Forum
Odločila sm se, da bom napisala zgodbo.. Morm pa povedat, da nebom nextala redno, zaradi šole. in ja na tej temi NE SMETE OGLAŠEVAT!! Ful bi bla vesela. če bi jo kdo brou, zdej bom pa kr začela.



Moje oči so se odprle in spačila sem se zaradi svetlobe, ki je butnila vame. Moje grlo je bilo suho in obraz poležan. Ko sem se navadila na svetlobo sem se razgledala okoli sebe. Zavedala sem se, da sem zaspala na tleh čeprav je nekaj metrov stran od mene postelja. Moje oči so bile rdeče in vse je kazalo na to, da sem zaspala v joku. Dvignila sem se iz tal in se prijela za glavo, saj je v njej še kar divjala bitka. Moje misli me nikoli ne pustijo na miru, nekega dne me bodo pokopale. Sprehodila sem se do omarice in jo odprla. Močno je zaškripalo in zvok je bil v velikem prostoru slišati nenavadno glasen. Nase sem potegnila razvlečeno majico in ozke kavbojke. Čez rame sem obesila še torbo in pripravljena sem bila, da vstopim v pekel. Še predenj sem odšla iz sobe se je moj pogled ustavil na ogledalu. Ustrašila sem se svojega lastnega odseva. Moj obraz je bil videti bled in potrt, moje oči pa so krasili grozni podočnjaki. Celo noč so me morile grozne sanje. Za vse je kriv on. Predenj sem spoznala njega je bilo moje življenje popolnoma 'normalno'.



Pogledala sem stran, saj me je kar sem pravkar videla potrlo. Vlekla sem se po stopnicah in poslušala dretje ki je prihajalo iz kuhinje. Očetov glas je bil grob in zbadljiv medtem, ko se je drl na mamo. Slišala sem njegovo preklinjanje in mamin jok. Za nekaj časa je vse utihnilo a čez čas sem zaslišala udarce. Obrnil se mi je želodec in morala sem stran- Tega nisem morala več poslušati, tega enostavno nisem več prenesla. Planila sem skozi vrata in se zazrla po naši soseski. Nebo je bilo polno temnih oblakov in pripravljalo se je, da bo deževalo. V avtu pred hišo me je že čakal Theo - moj brat. "Taylor! Kje za vraga si bila? Misliš, da bom čakal nate celo življenje. Dej sprav se že v avto no." njegov glas je bil poln jeze njegov pogled pa ni bil nič drugačen. Tiho sem se spravila v avto in zaloputnila z vrati. Nekaj minut sva se vozila v popolni tišini nato pa se je avto ustavil pred mojo šolo. Berley Highschool - vedno ko vidim ta ogromni napis pred vhodom, me zvije v trebuhu. Medtem ko sem se pripravljala da vstopim je moj brat že zdavnaj odpeljal. Globoko sem vdihnila, se umirila in odšla skozi vhod. Na hodniku se je gnetlo ljudi a v trenutku ko so me zagledali so vso pozornost posvetili meni. Vame so metali svinčnike, me zbadali in zmerjali s 'kurbo' in čudakinjo. Najglasnejši men njimi je bil prav on. On je po šoli raztresil lažne govorice in on je kriv, da je moje življenje izgubilo smisel. Njegov nasmeh je bil vzvišen in njegov pogled oster. Njegove ustnice so se počasi omamno premikale in izovarjale besede, ki jih je namenil meni. Čeprav se na prvi pogled nisem zmenila zanje so me njihove besede zbadale kot hladna nabrušena rezila. V mislih sem ubijala. Eden za drugim so popadali po tleh in njihova usta, njihove oči - vse se je nehalo premikati. Ostala sem edina živa na hodniku a seveda se je to dogajalo samo v moji glavi. Uničevali so me in obtoževali za stvari, ki sploh niso resnične. Gledala sem jih naravnost v oči. Nisem slišala njihovih besed, čeprav sem vsebino lahko prebrala iz njigovih ustnic. V tistem trenutku je zazvonilo. Vsi so začeli drveti proti svojim učilnicam in me odrivali, da sem nekajkrat skoraj končala na tleh. V učilnico sem prišla kot zadnja in sedla v svojo klop. Profesorica je razlagala novo snov, jaz pa sem čečkala po svojem zvezku. Risala sem vzorce, simbole in like, čeprav sploh nisem vedela kaj sploh pomenijo. Ko sem dvignila svoj pogled sem opazila da neko dekle ustrajno strmi vame. "Kaj buljiš?" sem se zadrla nanjo, vsi ustali dijaki v razredu pa so me pogledali in neslišno izgovarjali besedo ČUDAKINJA...

Next? Za nadaljevanje rabim 3 nexte..
11. april 2013
u108028
u108028
Next *-*
11. april 2013
u57082
u57082
Next.<3
11. april 2013
u128017
u128017
Neext <3
11. april 2013
u128111
u128111
neext
kok dobr pišeš *_*
11. april 2013
u79706
u79706
neeext
11. april 2013
u120071
u120071
neext prosim nextaj tkoj:*
11. april 2013
neeeeeeeeeeext! W-O-W! brilliant! *.*
11. april 2013
*o*
Perfect!!!
neeeeeeeeext
11. april 2013
neeeeeext!!! <333
12. april 2013
u128895
u128895
neeeeeeeext
12. april 2013



Nisem se zmenila za njih. Svoj otožen pogled sem preusmerila v okno. Začelo je deževati. Dežne kapljice so neusmiljeno udarjale ob steklo in njihov zvok mi je odzvanjal v ušesih, bolj kot neresnične besede, ki so jih izgovarjali vsi v razredu. Nenadoma je zazvonilo. Hitro sem pograbila svojo torbo in izginila iz učilnice. Čeprav mojega pouka ni bilo konec sem se usmerila naravnost proti izhodu. Planila sem skozi vrata in brez da bi odprla dežnik zakorakala v dež. Dežne kapljice so močile moje lase in spolzele po mojem obrazu, kot solze. V grlu se mi je nabral cmok, saj sem spet pomislila nanj. Prav vsaka majhna nepomembna stvar me spomni nanj. Sovražim ga. Zaradi njega sem se spremenila v pošast. Še nekaj časa sem hodila in se bojevala s svojimi mislimi nato pa sem prišla domov. Napotila sem se v kuhinjo, kjer sem torbo obesila na stol. Mama me je opazovala in nato potiho rekla:"Taylor, pogovoriti se moramo. Jaz, ti in oče. Nisem pokazala velikega zanimanja za njene besede in odtavala k hladilniku. Iz njega sem vzela tetrapak z mlekom in v omari poiskala kozarec. Vse skupaj sem odnesla v svojo sobo, čeprav mama s svojim govorom še zdaleč ni končala. Vse kar sem imela v rokah sem postavila na pisalno mizo in se namestila na tleh. Nekaj časa sem neprestano strmela v kitaro, ki je bila naslonjena na zid. Bila je njegova. Brez premišljevanja sem jo vzela v roke in zamahnila z njo, da se je raztreščila na tisoče koscev. Bila je razbita kot moje srce, in ni bilo možnosti, da bi bila kdaj spet kot prej. Vedela sem, da to drži tudi zame. Nisem pobrala lesenih kosov, ki so ležali na tleh. Zakopala sem se v rjuhe svoje postelje in jokala. Mojo žalost je utopil spanec. Dolgo sem spala, in ko sem se sredi noči prebudila sem ugotovila, da nekdo zbija po mojem oknu in me roti naj odprem. Sprehodila sem se do okna in ga priprla. Videla sem, da pod njim stoji Theo. "Kaaaj pa ti.....? sem začudeno vprašala, ko je zlezel skozi okno. "Zakaj nisi prišel skozi vrata?" sem nadaljevala z vprašanji on pa mi je mirno odgovoril. "Kaj? si nora.? da me starša še ubijeta." "no res je pozno" sem se zavedala on pa je odkorakal iz sobe. Spet me je vzel spanec in zjutraj me ni hotel zapustiti tisti neprijetni občutek. Močno sem si želela, da mi nebi bilo treba vstati in živeti naprej. Nisem želela nazaj v šolo, raje bi ostala v svoji sobi kjer se nisem počutila tako manjvredne. Iz razmišljanja me je predramilo zbijanje po vratih. Vstopila je mama. V njenih očeh je žarelo upanje, upanje da jo bom končno poslušala. Usedla se je na posteljo poleg mene in previdno začela pogovor. "Taylor, prosim poslušaj me. Z očetom sva se odločila da boš za nekaj časa odšla k teti. Tako bo boljše za vse. Veva, da zadnje čase preživljaš pravi pekel in kot družina ti stvari samo otežujemo. Danes po šoli te bo prišla iskat, jaz pa te bom opravičila šole, za toliko časa kot bo potrebno. Na zunaj sem ostala hladna a v resnici mi je odleglo. Končno bom lahko pobegnila iz svojega bednega vsakdana in poskusila znova. Ampak kljub vsemu, sem vedela da sem bom morala vrniti. Takoj me je zvilo v trebuhu zato sem samo pokimala in odšla v kopalnico. Ko sem kasneje prišla v šolo sem si mislila le eno:"Taylor, prosim zdrži. Mogoče jih vidiš zadnjič v tem letu." Med množico ljudi sem zagledala njega. Njegova usta so bila ukrivljena v posmehljiv nasmeh. "Taylor, se smeš jim pokazati kako si na tleh. Ostani mirna." sem se mirila in se sprehodila mimo njih. Tistih osem ur, ki sem jih imela na urniku se kar ni in ni hotelo končati. Ko je končno zvonilo sem odpešačila domov. In res ko sem prispela na domači dovoz je bil tam že parkiran Elle-nin svetleče črn porsche. Nisem si mogla kaj da nebi dvignila obrvi in zazijala saj je tisti avto stal več kot naša hiša. Vstopila sem v hišo in na vhodu naletela na mamo in Elle (moja teta). Pričakali sta me s srhljivim nasmeškom in me nato pozdravili. Potiho sem odzdravila in se nato napotila do svoje sobe, da bi vzela torbo v kateri sem imela pripravljene stvari za na pot. V sekundi sem se vrnila nazaj na hodnik in nato odšla v avto. Namestila sem se v njem in vrata zaprla malo močneje kot sem nameravala. V avto se je usedla še Elle in pomahala moji mami. Jaz sem samo strmela vanjo in opazovala kako hitro se oddaljujem. Ko sva prispeli do njenega doma, sem opazila da živi v zasebni soseski. Elle je po poklicu zelo uspešna odvetnica, ki ima 'popolno življenje'. Ampak tukaj nastopim jaz. K sebi me je vzela samo zato, ker jo je moja mama tako močno prosila. Zaprla sem oči in v glavi se mi je izoblikovala misel: k sebi je sprejela čudaško najstnico, ki ji bo zagrenila življenje. Moje razmišljanje je prekinil njen mehek in prijazen glas:" torej Taylor, imaš doma veliko prijateljev" komaj opazno sem prikimala, čeprav sva obe vedeli da je bila to laž....

Nadaljujem?
15. april 2013
u128111
u128111
Neeext ;3
15. april 2013
u79706
u79706
next
15. april 2013
Stopila sem iz avta in skupaj z njo odšla v hišo. Pokazala mi je mojo sobo in nato odšla v kuhinjo. Razgledala sem se po sobi. Ne glede nato, da je bila cela hiša moderno opremljena, je ta soba nekako iztopala. V njej je bilo starinsko pohištvo in stene so prekrivale tapete z rožastim vzorcem. Spraševala sem se komu je ta soba pripadala pred mano. Soba je imela tudi veliko okno, ki je vodilo na streho. Vse torbe sem odložila na tla in se napotila do okna. Odprla sem ga in zlezla na streho. Usedla sem se in zaprla oči.



Razprla sem roke in zapihal je veter. Počutila sem se tako svobodno kot še nikoli. Mrmrala sem melodijo pesmi, katere nisem poznala naslova. Ker je začelo kar močno pihati sem skozi okno odšla nazaj v svojo sobo. Svoje stvari sem zložila na police in v omaro nato pa odšla pod tuš. Ravno ko sem se oblekla in počesala sem zaslišala Elle-nin glas, ki me je klical iz kuhinje. Sledila sem glasu in se znašla pred jedilno mizo. Pogledala me je in nasmejana rekla:" Saj si lačna ne?" in na mizo postavila večerjo. Ko sva pojedli sva nekaj časa v tišini sedeli za mizo. Bilo mi je neprijetno in zato sem vstala od mize in odšla v sobo. Iz police sem vzela knjigo in odšla brat na streho. Medtem ko sem brala sem opazovala sosesko. Otroci so se igrali na dvorišču, pes je lajal, fant in punca pa sta se mečkala pred vhodnimi vrati. Čeprav sem lahko videla toliko ljudi sem se počutila osamljeno. Pravzaprav sem se tako počutila vedno ko nisem bila z njim. Zavedala sem se, da kamor koli bom pobegnila, vedno me bo preganjal spomin nanj. Zavila sem z očmi in se raje posvetila knjigi. Zmotili so me kriki, ki bo prihajali iz sosednje hiše. Pogledala sem v tisto smer in videla fanta, ki je privihral iz hiše. Njegova rdeča lica in jeza v očeh sta mi povedali, da trenutno ni v najbolšem stanju. Brcnil je avto in se že naslednjo sekudno spačil od bolečine. Nenadoma je pogledal v mojo smer in najine oči so se srečale. Njegove temne oči so se zapičile v moje in da bi prekinila ta moreč trenutek sem izginila v sobo. Vsa zadihana sem odložila knjigo in se vlegla na posteljo. Ko sem čez nekaj minut pogledala skozi okno, fanta ni bilo več tam. V želodcu sem dobila čuden občutek in moje srce je začelo biti hitreje. "Kaj se dogaja z mano?" sem zmedeno vprašala in čez čas zaspala.

Next? za nadaljevanje rabim 2 nexta..
29. april 2013
next
29. april 2013
u57082
u57082
Neext.<33
29. april 2013
neeeeeext
29. april 2013
u126497
u126497
neeeext + nova bralka , res dobr pišeš D <3
29. april 2013
u79706
u79706
neext.
29. april 2013
u131311
u131311
Neeext
29. april 2013



Zbudila sem se utrujena. Moji lasje so bili razmršeni in oči utrujene. Spet so me preganjale grozne sanje. Pomela sem si oči in odšla v kopalnico. Z vodo sem si osvežila obraz in nekaj časa zrla v podobo v ogledalu. Sploh se ne prepoznam več. Kje je tisto veselo, nasmejano dekle, ki ni bilo nikoli potrto.? Ki se je veselilo življenja? Moj pogled se je pomračil, saj sem spoznala, da tistega dekleta ni več. Ostala je le njena razvalina, ki se vsak dan bori z depresijo. Oblekla sem nekoliko prevelik pulover, čeprav zunaj ni bilo hladno in odšla v kuhinjo. Na mizi sem našla zmečkan listek in prebrala, kar je pisalo na njem.

Taylor!
Izvedela sem, da si pred kratkim naredila izpit za avto, zato je pod listkom priložena vsota denarja, da si boš lahko kupila manjši avto, da ne boš samo pešačila.
Prosim pojdi v trgovino in si naredi nekaj za kosilo, saj pridem domov pozno zvečer, saj moram na nek sestanek.

Lep dan, Elle

Strmela sem v list papirja, ki sem ga nato odmaknila in pod njim odkrila kar debel šop denarja. Nisem vedela kaj naj si mislim. Vedela sem, da Elle to dela samo zato ker ve, da doma nimamo dovolj denarja, da bi si kupila svoj avto. Denarja nisem vzela, raje sem se sprehodila do kuhinje in poiskala posodo nato pa vanjo natresla kosmiče. Ko sem pojedla sem odšla v garažo da bi poiskala kolo in nato odšla v trgovino. Odpahnila sem stara težka vrata in na steni poiskala stikalo. Svetloba je bila slaba a se nisem zmenila za to. V kotu sem zagledala naslonjeno staro kolo. Preko šare sem se prebila do njega in ga nekako spravila iz garaže. Iz njega sem obrisala prah in se po neznanih ulicah odpeljala do trgovine. Presenečena nad tem, da sem jo našla sem naslonila kolo ob steno in odšla skozi vhod. Sprehajala sem se med policami in nabirala stvari. Pri blagajni sem vse plačala in se skupaj z vrečkami odpeljala nazaj do tetine hiše. Kolo sem pospravila nazaj v garažo medtem pa sem s težavo nosila še vrečke. Za hrbtom sem zaznala visoko postavo in oblil me je srh. Ko sem se obrnila je za mano stal sosedov fant. Moj obraz je bil skrivnosten, pokazala nisem nobenih čustev medtem ko se je on nasmehnil in mi ponudil pomoč. Odkimala sem se in se zahvalila nato pa izginila v hišo. Presenečeno sem ugotovila, da je še kar stal tam in me opazoval. Moja lica so gorela, oči pa divjale. Spet sem dobila tisti čudni neprijetni občutek zato sem enkrat za vselej zaprla vrata. Vse skupaj sem odložila na mizo in se vrgla na kavč pred TV. Menjavala sem programe in nato odložila daljinec. Pred mano se je zarisala podoba, ki me je pretresla. Igralec v filmu, je bil kakor dvojnik njega. Njega, ki mi greni življenje. Gledal me je naravnost v oči in se mi smejal. Pretresena sem ugasnila televizijo in stekla v sobo. Sem ujetnica svojih lastnih misli, svoje lastne domišljije, svojih lastnih napak. Kar naprej se mi je v mislih vrtel prizor iz televizije. Poiskala sem slušalke in si jih vtaknila v ušesa. Glasba me je odpeljala v drug svet, da sem vsaj malo pozabila na vso dramo, ki se mi je zgodila...
30. april 2013
u79706
u79706
neeext
30. april 2013
next
30. april 2013
next
30. april 2013
next prosim hitro
30. april 2013
u131311
u131311
Neext
30. april 2013
u126942
u126942
Next!!!<3
05. maj 2013



Takoj ko sem se zjutraj prebudila in oblekla sem po stopnicah odkorakala do kuhinje prav tako kot prejšnji dan. Zaslišala sem ropotanje posode in vedela sem, da je Ellen še kar doma. "Dobro jutro" sem rekla prijazno, malo zaspano in na lica priklicala živahen a lažen nasmeh. V resnici mi ni bilo do smeha. Navsezadnje mi je Ellen verjela, saj mi je vrnila nasmeh in prav tako pozdrav. "ali danes začneš kasneje?" sem vprašala in se zastrmela vanjo. Odkimala je in mi razložila, da bo odšla čez nekaj minut. Vsedla sem se za mizo, ko me je pozorno premerila s pogledom nato pa čez čas vprašala:"heej, zakaj nisi vzela denarja?" je rekla in še kar ni hotela odmakniti pogleda. Jaz pa sem samo vsakdanje dvignila in spustila ramena. "res, ne rabim denarja od tebe" sem rekla potiho, že skoraj šepetaje. Pokimala je nato pa odšla. Izgledala je nekako razočarano, nekako potrto saj mi je želela samo pomagati. Ampak ona ne ve, kar vem jaz. Stran od sebe odrinem vsakogar, ki mi skuša pomagati, ki mi želi pokazati da na tem svetu je še nekaj dobrih stvari. Moj pogled se je zastrmel v prazno in oči so me zaskelele. Smtno tišino je zmotil pisk mojega telefona. Sklepala sem, da je sporočilo od mame in me spašuje kako se imam, a sem se motila. Sporočilo je bilo njegovo. Takoj ko sem na ekranu prebrala njegovo ime sem vedela, da se mi bo vsak hip poslabšalo. Telefon sem pustila na mizi in se pognala iz hiše. Njegovo ime mi je odzvanjalo v glavi in mi polnilo misli. Hodila sem po ozki kamniti stezici, ki je vodila na vrt do bazena. Okoli mene so se razlegali grmi krvavo rdečih vrtnic in mi zatirali pogled. Moje dihanje je bilo glasno in neenakomerno. Pospešila sem korak in se znašla na vtru z bazenom, ki mi je vzel dih. Za trenutek sem nekako pozabila nanj in se sprehajala okoli bazena. Obkrožale so me prelepe cvetlice, visoka lesena ograja ter nekaj dreves..Stopala sem počasi in previdno prav po robu bazena. Opazovala sem komaj opazno nihanje vode zaradi rahle sapice vetra, ki je zapihal. Želela sem se samo prepustiti in se samo prevaliti v vodo. In to sem tudi storila, v oblekah sem se prevalila v vodo in kar nekaj časa ostala pod površjem. Želela sem ostati pod vodo, dokler mi nebi pošel ves kisik in bi lahko odšla daleč od svega trpljenja in težav, s katerimi se spopadam vsak dan. Moje misli so se bojevale a nakoncu sem se vrnila k površju. "kako sem strahopetna" sem si mislila, ko sem glavo dvignila iz vode. "Prekleto" sem zaklela, ko sem ugotovila kako me zebe. Mokra oblačila so se lepila na mojo kožo in hlad sem lahko čutila po vsem telesu. Objela sem se z rokami, da bi se malo ogrela, ko se je za grmovjem nekaj premaknilo. Zdrznila sem se, in stopila en korak nazaj. Temu koraku, je sledil še en in še en in nato sem se pognala v tek do vhodnih vrat, da bi pobegnila v hišo. Še zadnjič sem se ozrla za sabo in zagledala par temnih oči, ki so vrtale vame. Par oči, tistega nadležnega soseda. "Kaj hočeš od mene?" sem se zadrla in zaloputnila vrata. še naprej sem tekla do vrha stopnic kjer sem se vsa zadihana oprijela ograje. Začelo se mi je vrteti in v moji glavi je razbijalo od bolečine..Spravila sem se do kopalnice, kjer sem se umirila...
07. maj 2013
u128111
u128111
Neeext <3
07. maj 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg