojo težo. In nato sem se zgrozila. Odločila sem se, da ne bom nikoli več jedla... Tehnica je pokazala...Celih 53 kilogramov. Ostali pravijo, da sem podhranjena in tako dalje. Ampak 53 kilogramov. Včeraj sem se zredila za 3 kg. Kako je to mogoče?
...Odšla sem nazaj v sobo, kajti vedela sem, da z zajtrkom ne bo nič. Uklopila sem na računalnik. V zaslon sem gledala, dokler me ni poklical oče, da imamo kosilo. Tokrat je kuhal on. Saj ni tako slab kuhar, ampak jaz in mama še vseeno bolje kuhava od njega. Kakorkoli že, nisem pojedla veliko. Skrbelo me je, da se bom še bolj zredila. Nato sem odšla ven. Tudi večerje nisem imela. In nato spat.
Ko sem se naspala, sem se zbudila. V lepo nedeljo. Bilo je tako kot včeraj- sončece in ptički. Moj trebuh pa je krulil in to tako zelo, da sem se odločila, da bom prigriznila...Nekaj malega.
Po stopnicah sem odšla v spodnje nadstropje (naša hiša je imela 2 nadstropji. Zgoraj sta bili spalnici, kopalnica in pa nek prostor, kjer je bil pravi mali fitnes. Spodaj pa kuhinja, dnevna soba, jedilnica). In ko sem izbirala kaj bi jedla. Sem se kar naenkrat zgrudila na tla.
09. maj 2010
Ma izmišlena...Sej nisem jst stara 17-let...Sej bote pol vidl...Da je ZLO izmišlena...
09. maj 2010
u19386
u19386
aha.nekt.....pls
09. maj 2010
Rebeka! Rebeka? Sem zaslišala govorenje, podobno kričanju nad menoj. Nogi sem imela položeni na stol.
Uprašala sem starša, ki sta stala nad mano kaj je bilo.

"...Ljubicaa, padla si v nezavest," je rekla mami, v besedo pa ji je skočil oče, ki je rekel SPET. Pa saj ima prav. Že petič sem padla v nezavest. Morda zato ker premalo jem.
"Ampak," je spet nadaljevala mami: "...Tokrat je bilo zelo čudno. Nisi se hotela "zbuditi". Ni bilo tako kot ponavadi... Z očetom... Z očetom..." in nato je zajokala. Jokala je in jokala. Grozno se mi je zdelo poslušati jok osebe, ki jo imam rada. Pa naj bo to mati, ali pa kdorkoli od prijateljev. Zakaj je sploh jokala?
Besedo je prevzel oče, ki mi je vse razložil. Padla sem v nezavest. Nato sta videla, da ležim na tleh. Vedela sta, za kaj se gre. Noge sta mi dvignila. To sta naredila zato, da bi pospešila prekrvavitev. To sta naredila tudi dvakrat prej, ko sem bila...V nezavesti pač in sta bila zraven mene. In ponavadi sem se že kar kmalu "zbudila". Tokrat pa ne. Spraševala sta se, če se sploh bom zbudila.
Potem sta šla gledat še na internet, da bi videla kaj se naredi z nezavestnim človekom, a tam ni bilo nobenih koristnih informacij. Mislila sta že poklicati reševalce...
"Koliko časa me pa sploh ni bilo na tem svetu?" sem z zanimanjem vprašala. Pričakovala sem odgovor, okoli osmih minut. Ampak odgovorila sta, da sem bila nezavestna CELO URO.
09. maj 2010
Razumela sem, zakaj sta mislila, da sem že mrtva.

No naslednje dni je bilo vse prekrasno. Sem že omenila, da so bile počitnice? Tiste DOLGE POLETNE POČITNICE, katere imamo vsi radi. No skoraj usi. In zaradi tistega dogodka...No, ko sem padla v nezavest... Zaradi tistega, SEM BILA LAHKO ZUNAJ KADAR SEM HOTELA ITI in STA MI STARŠA DAJALA DENAR ZA ČIPSE in SLADOLEDE. Kot v 7ih nebesih.
Vse kar je bilo bednega "po velikem dogodku" je le to, da ko sem stopila na vago... Je ta pokazala VELIKO preveč.

Prijatelji, katerim sem kdaj pa kdaj dala za sladoled so mi zavidali. "O TI SREČKA, O TI PRASIČKA, O TI..." so ponavljali ves čas. Hkrati pa so se zavedali tega, da so lahko srečni, da še živim. No saj mislim, da so srečni, ker živim... Mislim, da sem kar priljubljena med njimi. Imam pač svojo družbo in vsi v "moji družbi" prijateljujejo drug z drugim. Nihče ne sovraži nikogar. Vsi med sabo si zaupamo. Skupaj se zabavamo in ogromno prehodimo. Skupaj se tudi rolamo, hodimo na bazene in tudi v hribe... 1x na leto. Še na morje smo odšli skupaj. Lepo nam je in zelo sem vesela, da sem jih spoznala.
09. maj 2010
Tako so dnevi minevali in minevali. Okoli 20 dni "po velikem dogodku" je bilo vse kot ponavadi. Enkrat, ko pa sem prišla domov. Sem zaslišala TUJ GLAS. "K-kdo je," sem komaj izustila. Tako sem jeclala, da se sploh ni slišalo kaj sem rekla. Zato sem še enkrat spregovorila, tokrat bolj razločno: "KDO JE?"
Doma ni bilo nikogar OD STARŠEV...je Vlomilec? Morda pa so le sosedi, joj to moje sekiranje. Toliko sem se pregovarjala, da ni nič, da so sosedje malo glasnejši kot ponavadi... Ampak še vseeno me je bilo glasu strah. Nisem vrjela sama sebi, da so sosedje. Zato sem mu preprosto PRISLUHNILA.
Kaj bi lahko bilo...Moški ali ženski glas? Zdelo se je podobno enkrat moškemu, drugič ženskemu. A bil je glas lepe "barve".
Kaj je govoril? Besed se ni dalo razločiti, bilo je tako tiho in nerazločno. A zdelo se mi je, da sem slišala vmes besedo pojedla in nato je glas rekel odšla žalostna.
Hmmm...Poleg vsega pa se mi zdi, da sem ta glas slišala že pred 21 dnevi. KAKO LE SE NEBI SPOMNILA, TAKRAT SEM PADLA V NEZAVEST. Ampak je to zagotovo isti glas?

Zapisala sem si besede, ki mi jih je skriven glas rekel, da jih SLUČAJNO nebi pozabila. Odšla sem v sobo. Za mojo "škatlo" in se vpisala na MSN. Glas...Glas...GLAS ŠE VEDNO NI IZGINIL... Ampak še vedno je govoril tiho, ampak večji problem je bil, da so bile besede zelo nerazločne. Govorila sem s prijatelji preko MSNja, danes nisem več odšla ven.
Jaz sem govorila z njimi, glas pa z mano. Nekaj besed, ki sem jih razločila: Nato, videti, skregati, lahko, novi... in kmalu za novi je sledila beseda Simon. Tudi te besede sem si zapisala
09. maj 2010
Ura je že veliko GREM SPATI sem SI ZOPED REKLA. Glas pa je še vedno govoril. Bil je moteč. MOREČ. Zaspala sem šele po 3h urih... Zaradi glasa, ki me je motil. Tudi kasneje je še vedno govoril. Se bom pač morala navaditi?
In nato nov dan... Kje je že tisti listek... Ohh tu je!
Se pravi: pojedla, odšla žalostna, nato, videti, skregati, lahko, novi-->Simon.
--> to je vse kar sem od skrivnostnega glasu razločila...Res pa je, da sem nekaj besed preskočila tudi zaradi nezbranosti.

Kasneje me to ni več interesiralo. Odšla sem jest. Glas mi je seveda še vedno pripovedoval. Ampak trudila sem se ga odmisliti. Zgražala sem se kako lahko govori kar celih 24 ur na dan. Tudi, ko spim je vrjetno govoril... Kaj pa drugi ga slišijo?

(A naj sploh nadaljujem...xD)
09. maj 2010
u19386
u19386
lahk.iaaa.....XD
09. maj 2010
Pojedla sem zajtrk (ČOKOLINOO
09. maj 2010
(zaštekal je pa ni poslal ceuga besedila -.-)
Pojedla sem zajtrk (ČOKOLINOO
09. maj 2010
Pojedla sem zajtrk (ČOKOLINOO (L)) in nato je zazvonil telefon. Bila je Petra:"Čaooo Bexxxxy, kako? No ja uglaunem... Stara a bi mela kj cajta FOR ME... PLOOX PLOOX PLOOX...Sj vem da je hmal, pa SRČY, če sm te zbdila...Sam lejo jst umiram od DCja...Že od jutra je tko...Prou nekam hmal sm se zbdila pa take fore. Uglaunem PRIDI U PARK PROOOOSIIIM.A boooš? Pridna!"
Potem pa je prišel na vrsto moj odgovor: "Hmm ja HVALA ZA BESEDO. In hja bom prišla...Sej meni je tut DC... Okej čez pou ure u parku NAŠE STALNO MESTO "
In odložila je...Še odzdravila ni. Ampak vedela sem, da je to PETRA, ona nikoli nima kaj preveč denarja na mobitelu. In poleg tega še špara... In le izgubljanje denarja... okoli 4 centou gre za to, da rečeš ADIJO in da še drugi reče ADIJO... No ja to je PETRA...
Zrihtala sem se in kakor sem ji obljubila, sem nato odšla od doma. Bila sem točna, a Petra se je oddaljevala od mene. Zakaj le? Imela je kar hitro hojo, zato sem mogla tečti, da sem jo ujela. "ŽIVJOOO PETRRAA," sem se zadrla. A ona je še pospešila hojo. Zakaj le? Ujela sem jo in se postavila pred njo nato pa uprašala, kaj je narobe. "Kaj le kaj," se je vreščeče zadrla. "Veš Bexy mislim, da si prava prasica... Srečala sm Tyno in vse mi je povedala, čisto VSEEE. BEXY SOVRAŽIM TE," je pripomnila, nato pa še POSPEŠILA TEMPO. Morda je to spomin na 1. April? Nee delovalo je tako...RESNIČNO. Vedela sem, da če ji bom še naprej težila, bo bila še bolj jezna name... Tako sem tudi jaz šla svojo pot. Žalostna in jezna sem bila na Petro in Tyno. Kaj je Tyna sploh rekla o meni? Danes še nič nisem omenila glasu. Zjutraj me ni motil. Dopoldne-kar je bilo zdaj pa je postajal vse glasnejši. Glasno sem mu rekla: "AGHHH SOVRAŽIM TE!" Zdelo se mi je, da je nekaj ljudi, ki je to slišalo začudeno pogledalo proti meni. Meni pa je bilo vseeno. Vedela sem, da je moje življenje četrt uničeno. Zanimalo pa me je, ali so se ostali tudi skregali z menoj zaradi "neznanega razloga".
09. maj 2010
Prišla sem domov. In se žalostno vsedla za računalnik. Jokala sem. Že sem mislila prižgati računalnik, pa sem pomislila, da je lahko vse samo še slabše. Na MSNju in tako naprej. Kasneje sem si skuhala špagete, bili so boljši kot ponavadi. Glas pa je še vedno govoril in govoril-NERAZLOČNO. Poklicala sem Sandro, zvonilo in zvonilo je, a Sandra se ni oglasila. Ampak ali nima ona telefona VEDNO pri sebi. Mogoče...Mogoče ji je zmankalo baterije. Ne verjetno se je tudi ona zaradi NEKAKŠNEGA razloga skregala z menoj. KAJ JI JE REKLA TA TYNA?! Potrebovala sem pojasnilo. Zato sem se odločila, da pokličem Tyno. A tudi ona se ni javila. Zato sem šla h njej na dom. Hitro sem prišla do njenega doma. Pozvonila sem in čakala... Skrila sem se zraven vrat, da me ni videla skozi steklo na vratih. Zaslišala sem zvoke nekoga, ki hodi po stopnicah. Zagotovo je bila Tyna. Ko je oseba prišla do vrat je- kot sem ugotovila pogledala skozi vrata kdo je. Ker ni nikogar videla je vprašala: "KDOOO JEEE?!" Imela je lep glas, tako normalen in čist-bila je Tyna. Rekla sem, da sem pri vratih jaz. In nato sem slišala samo še to, da je Tyna, ki je bila pri vratih odšla.
Nima smisla več zvoniti. Samo še bolj me bo sovražila, sem si rekla. In tudi jaz odšla domov. Vrjetno se je tudi ona skregala z menoj. PA KAJ ZA VRAGA SEM NAREDILA NAROBE?! Začela sem jokati. In jokala sem še vse do doma. Glas pa je začel prepevati. Melodija je bila lepa, besedila pa nisem morala razločiti--Še bolj sem začela jokati.
BRIGA ME, BRIGA ME, če vidijo me, kako jokam se. Po parku sem hodila in to si potiho sem govorila. Nato pa je pršel mimo nekdo, ki me je ogovoril. Presodila bi mu kakšnih 18 ali 19 let. Vprašal me je, kaj je narobe z mano. Jaz pa sem še vedno jokala in tako kot prej Petra pospešila tempo, da me tisti človek nebi ujel. In prav tako kot jaz prej, mi je sledil, glasno je govoril kaj je narobe. Ignorirala sem ga...Zavila sem v našo ulico, že sem mislila, da je tisti človek odšel... Pa se je spet prikazal. Še enkrat me je vprašal, če je kaj narobe.
Takrat sem ga imela dovolj, kričajoče sem mu rekla, če mi LAHKO DA MIR in enkrat za vselej utihne. Ampak ni hotel. Hotel mi je pomagati, jaz pa sem bila tako zlobna z njim. Zakaj sem mu to delala. Ustavila sem se... Uprašala sem ga kdo je, kaj dela tu in zakaj mi hoče "pomagati".
Prijazno se je nasmehnil. Rekel je, da mu je ime Simon in, da rad pomaga ljudem, ki potrebujejo pomoči.

LJUDJE, KI POTREBUJEJO POMOČ. Ta stavek, tako prijazno ga je izgovoril. Ampak tako TEŽKE besede. Jaz potrebujem pomoč. Ampak tako ali tako NEMOREM nikomur zaupati svoje težave. Če se ne motim me bodo kasneje sovražili tudi ostali. ZAAAAAAAAKAAAAAAJ...Zakaj, zakaj le mi more ta glas slediti... Zakaj zmerom govori. Zakaj?
Takrat je utihnil. Glas, ki me spremlja že 2 dni in govori in govori. Sedaj je tiho.
09. maj 2010
u13868
u13868
naprej
09. maj 2010
Simon me je vprašal, kaj je narobe. Zakaj sem se jokala, ko sem hodila po parku.
Zaupala sem mu...Samo POL svoje težave...Da so se vsi skregali z mano iz nevem-kakšnega vzroka. O glasu mu nisem povedala ničesar.
Rekel je, da imam lahko njega za prijatelja. Bila sem vesela. Nato pa sva se še pogovarjala. Vesela sem, da imam novega prijatelja, ko so vsi stari izginili iz mojega življenja.

Minile so dobre 3 ure. S Simonom sva se poslovila. Zdi se mi kar uredu človek. Zanimiv in prijazen. Dobila sem tudi njegovo telefonsko število in pa MSN naslov. Tako se bom lahko pogovarjala z njim kadar se mi bo zahotelo. Razen ponoči ima telefon ugasnjen. Takoj ko sem prišla domov, sem naredila tisto kot ponavadi-sedla sem za računalnik. Med tem pa je glas znova začel govoriti...Le kaj je bilo z njim, da je nehal? Tako upisala sem se na MSN. Skoraj nikogar dosegljivega?! KAJ ZA VRAGA SE DOGAJA. Očitno so se resnično vsi skregali z mano... ZARADI NEZNANEGA RAZLOGA... In zato so me blokirali ali brisali-kakorkoli pač že... MORDA PA SO LE NEKJE ZUNAJ IN SE ZABAVAJO. A potem bi me poklicali. Pogledam na telefon. Nič novega. Nobenega novega SMS-ja ali telefonskega klica. Zoped sem začela jokati. Hotela sem vsaj pojasnilo. Hsreči je vsaj Simon prišel v moje življenje. Dodala sem ga, ampak tudi on je bil nedosegljiv.

"Rebeeeeka, Rebeeeka... A si domaaa??" slišim kričati mamo... Nazaj se ji zaderem, da sem... Nato pa je nadaljevala, da noče biti zlobna, ampak prej je bila v moji sobi in videla je, kako razmetano sobo imam in če bi mogoče pospravila. Slabo sem jo slišala zaradi PREKLETEGA GLASU, ki je zopet začel glasno govoriti. Ampak razumela sem bistvo in ko sem se razgledala po sobi sem opazila, da res ni... v najlepšem redu. Začela sem pospravljati.
Po tleh so bile obleke, na mizi papirčki sladkarij in robčki. Po tleh pa tudi ogromno gumic, zvezkov, papirčkov, papirjev, vrečk, torbic, svinčnikov, barvic, presenečena sem bila tudi nad čokolanim jajčkom in nekem že na pogled starem bombonu. Lotila sem se dela... Papirčki v smeti, prav tako tudi čokoladni jajček in star bombon pa papirčki, robci... KAJ PA JE TO? Zagledala sem papir na katerem je pisalo: Pojedla, odšla žalostna, nato, videti, skregati, lahko, novi-->Simon.
09. maj 2010
Takoj sem vedela, da mi je te besede rekel včeraj tisti GLAS. Oči pa so mi padle na besedo SIMON. Simon je bilo ime tudi tistemu, ki sem ga spoznala. Nato sem preletela še ostale besede. Pojedla... Seveda, danes sem tudi jedla. Že zjutraj in nato kosilo...Odšla sem danes kar 2x od doma... In pa tudi od kje drugje. In tudi žalostna sem bila, zelo žalostna. Tako, da sem jokala... Nato... To besedo nemorem opredeliti. Nato je bilo nekaj... Ali je bilo NATO-VIDETI v povezavi? No ja pa tudi videla sem kar nekaj stvari. Skregala sem se... To pa ni vsakdanja beseda...

Glas je včeraj vneto govoril kaj se mi bo zgodilo danes, le da ogromno besed nisem razumela...
Potem mi danes govori kar bo jutri?

Ampak tudi, če sem kaj kar je povedal razumela, sem vse pozabila...Le pesmi se spomnim, pesmi z lepo melodijo... Pesmi ob kateri sem jokala.
09. maj 2010
Soba še ni bila pospravljena. Lotila sem se pospravljanja... To sem, tisto tja... Približno pol urice je minilo pa je bila soba približno pospravljena. Ura pa je bila že veliko.. Natančneje je bila 20 minut čez osmo (20.20). Večerjala bom sem si rekla. Takrat pa se je Simon upisal na MSN. Rekel mi je živijo. In jaz sem mu odzdravila. Potem pa sva se še pogovarjala. Ko sem naslednjič pogledala na uro, je ta kazala 22.22 (če ni to čudno). Ne bom mela večerje, sem si rekla. Kar ni bilo prvič.
In takrat sem dobila idejo. Mogoče je možnost, da če še enkrat padem v nezavest...Bo nato glas izginil. Upajmo...

Recimo, da bom padla v nezavest s stradanjem. Tako kot 6x do zdaj. In tako, da ne bo nihče vedel zame in mi mogel pomagati.

S Simonom sva se še vedno pogovarjala. Nato pa je šel spat in tudi jaz sem, ker nisem imela ničesar za početi. Nato pa sem zavohala "moj naravni vonj" hah- SMRDELA SEM. Šla sem pod tuš. Koliko časa se že nisem tuširala. 3 ali 4 dni? Odločila sem se, da je to ŠE ENA prelomnica v mojem življenju. SKUŠALA BOM BITI NAJBOLJŠE KAR SE DA IN SKUŠALA BOM ŽIVETI Z GLASOM. KI MI BO MORDA NEKOČ GOVORIL PRIHONOST. Morda bo nekoč bil glas nekaj dobrega.
Stuširana in umito-glava sem se ulegla na posteljo in poskušala zaspati. Seveda tako zlahka tudi ni šlo. Glas ja, glas je bil problem. Šele zdaj v današnjem dnevu sem poskušala razločiti kaj je govoril.
"Hodila boš in hodila, tekla in tekla. Nato pa boš prišla tja. Si to sploh ti?!"
Te stavki so bili tako razločnni. Glas je naredil krajši premor in nadaljeval nerazločneje. Če bi povezala črke, ki sem jih slišala bi prišle besede. VEDELA, PODOBNEGA, ČISTO... Ne ni bilo nujno...
Zazehala sem... Objela svojo plišasto miško Mici... In zaspala.
09. maj 2010
Ponoči sem sanjala, da sem bila "Deklica Lune" kaj naj bi to pomenilo nisem vedela. A slišalo se je zelo posebno. Bila sem drugačna, drugačna od drugih. Bila sem posebna. In deklica Lune se je morala bojevati. Tako sem se jaz borila proti nekim štirioglatim plastenkam. Ljudje pa so me zaničevali. Mislili so kako sem LENA. Ampak v resnici sploh niso vedeli, kdo sem in kaj sem. Enkrat sem samo šla mimo njih in so začeli vzklikati LEN-UH, LEN-UH... Imela sem jih dovolj. Zadrla sem se na ves glas. Tiste štirioglate plastenke so prišle in ubile vse ljudi... Razen nekoga ne. Kdo je bil on? Pritekla sem do njega...

IN SE ZBUDILA. Kakšna mora. Vsekakor pa je napredek, da sem se spomnila svojih sanj, nikoli doslej si jih nisem. Razen enkrat v 4. razredu. Dobro se še spomnim tega dogodka, vsem prijateljem, pa tudi sorodnikom sem govorila o teh sanjah. Ene in edine katerih se spomnim POLEG TEH.
Pogledala sem na uro, ta pa je kazala 11.10 in se nato obrnila na 11.11...Hmmm tole je res že malo čudno, s to uro... Vstala sem in se oblekla. Nato pa se pogledala v ogledalo. Mislila sem si, kakšna grdoba sem, kako dolgo se že nisem počesala, kaj šele uredila. Bila sem dobre volje in nisem imela nič za početi. V omarici sem našla šminke, barvico in podobne reči. Uredila sem se še lepše kot ponavadi. Zadovoljna sem bila sama s seboj. Nato pa sem skuhala kosilo. Za nas tri. Ko sem pomislila, da mojo družino sesavljata samo oče in mati sem se počutila žalostno. Že od majhnega sem si želela imeti še eno sestrico ali bratca morda. Kaj bom pa danes pripravila? PICO! Je okusna in že dolgo je nismo jedli. Pripravila sem testo in pa nadev...Potem pa sem jo dala v pečico. Kaj naj delam med tem, ko se peče sem se spraševala...Dobila pa sem idejo, da bi lahko med tem časom pospravila. Starša bosta bila prav ponosna name in prav to sem hotela. Nisem jima hotela biti le v breme. Moj čistilni dan sem začela s odstranjevanjem prahu v dnevni sobi. Nato sem pospravila vse kar ni bilo za v dnevno sobo. Videlo se je, da že dolgo ni bilo pospravljeno. Lotila sem se dela, nato pa zagledala nek neznan zvezek. Odprla sem ga, če prav sem bila sigurna, da ni v tem zvezku nič pametnega. Nato pa sem zagledala naslov "DNEVNIK".
09. maj 2010
u20901
u20901
cool
nadaljuj!!
09. maj 2010
Bil je klasičen dnevnik, le da je bil mamin, vsaj tako je pisalo. Zanimalo me je kaj se je dogajalo v njenem življenju. Obrnila sem stran, tam pa zagledala le en stavek. Notri je pisalo: Ali bi življenje lahko sploh še bilo slabše?
Da, lahko bi bilo, ampak za boljše življenje moraš nekaj narediti... Ampak zakaj je mama pisala o tem... NAJSTNIŠKI PROBLEMI? Ampak koliko je bila sploh stara... Celih 5 minut sem premišljevala o tem. Nato pa je pečica začela piskati. To je pomenilo, da naj bi bila pica spečena. Vzela sem jo ven. Odrezala sem si večji kos in jo zaužila. Bila je slastna, zato sem si je vzela še malo. Pojedla sem in si umila mastne roke. Vsedla sem se na sofo in v roke vzela mamin "Dnevnik". Že sem hotela obrniti stran, pa je zazvonil telefon. Moje misli so se preusmirile v razmišljanje tega, kdo je. Zelo me je zanimalo, kaj če je Petra, Tyna ali kdo drug, ki se je, kar tako skregal z mano. Pogledala sem na telefon in bil je Simon. Bila sem vesela, ker me je poklical, hkrati pa žalostna, ker ni bil kdo drug. Oglasila sem se in rekel mi je naj pridem na MSN. Rekla sem, da bom takoj in poletela v zgornje nadstropje, nato pa sem prižgala računalnik in se vpisala na MSN. Tam je bil tudi Simon. Vprašala sem ga kaj je želel in odgovoril mi je, da mu je bilo samo dolgčas. Nato pa sva se pogovarjala in pogovarjala. Tako je bilo vse do polnoči. Vmes sem se šla le stuširati in nekaj malega zaužit. On pa tudi. Točno ob polnoči pa se je Simon izpisal. In tudi jaz sem se... mislila. A dobila sem idejo, katera se mi je zdela v redu.

Kdo sem? Hja meni se zdi ime Nola vredu...Ne kaj bol slovenskega, komu je še ime Nola in živi v Sloveniji?! Mogoče bi bila Julija, lepo ime, ampak ne... To ime mi je že od nekdaj pri srcu. Pa tudi Ajda je lepo ime... Ampak ne...Nekaj drugačnega, a domačega. Tamara ali Tinkara. Tinkara bom. Priimek neznan.
Kje živim? V resnici živim v Celju... Kar Celje naj ostane. Vem vse kje je in tako naprej.
Moje sorodstvo? Mlajša sestrica.

S tem se bom prijavila na Facebook in to bodo "glavni podatki o meni". Če bo pa še kaj drugega, si bom pa že izmislila. Naprimer najljubši glasbeni izvalajlec, ali imam domačo žival... Kaj pa slika? Morda bi lahko na internetu našla kakšno... Ampak nikjer ni bilo nobene takšne, kakršno sem si prestavljala. "Kaj pa zdaj," sem rekla sama sebi. Nato pa sem spet dobila idejo. Narisala bom sliko neke sedemnajst-letnice. To sliko bom nato še temeljito preuredila in to bo to. Po možnosti bo več slik. Upam, da mi bo uspelo, pa saj prijatelji... Ehh prejšnji prijatelji so pravili, da lepo rišem.
Narediti si morem še MSN naslov in poiskati prijatelje za na Facebook... Pa saj bo šlo. Rečem lahko pa tudi, da sem nova v Celju, ker sem se preselila. In zakaj sem sploh hotela to narediti-->Ker sem hotela komunicirati s Petro in ostalimi...
09. maj 2010
Ideje so kar "bruhale" iz mene. Ampak najprej bo treba prespati noč. Še prej pa sem se lotila risanja. Bila sem na približno polovici slike. Ampak bila sem že tako zelo zaspana, da sem odložila, se ulegla na posteljo in zaspala. Tokrat sem zaspala tako hitro, niti glas me ni motil... Skoraj sem že pozabila nanj. Mislim, da se mi obeta to, da bom glas enostavno preslišala. In to je v redu. To je super.

Zjutraj pa je zazvonil telefon. "Haj!" se je oglasilo iz druge strani. Jaz pa sem vsa zaspana komaj poslušala, kaj šele govorila. Ampak vseeno sem odzdravila. Kdo je že bil? Pozabila sem pogledati na telefon preden sem se oglasila. Ampak glas iz druge strani telefona je bil tako znan. Vprašala sem, kdo je. Ampak še preden sem to izgovorila, je oseba na drugi strani že prekinila. Zdaj lahko pogledam vsaj pod zadnje klice. Klicala je Ana-še ena o mojih prejšnjih prijateljic. Spraševala sem se, zakaj je klicala in zakaj prekinila. Med razmišljanjem pa sem se ulegla nazaj na posteljo in hotela zaspati. Ampak nisem mogla, mislim, da je bil krivec spet tisti glas. Ležanje na postelji, se mi je zdelo prav nič zanimivo, zato sem ustala in dokončala svojo sliko. Bila je natančno takšna, kakršno sem si predstavljala. Nato sem prižgala računalnik in odprla program za preurejanje slik. Še prej pa sem mojo umetnino slikala in naložila na računalnik. Vse sem uredila. Delovala je kot preurejena slika 17-letnice. Objavila sem jo. Morda bom jutri narisala še kakšno, nato pa bom dodala moje prejšne prijateljice za prijatelje. Še prej pa bo potrebno kar dosti dela s tem.

Zakaj je vse tako komplicirano?
09. maj 2010
Teden za tednom, minivali so hitro, a počasi. To je težko razložiti. Hmalu pa se bo tudi pričela šola. Le kaj bo tam s Petro, Tyno, Ano in ostalimi. Takrat bodo morale biti v moji bližini. Drugače pa...S Simonom sva se zelo zbližala. Mislim, da ga sem ga vzljubila. Ampak zagotovo je predober zame, tudi zame kot prijateljico (saj česa več nisem sploh mislila). Za neko bedno, osamljeno, razočarano dekle, kot sem jaz. Moji prosti dnevi (počitnice) pa so bili vsi skoraj enaki. Redko kdaj sem odšla ven, bila sem doma-za računalnikom ali televizijo. Morda pa sem delala tudi kaj bolj koristnega. Mama in oče sta se začela malo prepirati. Preveč delata...Mama je kuharica in oče je policaj. Le kaj bom jaz po poklicu. Morda bom nihče? Morda bom vdeževalka...Ampak le svoje prihodnosti. Oh glede glasu...Kar nekajkrat sem zaznala besede, celo stavke, ki so se naslednji dan uresničili. Glas pa govori čezdalje bolj razločno in čezdalje bolj jasno.
Le nekega večera sem se usedla zunaj na balkon in gledala čez okno, le takrat je glas utihnil. Ko pa sem prišla v sobo in se ulegla, da bi zaspala pa je znova začel govoriti. A ni me motil, ker sem takoj zaspala

Nato sem prišla, prišla v tisto znano hišo. Bila je Petrina. Petra, katera je bila VČASIH moja najljubša in najbojša prijateljica. Petra, katero zdaj sem sovražila. Vstopila sem v hišo. Bilo je odprto, kar je bilo čudno. V roki sem imela očetovo pištolo, katero sem ukradla njemu, med spanjem. Vzela sem jo v roke in se potiho izmuznila v Petrino sobo. Bilo je tako, kot včasih. Kot v tistih starih časih. Spala je, spala sladko kakor dete. Bila je srečna. Ona je bila. Solza mi je spolzela po licu. Zasmrkala sem in s tem proizvedla zvok. Petra je bila dober poslušalec. Tudi zdaj je bilo tako. Slišala je, se obrnila na drugo stran. Proti meni. Priprla je oči, nato pa po vsej vrtjetnosti zagledala mene. Mene s pištolo v roki. Široko je odprla oči in si šla z rokami čez nje. Ugotovila je, da ni sanjala. Res je bilo, da sem pred njo stala jaz. Jaz s solzo v očeh, osvetljena z luno, in pištolo v rokah. Ni vedela kaj naj naredi. Zakričala je. V sobo je prišla njena mati, katero sem takoj, ko sem jo videla ustrelila. Nato pa še oče, pri katerem sem storila isto. Le 1 strel v glavo in ni ju bilo več. Nasmehnila sem se ji. Zanimalo me je, kje je njena sestra, a vrjetno je prespala pri prijateljici, kar je že velikokrat naredila. "Živijo Petra," sem ji dejala, vsa ponosna sama nase. Ni hotela odzdraviti. Ali jo je kap? "Vljudno je odzdraviti, PETRA!" sem ji dejala in to zelo glasno. Ona pa je bila tiho. Kaj pa zdaj? Ustrelila sem jo, tako da je še ona umrla. Jaz pa sem odšla še preden bi kdo to opazil. Prehodila sem pot od njenega doma, do mojega. Hodila sem počasi in na vsake toliko časa sem se ozrla v nebo. Bilo je prekrasno. Ampak vseeno sem hitro odšla domov, bala sem se, da bodo izvedeli, da sem morila.
09. maj 2010
Nato pa sem se zbudila. Zoped se je zgodilo ista stvar kot ne dolgo nazaj. Spomnila sem se svojih sanj. Od začetka do konca, vsako videnje, vsak zvok, vsak občutek. Ampak kakšna mora, le zakaj sem to sanjala? Zakaj ravno Petro? Dan je kasneje potekal kot vsak navaden dan sredi počitnic. Počela sem to, da sem dihala, gledala, mežikala, sedela, ležala in podobne stvari. Takšno je bilo dopoldne. Mama me je poklicala in rekla, da bosta ona in oče zelo zelo pozno doma. Zunaj je sijalo sonce. In kar naenkrat mi je zazvonil telefon. Bil je Simon, rekel je, če bi se morda danes kaj dobila. To je bila enkratna ideja, zato sem privolila. Pojedla kosilo in odšla ven. Zunaj pa sem videla nakaj šokantnega-NJIH. Njih brez Petre in Maje (še ena od prejšnjih prijateljic). Mogoče so se zdaj skregali? Že sem mislila iti h njim, pa sem zagledala Simona. Bil je že blizu mene, zato sem se odločila, da bom šla naravnost do njega. Najprej sva odšla na sladoled, katerega mi je plačal on. Priznati je treba, da je bil tako prijazen. Ves čas sva se pogovarjala. Ampak potem je rekel, da bo moral iti paziti na njegovo mlajšo sestrično, ki je pri njih na obisku. Začudeno sem ga pogledala in vprašala, če on to zna. Nasmehnil se je in odgovoril, da zna, čeprav bi mu kakšna ženska pomoč prav prišla. S tem je mislil, če grem z njim. Še ena prekrasna ideja. Sama se tega nebi mogla spomniti. Ura še ni bila veliko, mamo in očeta tako ali tako ne skrbi zame, pa še ni ju. Zakaj pa da nebi šla?!
Tako sva odšla proti njegovi hiši. Živel je kar daleč od parka, kjer sva bila prej. Hodila sva...Celih 25 minut preden sva prišla do njegove hiše.

Ogledala sem si jo-od zunaj seveda. Bila je velika, svetlo rumena hiša z dvema nadstropjema in dvema balkonoma. Rože na balkonih so bile neke rdeče v rjavih koritih... Bilo je kar nekaj oken, na okenskih policah pa so se že od zunaj videle orhideje in kaktusi. Njihove zavese so bile navadne-bele. Streha pa siva. Lepa, urejena hiša-sem si mislila. Tudi okolica hiše je bila urejena in lepa. Okrašena s tisočerimi rožami, z grmičevjem in z drevesi. Pred hišo je stal trampulin, prav tako pa tudi nek otroški tobugan in gugalnica. Simon mi je že prej povedal, da ima mlajšo sestrico in bratca, prav tako pa so pogosto pri njemu tudi mlajši bratranci in sestrične. To sem si vedno želela. Prišla sva do njegovih vrat. Tipična vrata pač... In odšla noter.
Tudi notranjost te hiše mi je bila všeč. Potem pa sem se zamislila...Zakaj toliko gledam na to, kakšno hišo ima? No tega nisem gledala pri nikomer drugem. Niti, ko smo se preselili...-LJUDJE SE SPREMINJAMO, to je nova ugotovitev dneva. Zakaj se čudim? Glas...Glas tu notri je zelo tih in... DRUGAČEN! Ampak zakaj...?!
09. maj 2010
"No in če boš karkoli potrebovala, če boš žejna ali lačna, ti samo povej, prav?" je rekel Simon. Jaz pa sem odvrnila, kot pri vseh ostalih, ki so govorili ta stavek v drugačni različici. Odvrnila sem:"Ahh seveda." Nato pa sva šla po njegovo mlajšo sestrično, ta je bila v njihovi dnevni sobi. Tam pa so bili tudi ostali, Simonova mama, njegov oče, bratec in drugi. Predstavil me je, kot "tista njegova zelo dobra prijateljica, o kateri jim je že enkrat govoril." Sedaj sem se spomnila, da bi si skoraj vsak o naju mislil, da sva fant in punca, da sva par. Ampak sama sem na to pomislila šele zdaj. Pa naj si mislijo, meni je vseeno, sem si mislila. S Simonom in tisto njegovo sestrično smo odšli v njegovo sobo. Tam pa smo se igrali in pogovarjali. Bilo je zelo zabavno. Nisem vedela, da imam takšen talent za igranje. Otrok me je prav vzljubil. Mogoče pa tudi zato ker sem punca in ker se znam bolje igrati z barbikami kot Simon. Jaz sem bila "BALBI POLOKA," no tako je to izgovorila simonova sestrična-Nina. Bila je že kar velika punca, a njena izgovorjava R-jev ni bila najboljša. Vseeno pa sem jo vse razumela.

"TA-TA-TA-TA, TA-TA-TA-TA, TA-TA-TA TATA-TA TATA-TA..." je pela Nina... Ko sem se jaz (Barbi nevesta) poročila s kenom (katerega je igral Simon). In sledil je poljub. Kena in Barbike seveda. Nato pa sta odšla domov. In tam sta se skregala, tako je Nina hotela, zloben otrok pač. Nato je Barbika primazala klafuto Kenu in mu razbila okna na hiši. Ken je bil zelo jezen in zelo glasno kričal. Barbika pa se je med tem časom odpeljala domov, z njegovim avtom. Prišla je domov in poklicala eno od svojih prijateljic, nato pa z njo odšla po nakupih, nato pa še v frizerski salon.

"Zakaj?" sem rekla. Oba sta me začudeno pogledala. Ponovila sem uprašanje in dodala: mora biti tako. Še vedno sta me začudeno gledala in si po vsej verjetnosti mislila, kaj mi ni prav. Še enkrat sem ponovila in še nadaljevala stavek. Slišalo se je: "Zakaj mora biti tako, zakaj mora biti Barbika tolikšna prasica. In zakaj je zmerom ženska takšna prasica? Kaj ni Moški nikoli takšen? Kaj pa, če je on Barbiko tako prizadel, da sta se skregala? Zakaj to ni bilo omenjeno? Kaj če jo je že takoj po poroki varal? Tudi jaz bi bila tako jezna in vse razbila, mu ukradla avto ali pa še kaj drugega. Ampak zakaj ni omenjeno kaj je Ken naredil Barbiki..." Simon se je histerično zasmejal in rekel: "Jooooj Rebeka no! Saj je vseeno, to je le igrica!" Že sem mu mislila skočiti v besedo, ampak me je Nina prehtela, njen stavek, ki ga je izrekla pa je bil: "Kel tako pač je." Pameten otrok? Da meni se je zdela zelo pametna. Potem pa je prižgala luč. Zunaj je bilo že zelo temno. Koliko je bila sploh ura? Pogledala sem na svoj telefon. Ura je kazala 9.30 zvečer. "Mislim, da bom morala iti," sem jima rekla. Ampak Simon mi je ugovarjal, da je to še prehmalo. Ampak jaz sem mu rekla, da je prepozno in da so moji starši čudaški, ker sovražijo, da hodim domov, ko je tema. Skušal se je spomniti nečesa, da bi še ostala tu. Med tem časom pa sem smo se še malo igrali... "Mogoče, mogoče bi lahka prespala tu. Saj veš od moje do tvoje hiše je približno pol ure. In trenutno je ura.. 9.55... In da ne hodiš po temi. Imam tudi en jogi odveč. Eden od naju bo spal na postelji, drug pa na tistem jogiju. Če želiš lahko tudi jaz na jogiju, ker se mi zdi da je manj udoben od postelje..." je rekel Simon. Mogoče pa bi bila to res dobra ideja, pogledala sem ga, nato pa je zazvonil moj telefon. Bil je oče. Ta je povedal, da naj me ne skrbi, ker bosta pozno doma. To pomeni okoli petih zjutraj. Jaz pa sem ju vprašala, če lahko spim pri Simonu. Oče je bil zmeden, a vseeno je privolil. Vem kaj si je mislil, da bova počela. Ampak motil se je.
09. maj 2010
next
09. maj 2010
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg