Forum
Menim, da je na igrah123 že preveč ljubezenskih in sanjajočih zgodb v katerih na koncu punca vedno dobi najlepšega in najbolj simpatičnega fantička... Sama bom zato pisala zgodbo o breake_dancerskemu dekletu, ki čustva ljubezni še ni doživela, in na koncu ugotovi da sploh ljubiti ne zna. Če boste brali > mi je prav, če ne boste > mi je tudi. Pišem zaradi svojega hobija ne posebej za bralce...

UVOD Predstavitev klape "Smile"

"Že tečem po obliž!" sem zavpila in stekla proti našemu studiu. "Sarah, ni potrebe! Bom že!" mi zopet zakliče Matic. Oglasi se še Rok "Čisto si že krvav, Sarah hitro!" In stekla sem še hitreje. Skoraj sem se zaletela v vrata studia, takšna naglica. "Aaau!" v daljavi zopet zaslišim stok Matica. Verjetno mu je Leon že cel liter alkohola zlil na rano. Stekla sem do predala s prvo pomočjo, ga odprla in poiskala gazo in obliž. Preden sem zaprla omarico sem pograbila še razkužilo in stekla iz studia. "Imam!" sem zaklicala in že bila pri ranjencu. "Leon me opija z alkoholom!" mi potoži Matic. "Ne tebe, temveč tvoje koleno!" se ubrani Leon.

Skratka nam ni nikoli dolgčas. Ples terja razne poškodbe, tokrat je padec doletel Matica. Jaz sem Sarah (15), našo breake_dance skupinico pa sestavljajo še Rok (15), Leon (16), in Matic (16).
Družim se samo z njimi. Punce se mi zdijo dolgočasne... Šminke, uhani, mini krilca... Sploh pa pogovori o fantih. Jaz do "svojih" fantov čutim samo prijateljstvo. So moji najboljši prijatelji, nikogar drugega ne potrebujem. Skupaj plešemo. Naši "klapi" smo dali ime "Smile". Vsak dan prihajamo na treninge s smehljajem na obrazu. Zdaj pa, če se vrnemo nazaj k zaljubljencem, jah moja skupinica vedno pravi, da sem samo do njih tako odprta in prijateljska. Pravijo da sem pravi led, če se mi približa še kakšen drug fant. Glede našega stiŁa oblačenja, pa... no vam bom kar svojo garderobo pokazala:





(glej tretjo sliko)

[img]http://www.budi.in/controls/imgSizer.aspx?img=4772&w=400&h=250[/img]

(glej druge in tretje hlače)








Običajne so nam majice z rokavom, ki ti odkriva ramena, pa tudi da ti visi čez ramo... skratka nisem ravno eleganten tip. Ampak to smo mi! Breake_ dance klapa Smile!
18. marec 2012
1. poglavje Hladna kot led

"Sem rekel, da ne bo v redu! Vsak mesec se najmanj 10 krat poškodujejo, treningi jih izčrpajo do konca, pa še tekmovanja so samo trikrat letna! Kako naj tako zasluži?!" Prisluškujem. Z ušesom se naslanjam na vrata spalnice kjer se ta_stara zopet pričkata. Zaradi mojega hobija. Oči je že od začetka nasprotoval mojim treningom, to pa zato ker naš "Smile" nima tistega "tapravega" trenerja >učimo se sami. Pa še zastonj je! NO, en velik plus za nas... no ampak da ne zaidem do konca... Skratka mami me brani. Pravi da je to dobro zame. "Michael lepo te prosim! Otrok uživa in z veseljem počne to... kar pač počne! Pa tudi glede poškodb ni za pretiravat: kdaj pa kdaj kakšna praska, morda modrica... popolnoma površinsko! Tudi v napačno družbo ni zašla... vsi so prav lepo vzgojeni>kar danes mi starši še redko vidimo!" Kaj hočemo, blefira kot ponavadi. Ampak svojo super mamico imam rada kot nikogar drugega. Celo po šopingih me ne vlači s sabo. Prijazno od nje, kajne? Če pa ju na hitro opišemo: oči (Michael) je vremenoslovec (vem hecno) mami (Kristina) pa prodaja obutev.
Četrtek je. Pouka je konec ... hvala bogu! Danes pri malici sem dobila zopet opazko od punc. "Ravna si ko trska!" Ni mi pomoči... Res imajo prav. No, nekaj skromno malega se pa že nahaja za majico, v primerjavi z mojimi sošolkami pa sem pravi nič! Vendar se s tem ne obremenjujem tako kot s Klemnom > mojim so sošolcem. Nonstop se slini okoli mene ... "Pa kaj vendar hočeš, cepec nemarni?!" sem ga danes nadrla v pričo vseh na hodniku. Samo prizadeto me je pogledal in zgasnil v svoj razred. Kaj hočem...
19. marec 2012
No in v zameno sem dobila po pouku povabilo na pijačo. Zopet od Klemna. Sklenila sem, da spijem eno Cocacolo potem pa moram na trening. Saj on plača! Skratka po pouku sem se privlekla do kavarnice. Vsi starejši so me čudno gledali. Na sebi sem imela oprijeto pinki majčko, povrh pa še širšo jopico, ki sega samo do pol trebuha. Hlače: široke vijola do gležnjev. In pa seveda All starke. Za mizo čisto zadaj v kotu je sedel KLemen. Uhh, če bi bil vsaj MALO simpatičen ali pa vsaj ČISTO MALO luškan, bi zagotovo z večjim veseljem prisedla k njemu. "Dann" Pozdravim s svojim značilnim pozdravom. Nisem bila ravno navdušena nad tem srečanjem. "Hei, kaj boš pila?" V zadnjem trenutku sem si premislila. "Dietno Cocto, bi." Upam, da nisem izrekla ničesar pomembnega. Za kratek čas se je začudil. "No, in kako si?" HALOO?? je kdo doma?? Vpraša me: kako si?! Takoj sem vzela stvar v svoje roke "Poslušaj KLemen, če misliš blefirat: prav! Samo potem nikar ne kliči mene. Zdaj pa k stvari; kaj hočeš?!" Pogoltnil je slino in me s stresočim glasom vprašal "Bi bila moja punca?". "Oprosti, domov moram, kmalu se dobim s fanti." "Stooj, kakšnimi fanti?" Sem že stekla iz kavarne.
21. marec 2012
2. poglavje Strah v zenicah*

Kakšen predrzneš. Ko sem bila že pri semaforju, se je prikazal pred kavarno.Tekel mi je naproti, na semaforju je bila prižgana rdeča luč. Prometa je bilo veliko, vendar sem vseeno stopila s pločnika. Stekla sem na sredo ceste, še enkrat pogledala proti KLemnu. Zmedel me je. S prestrašenimi očmi je strmel vame in skoraj že bil pri semaforju. NIsem se zavedala zakaj je gledal tako prestrašeno, dokler nisem zaslišala hrumenja avtomobila za seboj. "Pazi!!" je zakričal Klemen, stekel čez cesto in me podrl na desno, da sva se izognila avtomobila. Zgrabil me je za roko in me potegnil za sabo, da sva prišla čez cesto. "Si nor?!" sem se zadrla. "Zakaj, ker sem ti rešil lajf in si ne zaslužim niti kratkega hvala?! Ali zato ker sem preslab princ na belem konju, da bi mi namenila kakšno zahvalo?!" Pogoltnila sem slino. "Hvala". In stekla dalje do našega plesnega studia. K sreči mi ne sledil in se je sprijaznil s prijaznim "hvala" . Ko sem končno prišla do svojih fantov jih pozdravila (pest na pest, plosk za hrbtom, roka, roka, obrat in potrepljaj na rami) sem takoj začela razglabljati o ne mogočih temah. Takrat fantje vedno, da je z mano nekkaj narobe, in da jim moram nujno nekaj povedat. "Torej, kakšna je situacija?" takoj vpraša Matic.

*zenica : črni krog v naših očeh
22. marec 2012
"Ni mi do govora, hvala vseeno... situacija je pa takšna, da bo kmalu deževalo in ne moremo bit zunaj..." "Ja, in?" Joj... "Studio sem danes za dve uri oddala vrtcu, za delavnice..." Hitro povem svoje in se še na hitro opravičim. Zdaj pa samo še glasen 'Saraah'! Nisem se dosti zmotila: "Saraaah!" name vpije Rok, pridruži se mu še Leon.
Uppsss....

Ker pač nismo imeli suhe dvorane za trening, smo odšli vadit v Rokovo delavnico doma. Razbila sem eno vazo, prevrnila celo stojalo z orodjem, Matic pa je uničil naš radio, ker se je spotaknil ob kladivom na tleh. Rok je bil obupan, tako da smo se odpravili k meni domov, in se nastanili v naši garaži. Iz svoje sobe sem prinesla svoj domač radio in odmaknila vse kar bi lahko razbili. Začeli smo. Matic je vklopil radio, vložil CD in zaplesali smo...

"Pri tem delu sem si zamislil dvig..." Je naprej sestavljal našo točko Rok. "Sarah, Leon pridita... Poglej, primeš jo za pas, ti daš roke na njegova ramena...." Leon me je dvignil, razširila sem roke in zavrtel me je, nazadnje pa me vrgel v zrak in MORALA BI pristati zadaj pri Roku in Maticu, v njihovem naročju ampak je Matic ob pristanku spustil moje noge, da sem s petami trdo udarila ob tla. "Super, je super! Svetovna poza!" je pripomnil
Leon, ki je zadevo opazoval od daleč. "Če je to super...?" Sem zavzdihnila in zadevo smo ponovili ..

Minili sta dve uri, naredila sem sendviče, prinesla pijačo in skupaj smo odšli v naš studio. "Za danes imam dovolj" je dahnil Matic in se počil na klop. "Enako." Odgovori Rok. "Ei, fantje... lahko nekaj vprašam? Če ti nekdo zelo resno pomaga, če te recimo reši pred čimerkoli pač, moraš biti njegov prijatelj? No, ne prijatelj, nekaj več kot prijatelj? Kot v zahvalo?" sem vprašala in zagrabila še en sendvič.
06. april 2012
Rok je izbulil oči "Ne, jasno da ne. To je vendar tvoja odločitev - kaj sploh sprašuješ."
"Ne razumete." sem samo zamrmrala in odšla iz studia. "Kam greš?!" je zavpil Leon. "Domov, se vidimo."

3. poglavje Sanje
Ko sem prišla domov je zadišalo po ribah. "Doma sem!" Sem zaklicala v kuhinjo in stekla v sobo. Stopila sem pod prho in se osvežila. Vonj kokosa v šamponu me je vedno zmehčal. Stopila sem izpod prhe, se ovila v brisačo, se pogledala v ogledalo. Zakaj nisem več majhna punčka? Mala, mala punčka? Moje čokoladne oči so v ogledalu izgledale tako... Mokre. Jokala sem. Polne, rdečkaste ustnice sem stiskala skupaj. "Sarah, jest!" sem zaslišala mamin glas.
07. april 2012
Obrisala sem si obraz, se ovila v haljo, obula copate. Komaj sem prilezla do stopnic. Po njih pa sem se vlekla tako dolgo, da sem nakoncu stopila na haljo in grdo padla. "Sarah!" Se je takoj prikazala mama. "Nič ni, nič... oh mama dovolj imam. Ne bom jedla. Lahko grem spat?" "Ampak... posebej zate sem naredila... v redu. Kasneje te pridem pogledat." Ne boste verjeli ampak všeč mi je, ko z mano ravna kot z otrokom. 'te bom prišla pogledat' - varno se počutim. Torej, petnajst minut kasneje sem že zaspala.

"Hahaha, nikoli. Le zakaj bi? Naj te zbije avto, če tako hočeš. Jaz ti obračam hrtbet...." In odkorakal je. "Klemen, prosim oprosti mi. Daj no, počakaj!" začela sem teči, ga loviti. Vedno bližje sem bila, bolj oddaljen je bil. "Prosim!!" moj zadnji klic in izginil je. Nova soba, drug prostor. "Sarah, z Michaelom se ločujeva." Moja mami. "Kaj, zakaj... kaj za...?!" sem kriknila in padla v objem svoje matere. "Ampak, kako?" sem solzavo govorila v njen bok. Ni je bilo več. Sama sem ostala v sobi. "Dajmo punca, zmigaj se, sicer ne bomo prišli niti v polfinale!" Sem zaslišala Matica, ki je bil že pripravljen za dvig. "Počasi, počasi, počesneje prosim." prijela sem se za ušesa..

"počasi, počasi, počasi..." Zbudila sem se. Noč. Zavese zagrnjene. Ura 4.56 . Globoko sem vzdihnila.
07. april 2012
"Just bad dreams..." sem si zašepetala in si k sebi trdno stisnila svojega Meda.





Zatisnila sem oči vendar mi živaljenje ni dalo spati. Leon ima telefon ponoči vedno pod svojim povštrom, da zjutraj sliši budilko na telefonu. Jaz tudi. Torej, vzela sem mobi izpod vzglavnika, pod imenikom poiskala Leona in mu poslala sms. Upam, da ne bo preveč jezen name, ker ga bom zbudila.
"sorry, ker se javlam sred noči. odgovori please"
Čakala sem precej dolgo, da sem dobila odgovor.
"You're crazy! nism mogu prej odgovorit, k me je svetloba na mobiju morila. sm se mogu prvadt. no, povej."
"mela very bad dreams"
Takoj sem dobila odgovor.
"si v redu? very VERY bad dreams?"
"zlo. ta_stara sta se ločvala, pa vi ste se jezil na mene..."
"kdo mi?"
"Vi."
"zastopm. glej uzem si "My happy happy life" pa ber."
My happy happy life je knjiga, ki mi jo je Leon podaril za moj 15 rojstni dan. Leon jo je že prebral in pravi da je svetovna. Pačč...
"Leo, povej mi - a misliš da mi že učke delajo zdejle ob petih zjutr?"
"Sar, za mobi že."
" (: (: "
" ti se kr smej... use bo u redu. se vidimo jutr... pardon dans. prijetno branje."
" Lepo spi."

In mobi sem pospravila pod vzglavnik. S prsti sem se dotaknila tal in počasi vstala. S tistimi nežnimi koraki sem prišla do omarice s spominki. Na najvišji polici so spominki od mojih fantov. "Smile" zaseda tudi drugo... in tretjo polico. In z druge police sem vzela knjigo "My happy happy life". Zakopala sem se nazaj v svojo toplo posteljo in odprla na prvi strani.

" Uvod
če že držiš tole knjigo v rokah razumi...
....
....
.... "

Spustila sem jo na tla. In zaspala.
10. april 2012
"Saraah! Wake up!!" "Mama! Kaj je tako f*****g pomembno?!" Mama me je samo sladko pogledala in odejo potegnila s postelje. "Mama!" Brrr... zebe! "Obleči se sunshine! Time for scool (:" Včasih je mama prava sneguljčica. In tudi tokrat me je prepričala, da se spravim iz postelje. Stekla sem pod tuš, si umila zobe, počesala lase. Ko sem ovita v brisačo stekla do mame sem jo vprašala "Sej se z očijom dobr razumeta ne?". Na maminem obrazu se je dvignilo čelo "Seveda! Kaj pa naj bi nilo narobe?". Pritisnila mi je poljub na čelo. S tem se je moja mora sanj končala.

4.poglavje Ko je prišel on
V šolo sem zamujala že slabe tri minute. Tekla sem kolikor so me nesle noge. Mimo tajništva, didaktične pisarne, učilnice za angleščino, učilnice za naravoslovje in končno prišla oz. vdrla skozi vrata učilnice za slovenščino. Vsi so ostrmeli - profesorice še n bilo v razredu. Obrisala sem si pot s čela. "Prav čas Sarah! Ga. Lubenica je v didaktiko šla iskat neke papirje. K sreči nas še ni prečikirala." Vsi so začeli klepetat... končno sem si iz torbe izbrskala še zadnje zvezke, ko je v razred priskakljala ga. LuluB oziroma Lubenica. "Haha, danes je vaš srečen dan dekleta! Namreč dobili smo novega učenca! To je Jack!" "Fuck of!" je zašepetala Jenny ob prihodu Jacka.
02. maj 2012
Uh ja, še en "popolnež" prišel med naša dekleta. Ni se mi zdel nič posebnega. Malce daljši črni lasje, svetlikajoče se oči, kapa na šilt, beli zobje. Malce se bo nasmehnil in naša dekleta mu bodo že jedle z roke. Po razredu so se zableščali nasmeški. Amapk saj veste, vedno je tako da najlepšega tipčka posedejo tam, kjer sedi dekle, ki ga nakoncu tudi dobi. To dekle pa je ponavadi nepupolarno, brez prijateljev itd. Ampak ne, prostor zraven mene ni prazen. Sedim zraven tihe, povsem mirne Lee. Leah ni še nikoli spregovorila niti besede, razen pri spraševanjih. Tako da, tipček ne bo sedel zraven mene - in če mene vprašate, hvala bogu! Ne prenašam da se mi nekdo non-stop važi pred nosom. "Torej Jack, usedi se tamle k Mihaelu, edin ima prazen stol poleg sebe." Ponosno izjavi Lubenica. Jack za trenutek ošine vse v razredu - obrača se posebej k puncam. Naenkrat ga opazim na svojih očeh. O, ne ne tako pa ne bo šlo. Jaz že imam svoje prijatelje - ti si najdi svoje. Jack Lubenici nekaj prišepne na uho. Lubanica prikima. "Torej, vaš nov sošolec se želi usesti nekam drugam. Leah, prosim presedi se k Mihaelu." Fantje zažvižgajo. Jack se želi usesti zraven mene. Namrščim se. Fant je BUTAST! Prisede k meni. Zavoham vonj po parfumu. Oh, MOJI fantje se nikoli ne dišavijo. No, enkrat je Leon na tekmovanje prišel z blagim parfumom vendar si sploh nisem želela da bi se mi približal - to prav nič ne diši! S stolom sem se premaknila bolj stran od njega. Puncam je to zaprlo sapo. Jack pa je tako izbuljil oči da me je skoraj pobralo. No in začeli smo s poukom.
"Ime?"
Napisal mi je listek. "Nič več vprašanj!" sem odpisala.
Pogledal me je s svojimi velikimi očmi. Z namrščenim obrazom sem se obrnila proti tabli. Zopet mi je pisal: "Danes ni tvoj dober dan ali se samo delaš nedosegljivo?"
Rahlo sem se obrnila proti njemu. S prstom sem potegnila čez svoje ustnice in nato prst potegnila še čez papir in spodaj napisala: "Nič šminke!" Nato sem pokazala na ušesa ter na papir napisala: "Nič lukenj!" Nato sem pokazala še proti tlom in zapisala: "Nič visokih pet!" Ter mu od bližje pokazala listek. Nasmehnil se je in narisal:
(: .Zavila sem z očmi in se osredotočila na pouk.
12. maj 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg