Forum
u209910
u209910
Hej! No, najprej naj vam povem, da sem čisto nova tukaj. Dobesedno, včeraj sem se prijavila. Zato me prosim ne sodite premočno Moja skrivna strast je pisanje. Zato sem se odločila, da dam malo te moje domišljije ''iz sebe'' in jo delim z vami. Kot sem že rekla, sem nova v tem zato res ne bodite preostri
Torej ... vse skupaj je še precej grobo. Upam, da bo kakšnemu posamezniku zgodba všeč. Zgodba govori o polvolkodlakinji, ki ... No, boste že izvedeli

PROLOG
O vsem skupaj je napisana legenda. O tem, kako smo volkovi in ljudje sploh prišli skupaj.
Na začetku sta bila samo dva brata. Eden od njiju je bil človek, drugi pa se je ob polni luni spreminjal v volka. Brata sta med sabo stkala nepojmljivo vez, ki ju je dolgo držala skupaj. Kljub razlikam sta si vedno stala ob strani.
Nekega dne pa je v njuno življenje vstopila ženska. Bila je lepa, in brata sta se takoj zaljubila vanjo. Oba sta se potegovala za njeno pozornost. Ljubila sta jo, oba tako zelo, da bi težko rekli, kateri ji je bil nakljonjen bolj. A na koncu je zmagal človek.
Med njima je nastal razkol. Volk se je v svoji žalosti zatekel v gozdove. Tulil je v luno, in objokoval svojo izgubo. Brat ga je klical, prepričeval in rotil, naj se vendar vrne na svobodo, naj se ne skriva v gozdovih in naj pogleda še za drugimi dekleti, ki so med tem že prevzele planet. A volk ga ni želel poslušati. Še naprej je tulil v luno, toda zdaj ne več z žalostjo, pač pa z divjostjo in sovraštvom. Sence gozodv so ga tako obsedle, da si je zaželel bratove krvi, hotel ga je ubiti, ker je tako trpel zaradi njega.
Nekega dne se je tako priplazil v njegov dom. Hotel mu je potrgati vse ude, gledati kako trpi. Njegovi zlovešči kremplji so se že približali njegovemu vratu. Potem pa je v zibelki zagledal bratovega otroka. Nedožnost, ki jo je začutil ob njegovem tihem dihanju, ga je spomnila na vse lepe trenutke z bratom.
Brata ni mogel ubiti. Nekaj v njem mu to preprosto ni pustilo.
Vendar je bilo njegovo sovraštvo preveliko. Odločil se je za vedno skrivati v senci gozdov, svoje sovraštvo do ljudi pa je prenašal na svoje potomce.
Ampak to je seveda človeška zgodba. Volkodlaki preprosto mislijo, da smo stranski produtk. Izmečki pač.
Spis Lune v petem razredu.
14. marec 2016
u209910
u209910
»Praviš, da ne misliš iti na zabavo?« me je panično vprašala Mary. Prijateljica je bila znana po svojem dramatiziranju.
Globoko sem zavzdihnila. Potrpljenje. »Saj se boš znašla brez mene, Mary. Vedno se. Danes mi preprosto ni do zabave.«
Zaradi utrujenosti v glasu bi Mary lahko sklepala, da je to res, a je samo sumljivo priprla oči in nadaljevla: »Je to zaradi Erica? Tip je kreten, Luna. Mislila sem, da si ga prebolela!«
Zavila sem z očmi, čeprav me je vseeno malo stisnilo. »Vem, da je kreten. Glej, preprosto mi ni do zabave. Nikjer ne piše, da bi se moral študent udeležiti prav vsake ...«
»Vsake ne, ampak tiste, kjer sem tudi jaz, pa vsekakor!« je jezno zacepetala Mary.
»Oprosti, ampak ne bo šlo,« sem gladko odvrnila. Prijateljico sem nerada puščala na cedilu, a tokrat ni šlo drugače.
»Ampak zakaj?« je vprašala vsa obupana.
Spet sem zavzdihnila. Zdaj bodo šele težave. »Diana je bolna. Skrbeti moram ...«
»Ne že spet!« je vzkliknila tako glasno, da se je nekaj glav na hodniku obrnilo v najino smer. »Luna, ta psica te samo izkorišča!«
Pomislila sem na svojo polsestro, in sklepala, da zadnja obtožba kljub vsemu ne leti nanjo. »Hm, s tem misliš na Diano ali Miradno?«
Mary je malo pomislila, nato pa rekla: »Verjetno bolj na Mirando. Saj te je ona prisilila v to, kajne?«
V glavi se mi je odvrtel včerajšni pogovor.
»Ker je Diana bolna, boš jutri zvečer skrbela zanjo. S tvojim očetom greva namreč v toplice,« je donel v glavi Mirandin sitni glas.
»Toda za jutri sem zmenjena s prijateljicami!« sem se glasno uprla.
Miranda je vame uprla tisti svoj preziljivi pogled, nato pa zaklicala: »Brendon, saj se strinjaš z mano, da mora Luna ostati doma in skrbeti za bolno sestro!«
Iz kopalnice sem slišala očetov glas: »Seveda, draga!«
»Bolj ali manj,« sem odgovorila Mary.
»Saj sem vedela!« je izrazila svoje ogorčenje, ko sva prispeli do svojih omaric. Odklenili sva jih in se začeli oblačiti.
»Saj bo tudi brez mene prav tako zabavno. Poleg tega pa boš imela Tima! Kaj lepšega si lahko zaželiš?«
Ko sem omenila njenega fanta, se ji je obraz končno malo razjasnil. Ampak tista trmasta šobica je vseeno ostala. »Ne bo isto! Kdo bo z mano komentiral obnašanje Erica in njegove vzišene družbe?«
»Lahko prosiš Tima,« sem poskusila.
»Ah, Tim v tem ni tako dober kot ti!«
»Vesela sem, da me ni nadomestil vsaj na tem mestu,« sem zamomljala.
Zdaj se je Mary zresnila. »Saj veš, da te ne bo nikoli nadomestil, Luna. Ti si ena in edina. Glej, žal mi je, da se zadnje čase bolj malo druživa. Zato pa bi tudi mogla iti na tisto zabavo!«
»Oprosti, ampak res ne morem,« sem rekla, in zdaj je bilo obžalovanje v mojem glasu čisto pravo. Z Mary sva se zadnje čase res premalo družile. Vedno, ko sem imela čas, je bila ona s Timom. Saj sem ji privoščia. Tim je bil krasen fant. Samo ... Vedno bolj sem se počutila kot tretje kolo. Kar pa ni bilo preveč prijetno.
Mary se je sredi čela naredila globoka guba, ki je bila nedvomno znak globokega razmišljanja. »Kaj pa, če bi s tabo skrbela za Diano? Pa kaj, če ne greva na zabavo. Glavno, da sva skupaj!«
Na koncu je zvenela že kar navdušena, kljub tistem delu, kjer skrbiva za Diano, a sem jo vseeno zavrnila: »Ne, tega ti preprosto ne dovolim. Pojdi in uživaj s Timom, jutri pa mi boš poročala o vsem skupaj, prav?«
Mary je bila videti precej neprepričana. Očitno je želela preživeti čas z mano. »No, prav. Ampak če nama naslednje načrte prekriža kdorkoli, se ga bom lastnoročno znebila!«
Zasmejala sem se ravno v trenutku, ko se je na cesti prikazal avtobus.
14. marec 2016
u192373
u192373
Next :]
14. marec 2016
u209910
u209910
juj, hvala

Odklenila sem vrata in vstopila v tako imenovani dom.
»Je kdo doma?« sem glasno vprašala.
Po stopnicah se je primajala Diana, ki ni bila videti prav nič bolna, in dejala s svojim zoprnim glasom: »Ni se ti treba dreti. V kuhinji je posoda, ki jo je treba pomiti. Poskrbi za to.«
Nekaj sem zamrmrala v odgovor, nato pa odšla po širokih stopnicah v svojo sobo. Hiša je bila precej razkošna. Bila je velika in na daleč se je videlo, da notri živi nekdo premožen. Po tleh je bil položen drag parket in preproga, na stropu pa dragoceni lestenci. Vsi prostori so bili precej veliki, z izjemo moje sobe, ki je bila primerjavi z drugimi precej majhna, jaz pa sem jo vedno opisovala kot povprečno.
Ko sem vstopila vanjo, me je objel občutek varnosti in sprostila sem se. Znane modre stene in svetlo pohištvo so mi bili vedno všeč. Pisalna miza je bila nekoliko razmetana, vendar sem nasplošno skrbela za čistočo.
Stopila sem iz copatov, ki jih v naši hiši obvezno nosimo, in pod nogami začutila znan občutek, sicer cenene, a gotovo najmehkejše preproge, ki se je je kdaj dotaknilo človeško stopalo.
»Ah!« sem zavzdihnila od ugodja in se kar sesedla na belino na tleh. To je življenje!
Ko sem tako sprehajala oči po moji sobi, sem spoznala, da je bila kljub temu, da je bila najmanj razkošna, najbolj prijetna od vseh. Samo v njej sem se lahko resnično sprostila.
Pravzaprav je bilo edino razkošje, ki sem ga imela, majhen balkonček, s pogledom na gozd. Sicer je bila četrt, v kateri smo živeli, bogata, a smo živeli na obrobju mesta, zato sem včasih lahko celo slišala ptičje prepevanje. Včasih sem pobegnila v gozd in samo poslušala te izjemne zvoke.
V gozd sem pobegnila tudi iz drugih razlogov. Tam sem se počutila najbližje svoji materi.
Globoko sem zavzdihnila. Mati je bila volkodlakinja. Spominjala sem se, kako se je v otroštvu igrala z mano in mi prepevala. A edino, kar sem podedovala od nje, je bila stara knjiga zgodb, album s slikami in odejica, s katero me je pokrivala v otroštvu.
Na oči mi je padel pramen rdečih las in nasmehnila sem se. No, tudi to sem podedovala od nje.
Pravzaprav sem o mami in volkodlakih na sploh vedela bolj malo. Ljudje in volkodlaki se namreč nikoli nismo preveč razumeli. V miru sicer živimo že kakšnih sto let, toda razpotja med nami so še zmeraj opazna. Tradicionalne družine volkodlakov nas namreč še zmeraj ne sprejemajo. Tako so me pogosto gledali postrani, ker sem mešanka. To je bilo namreč precej redko, čeprav se zdi, da se počasi vseeno tudi to spreminja.
Sama nisem bila volkodlakinja. Vsi volkodlaki se namreč vsaj enkrat do svojega šestnajstega leta spremenijo v volka, toliko sem že vedela o tem. Jaz sem imela svoj šestnajsti rojstni dan septembra.
Globoko sem vzdihnila. Pravzaprav sem si včasih želela postati volkodlakinja. Tako bi bila bolj podobna mami, ne pa očetu. Ampak sčasoma sem sprevidela, da je tako boljše. Slišala sem namreč, da se mešancem v volčjem svetu godi precej slabo, saj jih tradicionalne družine še zmeraj odrivajo na rob družbe. Ampak tudi to se menda počasi spreminja ...
»Luna, če ne boš pomila posode, bo mama zelo jezna,« je zdolgočaseno rekla Diana, ko je brez trkanja vstopila v sobo. Ko me je zagledala na tleh, mi je namenila isti prezirljivi pogled, kot mi ga pogosto nameni Miranda.
»Spet ležiš na tleh, kaj? Včasih se ti prav vidi, da si mešanka,« je rekla s tistim pomilovalnim tonom. Toda vedela sem, da je v resnici samo ljubosumna name. Tega sicer nisem razumela, sem pa preprosto vedela.
»Ti pa spet vdiraš mojo sobo brez dovojenja,« sem ji mirno vrnila.
Diana je ošinila mojo sobo in si na obraz nadela izraz narejenega gnusa. »Ne skrbi, saj že grem.«
Zaprtim vratom sem pokazala sredinec. To je bil eden mojih skrivnih užitkov.
14. marec 2016
u209910
u209910
Okej, odločila sem se, da objavim še en del. Ker vidim, da zgodbica ni doživela nekega uspeha, bo to moj zadnji. Vas pa nekako razumem, ker res ni nek presežek haha no, ta poslovilna!

Z Diano v resnici nisva bili biološko povezani. Ko je moja mati umrla in sem tako pristala v očetovih rokah, sta pri njemu že živeli Miranda in Diana. Miranda je bila sicer očetova žena, toda Diano je imela v svojem prvem zakonu. Bila je punčica njenega očesa in pravzaprav sta si bili precej podobni. Po zunanjosti in karakterno.
Bili sta razvajeni in ukazovalni. Očeta sta vrteli okoli prsta, ampak ne pravim, da si tega ni zaslužil. Miranda sicer ni bila najbolj inteligentana, Diana pa je znala biti zelo zvita. V šoli svojega znanja ni kazala na pravi način, ampak pripravjala je take spletke, da se je človek samo čudil.
Obe sta bili tudi dokaj visoki in morala sem priznati, lepi. Zelo lepi. Imeli sta svetle lase in modre oči. Njuna postava je bila ena A, polt pa je bila čista in gladka.
Zato nikoli nisem razumela, zakaj je Diana ljubosumna na mene. Ona je bila tako lepša od mene. Sicer sem bila ponosna na svoje rdeče lase, saj so bile zapuščina moje matere, a nikoli nisem bila mnenja, da me to dela lepo. Samo drugačno. Prav tako nisem imela čisto modrih oči, pač pa nekakšno smešno mešanico med modro in zeleno. Kožo sem imela svetlo, in na določenih mestih sem imela pegice. Prav tako nisem imela tiste postave, ki privlači fante.
Sama sem se sprejemala in razumela, da sem precej povprečna. Nisem pa razumela Dianinega ljubosumja in občasne zlobnosti. Če me je lahko, me je namreč vedno očrnila pred očetom ali njeno mamo.
Počasi sem se pobrala s preproge in se odpravila v kuhinjo.
Odkar se nam je pokvaril pomivalni stroj, je vse garaško delo padlo na moja ramena. Ko sem tako pomivala in pomivala, sem postala razdražena. Zakaj vedno jaz? Mislim, saj smo vednar štirje pri hiši ...
Iz neznanega razloga sem postala tako jezna, da so se mi tresle roke. Ko pa sem pomila vse, je v kuhinjo prišla še Diana, ki se je začela naslajati nad mojim delom: »A takole ti pomivaš krožnike? No, jaz z njih že ne mislim jesti ...«
To je bila zame kaplja čez rob in sovražno sem pogledala Diano ter se začela dreti: »Potem jih pa ti pomij, psica lena! Zaradi tebe danes zvečer ne bom videla Mary, tvoje bolezni pa sploh ni nikjer videti! Spokaj mi v sobo, da te ne vidim več!«
Ko sem končala sem se tako tresla, da sem mislila, da bom eksplodirala navznoter. Diana me je preplašeno gledala.
Takrat sem se zavedla. Oh, ne že spet!
Ob spozanju sem se nehala tresti, nato pa Diani zamrmrala opravičilo in stekla v sobo. Hitro sem zaprla vrata. Kaj je narobe z mano?
Zadnje čase sem se vedla čudno. Načeloma sem veljala za precej umirjenega človeka, a opažati sem začela, da se vedno pogosteje razburjam brez razloga. Včasih čutim, kot da bi si nekaj v meni želelo eksplodirati.
To me je že pošteno strašilo. Vedela sem, da smo najstniki muhasti. Toda ko sem se razburjala zaradi nepomembnih stvari, si nisem bila več podobna in to mi ni bilo všeč.
Vedela sem, da moram v gozd. Tam sem se lahko pomirila. Stekla sem po svoj plašč in se odpravila
18. marec 2016
u192373
u192373
Nuuuu, ne smeš nehat pisat, ker zlo dobro pišeš, fora je sam, da je kle zelo težko pridit do bralcev če pišeš neki realno dobrga -.-
Jz ti svetujem kkšn wattpad...
Drgač pa probi bl oglašvat zgodbico
Pričakujem Next!
19. marec 2016
u209910
u209910
Haha hvala za moralno podporo bom probala nadaljevat ...
Glede na to, da je bil šele november, je bilo zunaj precej mrzlo, zato sem se hitro vrnila. Spet sem bila mirna, v prsih me ni več stiskalo.
Ko sem vstopila v hišo, je ura na steni odbila sedem. Mary bo kmalu odšla na zabavo. Odložila sem plašč in se odpravila v sobo.
Hotela sem narediti nalogo, a ker je bil petek, sem se odločila, da bom to opravilo preložila na jutri.
Tako sem se sesedla na posteljo in začela premišljevati, kaj naj naredim. Odgovor za to je našel moj želodec, ki je začel glasno kruliti.
Odpravila sem se v kuhinjo. Ponavadi bi si nahitro pripravila kosmiče ali solato, toda zadnje čase me je vleklo bolj k mesnim produktom, zato sem si naredila sendvič. Šele ko sem skoraj celega pojedla, sem opazila, da sem še zmeraj v mojih šolskih oblačilih. Šment!
Nameravala sem iti nazaj v sobo, a sem na stopnicah srečala Diano. In kako sem pogledala, ko sem jo videla! Bila je polno naličena in oblečena za zabavo. Bila je tudi tako močno nadišavljena, da sem se kar spačila. Ponavadi ni uporabljala tako močnega parfuma.
»Kam se pa ti odpravljaš?« sem obtožujoče vprašala.
Diana, ki mi je očitno še zmeraj zamerila moj izbruh, je preprosto odšla mimo mene, a sem jo prijela za roko in jo tako zaustavila. Čeprav je bila večja, sem jo z lahkoto zadržala, kar me je presenetilo.
Poskušala se mi je iztrgati, a ko je videla, da ne bo šlo, me je le nejevoljno pogledala. »Na zabavo, kam pa? Poskrbi za hišo.«
Njeno obnašanje me je spet raztogotilo, a čas v gozdu je opravil svoje. Ostala sem mirna.
»Ne, pa ne greš,« sem rekla brezizrazno. Vedela sem namreč, da bom, če ji pustim oditi, nastradala samo in zgolj jaz, saj je bila ona očetova ljubljenka.
Ob tem se je samo zlobno zasmejala in rekla: »Saj me ne moreš ustaviti! Danes me nič ne ustavi.«
Tega sem se zavedala. Spustila sem njeno roko, a jo vseeno vprašala: »Kaj pa je? Se dobiš z Ericom?«
Prhnila je, česar res nisem pričakovala. Kadar je kdo omenil njegovo ime, je vedno postala čisto prevzetna.
»Danes ciljam na večje ribe,« je prezirjivo rekla in si začela oblačiti svoj fini plašč. »Na volčjo zabavo se odpravljam.«
Sprva sploh nisem dojela, kaj misli. Ko pa sem, je iz mene izbruhnilo: »Kaj?! Si zmešana?«
V trenutku sem bila pri njej. Dobesedno, v trenutku. Sploh nisem vedela, da sem lahko tako hitra. »Če ugotovijo, da si človek, te bodo razčeteverili! Dobesedno samomor delaš!«
Spet je prhnila. »Kako bi me sploh lahko prepoznali? Razen če bi zahtevali, da se spremenim v volka.« Ta misel se ji je očitno zdela zelo absurdna, saj se je zasmejala.
Začela sem našetvati nekaj osnovnih dejstev, ki jih človeštvo ve o volkodlakih: »Oni so hitrejši, močnejši, radi imajo mesnato hrano in mladi se zelo hitro razburijo. Če ne boš ustrezala kateremukoli delu in bodo to opazili, se ti slabo piše. Sploh pa te lahko zavohajo!«
»Ne bodo me. Tako močan parfum zakrije vse sledi,« se je zvito nasmehnila.
Kar videla sem, kako v glavi čestita sama sebi.
»Ti si nora,« sem zaključila. »Misliš, da te bo tale parfumček obvaroval? Zakaj sploh hočeš na zabavo?«
»Zato, ker sem ugotovila, da sem predobra za navadne zabave, kjer je najzanimivejše, kar se zgodi to, da nekaj pijanih fantov ščije po kavču,« je rekla, preden je zaloputnila vrata za sabo. Imela je vozniški izpit, zato bi nedvomno prišla do cilja.
Hitro sem preletela nekaj dejstev.
Prvič.
Če jo dejansko pustim, jo bodo volkovi ubili ali vsaj huje poškodovali. To sicer ne bi bilo tako slabo, a kriva bi bila jaz. S tako krivdo ne bi mogla živeti. Poleg tega bi potem Miranda ubila mene, česar tudi še nočem.
Drugič.
Ne morem je zaustaviti.
In tretjič.
Moram z njo. Morda jo bom na poti lahko prepričala, da je to najbolj idiotska ideja, kar jih je imela. Če je ne bom, bom pač počakala v avtu, da volčji primerki zakopljejo njene kosti, nato pa se bom odpeljala domov.
Stekla sem na dvorišče in jo komaj še ujela. Ko sem prisedla na sprednji sedež, je pokazala očitne znake neodobravanja, a sem jo zaustavila z besedami: »Ali grem s tabo, ali pa te bom prisilno zvezala.«
Obe sva sicer vedeli, da mi najbrž ne bi uspelo, a Diana je vseeno speljala.
19. marec 2016
u192373
u192373
Next
Predlagam, da mal počakaš z naslednjim delom in oglašuješ zgodbico po drugih temah, morda celo po chatu, da si pridobiš bralcev
19. marec 2016
Next
20. marec 2016
u209910
u209910
Jeeej, nova bralka! Hvala, da si si vzela čas in prebrala... Crazy Artist pa hvala za predlog. Upam, da deluje

Celo pot sem jo prepričevala, a na koncu vseeno ni obrnila avta. Pripeljali sva se do velike, a že malo obrabljene koče, blizu gozda.
»Kje si sploh dobila naslov?« sem vprašala, že pošteno sita tega, da je tako trmasta in neumna.
»Te prav nič ne briga,« je odgovorila. »Počakala boš v avtu, kajne?«
»No, jaz vsekakor ne mislim tvegati svojega življenja,« sem ji odgovorila v zadnjem poskusu, da jo odvrnem od napake njenega življenja.
»Prav,« je rekla navidezno zdolgočaseno, a videlo se ji je, da je vznemirjena in živčna. Odprla je vrata in odšla. Trapa niti ključev ni vzela.
Hotela sem začeti kuhati mulo, a sem vedela, da to ne bo pomagalo, zato sem raje začela razmišljati. A ne glede na to, kako močno sem se trudila, na pamet mi ni padla niti ena dobra ideja. Tako sem na koncu tudi sama izstopila iz avta.
Počasi sem se privlekla do vrat, ki so se mi zdela zelo nenavadna za tako staro kočo. Bila so namreč dvokrilna in ni bilo videti, da bi imela ključavnico.
Takrat sem se spomnila, da sem tudi jaz pozabila ključe v avtu. Vedela sem, da če jih grem iskat ne bom prišla več nazaj, zato sem preprosto upala, da bo avto ostal na svojem mestu. Vstopila sem, saj sem vedela, da nikoli ne bom bolj pripravljena.
Ko sem vstopila, je vame bušnil vonj po zatohlem. Vse skupaj je bilo v precej slabem stanju, a mladih to očitno ni motilo. Stene so bile temno zelene barve, krasile pa so jih glave nagačenih živali. Tla so bila močno obrabljena. Ob kraju so bili stoli in mize napolnjene s hrano in lončki piva. Na sredini prostora je bilo plesišče, na malo dvignjenem delu, ki bi lahko bil oder, pa je očitno stal DJ, ki je vrtel glasbo. Ko sem se ozrla navzgor, sem videla nekakšen nadstrešek z ograjo, ki se je vil ob strani celotnega prostora, a je bilo pretemno, da bi lahko razločila kaj več.
Presenetilo me je, kako zelo je zabava podobna našim. Sklepala sem, da je Diana omrežila kakšnega fanta in ga zvlekla na plesišče. A s te strani sobe je nikakor nisem mogla videti. Nato pa sem zagledala stopnice, ki bi lahko vodile do nadstreška, s katerega bi se gotovo videlo celotno plesišče.
Nisem bila prepričana, ali naj grem ali ne, ko so se za mano odprla vrata. Skozi njih je vstopil dobro grajen fant črnih las, a kaj več mi ni uspelo videti, saj sem hitro stekla po stopnicah, da me ne bi videl.
Ko sem prišla do vrha, sem ugotovila, da sem pravilno sklepala. Res sem pristala na vrhu nadstreška. Zdaj sem lahko razločila mnogo vrat, ki so bila vgrajena v steno in samo ugibala sem lahko, kaj je za njimi. Sprehodila sem se vse do druge strani nadstreška, kjer je bila nekakšna slepa ulica. S svojo najdbo sem bila kar zadovoljna, saj sem tako videla celo plesišče. Skrila sem se v senco in začela iskati znano svetlo glavo.
Na koncu sem jo le našla. Zvijala se je ob precej čednem tipčku.
Še zmeraj sem bila živčna in malo prestrašena, a zdaj sem vsaj vedela, da je Diana v redu in me oče ne bo nagnal od hiše, ker bi jo volkodlaki ogrizli.
Začela sem uživati v glasbi. Prepričala sem se, da bom dovolj v senci, nato pa se naslonila na ograjo. Razgledovala sem se po prostoru in v kotu sobe sem zagledala nekakšno velik aparaturo, povezano s kabli. Sklepala sem, da skrbi za elektriko. Svetloba je bila sicer tako ali tako šibka, a DJ je elektriko gotovo potreboval.
Še malo sem se razgledala po prostoru. Vsi so plesali in veselo pili pivo. Zdelo se mi je, da se krasno zabavajo.
Takrat pa sem ob robu plesišča zagledala osamljen primerek. Bolje sem pogledala, saj se mi je postava zdela znana. Sklepala sem, da je to tisti fant, ki me je nevede spodbudil, da sem stekla po stopnicah.
Ugotovila sem, da je zelo čeden. Razgledoval se je po plesišču, kot da bi ga vse skupaj dolgočasilo. Pomislila sem, da bi bil v krdelu gotovo alfa samec, in prispodoba me je spravila v smeh.
Nenadoma je fant dvignil pogled, kot da bi me slišal. Svoje oči, ki so bile tako zelene, da sem ostala brez diha, je usmeril naravnost vame.
Moj nasmeh je zbledel. Fant je kar strmel, kot da me vidi.
Hitro sem se umaknila bolj v senco. Čez čas je pogled le umaknil in nadaljeval s svojim dolgočasjem.
Ko sem mislila, da je varno, sem se spet naslonila na ograjo. Srce mi je še zmeraj močno bilo. Za las je šlo.
S pogledom sem poiskala Diano in se za nekaj trenutkov ustavila na njenem bednem zapeljevanju fanta, ki pa je očitno delovalo. A neka sila me je preprosto prisilila, da sem pogled spet usmerila na mesto, kjer je prej stal zelenooki fant. Ni ga bilo več.
Zmedlo me je dejstvo, da sem ob tem začutila razočaranje, a se s tem tisti trenutek nisem obremenjevala. Raje sem ga začela iskati. Na plesišču ga ni bilo, zato sem se nagnila naprej, da bi ga lažje opazila, ko ...
20. marec 2016
Next
20. marec 2016
u192373
u192373
Next
20. marec 2016
Next
20. marec 2016
u209910
u209910
Hvala vsem!

»Pozdravljna.«
Ob glasu sem poskočila. Hitro sem se obrnila. Iz sence se je nenadoma izvil volkec, ki sem ga malo prej iskala.
Od blizu je bil še veliko lepši in zastal mi je dih. Vse na njem je bilo nekako temno. Črni lasje, rahlo temnejša polt, ki se je tako zelo razlikovala od moje. Ven so sekale samo njegove zelene oči, ki so se kar svetlikale v temi.
Bil je preprosto čudovit. Jaz pa sem ob takih fantih vedno zmrznila. In ta je bil še volkodlak.
Srce mi je nenavadno močno nabijlo, on pa se je, kakor da bi vedel, skrivnostno nasmehnil.
»Jaz ... am ... ž-živjo,« sem končno izdavila, ob čemer sem se počutila kot največja trapa.
Tujec me je premeril od glave do pet, ob čemer sem se presneto dobro zavedala, da nisem oblečena za zabavo. Ob videnem se je še bolj skrivnostno nasmehnil, ob čemer sem se jaz kar topila, čeprav sem se zavedala, da se fant ob videnem samo zabava, ne pa uživa.
»Si nova tukaj?« me je vprašal in se približal za en korak. Moj samoohranitveni nagon se je končno oglasil. Stopila sem korak nazaj. Zdelo se mi je, da se fant ob tem močno zabava.
»Jaz ... lahko bi se tako reklo,« mi je uspelo zaključiti.
Zasukal je glavo na stran, kot da sem zanimiv primerek, ki ga je treba preučiti. Spet je stopil korak naprej, jaz pa enega nazaj.
»Si sama?« je vprašal.
»Jaz .. am ne.«
Nasmehnil se je in rahlo odkimal z glavo: »Se vsak tvoj odgovor začne z jaz?«
Ob tem sem zardela. Bravo, Luna.
Uspelo mi je samo čivkniti: »N-ne.«
»Lepo je to slišati,« je odgovoril in naredil še en korak. Tudi jaz sem ga hotela, toda vse, kar mi je uspelo, je bilo to, da sem z nogo brcnila v steno. Sranje!
Zdaj se je fant tiho zahahjal, in mi namenil pogled, kot da sem srnica, ki mu jo je uspelo ujeti v kot.
»Ima mala neznanka tudi ime?«
Poskusila sem ugotoviti, kako bi mu pobegnila, a mi je vseeno uspelo odgovorti brez jeclanja: »Da, ime mi je Luna.«
Moj pogled je bil usmerjen v majhno odprtino med njim in mano, in že sem hotela pobegniti, ko je naslonil roko na steno in mi tako onemogočil še zadnje možnosti za pobeg. Ne, ne, ne ...
Kaj zdaj? Tujec je kar čakal. Naj ga odrinem? Ne, to ne bo dobro. Morda bi ga prosila, da se umakne? Trapasto!
Ker je še kar čakal, mi na koncu ni preostalo drugega, kot da sem dvignila pogled. Spet sem ostrmela. Njegove oči so bile tako zelene ...
»Hmm, zanimivo ime za volkodlakinjo. Moje ime je Alec,« je rekel s samozavestnim nasmeškom, ki pa je gotovo pomenil moj konec. Ponudil mi je roko, in šele čez trenutek sem dojela, da se hoče rokovati. Nisem vedela, da se tudi volkovi rokujejo.
Vedela pa sem, da me je ujel, in da je ponujena roka samo pretveza. A sem vseeno segla vanjo, drugega mi tako ali tako ni preostalo ...
Gib me je tako presenetil, da sem samo otrpnila. Stopil je korak nazaj, roko in seveda mene pa potegnil skupaj s sabo, tako da sem mu dobesedno padla v objem. Srce mi je tako hitro bilo, da sem se le medlo zavedala, da mi je privzidnil lase in mi povohal vrat.
Nevarnosti sem se zavedala šele čez trenutek. Ugotovil bo, da sem človek.
Moja domišljija je divjala na polno. Urgriznil me bo. Naredil sceno. Ugrabil me bo in zasužnjil, morda posilil. Vrgel me bo čez ograjo ...
A ko je končal, me je le prijel za ramena, stopil nazaj samo toliko, da me je lahko pogledal v obraz in mi z eno roko privzignil brado. Zazrl se mi je v oči in jaz kljub nevarnosti nisem mogla pogledati stran. Gedal me je in gledal, kot bi nekaj iskal. Nato se je samo nasmehnil, kot bi tisto nekaj našel, in šepnil: »Zanimivo ...«
22. marec 2016
Neeeeeeeeeeeeeext čim prej...
22. marec 2016
u192373
u192373
Next Uu tole je pa kar dobro ;D
22. marec 2016
Neeext
To je ena najboljsih zgodb kar jih je
22. marec 2016
Next
22. marec 2016
Next prosim to je res najboljša zgodba!☺
22. marec 2016
u209910
u209910
Izpustil me je tako hitro, da sem skoraj padla po tleh. Nato se je naslonil na ograjo, kot da se pravkar ne bi nič zgodilo. Spet je zdolgočaseno zrl na plesišče, jaz pa sem kar stala tam.
Moji notranji organi so imeli še zmeraj nekaj težav pri delovanju, a nekako mi je uspelo obdržati pozno večerjo v želodcu. Sem pravkar preživela bližnje srečanje z volkom? Tako se je že zdelo.
Ampak ni bilo logično. Volkovi so agresivni do ljudi, kajne? Mislim, nekateri so še zmeraj prepričanja, da bi nas bilo treba iztrebiti. In tale primerek tukaj se mi je zdel dokaj podoben tej skupini.
Toda Alec se ni več menil zame. Kar zrl je tja na plesišče.
Začuda mi ob njegovem pomanjkanju zanimanja zame ni bilo tako prijetno, kot bi mi moralo biti.
Pogledala sem svoja oblačila. Očitno sem res preveč povprečna za fante, kot je on ...
Takoj, ko mi je misel šinila v glavo, bi se najraje močno klofnila. Preživela sem bližnje srečanje s smrtjo, jaz pa se oziram na svoj videz. Kaj sploh še delam tukaj?
Spet sem postala živčna. Kako naj pridem mimo njega?
Še enkrat sem preverila, da ne kaže nikakršnega zanimanja zame. Ja, očitno je bilo plesišče še zmeraj manj dolgočasna izbira. Odločila sem se, da se bom karseda previdno odpravila mimo njega.
Tako sem se počasi premaknila. Naredila sem en korak naprej. Ker ni bilo odziva, sem naredila še enega.
Skoraj mi je že uspelo priti na drugo stran. Moje napete mišice so se počasi sproščale in ko sem že mislila, da mi bo uspelo ...
»Mislim, da bodo tvojo prijateljico vsak čas razkrili,« se je nenadoma oglasil, da sem poskočila.
To je povedal tako zdolgočaseno, da sprva sploh nisem dojela, zakaj gre. A spoznanje je kmalu prišlo do mojih možganskih celic in zmrazilo me je. Diana.
»Sranje!« sem siknila in že naslednji trenutek sem se naslanjala na ograjo in jo s pogledom divje iskala. V glavi mi je šumelo in grabila me je panika, mnogo močnejša kot takrat, ko sem bila v samem objemu volkodlaka.
Čutila sem Alecov posmehljivi pogled, ko je pikro dejal: »Kaj, sta mislili, da je ne bomo odkrili?«
Zagledala sem jo. Stala je sredi plesišča in njen soplesalec jo je nekam sumičavo gledal. Tudi Diana je očitno vedela, da se nekaj kuha, saj se je počasi odmikala stran od njega.
Od skrbi se mi je mešalo, a sem bila hkrati tudi dovolj jezna, da sem oči srepo usmerila v Aleca in prepičana sem bila, da sem razkrivala vsa svoja čustva, ko sem strupeno rekla: »Jaz že, ona pa ne. Trapa je hotela na volčjo zabavo! Saj sem ji rekla, da naju boste razkrinkali.«
Zadnje besede sem govorila bolj sama zase, saj sem pogled zopet usmerila na plesišče. Misli, Luna. Kako bi jih zamotila?

Res hvala vsem, ki berete tole. Sem se potrudila in napisala hitro, kolikor sem mogla. Veliko mi pomeni, da vam je všeč, tako da še enkrat hvala Če pa imate kakšno kritiko, tudi lahko poveste. Jih zelo cenim, če so dobro namerne
23. marec 2016
Next
23. marec 2016
u192373
u192373
Nope, dobra si, kr pisi naprej tko k znas
Seveda je vedno prostor za izboljsave ampak imas gromozanski talent (why does everyone write better than I do? T^T)
Next, cimprej :3
24. marec 2016
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
24. marec 2016
Neeeeexxxxt
Ful dobro!!
Pomojem je ona volkodlak
24. marec 2016
Next!☺☺☺☺
24. marec 2016
Next
25. marec 2016
u196652
u196652
Ful dobra je. Pa kaj če si nova pišeš zelo dobre zgodbe.
Imaš zelo dobro domišljijo.
25. marec 2016
u208800
u208800
Nnneexxttt!!!resno piss perfect@!! Next Next Next
25. marec 2016
u208800
u208800
PLIS S S Y !!!!!
26. marec 2016
omg Next !
26. marec 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg